Cepajo kot muhe (2.)

V prispevku »Cepajo kot muhe« (Sobotna priloga, 6. julija 2013) sem pokazal na resno nepoznavanje ustavnega prava sicer kazenskih pravnikov dr. Šugmanove in dr. Gorkiča, hkrati pa ob tako paradigmatičnem primeru slovensko javnost opozoril na problem kvalitativnega dna pravnega študija in t. i. pravne stroke v državi.

O tem nacionalnem problemu, kot sem pojasnil, razlagajo ugledni pravniki, ki se jim je uspelo izviti iz primeža nekvalitetnega sistema, med njimi npr. sodnik strasbourškega sodišča prof. dr. Boštjan Zupančič, ki ugotavlja, da bi, če bi doma imeli takšne strokovnjake tudi na področju medicine, ljudje »cepali kot muhe«. Podobno odkriti so nekateri tuji vodilni pravni akademiki, ki vedo za problem in za rešitev, a nato hkrati sami z začudenjem opazujejo zanje prav neverjetna zaviranja vračanja svojih mnogih v tujini izobraženih in uveljavljenih slovenskih kolegov. Napovedujejo, da bodo s takim pristopom k pravni znanosti, in s tem vladavini prava, Slovenci ugonobili svojo državo. Kot sem pojasnil že zadnjič, je eden ključnih problemov, da smo s sprejetjem nove demokratične ustave Slovenci čez noč dobili tudi demokratično ustavno pravo. To je pravo, ki je praktično nad vsem drugim pravom v državi in ki v imenu ustavnih vrednot razveljavlja vse, kar ni v skladu s specifično logiko tega višjega novega prava. Naloga ustavnega sodišča je bedeti nad tem in zagotavljati, da je to v resnici tako. Omenjeni problem pa tiči v tem, da se slovenska pravna stroka temu ni prilagodila in da se zato na ustavni diskurz, kot se je v stoletjih uveljavil v zahodni praksi, v resnici ne spozna dovolj in ga praktično skoraj ne goji. Tako se pravni strokovnjak v času študija in po njem v teh ključnih vsebinah v resnici ne izobrazi in jih ne ponotranji. In to kljub dejstvu, da pa ustavno sodišče na koncu sodi na podlagi točno te, povsem novo pridobljene vsebine prava ter v njenem imenu razveljavlja vse nižje (zelo pogosto prav kazensko) pravo, ki ni v skladu z njo. Kot sta pokazala kar sama, sta tipičen konkreten primer tega problema tudi oba avtorja. Komentirata moje argumente, ki so vsi izrecno ustavnopravne narave, in pri tem ne vesta, za kaj gre.

Verjamem, da se je s tem težko sprijazniti in da je tako samopriznanje za koga lahko boleče, a druge rešitve ni. Odločitev za nasprotno namreč le še bolj poglablja in razgalja problem v njegovi splošni in konkretni manifestaciji. Namesto k samopriznanju v luči očitnih argumentov se avtorja v njunem zadnjem odgovoru raje zatečeta k obupu. Ta je v resnici tisti, ki njun diskurz nato potiska daleč pod najnižji nivo kakega strokovnega dialoga. Nepoznavanju ustavnega prava se pridruži brezupno vsestransko opletanje z očitnimi neresnicami in celo vrsto primitivnosti ter politikantstva. Le resnega ustavnopravnega argumenta, ki tudi sicer res ne obstaja, ni od nikoder. Strokovna ustavnopravna literatura o tem pojavu dobesedno govori kot o »peni« in razlaga, da je izvajanje toliko manj resno in manj strokovno, kolikor več te »snovi« se nabere na avtorjevih »ustih«. Svojim študentom bom k primerom ponazoritve pojava po svetu v prihodnje koristno dodal tudi tega osebnega iz slovenske zbirke. Pa poglejmo, zakaj.

