Človeško telo in mesta so živi organizmi

Medtem ko po svetu narašča tako število ljudi, ki živijo v mestih, kot tudi število večmilijonskih mest, se v Evropi ponekod mesta celo krčijo, zato se regije lotevajo kompleksnih projektov prenov opuščenih industrijskih objektov; pogosto jih zapolnijo s programi kulturnih industrij. V Ljubljani se nekaj takšnega pripravlja za tovarno Rog. Danes več kot polovica ljudi na planetu živi v mestih, pred sto leti pa jih je naseljevalo skromnih deset odstotkov vsega prebivalstva. Sočasno raste tudi množina prebivalcev v mestih in z njimi vred število tistih mest, ki so poseljena z več kot desetimi milijoni ljudi (največ v državah Azije, Afrike in Južne Amerike). Nastalo je že več kot ducat megapolisov, ki presegajo 20-milijonsko poseljenost (Tokio, največje mesto na svetu, šteje 35 milijonov ljudi), ob tej neverjetni rasti mest po svetu pa se v Evropi ponekod celo krčijo. Tudi zato se evropska mesta – da bi se prilagodila postindustrijskim razmeram – lotevajo radikalnih prenov in preoblikovanj zapuščenih industrijskih predelov. Primerov je ogromno v vseh državah stare celine, od recimo amsterdamskega Westergasfabrick do leipziške Spinnerei. V vsakem od teh nekdanjih industrijskih objektov se je pridobilo več deset tisoč kvadratnih metrov prostorov za kulturno in umetniško produkcijo, za razstavne in vadbene prostore, ateljeje, snemalne studie.

V Ljubljani ni veliko objektov iz industrijske kulturne dediščine. V središču mesta imamo le dva, Tobačno tovarno in nekdanjo tovarno koles Rog. Za slednjo ima mesto Ljubljana ambiciozen načrt prenove kareja. Z mešanim, javno-zasebnim kapitalom bodo zgradili veliko razstavno dvorano za arhitekturo, oblikovanje in vizualno umetnost, hotel, parkirno garažo in stanovanjske prostore. Vlagatelja (za zdaj) še ni, morda deloma zaradi recesije, morda pa tudi zaradi tveganja velikopotezne investicije. Na to opozarjajo tudi tuji strokovnjaki, ki prihajajo v Ljubljano na povabilo Second Chance, razvojnega projekta petih evropskih mest, to so Nürnberg, Leipzig, Benetke, Krakov in Ljubljana, ki sodelujejo pri preoblikovanju nekdanjih industrijskih območij in njihovi kulturni revitalizaciji. Ljubljanska partnerja sta Mestna občina Ljubljana ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, ki v Second Chance sodelujeta z razvojnim projektom revitalizacije tovarne Rog in z vzpostavitvijo Centra sodobnih umetnosti Rog. Tokrat je bila njihova gostja Lia Ghilardi.

Zakaj se je ravno v dvajsetem stoletju toliko ljudi zlilo v mesta? So znani razlogi?

Zanimivo je opazovati ta proces, ki pa nima istih razlogov, kot jih je imel pred petdesetimi leti, ko so se ljudje preseljevali v mesta s podeželja. Danes ne gre več – kot takrat – za razkol med urbanim in ruralnim, ko se je ruralna okolja zapuščalo zaradi pomanjkanja zabave in zaposlitve, temveč za preseljevanja iz enega mesta v drugo. Ljudi privlačijo mesta, ki so uspešna, razvita in ponujajo mnogotere možnosti in priložnosti. So kot magnet. V njih se ljudje želijo naseliti in živeti, zato zapuščajo druga mesta, kar pomeni, da nekatera rastejo, druga pa se krčijo. To je zelo moteč in vznemirjajoč fenomen, posebno v Nemčiji, ki ima mesta, v katerih se populacija tako drastično krči, da počasi izginevajo. Posledično usihajo tudi službe, zaradi česar so še manj stabilna in za bivanje neprivlačna. Urbani fenomen je, da hoče vse več ljudi živeti v mestih, ker imajo v njih več možnosti, sočasno pa za tista mesta, ki izginevajo, ni nobenih strategij, kako zmanjšati nevarnost njihovih krčenj.

Je to ena od posledic globalizacije?

