Dobre, slabe in Cerarjeve odločitve

Po naključju nam je zašla v roke nedokončana doktorska naloga za neko ameriško univerzo, ki je iz razumljivih razlogov ne bomo imenovali. Naslov: Psychology and Management: How to Make Decision. Psihologija in menedžment: kako »delati« odločitve. Zanimivo: doslej smo menili, da so odločitve stvar dolgotrajnih debat ali pogajanj, razmišljanj ali nočnih mor, da so plod trenutnega navdiha, da lahko padejo kar tako z neba, da so lahko povsem brezsmiselne ali nerazumne … Zdaj pa se nenadoma zazremo v nov svet, v katerem se odločitve »dela«, verjetno tudi oblikuje, dizajnira, artikulira, proizvaja in tako naprej.
Morda so tudi odločitve postale tržno blago. Mi, z nekoliko življenjske patine, se bomo takoj spomnili raznih »zgodovinskih« odločitev, ki jih verjetno ne bi bilo, če bi naši predniki doktorirali na ameriških univerzah. In vendar so njihove odločitve revolucionirale svet, kajpak v dobrem in slabem.
Horatio Nelson, tedaj star 47 let, je pri Trafalgarju, 16 morskih milj južno od Cadiza, prestregel francosko-špansko ladjevje, in čeprav je bil francoski admiral Pierre Villeneuve mnogo močnejši, je takoj udaril po njem. Nelson je krenil v napad v popolnoma novi formaciji, v dveh kolonah ladij, s katerima je nameraval z vso silo prebiti sovražnikovo linijo in potem v posamičnih bojih uničiti njegove ladje. Mornariškim strokovnjakom se zdita Nelsonov načrt za bitko in njegovo poveljevanje »absolutno genialna«. Na višji pomorski šoli v Portorožu bi ju absolutno odsvetovali.
Rezultat je znan: Nelson je popolnoma porazil mogočni špansko in francosko mornarico in Britanci so zavladali na svetovnih morjih. Še zdaj nam od tam solijo pamet.
Drugi zanimiv primer »delanja odločitve« opisuje v svojih spominih Albert Speer, Hitlerjev dvorni arhitekt in minister za industrijo; opisuje Hitlerjev odziv na končni prizor v filmskem tedniku, ki je prikazoval bombardiranje Varšave: Oblaki dima so zatemnili nebo: bombniki strmoglavci so se nagnili in odhrumeli svojemu cilju naproti. Videli smo, kako so letele odvržene bombe, umik letal in gigantsko širjenje oblakov od eksplozij. Učinek je bil še večji, ker so film vrnili v počasnem posnetku. Hitler je bil kot uročen. Film se je končal z montažo, ki je prikazovala letalo, kako se spušča proti skici britanskega otoka. Sledil je izbruh plamenov, otok pa je razgnalo na koščke, ki so poleteli v zrak. »To se jim bo zgodilo!« je vzneseno vzkliknil. »Tako jih bomo uničili!«
Tega človeka je nemško ljudstvo na menda demokratičnih volitvah izbralo za voditelja in mu povsem zaupalo »making decision«. Erich Fromm to analizira v knjigi, ki že z naslovom pove skoraj vse – Anatomija človekove uničevalnosti.
Zanimivo bi bilo poizvedeti, ali na omenjeni ameriški univerzi poučujejo in študirajo samo »tehnicistično« in metodološko plat odločanja ali res segajo dovolj globoko tudi v psiho ljudi, ki odločajo o poslih, podjetjih, državah, vojnah … Človeštvo je čedalje bolj prepuščeno (samo)volji takih političnih in ekonomskih menedžerjev, ki ne vlivajo ravno dosti zaupanja. So v glavnem čedalje mlajši, brez let, ko se doseže potrebna modrost, praviloma so »sproducirani« na elitnih univerzah, so potomci premožnih staršev itd. Vse to govori, da se oblikuje neka nova kasta, s tem pa tudi nova svetovna ureditev.