Zavajanje bralcev

Prvič. Ker sta povsem brez ustavnopravnega protiargumenta in slutita, kaj to pomeni, avtorja v začetku skrajno primitivno in lažnivo pri bralcih skušata doseči vtis, da sam nimam legitimnosti s stališča strokovnjaka govoriti o ustavnem pravu in konkretnih ustavnopravnih vidikih primera Patria. Drzneta si bralce zavesti v sklep, da v vseh letih raziskovalnega in predavateljskega dela na Oxfordu in Harvardu na svojem ustavnopravnem področju nisem spisal niti enega znanstvenega teksta, ki bi bil preverjen na znanstveni način (peer-review) in sprejet v objavo. Na taki podlagi se retorično vprašata, le kaj daje Jakliču »legitimno pravico, da se prikazuje kot zastavonoša pravičnosti in strokovnosti na področju, na katero se spušča«. Ne vem, ali se zavedata, kaj sta izustila. Ne maram govoriti o sebi, a pri tako pritlehnem izvajanju sem prisiljen demantirati. Mojih znanstvenih tekstov tega področja, ki so šli skozi sito najrigoroznejše znanstvene preverbe številnih tako javno objavljenih kot anonimnih znanstvenih avtoritet s samega svetovnega vrha, je krepko prek tisoč petsto strani. Če jih nista našla v ubogi slovenski bazi publikacij, to še ne pomeni, da jih ni. Moja prva znanstvena monografija (glede katere avtorja lažnivo vzpostavita dvom o objavi) je bila po rigorozni znanstveni preverbi (peer-review) najvišje svetovne ravni že sprejeta v objavo pri Oxford University Press in je trenutno v tisku. To preprosto preverljivo dejstvo je z enim klikom dostopno vsakemu na spletnih straneh vodilne svetovne založbe (http://ukcatalogue.oup.com/product/academic/series/law/osel/9780198703228.do#.UfeNz67w708). Se opravičujem za razočaranje. Slovenska zavist v stilu upanja in celo sugestije na morebitno neobjavo očitno nima meja. Hkrati ne vesta, da sem s pogodbo isti založbi zavezan že za drugo monografijo, ki je tudi že spisana in ki je po znanstvenem pregledu najvišjega svetovnega ranga eksternih ocenjevalcev (peer-review) prejela nagrado univerze Harvard za najboljše delo na področju evropskega ustavnega prava. Prav tako avtorja očitno tudi nimata pojma glede mojih drugih tekstov, da je bil npr. moj mednarodno odmevni znanstveni članek, predstavljen na svetovnih univerzah, sprejet v objavo v vodilni svetovni reviji Ratio Juris kot eden vodilnih člankov. Ravno zaradi izjemnih rezultatov mednarodne znanstvene preverbe (peer-review) je bilo sprejetih v objavo vseh njegovih dolgih štirideset strani, kljub dejstvu, da se to – kot je pojasnilo uredništvo – pri njih še ni zgodilo. Poleg tega sem soavtor znanstvene monografije, vodilnega Komentarja slovenske Ustave in avtor vrste poglavij v različnih monografijah ustavnopravnega področja ter mnogih objavljenih študij in mnenj Beneške komisije o problematiki demokratičnih volitev. Še enkrat se opravičujem za razočaranje, ampak znanstvenih tekstov na svojem področju, preverjenih na najvišji svetovni ravni, imam toliko strani kot oba avtorja skupaj, pomnoženo s kakih sto. Bistvo mojih znanstvenih del so ustavnopravni vidiki demokracije v Evropi, torej ravno vprašanja volilne pravice, kar je neposredno relevantno mojim izvajanjem v polemiki. Da niti ne začnem razlagati o svojem več kot petletnem predavateljskem delu (po doktoratu) na tem področju in področju pravičnosti na univerzi Harvard, vključno s priznanji te univerze za odličnost v poučevanju, ali pa svojem večletnem delu člana Beneške komisije, kjer sem bil vključen ravno v delo odbora za demokratične volitve. Raje zaključim z za javnost bolj povednim pojasnilom. Da je namreč za mesto na eni od vodilnih svetovnih univerz nujen dejanski pogoj, da kandidat objavi monografijo pri eni od najodličnejših vodilnih svetovnih založb: Oxford, Harvard, Princeton ali Cambridge Press. Če bi ta pogoj iz mednarodne akademske ravni veljal tudi za domače pravne fakultete, potem tam danes ne bi bilo nobenega zaposlenega. Kolikor mi je znano, nihče namreč ne dosega tega pogoja, celo če gledamo vse od ustanovitve prve pravne fakultete leta 1919. Bralci lahko sami presodijo, kako nezaslišan absurd je torej (in zgolj to je poanta), da si Šugmanova-Gorkič, ki sta celo kazenska pravnika, dovolita odrekati legitimnost nastopanja s pozicije ustavnopravnega strokovnjaka nekomu, ki je od Slovencev na pravnem področju objavo monografije pri omenjenih založbah prvi dosegel. Namesto da bi bila vesela dosežka mednarodne vrednosti, v kombinaciji slovenske zavisti in svojega obupanega poskusa rešiti se brez argumenta, lažnivo zavajata bralce. Ne vem, kaj v akademiji je lahko bolj zavržnega. Odgovor na njuno vprašanje, kaj mi daje legitimnost nastopati s pozicije ustavnopravnega strokovnjaka in nekoga, ki mu je mar za pravičnost, je jasen. Prav gotovo ne kazenska pravnika petstopetnajstega kakovostnega razreda (tja se uvršča ljubljanska univerza, včasih malo višje, včasih nižje), ampak le svetovne avtoritete mednarodnega akademskega okolja, v katerem delujem, in ki so, kot je na kratko opisano, »povedale« svoje.

