Desa Muck se mi je vedno zdela lepa

Do Mokronoga, kjer živi, se ne pride kar tako. Če ne drugega, je nazadnje treba še mimo Gomile in Puščave. In še Ostrožnik je nekje blizu. Hišica na vrhu nizke vzpetine se kopa v popoldanskem soncu. Plečnik. Desa Muck stoji pred dovozom in maha, kam naj parkiramo. Po uvodnih ceremonijah – tam so še njena prijazna mama ter lepo vzgojena hčerka s fantom, ki jo bo peljal na ples, ter seveda mucki in kužki – se umakneva v njeno sobo. Računalnik, fotografije na steni in knjige. »To je pa vaša sestrična, Marija Lucija Stupica.« Fotografija izjemne, žal pokojne ilustratorke v njeni značilni pozi, roki, nežno položeni ob lice... Desa pomolči. »Bila je moja najboljša prijateljica, kolikokrat mi je svetovala, bila mi je kot mati... In kako jo pogrešam,« ji uide z zamolklim glasom. Posadi me na stol z masažno napravo, ki jo je dobila za petdeseti rojstni dan. Kroglice se po mojem hrbtu kotalijo ves čas pogovora. Ko vmes neha brneti, na moj vprašujoči pogled odvrne: »No, malo pavze, potem bova pa spet.«

Meni se je Desa Muck vedno zdela lepa, zato mi bo ostalo nedoumljivo, kar potrjuje tudi spodnji intervju, zakaj sama o sebi misli, da kot ženska ni bogvekaj. Je duhovita, če se obleče v krilo in svoja lepo oblikovana kolena stisne k tistim moškega ter med večerjo poči kaj od tistega, kar ji po šegavosti najprej pade na misel, zagotovo ne bo odšla sama domov. Kaka naduta anemična prekla bi ob njej zbledela, še preden bi si tretjič nerodno popravila votel modrc. Ampak z Deso sva se prvenstveno srečali zaradi njenih mladinskih knjig, pri Mladinski knjigi so namreč pred kratkim izšla posodobljena besedila zbirke Blazno resno, Matej de Cecco pa je narisal nove ilustracije. Pravi, da če piše o svetu, piše o njem tako, kakor ga sama vidi, in ne tako, kot si domišlja, da ga vidijo otroci. Čeprav jih, glede na to, da ima tri hčere, verjetno dobro razume. Rodila se je nekega poletnega dne sredi šestdesetih. Sprva se je zaposlila kot varuška v vrtcu Poljane. Nato je začela delati kot tehnična risarka v gradbenem podjetju. Kmalu je službo pustila in s prijateljico odšla na potovanje po Turčiji in Grčiji. Tam je živela tudi od tega, da je prodajala svojo kri. Ko se je vrnila domov, se je spet zaposlila v vrtcu kot negovalka duševno prizadetih otrok. Danes je svobodna umetnica; poznana je kot filmska igralka in televizijska voditeljica, piše stripe, podlistke, scenarije, radijske igre in celo besedila za oglase. Njen književni opus obsega predvsem dela za mladino in otroke, piše pa tudi za odrasle. Najznačilnejša so njena humorno obarvana prozna dela iz sodobnega sveta mladostnikov (Pod milim nebom, Hči Lune, Lažniva Suzi, Kremplin). V njih med drugim tematizira drugačnost, mladostniško stisko, hrepenenje in ljubezen. Značilne teme odraščanja, kot so spolnost, lepo vedenje, zasvojenost, filmski svet in šola, je šaljivo predstavila tudi v ciklu pripovedi Blazno resno, naklonjenost mlajših otrok pa si je pridobila zlasti s krajšimi pripovedmi o Anici. V svojih mladinskih delih tako spretno povezuje napetost, humor in probleme mladostnikov med odraščanjem, ki se najbolj kažejo v odnosu do odraslih, staršev, učiteljev... Za odrasle je napisala roman Panika in komedijo Neskončno ljubljeni moški. Je tudi avtorica zbirke kolumen in člankov Pasti življenja, objavljenih v revijah in časopisih.

Vidim, da imate na računalniku odprto pasjanso. Koliko jih odigrate na dan?

Ne veliko. Kadar pa pišem in se mi kaj zašteka, potem jih pa kar nabijam. Niti nisem zares prisotna v pasjansi, v resnici, ko igram, bolj razmišljam druge stvari. Nisem odvisna od nje, če ste to mislili. Avtomatizem.