Deloma. Globalizacija resda premešča ljudi in službe, vendar gredo tudi ljudje sami tja, kjer vidijo priložnosti. Tisti, ki je bolj prilagodljiv, ima več možnosti za uspeh.

Je rezultat prehoda iz industrijske v postindustrijsko družbo?

Tudi to le deloma. Porasta urbanizacije v zadnjih desetih letih ni mogoče razložiti samo z izginjanjem težke industrije. Mislim, da so razlogi drugje, bolj v percepciji, ki jo imajo človeška bitja v iskanju novih priložnosti. Gre namreč skoraj za strah, da bodo zaostali za drugimi, da ne bodo ostali v toku z dogodki, z novim znanjem, razvojem. Danes je velik pritisk na posameznika, da mora biti uspešen in najti pot za preživetje.

A zakaj nekatera mesta cvetijo in druga venijo? Kje so razlogi?

Če pogledamo trende, se danes še vedno bogato razvijajo tista mesta, ki imajo močno zgodovino in so bila nekdaj pomembna središča, kot so New York, Pariz, London. V njih se populacija povečuje, ker so še vedno kot magnet. So pa tudi ciklusi. Nekatera mesta so imela svojo zlato dobo, in ko je te dobe konec, si nikoli več ne opomorejo in izgubijo pomembnost.

Poleg njih imamo tudi mesta, kot je španski Bilbao, ki se je z Guggenheimovim muzejem in vlaganji v infrastrukturo, zlasti letališče, iz nezanimive naselbine postavil na zemljevid evropskih atrakcij. Ali Dubaj, ki se je dobesedno v nekaj desetletjih iz 60.000-glave vasi prelevil v svetovni turistični center.

Dubaj je ekonomska kriza danes tudi izjemno skrčila. Ljudje ga zapuščajo in se selijo v Brazilijo, Nigerijo, indijski Mumbaj. Ta mesta se razcvetajo. Dubajski fenomen je bil kratkotrajen, ker ni temeljil na trajnostni strategiji razvoja.

Seveda, bile so z veliko naftnega denarja izsanjane skorajda absurdne sanje, recimo ustvarjanje otokov v obliki palm ali zemljevida sveta. A kljub temu: z denarjem je mogoče ustvariti nove zgodbe, nove vsebine mesta. A za to je potrebna vizija, načrt ...

... ampak! Vprašajte se, zakaj New York še vedno raste. Ali Chicago, ki je pretekli teden naredil nov kulturni načrt razvoja mesta, da bi z njim lahko izpolnil potrebe mladih ali novih skupnosti. Detroit je zadnjih nekaj let nazadoval zaradi propadanja avtomobilske industrije, zdaj pa se spet vzpenja iz različnih razlogov, a tudi zaradi novih, pionirskih modelov razvoja mesta. Hvalijo ga tudi strokovnjaki, analitiki, sociologi. Nekdaj mrtvo mesto z zapuščenimi četrtmi, v katerih je cvetel kriminal, in skorajda brez populacije je v zadnjih treh letih zraslo, a ne zaradi novih industrij ali tradicionalne detroitske avtomobilske industrije, temveč s poljedeljstvom. To je neverjeten fenomen. V urbanem in industrijskem mestu sta nastala organsko poljedeljstvo in zelena industrija, to pa so ustvarili ljudje, ki so se zaradi gospodarske krize v New Yorku preselili v Detroit iz središča Manhattna. V New Yorku si niso mogli več privoščiti živeti, zato so se ozrli naokoli, kje lahko najamejo zemljo in hišo, ter se naselili v Detroitu. Morda bo čez nekaj let prav Detroit doživel renesanso v populaciji in ekonomskem razvoju, za zdaj pa še vedno najbolj privlačijo tista mesta, ki imajo zgodovinski DNK, zato so tako vabljiva.

Že na predavanju, ki ste ga imeli v Ljubljani o mestih in trendih pri njihovi regeneraciji in transformaciji, ste govorili o nujnosti raziskav, ki bi jasno opredelile, kaj je duša mesta ali – kot se vi izražate – DNK mesta. Kaj to pomeni?