Pristranost in pravica do obrambe

Drugič. Avtorja trdita, da jima podtaknem, ko zapišem, da si evidentno želita obsodbe političnega prvaka. Njuni teksti govorijo drugače, vključno z intervjujem po obsodbi, v katerem se Šugmanova kar sama demantira: »Zame je pri vsej tej zgodbi pomembno, da se je začel in na prvi stopnji končal proces, ki politični in ekonomski sili kaže, da se tudi njim gleda pod prste. To je zelo pomembno sporočilo. Ko gledam obraze obtožencev, ki so bili nekoč na vrhu politične ali gospodarske moči, se mi zdi, da se točno vidi, da sploh ne dojamejo, da se njim to dogaja, saj so veljali za nedotakljive. Gre za nekakšen trk z realnostjo, in temu, razumljivo, sledi šok.« Zadovoljna je le z obsodilno sodbo, in to celo zaradi poduka! Komentar ni potreben, lažno samoprikazovanje nevtralnosti v odgovoru meni je nova dokazana neresnica.

Tretjič. Glede argumenta, da je po ustavi nedovoljeno preganjati in celo obsoditi kogarkoli na podlagi kriterijev neznanega kraja, neznanega časa, neznanega načina storitve dejanja itd., ker je s tem ustavna pravica do obrambe povsem izvotlena in izničena, avtorja nimata povedati nič. Ne komentirata dodatno navedenih sodb vrhovnega sodišča, ki v svojih nosilnih razlogih pravijo enako kot tista, ki sem jo citiral. Pravita celo, da se ne spuščata v moje pojasnilo glede ustavnosodne meje pravice do obrambe, češ da ne bosta »širila polja diskusije«. Oprostite, ampak že mnogokrat sem pojasnil, da je bistvo za razumevanje omenjenih sodb ravno v poznavanju meje ustavne pravice do obrambe. Kdor se ne želi spuščati v ta ključni del, ki sem ga večkrat razložil tako na TV kot v pisnih prispevkih, omenjenih sodb ne more pravilno razložiti. Tu kar tečeta stran od mojega ključnega argumenta, ker sta tudi sama spoznala, da odgovora ni, in se zato prav neverjetno sprenevedata, češ da o meji te, za razumevanje omenjenih sodb ključne ustavne pravice pač ne želita diskutirati.

Poštene, svobodne in enake volitve

Četrtič. Zakonodajalec ne more ustavno skladno predvideti preganjanja političnih prvakov po postopku, ki po nepotrebnem grobo poseže v volilno pravico, ko pa je imel za dosego legitimnega cilja (izvedba kazenskega postopka) prav tako na voljo za volilno pravico mnogo manj obremenjujoča sredstva (npr. takšna, kot jih predvideva za obtožnico, ki zahteva temeljit preizkus). Najhujše napake kazenska pravnika zagrešita prav zoper ta argument, kjer komentirata ustavni status poštenih, svobodnih in enakih volitev ter strogost ustavnosodnega varovanja volilne pravice in demokracije. Tu se razgali, da ne vesta, o čem pišeta. Celo posmehljivo očitata, da »kot mantro« razlagam, da je volilna pravica ena od »ustavno najstrožje varovanih vrednot oz. celo osrednja ustavna vrednota«, nato pa jima v stilu dveh popolnih ustavnih nepoznavalcev uspe dokazati (sic!), da je ravno obratno. Tu sta me njuno nepoznavanje, ob hkratni zaigrani suverenosti, »nasmejala do solz«. Ko ustavna stroka govori o ustavnem načelu sorazmernosti in volilni pravici kot eni najstrožje varovanih vrednot, se natančno ve, kaj to pomeni. Ne gre za neko splošno filozofsko nakladanje o tem, katera pravica je za koga bolj pomembna, v kar zajadrata avtorja (to je povsem drugo vprašanje in je predmet osebnega mnenja), ampak za vprašanje, katere pravice imajo v sistemu ustavne demokracije vlogo osrednjih ustavnih vrednot, brez katerih tak sistem sploh ne more delovati in se porušijo tudi vse ostale pravice. Zato morajo biti te osrednje ustavne vrednote oz. pravice najstrožje ustavnosodno zavarovane prek omenjenega strogega testa sorazmernosti.