Zanimivo bi bilo slišati zgodbo o tej hiši. Plečnik naj bi jo sprojektiral za svojega štukaterja, kiparja Pleterška.

Drži.

Drži tudi, da je to storil iz zelo velikega spoštovanja, ki je po govoricah mejilo že na ljubezen?

(smeh) Tega ne vem. Nič nisem slišala. Res pa je, da je tu zunaj bila narejena prva slovenska savna, in ker nobeden od njiju ni bil poročen... Pa sem se malo pošalila na ta račun. Da ne bom zdaj obtožena blasfemije.

Saj če se dva imata rada, zakaj ne...

Midve že lahko tako misliva, ampak saj veste, Plečnik je slovenska svetinja... Da ne bova kaj zakuhali.

Menda je bilo na knjižnem sejmu v Bologni precej zanimanja za vaše knjige iz zbirke Blazno resno o...

A tako?! Oziroma, ja, ampak to je bilo že večkrat. Videti je, da so nove ilustracije bolj pritegnile založnike. Vsake toliko časa se kdo kaj zanima. Na začetku sem si res še kaj obetala...

Od tujine?

Ja, od tujine. Mlada in naivna. »Zdaj so se Švedi nekaj zanimali, pa Bolgari...« Pa ni bilo v glavnem nič. Dve knjigi se zdaj prevajata v angleščino. Če bodo kaj prodali, bom pa važna kot pes.

Pa bi šli v angleški svet promovirat svoje knjige in se pogovarjat o literaturi?

Seveda, z največjim veseljem. Zakaj pa ne? Škoda, da Oprah nima več oddaj (smeh). Če ti uspe na tujem, ni tako posebna stvar, kot si kdo misli. Kar nekaj sem že potovala s svojo literaturo. V tujini pač nakladaš iste stvari kot tukaj. Je pa dejansko neverjetno težko prodreti na tuji trg. Jaz še nisem.

Veste, kaj je treba reči ljudem, ki ne poznajo vaših knjig, da bi jih potem kupili?

Nikoli še nisem bila v takšni situaciji. Večinoma sem delala po naročilu ali v samozaložbi. To, da nekoga prepričaš, da knjigo odpre, niti ni tako težko. Težje ga je prepričati, da je po prebranih prvih stavkih ne odloži. Ljudje, ki po službeni dolžnosti berejo knjige, znajo zelo hitro oceniti, kakšen material imajo pred seboj. Tudi sama, ko v knjižnici primem v roko kakšno knjigo – če me ne potegne, ne bo nič...

Vidim, tu na postelji imate Sparksa...

Ja, ampak ga ne bom brala. Zdaj berem Zorana Hočevarja. Izjemno ga spoštujem. Sicer pa si ob obisku knjižnice navadno izposodim kar knjige, ki jih je nekdo pred menoj pravkar vrnil in jih še nisem brala, ker večinoma nimam časa bloditi med policami.

Pred dnevi sem brala ponatis vaših knjig Blazno resno o... Začno se smešno, skozi reminiscenco vašega tragikomičnega otroštva. To je zanimiv recept.

Nisem kaj dosti razmišljala, kako se bom lotila teh tem. Vedela sem samo, da bom pisala za najstnike – tako da sem vseeno preštudirala toliko strokovne literature, da nisem pisala kakšnih traparij. Potreba po novem ponatisu teh knjig se je pokazala tudi zato, ker je čas v teh letih malce spremenil stvari. Takrat še ni bilo interneta in mobitela, oboje pa je današnjo odraščajočo generacijo zelo spremenilo, njih in njihove navade. Čez petnajst let pa ne bom več mogla dosti spreminjati, ker me verjetno ne bo več... (smeh)

Mobiteli gor ali dol, hčere pri petnajstih še vedno pridejo vprašat svoje mame, ali jim pomagajo zašiti modrc...

To pa še, ja. Sicer so kar pridne in samostojne...

Ljudje, ki so bili v otroštvu malce nesrečni – tu mislim na vas, glede na to, kako ste ga delno popisali v knjigah –, če so inteligentni in dovolj senzibilni, lahko kasneje razvijejo izjemen smisel za humor in samoironijo... Drži?