Če primerjate človeško telo in mesto, so to živi organizmi. Tudi mesto je živi organizem, ni stroj. Oba imata vsak svoj DNK in specifične gene, v katerih so zgodovina, geografija, pokrajina, kulturni elementi, izdelki obrti ali trgovine, ki tisti prostor karakterizirajo. To pomeni, da ima vsako mesto lasten DNK. Če se lotevamo urbane in kulturne politike, moramo najprej ta zelo posebni, značilni, edinstveni DNK natanko preštudirati ter najti načine in orodja, kako ga naredimo bolj vidnega. Vsako mesto bi moralo skozi tovrstno samoanalizo, preden bi se lotilo velikega regeneracijskega ali transformacijskega projekta. Ni dobro, da se kar skoči v kompleksne razvojne projekte, ki zahtevajo velike investicije, zlasti ne sedaj, ko smo v globalni ekonomski krizi. Najprej je treba spoznati svoj DNK, preden bi se lotili razvojnih sprememb in večjih posegov v mesto in njegov razvoj.

Za kaj takšnega pa je verjetno treba združiti izsledke različnih strok, osvetliti mesto tako z urbanističnega kot tudi kulturnega, socialnega in ekonomskega vidika. Potreben je celosten pristop.

Analiza DNK bi morala nastati kot kooperativno delo, kot sodelovanje različnih disciplin in tudi različnih sektorjev v lokalnih skupnostih. Ja, gre za interdisciplinarno delo, ki bi ga morali opraviti različni oddelki v mestni upravi. Samo en oddelek ne bi smel biti odgovoren za to, da vodi velik transformacijski proces v mestu. Ni dovolj, da ga naredijo na temelju njihove stroke in poklica, ker je vse mesto mikroorganizem in moramo nanj pogledati z zelo različnih vidikov.

Pustiva ob strani velika zgodovinska mesta in se osredotočiva na druga, manjša, morda bolj obrobna in ne tako mogočna, ki pa imajo kljub vsemu svojo specifično dušo, DNK. V mnogih mestih so prenavljajo ogromni, zapuščeni, industrijski predeli. Vi menite, da naj bi se prenavljali v skladu z DNK mesta. Kako?

Logično, tako da se združi vse fragmente, ki ustvarjajo ta mestni mikroorganizem, da raste in se spreminja.

Lahko to pojasnite z uspešnim in manj uspešnim predelom?

So predeli v New Yorku, ki so nastali zelo organsko. Soseska sama ali mesto je podprlo tisto, kar se je tam porodilo in uspešno razvijalo. Recimo zelene površine, ki so nastale vzdolž zapuščene železniške proge. To je bila iniciativa dveh, ki sta razumela, da lokalna skupnost potrebuje park, kjer se ljudje lahko družijo, počivajo in uživajo v rastlinah in drevesih. Namesto da bi opuščeno železniško progo pustili takšno, kot je, so jo ozelenili in naredili iz nje kakovosten javni prostor. Tudi nekdaj izrazito industrijsko Porurje v Nemčiji z večjimi mesti, kot so Dortmund, Essen, Duisburg, Bochum, so v dveh desetletjih preobrazili v prostor s kakovostnim življenjem. Uredili so problem onesnaževanja, podprli alternativno industrijo, vzpostavili raziskovalne centre, univerze in poskrbeli za kulturo. Iz nekdanjih tovarn in rudniških obratov so naredili umetniške in kulturne prostore, muzeje in oblikovalske centre. A delali so skupaj tako na regionalni kot na državni in lokalni ravni. Mislim, da je to uspešen način, kako se lotiti česa takšnega. Če se mesta lotijo regeneracijskega načrta brez povezanosti z drugimi v soseski in regiji, tvegajo, da bodo samo zapravila čas in denar.

Za resničen vpogled v to, kaj želi skupnost, je potreben »deep hanging out«, kot temu pravite, »globoko druženje«, stik z lokalnimi prebivalci in klepet z njimi.

Globoko druženje je antropološki termin, ki ga je razvil in uveljavil Clifford Geertz v devetdesetih letih. Menil je, da se morate resnično potopiti v lokalno skupnost, da bi jo razumeli. Ne smete biti samo opazovalec, temveč se morate z njo globoko zliti in živeti tako, kot je tam v navadi.

Ko vas najamejo kot svetovalko pri tovrstnih projektih revitalizacij, kako se lotite tega »globokega druženja«?