Preden še kakšni ustavni laiki o opisanem govorijo kot o »moji osebni« mantri, naj se, da se izognejo blamaži, prej raje podučijo o ustavnosodni praksi tega vprašanja. Ameriško vrhovno sodišče (US Supreme Court) postavi osrednji vogelni kamen že davno v primeru Wesberry v. Sanders (376, U. S. 1, 17), v katerem sodniki, kot da bi danes neposredno odgovarjali našemu dvojcu Šugmanova-Gorkič, o volilni pravici razložijo tole: »Nobena pravica v svobodni demokratični družbi ni bolj dragocena kot pravica svobodno izbirati na volitvah med tistimi, ki sprejemajo pravila, pod katerimi moramo živeti. Vse druge pravice, celo tiste najbolj temeljne, so iluzorne, če se kaj zalomi pri volilni pravici.« To je logično, saj je vsebina vseh drugih pravic namreč odvisna od tega, kdo so ustavodajalec, zakonodajalec in izvršna oblast, ki jih določajo, torej ravno od vprašanja, ali so vsi ti v resnici bili izbrani na podlagi resnične volje volivcev na poštenih, svobodnih in enakih volitvah. Zato vrhovno sodišče, ko gre za volilno pravico, uporablja strogo presojo (glej npr. Reynolds, Kirkpatrick itd.). Povsem enako in še natančneje razlaga to osrednje varovano ustavno vrednoto nemška ustavnosodna doktrina (o tem glej npr. J. Isensee in P. Kirchof, Demokratische Willensbildung, Handbuch des Staatsrechts, Heidelberg 1987, ter dolgo vrsto odločb nemškega ustavnega sodišča, ki jih najdete pod ključno besedo politische Willensbildung). Tu ustavnosodna praksa govori o svobodnem oblikovanju politične volje (freie politische Willensbildung), ki je mogoče zgolj takrat, ko politični proces ni izkrivljan od zgoraj navzdol, torej s strani državnih organov in njihovih nesorazmernih posegov v poštene, svobodne in enake volitve, ampak se gradi svobodno in od spodaj navzgor, v čemer je zavarovan s strogim načelom sorazmernosti ravno zato, ker je le v takem primeru mogoče govoriti o svobodnem oblikovanju resnične politične volje in, torej, demokraciji. Svobodna in enaka volilna pravica je torej tudi po nemški ustavnosodni praksi varovana s strogim testom sorazmernosti. Identično pa je iz obeh opisanih ustavnosodnih razlag prevzelo tudi naše ustavno sodišče. Tako npr. izrecno zahteva, da je poseg v svobodno in enako volilno pravico, ki je temeljni pogoj svobodnega oblikovanja politične volje (gre za direktni prevod nemškega politische Willensbildung, glej npr. U-I-67/09, Up-316/09), ustavno dopusten le, če zadosti strogemu testu sorazmernosti: »kot je ustavno sodišče že večkrat poudarilo, je vsak tak poseg podvržen strogi ustavnosodni presoji po t. i. testu sorazmernosti (omejitev mora biti določena z zakonom, biti mora nujna – neizogibna za varstvo pravic drugih oziroma dovoljena že z ustavo, biti mora primerna in sorazmerna v ožjem pomenu)« (U-I-346/02, glej tudi U-I-18/02 in U-I-67/09, Up-316/09). Pri strogem testu sorazmernosti ključni besedici »nujna« oz. »neizogibna« pomenita, da je poseg v pravico neustaven, če obstaja kakšen za to temeljno pravico milejši poseg (v tem primeru omejitev namreč ni »nujna« in »neizogibna«), ki bi obenem še vedno dosegel tej pravici nasproti stoječi legitimni cilj (v našem primeru izvedba kazenskega postopka). Povsem identično tudi druge odločbe ustavnega sodišča in prav tako sam komentar ustave k 43. členu (»volilna pravica«), ki izrecno pojasni, da je zaradi njene osrednje vloge v ustavi to pravico »treba presojati po strogem testu sorazmernosti« (str. 477). Moja »mantra« o volilni pravici kot osrednji ustavni vrednoti, ki je zavarovana s strogim testom sorazmernosti, je le ponovitev te ustavnosodne abecede, ki je na dobrih fakultetah zunaj poznana vsakemu študentu ustavnega prava. Nasprotno pa sta Šugmanova in Gorkič s tem, ko sta o tej splošno poznani doktrini ustavnih sodišč govorila kot o moji osebni »mantri«, slovenski javnosti še bolj bizarno demonstrirala svoje popolno nepoznavanje ustavnopravne abecede. V svoji nevednosti se, misleč, da se meni, v resnici posmehujeta ameriškemu, nemškemu in slovenskemu ustavnemu sodišču.