Vsi vemo, da je humor obramba. Z njim ščitimo svojo ranljivost. Sicer pa večina iz moje generacije skozi otroštvo »ni dobro skoz prišla«... Vsi smo bili vzgajani v želji, da smo nevidni, neslišni, brezpravni... Skratka, čim manj moteči za okolje. Humor sem prejkone razvila zaradi grobih in nesramnih vrstnikov, manj zaradi obrambe pred odraslimi. Bila sem drugačen otrok, lahko si predstavljate, zalita, z očali, štorasta, vase zaprta... Tako sem se pač videla. Veliko so me zafrkavali, me izločali iz igre, bilo je precej osamljenosti, tesnobe, spraševanja, kaj je narobe z menoj...

In kaj ste jim odgovarjali?

Nič. Raje sem postala klovn, šaljivec... Če so se mi smejali, je to zame pomenilo, da so me sprejeli. S samoironijo in humorjem sem jim tudi preprečevala, da bi bili kruti do mene. Pustili so me pri miru, ker niso vedeli, kaj jim bom zabrusila nazaj. In še danes se me to včasih drži – »da je bolje, da se ne vtikaš v Deso, ker ne veš, kaj ti bo zabrusila nazaj«...

To sploh ni tako slabo.

Seveda ni. Bolje kot fizično obračunavanje. (smeh) Sem izjemno nenasilna in strahopetna, kar se tega tiče.

Toda na enih slikah iz vaše mladosti ste videti kot Marilyn Monroe...

(Pokaže slike na steni: »Bila sem čedna najstnica, ampak tule, poglejte, je bilo pa obdobje, ko sem bila videti kot nekakšna buba... pa ti socialni špegli...«)

No, saj nisem bila tako slaba. Toda sama sebe sem videla kot nagnusno krastačo, čez katero bi se še tanku gnusilo zapeljati. Kaj naj vam rečem? Puberteta, bujna domišljija …

So vas tudi moški gledali tako?

Ne vem. Vedno sem bila malce močnejša; nekaterim je bilo to všeč, drugim ne... Odraščala sem s precej nizko samopodobo, in ker sem bila tudi precej občutljiva, sem razvila razne obrambe. Morda tudi humor. Sicer pa je že tako, da je za človeka zdravilno, če se zna delati norca iz tudi precej zajebanih situacij. Poglejte, kakšen genialni humor so Bošnjaki sproducirali med vojno... Kakšne fantastične vice so izumljali! Boljših še nisem slišala. Dvomim pa, da obstaja kak vic iz materiala slovenske desetdnevne vojne.

Ob dvajsetletnici bi že morali priti na plano, če obstajajo...

Ne verjamem, da jih bova dočakali. Sem pa takrat sama osebno videla in doživela enega ali dva – vica namreč. Situacije, ki so nas nekoč spravljale v stisko in strah, pa smo jih preživeli, so lahko s ča sovne distance zelo komične. Sama sebi se za nazaj pogosto smejim, in to z največjim užitkom.

Kot najstnica ste zašli v hipijevsko klapo, pisali ste ljubiče za Anteno – kako je potekalo to desetletno obdobje, preden ste postali pisateljica?

Takrat sem se v glavnem trudila, da bi bila povprečna in na varnem, čeprav mi to ni preveč uspevalo. Vmes sem imela namreč razne boemske eskapade.

Ste hodili s kakšnimi slavnimi igralci in pevci?

Ne, to ne. Nisem. V umetniških krogih sem se sicer gibala – kot nekakšen satelitek sem bila. Rada sem se zadrževala v okolici umetnikov, jih občudovala – bolj od daleč.

Ste bili v katerega zaljubljeni?

O, ja. V slikarja Barda Iucundusa, ki je žal že pokojni; takrat je bil totalna zvezda, igral je v Gledališču Pupilije Ferkeverk.

Lep?

Pa kako! Vam pokažem na googlu, ena slika obstaja... (Začne tipkati in pokaže se fotografija lepega fanta.) Poglejte ga! A ni muci? In zelo dober slikar.

Je vedel, da ste zaljubljeni vanj?

Ja, je. Sem ga zalezovala z objokanimi očmi. Štirinajst ali petnajst let mi je bilo. Bila sem zaljubljena tudi v Marjana Skumavca (smeh). Drugih ljubezni na daljavo pa se ne spomnim. Sem kar hodila s tipi. Če so bili malo bolj zanimivi in prijazni z mano, sem se takoj zatreskala.