Treba si je vzeti čas, dobesedno, se pogovarjati s taksisti in hotelskim osebjem, dobiti različna mnenja, od snažilk do župana, od mladih do trgovcev, od galeristov do tistih, ki vodijo koncertne dvorane in športne centre, od zaposlenih do prostovoljcev. Izvedeti morate, kako se tam živi, kakšne so navade, kakšno je gostoljubje, kakšni turisti prihajajo. Vse te perspektive morate spoznati, vendar tako, da greste tja, kjer so oni. Ne jih vabiti tja, kjer ste vi. To je ključna razlika. Ta gesta, da jih vi obiščete, je pomembna. Vzemite si čas, da prostor spoznate z vseh vidikov, ob različnih letnih časih ali urah dneva. Spomeniki in imena ulic veliko povejo o mestu. Preprosto opazujete, kako tam teče življenje. Iz tega nastane skoraj etnografska študija, zanjo pa je potreben vsaj mesec dni.

Ključno je torej, da razvojni načrti mest ne nastajajo v pisarnah, izolirano od ljudi, od scene.

Morda ti, ki jih ustvarjajo, menijo, da nimajo izbire. Morda so bili izvoljeni in imajo odgovornost do ljudi. Če pa so javni uslužbenci, je njihova naloga, da izvršijo strateške načrte razvoja. Ne kritiziram njihovega dela. A želela bi si, da bi včasih ti ljudje delali bolj v sožitju z znanjem o njihovem mestu in da bi to znanje vtkali v razvojne načrte, kar bi preprečilo napake, recimo gigantske projekte. Dobro bi bilo izvesti tudi kulturno mapiranje, analizo zgodovine mesta, dinamiko mesta, vse to na začetku procesa sprememb ali transformacij. Mapiranje je treba izvesti, preden začnete uresničevati ideje za spremembe prostorov.

Pri revitalizaciji zapuščenih industrijskih predelov v Evropi pogosto prostore in programe v njih namenjajo za t. i. kulturne industrije – to je vse tisto v kulturi, umetnosti in ustvarjalnosti, kar na trgu ustvarja dobiček, recimo oblikovanje vseh vrst, studii za snemanje reklam. Kaj menite o vsesplošni osredotočenosti na kulturne industrije?

Na vseh koncih sveta je jasno, da je kulturne industrije vredno in smiselno podpreti. Ta sektor je pomemben za ekonomijo mest tako v razvitih državah kot državah v razvoju. O tej ekonomski pomembnosti ni dvoma. Po drugi strani pa, kar je manj znano, včasih v nekaterih primerih ni nobenega napora, vloženega v to, da se spozna in izlušči, kaj je edinstven kulturni ali ekološki vidik kulturnih industrij v mestu. Če pogledate Ljubljano, bi se bilo zanimivo vprašati, koliko ljudi sploh dela na področju vizualne kulture in koliko ljudi piše poezijo ali prozo, koliko jih sklada in koliko jih je vpetih v druge kulturne industrije, recimo v oblikovanje, arhitekturo, modo idr. Potrebujete kvantitativni vidik, to so številke, koliko ljudi je vpletenih v kako področje, kakšen je trg, koliko ljudi je zaposlenih. A ob tem potrebujete tudi kvalitativni vidik vsakega posameznega sektorja. Vzemite recimo založništvo in pisanje. Koliko imate pisateljev? Ali tukaj tudi ostanejo? Kje se izobrazijo, na univerzi? Ali pišejo na svobodi? Kje najdejo založnika? Ali so dovolj izpostavljeni v medijih? Na vsa ta vprašanja bi morali odgovoriti na vsakem od sektorjev kreativnih industrij. In moje mnenje je, da bi morali intervenirati v najmočnejši sektor.

Najmočnejšega?

Vem, da se to sliši paradoksno in kontroverzno, ker nagrajujete tiste, ki so že uspešni in zmagoviti, druge pa pustite zadaj. V nekaterih mestih morate izpostaviti tisti sektor, ki poganja ekonomijo, in potem zagotoviti podporo tudi drugim, da lahko rastejo in se razvijajo. A svetovala bi, da je treba identificirati tistega, ki je najmočnejši, osvetliti produkcijsko verigo v njem, od umetnikov, distribucije, publike do medijev, in ga potem podpreti.

Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev je dokaj edinstvena v številu izdanih knjig na prebivalca in višini naklad knjig. Če bi ugotovili, da je literatura naš najmočnejši sektor, za nekdanjo tovarno koles v Rogu pa so predvideli velik razstavni prostor za arhitekturo, oblikovanje in vizualno umetnost, kaj bi vi storili?

Zagotovo bi opustila načrt, da se podpira vizualna umetnost, in bi vse svoje vire in denar usmerila v pisatelje, knjige, knjižnice, v celoten sistem in sinergije, ki ga ustvarjajo.

Kako bi dobili verodostojen rezultat, kateri sektor je najmočnejši? Včasih je preprosto zato, ker v njem vznikne izjemno močan umetnik, kurator ali filozof, ki kot magnet pritegne druge in okoli sebe ustvari sceno. Kako to meriti, po mednarodni ali nacionalni pomembnosti?

Kvantitativne vidike imate že na razpolago, koliko jih je kje zaposlenih, a manjka kvalitativni vidik za vsak sektor posebej. Če to mesto bere več kot drugod in izdaja več knjig kot drugod, je zame to pomemben znak. Skeptična sem do odločitve za vizualno umetnost. Vem, da je tukaj veliko vizualnih umetnikov. A dvomim, da je njihova kakovost tolikšna, da bi upravičila izbiro razstavne dvorane za tovarno Rog. Za kaj takšnega ni dovolj dokazov.

Revitalizacija revnejših ali zapuščenih mestnih predelov ima tudi temno stran – gentrifikacijo. Kapital vlaga v revnejše predele, v katerih že lahko poteka zanimiva klubska, družabna, kulturna scena. Zaradi dviga cen prvotni prebivalci ne zmorejo več plačevati najemnin in se izselijo, z njimi pa ugasne tudi ustvarjalni utrip soseske. Namesto njih se vseli srednji razred, nekaj, kar je spontano nastalo iz resnične ustvarjalnosti, pa je nadomeščeno z nečim, kar nastane iz kapitalskega računa. Gentrifikacija je kontroverzen proces. Nekaj takšnega, v manjših razsežnostih, se dogaja v tovarni Rog. Tam so že ustvarjalci, klubi, kulturni dogodki. Ob tem pa imamo ambiciozni načrt prenove, zaradi katerega bi vse, kar je tam nastalo, usahnilo.

Vsako mesto, ki je zadnjih deset, petnajst let preživelo preobrazbo, je doživelo elemente gentrifikacije in premestitve kreativne energije ali prvotnih prebivalcev. To sicer neizogibno vodi v nezadovoljstvo, po drugi strani pa deloma potrebujemo gentrifikacijo v mestih, da so sploh zanimiva za investitorje, za nove projekte in tudi za razvoj in turiste. Idealno pa bi bilo, če bi mesto lahko nadzorovalo in ublažilo stranske učinke gentrifikacije.

Za tovarno Rog menite, da je bolje začeti z majhnimi koraki in ne z dragim, ambicioznim projektom. Kaj so v tem primeru majhni koraki?

Najprej je treba narediti študijo, kaj lahko prispevajo ljudje, ki so tam že zdaj, kaj ustvarjajo in kakšni so tisti, ki so odšli pred nekaj leti, zakaj so sploh odšli in kaj delajo danes. Ozreti pa bi se bilo dobro tudi na druge potencialne aktivnosti, ne zgolj na umetnost. Osredotočenost na umetnost, niti ne na širše kulturo, je preozka. In naredila bi študijo, kdo bi se lahko tja vselil, če bi stavbo prenovili samo z najbolj nujnimi, temeljnimi posegi.

Ste tudi članica urbanistične akademije. Kako na te procese gledajo akademiki?

Tudi ti se prebujajo. Razvili so nekaj, kar imenujejo rentgensko prežarčevanje mesta. To so ljudje, ki se ukvarjajo z oblikovanjem urbanega prostora, arhitekturo, urbanim planiranjem. Tudi oni se premikajo k ideji, da moramo – še preden karkoli storimo – razumeti identiteto prostora. Potrebna je globlja rentgenska slika poznavanja bistva mesta, preden se poseže vanj.