Kvadratura kroga

V tej nevednosti nato s prav zabavnimi alkimističnimi domislicami skušata dokazati obratno – da je pravzaprav krog kvadraten. V »dokaz«, da se posegov v volilno pravico naj ne bi presojalo s strogim testom, navajata primer strasbourškega sodišča. A pri tem pozabita, da je to mednarodno sodišče, ki uporablja doktrino margin of appreciation, tj. doktrino, ki s svojo lastno presojo zadržano posega v presojanje nacionalnih predpisov ravno zato, ker je sodišče mednarodno in ker so opisano strogo presojo opravila že nacionalna sodišča, ki so, ker od blizu poznajo svojo ureditev, primernejša za tovrstno strogo presojo. Takšne banalne napake se nato kar vrstijo. Avtorja npr. pišeta, kot da bi šlo le za pasivno pravico političnih prvakov biti voljen, ko pa sem ničkolikokrat že jasno razložil, da gre ob tej prav tako tudi za nesorazmeren poseg v pravico voliti, torej v pravico vseh nas volivcev. Prav tako ne gre zgolj za vprašanje enakosti volitev, kot zavajujoče prikazujeta in iz tega izvedeta vse mogoče izmišljotine, temveč za vprašanje poštenih, svobodnih in enakih volitev in torej za nesorazmeren poseg v svobodno oblikovanje politične volje (politische Willensbildung) kot prvega pogoja enake in svobodne volilne pravice. Ko ne bi potvarjala in bi poznala zgoraj opisano ustavnosodno doktrino, tako tudi ne bi navajala očitno zgrešenih puhlic, kot je tista, da bi tak nesorazmeren poseg v proces oblikovanja politične volje (tj. v volilno pravico) kaj lahko privedel celo do povečanja števila glasov stranki obsojenega političnega prvaka. To, kot na pamet pribijeta, naj bi bil ključni argument, ki zavrne »moje« stališče o nedopustnem posegu v najstrožje varovano ustavno vrednoto svobodne in enake volilne pravice. Ne vesta pa, da predstavlja nesorazmerni poseg, ki privede do povečanja glasov, po doktrini prav enako hudo izkrivljanje svobodnega oblikovanja politične volje volilnega telesa, kot če tak poseg število glasov obrne v drugo smer. Popolnoma vseeno je, v katero smer zakonodajalec ali drug oblastni organ prek svojega nesorazmernega posega izkrivi proces svobodnega oblikovanja volje volivcev. Celo več; že poseg zakona, ki predstavlja resno nevarnost izkrivljanja (tudi če do tega de facto kasneje ne bi prišlo), je podvržen strogemu ustavnemu testu sorazmernosti. Preprosto ni razumnega razloga, zakaj ne bi te, v demokraciji osrednje ustavne vrednote, ko bi s tem povsem enako dosegli nasproti stoječi cilj, omejili manj in ne bolj. Tu nazorno vidimo delovanje ustavnega diskurza, o katerem govorim v začetku in pravim, da ga področni pravniki pri nas niso ponotranjili kljub temu, da to isto področno pravo nazadnje na podlagi ustavnega diskurza presoja in razveljavlja ustavno sodišče. Tu tiči tudi razlog, zakaj je toliko kazenske zakonodaje in odločitev rednih sodišč na koncu na ustavnem sodišču razveljavljenih in so primeri vrnjeni v ponovno sojenje, kar generira neskončne zaostanke. V pravni stroki in sodstvu ni zadostnega poznavanja ustavnega diskurza. Stroka se spremembi sistema, v katerem je na vrhu ustavnosodni diskurz, ni prilagodila, rezultat pa je tu. V konkretnem primeru zakonodaja, ki omogoča vlaganje obtožnih predlogov zoper politične prvake po lahkotnem skrajšanem postopku, ki ne omogoča dovolj temeljite predhodne sodne preverbe ipd., ne prestane strogega testa sorazmernosti. Zakonodajalec je imel na voljo milejše zakonsko sredstvo (npr. redni postopek, kot ga pozna obtožnica), s katerim bi prav tako dosegel legitimni cilj izvedbe kazenskega postopka. Zaradi kršitve temeljnih ustavnih pravic je takšna ureditev in vse, kar izhaja iz nje, v očeh ustave nično in bo moralo biti za takšno tudi spoznano. Prav tako je sodišče ravnalo napak, ko ni uporabilo 156. člena ustave, ki izrecno zahteva, da v primeru neustavne zakonske določbe postopek prekine in zadevo pošlje na ustavno sodišče.