Pisali ste kolumne o odnosih moški-žen ska. Mar o tej temi ni dovolj samo ena kolumna – da se zapiše vse, kar je bistvenega?

Na te stvari gledamo pač vsak po svoje. Ni skupnega imenovalca. Danes vam lahko o tej temi povem vse, kar vem o tem, ne le na eni strani – temveč z enim stavkom. (smeh)

No, povejte.

Da o tem nimam pojma. Tudi ko me punce sprašujejo, kako zapecati tipa, jim rečem, samo mene tega ne sprašujte, če nočete ostati same. Ker če bi vedela, bi verjetno v mojem življenju bilo marsikaj drugače. Včasih celo začnem še s forami iz moje generacije: »Ne smeš pokazati, da ti je preveč všeč. To jih plaši!« in podobnimi bedarijami, ampak potem hitro vse prekličem, ker evo, res se mi ne sanja. Morda obstaja en stavek, ki drži: če sta dva za skupaj, se bosta našla. Če pa nista, je pa itak brez veze. Sploh pa me vse te marnje o ljubezni in odnosih že začenjajo dolgočasiti. Kot en star zlajnan lunapark, kjer je na stojnicah s spominki vedno isti kič.

V enem od tekstov ste zapisali, da današnji mladi moški žensk sploh ne zapeljujejo več.

Tak občutek sem dobila, ko sem se pogovarjala z mladimi puncami. Vse skupaj se je očitno preselilo na internet. Poznam kar nekaj parov, ki so se spoznali prek spleta – in zelo v redu funkcionirajo. Včasih smo hodili na Kolezijo, pa na matinejo v kino, tja pač, kjer smo vedeli, da bomo tega in tega srečali. Spomnim se, da so v enem časopisu za mlade obstajali oglasi: Videl sem te na železniški postaji, bila si obuta v bele škornje, plavo jopico, imela si črne lase. Pogovarjala si se s prijateljico, slišal sem, da ti je ime Sandra. Pridi takrat in takrat tja in tja... (smeh) Kako smo to brali, če se bomo kje pojavili!

V enem od intervjujev ste rekli, da ste se pri štiridesetih prav močno in nesrečno zaljubili.

Med štiridesetim in petdesetim.

Kaj pomeni biti nesrečno zaljubljen?

To pomeni, da si bebavo prepričan, da če bi se nekomu odprle oči, bi spoznal, da sta si usojena in da ga nihče ne more imeti tako rad kot ti in da lahko samo s tabo živi srečno do konca dni. Če pa on ali ona ne čuti isto, si nesrečno zaljubljen. Skratka, nesrečna zaljubljenost je takrat, ko brezglavo rineš v nekaj, kar ni zate.

O tem govori tudi vaša knjiga Panika.

Tudi. Če ima človek nizko samopodobo, ima nezavedno potrebo prejemati potrditve ravno od ljudi, ki ti te potrditve nikoli ne bodo dali... V smislu: če mi bo tega Francija, ki za katerim nori cela ulica in ga je strašno težko ujeti, ker ni za resno zvezo ali pa je že v njej, uspelo osvojiti za vedno, potem je z mano vse v redu. Jasno nam to ne uspe in potem lahko spet tulimo v samotno noč: Mene nikoli nihče nima rad. Če se ta vzorec ponavlja, je treba poiskati strokovno pomoč.

Ste v Paniki popisali svojo zgodbo?

Ne, nisem. Sem pa uporabila tudi čustva, ki sem jih doživela v neki drugačni zgodbi. V nekem razmerju, ki se je po nepotrebnem vleklo... Toda Panika ni moja zgodba. V nobeni knjigi, ki sem jo kdaj napisala, ni moje zgodbe. Sem pa v njih jaz.

Kako to, da pišete samo po naročilu?

To je pa zato, ker nimam dovolj denarja, da bi najprej napisala knjigo in si nato vzela čas, da bi jo ponujala založbam in čakala, kdo mi bo ponudil več. Zato pišem po naročilu. V tujini se tako dela že par sto let.

Morda pa nimajo toliko naročil kot vi.

Morda. Res pa je, da se založniki verjetno ne bodo tako zlahka o sodelovanju pogovarjali z nekom, ki še ni prodal uspešnice. Založništvo je pač biznis. Pisateljstvo je poklic, od katerega izven Slovenije ljudje normalno živijo, če pa ne gre, pišejo za hobi. Samo pri nas si nekaj domišljamo, da naj bi to bilo poslanstvo. Tudi kriteriji glede tega, kaj je umetniška literatura in kaj ne, so pri nas precej nejasni in individualno zastavljeni.

Katere slovenske avtorje cenite?

Zoran Hočevar je zelo zrel in luciden avtor. Pa Vinko Möderndorfer – zelo neslovenski pisatelj, zelo izdelan, pa Feri Lainšček, rada sem imela Kovačiča, pa Vojnović … o, kar dosti dobrih pisateljev imamo.

Spremljate slovensko mladinsko literaturo?

Niti ne. Kar pa sem jo, se mi zdi, da je kar na visoki ravni. Tudi ko gre za slikanice. Nekaj časa je bila moda, da smo uvažali slikanice: moderne, lepo oblikovane, ampak vsebina je bila grozna. Pet stavkov, ki naj bi otroke navajali k humanizmu. Razne ribice, ki so razdale vse lesketajoče luske, in razne ovce, ki so dale vso volno drugim, pa še pulover, ki so jim ga spletli, da jih ne bi zeblo, so strenale in ga razdale. Na koncu sem pričakovala, da si bo še izrula srce in ledvice in nahranila lačnega psa. Ne vem, kakšno je to sporočilo, da si ti lačen, premražen in nag, zato da so drugi zadovoljni. Tuje založbe se pri mladinskih, pa tudi drugih pisateljih odločijo, da bodo ustvarile literarno zvezdo, včasih le za eno sezono. In potem tudi jo. Sprožijo propagandni stroj in naredijo uspešnico, ne glede na to, ali si knjiga to zares zasluži. Ne nazadnje jih pri odločitvi vodi tudi to, da je avtor komunikativen in fotogeničen. Iz kakega povprečnega slovenskega avtorja v zaflekanih hlačah, z mastnimi lasmi ter mrkim pogledom in otožnim momljanjem bi težko ustvarili pišočo zvezdo, zanimivo za množice. Ampak prepričana sem, da dobra knjiga slej ko prej pride na plano in najde svoje mesto v času in prostoru, ne glede na to, kakšna je oseba, ki jo je ustvarila.

Kako veste, o čem je treba za odrasle pisati leta 2012?

Mislim, da je nastopilo obdobje, ko je treba začeti ljudem odpirati oči. Res smo že globoko zabredli. Morda nas sploh ni več. Vse teme, ki bi ljudi vzpodbujale, da bi se soočali sami s seboj in situacijo, v kateri živimo, so dobrodošle. Morali bi pisati knjige, ki pametno – ne osladno, »bodimo dobri, imejmo se radi, pa bo vse v redu« – opozarjajo na moralne vrednote, ki jih ne upoštevamo več.

Kaj pa so te moralne vrednote?

Deset božjih zapovedi je lahko zasilna osnova. Absolutno nimamo pravice nikomur jemati stvari, ki niso naše, in vzeti nekaj, kar si nismo zaslužili s svojim delom. Nimamo pravice poškodovati tuje imovine. Tujega telesa in duha. Spoštljivi moramo biti do šibkejših, živali, otrok in ostarelih, ki se ne morejo braniti sami, in jih čuvati. Odvaditi se moramo laganja – v ta namen pa moramo najprej postati odkriti do sebe. Kar je božjastno težko. Koliko nas pa sploh ve, kdo smo v resnici? Večinoma zase in za druge živimo neke vloge, za katere mislimo, da so sprejemljive. S katerimi pač znamo preživeti. Začeti bomo morali iskati resnico – pa naj nam ob tem jetra raznese, če je potrebno. Sama fizično ne prenesem več laganja in sprenevedanja okrog sebe. Levi, desni, ni važno … Vsi lažejo in kradejo tisto, česar niso pokradli tisti pred njimi.

Kdo med njimi je največja baraba?