Petič. Iz podobnega razloga je sodišče ravnalo napak, ko postopka ni prekinilo zaradi rešitve vprašanja o veljavnosti »dokazov«, pridobljenih v tujini na način, ki nesporno ne dosega standardov, kot jih za pridobivanje dokazov zahteva naša ustava. Gre za ustavno vprašanje trka dveh ustav, ki ga lahko zadovoljivo reši le ustavno sodišče. Sodba kateregakoli prvostopenjskega sodišča je lahko zaradi protiustavne uporabe gradiv zmotna in na višjih instancah razveljavljena. V ustavnopravno povsem specifičnem primeru pa, ko gre za prvaka opozicije, že s tako obsodbo, ki bi bila pozneje povsem lahko spoznana za zmotno zaradi neustavno uporabljenih gradiv, nastanejo hude, nepopravljive posledice ne le za obtoženega, ampak predvsem volivcev. Gre za domino efekt, ko se prvostopenjsko sodišče v vlogi neprimerljivo močnega medija od zgoraj navzdol povsem po nepotrebnem vmeša v demokratični proces in ga radikalno izkrivlja. Ker obstaja preprosta in edina ustavno skladna razlaga 156. člena, s katero se zavaruje takšen, z ustavo neskladen in nepopravljiv poseg zoper osrednjo ustavno vrednoto, je bilo sodišče v tako specifičnem primeru dolžno uporabiti to edino rešitev: postopek bi moralo prekiniti in najprej zavarovati temeljne ustavne vrednote. Šugmanova in Gorkič v tem delu razmišljata o vsem mogočem, le odgovorita ne na ta ključni argument. Odgovora pa nimata iz preprostega razloga: ker ta ne obstaja.

Šestič. Iz istega razloga nimata odgovora zoper očitek konflikta interesov na strani tožilstva (vključno s tožilko, ki je očitno kljub temu, da se je dobro zavedala nedopustnega konflikta, delo nadaljevala). Abstraktnih temeljnih pravic naše ustave ni mogoče razlagati v nasprotju s skupnimi evropskimi dokumenti, ki sem jih citiral zadnjič in ki govore o jasnih skupnih evropskih standardih tega področja, zato naša ustava povsem lepo in pravno prepoveduje tovrstno preganjanje.

Zadnjič. Politikantstvo, primitivno slovensko levo-desno predalčkanje in ponovno lažnivo zavajanje, ki si jih avtorja privoščita za konec, so pod kritiko in govorijo o obupu ter ravni njune pravne in osebnostne kulture. Sam zavračam delitev ljudi na leve in desne, rdeče, bele, rumene ali vijolične. Po mojih življenjskih izkušnjah je na tej ali oni strani približno enako število poštenih ljudi dobre volje in ti, ter javnost, zelo dobro vedo, da se požvižgamo na vajine barve ter skupaj predano in pristno sodelujemo v dobro vseh. Prej ko do tega spoznanja pridete tudi sami, bolje bo za vas in za druge. Nikoli in za nikogar pa ni prepozno.

***

Ddr. Klemen Jaklič od leta 2008 poučuje pravo, človekove pravice in etiko na univerzi Harvard.