Največje barabe so velike odvetniške hiše. Popolnoma brez vsakršne morale so. Že prav shizofreno je živeti v državi, kjer je vsak kriminalec in goljuf zaščiten kot kočevski medved in se lahko mirno reži vsem na svojem kupu nakradenega in prigoljufanega bogastva, medtem ko reveža pravni aparat zmrcvari za majhen prekršek. V državi, kjer je lahko dvajset let uspešen politik nekdo z napol kriminalno preteklostjo, samo zato, ker zna uspešno blatiti konkurenco, postaneš slej ko prej paranoičen ali pa otopel. Sicer pa mislim, da države ni več: v bistvu nič ne deluje, ne sodstvo, ne policija, ne uprava... Zato jaz ne živim več v nobeni državi, živim v Mokronogu in gledam v gozd, ne bom rekla, da mi je vseeno, ampak ne bom si več uničevala zdravja zaradi perverznežev in psihopatov, ki kolobarijo po oblasti. Niti enega živca več ne dam za njih.

Do kakšnih skrajnosti lahko človeka pripeljejo njegove iluzije?

Do popolnega sesutja sistema. Navadno se takšnim ljudem zmeša, ker se drugače ne morejo ogniti realnosti. Sanjarjenje pa je čisto nekaj drugega – gre za naš osebni notranji svet.

Sanjarite?

Veliko.

O čem?

Zdaj ko se je moje telo znebilo moške bakterije...

... sanjarite o velikem streptokoku...

(smeh) Sploh ne. Kar naenkrat imam veliko prostora v glavi. Veliko sanjarim o tem, kako bi bilo, če bi srečala vesoljce... Na primer, živim v utvari, da vesoljci vedo zame. (krohot)

Čisto mogoče je, da to ni daleč od re snice...

Da so me morda kdaj videli na televiziji. In so rekli, ta je pa hecna, vzemimo jo s sabo v vesolje, da nas bo zabavala... Mogoče bi jim bil všeč moj smisel za humor. Sanjarim tudi, kako bi bilo, če bi si lahko zgradila novo telo. Bila bi hibrid med gepardom, orlom in človekom. Tega telesa ne bi nikoli bolel križ... ali pa kolena. Imelo bi izostrena čutila in velikansko telesno moč in hitrost.

Ampak to, da imate dobre noge, so vam pa že rekli?

To pa ja. No, včasih sem sanjarila, kako bi bilo, če bi imela veliko denarja, pa bi si ful lepo adaptirala in opremila hišico. Izmišljujem si zgodbe, včasih si v glavi zložim tudi eno celo opero in si jo potem še odpojem... Take stvari. Nikoli ne sanjarim, kako bi bilo, če bi bila spet mlada. Saj vem, da imam realno več možnosti, da se spremenim v križanca med človekom, orlom in gepardom, kot da spet postanem mlada.

Navadno si ženske želijo biti mlajše...

Meni ni bilo tako lepo, ko sem bila mlada. Neprestano sem bila razočarana nad sabo. Skoraj nikoli nisem dosegla nobenega cilja, ki sem si ga zastavila. Shujšati, končati kako pošteno šolo itd. Sanjarila sem tudi o tem, da bi bila svetovno znana.

Zelo radi imate gledališče...

O, ja.

Raje pišete za teater ali igrate v njem?

Raje igram.

Samo v svojih komadih?

Ja, drugi me žal ne povabijo...

Morda vas pa zdaj bodo.

Toliko brezposelnih igralcev je, ne bi hotela komu kruheka odžirat...

Kaj vas privlači na igri?

To me je začelo zabavati šele na stara leta. Prej sem bila preveč obremenjena z videzom: joj, vidi se mi podbradek od strani – vsi ga gledajo. Zdaj mi je pa čisto vseeno, kakšna sem. Pa še to me je vedno oviralo: da nisem profesionalka. Sploh si nisem upala dobro igrati, da ne bi bil kdo užaljen. Hecam se.

Talent.

Zdaj pa razturam in igram in se igram.

Nekoč ste rekli, da si za starost želite samo ene stvari: da bi gledala dobre grozljivke in da tako sploh ne bi opazila, kdaj bi umrla....

Grozljivk sem se prenažrla. Le kaj bi počela zdaj, da ne bi opazila, da sem umrla?

Likanje?

Čisto rada gospodinjim. Med sprehodom skozi gozd najbrž ne morem umreti, ne? Morda pa bi bilo zdaj že čisto v redu, če bi opazila, ko bom umrla. Sploh zato, ker sem vedno bolj radovedna glede smrti. Bog ve, kakšno presenečenje me čaka...

Morda vas čaka vesoljček.

Prav mogoče.