Ko se je Napoleon odločil za vdor v Rusijo, je bila to bolj ali manj njegova odločitev, ki se naposled ni izkazala samo za napačno, temveč tudi za samouničujočo. In vendar mu, zanimivo, nihče ne oporeka genialnosti. Francoska revolucija je po eni strani na stežaj odprla vrata novi Evropi, z Napoleonovim porazom pa je od zadaj zapihalo vse zatohlo in gnilobno.
Morda je včasih treba počakati s pomembnimi odločitvami, ker še ni čas zanje. Toda kapitalu in podjetništvu se mudi, ker so ponoči odprte tokijska, šanghajska in hongkonška borza, zjutraj pa že frank­furtska, londonska, malo pozneje pa newyorška …
Čedalje hitrejši tempo našega sveta narekuje vse hitrejše sprejemanje odločitev, ki postajajo finančno in politično skoraj neprimerljive z vso preteklostjo. Na primer: pred našimi očmi se je z izjemno hitrostjo odvil »primer Ukrajina«, ki bi bil hitro rešljiv z nekaj diplomatske spretnosti, dejansko pa so ga zakomplicirali do svetovnih razsežnosti. In to seveda prav diplomanti univerz, kjer predavajo »how to make decision«. Starejši diplomati nam bodo gotovo prikimali, da takega »amaterstva« v svetovni diplomaciji že dolgo ni bilo, zdi pa se, da intelektualna raven še naprej upada.
Prvo svetovno vojno (ker je ravno stota obletnica) so čisto zavestno skuhali, ker niso vedeli, v kaj se lahko vse skupaj sprevrže, zdaj pa bi na podlagi izkušenj hladne vojne morali razumeti, da je lahko »poigravanje« z Ukrajino in nasploh z vsem okoli ranjene Rusije sila nevarno. Toda kot da bi ravnali po šablonah z ameriških univerz.
Problem vodenja postaja pravzaprav svetovni problem, ker se vse hitro spreminja in ni več »modrecev«, ki bi zmogli ne samo šprint, temveč tudi maraton. Svet, kot se spreminja pred našimi očmi, zahteva čedalje bolj racionalne odločitve, čim manj obremenjene s »psihologijo«, dejansko pa o vsem odločajo vse manj kvalificirane elite.
Seveda je ta članek namenjen predvsem slovenskemu prizorišču, na katerem lahko vse manj zaupamo ljudem, ki jim je tako ali drugače dodeljeno »delati odločitve«. Predvsem ne vemo, kdo ti ljudje so – četudi je ta državica majhna in se menda skoraj vsi poznamo. Gotovo pa boste pritrdili, da še vedno nimamo pojma, kako bo odločal bodoči mandatar.
Bo znal udariti s pestjo po mizi? Verjetno je to tu in tam potrebno, toda Cerar bo šele moral pokazati, da ga je kaj v hlačah. Bratuškovi, priznajmo, je to uspelo bolje kot moškim okoli nje. Pravzaprav imamo zanimivo zgodovino »vladanja« »socialistični« in »demokratični« Sloveniji, od Kavčiča, Vratuše, Zemljariča, Šinigoja do Drnovška, Ropa, Janše, Pahorja in tako naprej. Vsi so bili vsak dan pred vprašanjem: How to make decision? Kot smo nakazali z nekaterimi zgodovinskimi primeri, so tudi genialne osebnosti sprejemale katastrofalne odločitve. Ali to poučujejo na dotični ameriški univerzi?
Odločanje je pravzaprav stvar »zrelosti« tistega, ki odloča, njegovih svetovalcev, prišepetovalcev in kulture političnega okolja. V dobrem, urejenem političnem okolju, kakršno naj bi bilo, na primer, v Skandinaviji, pravzaprav ne bi smelo biti težko vladati, ker naj bi šlo bolj za rutino odločanja v okviru ustaljenih pravil. Seveda pa Slovenija ni takšna, ker so jo ravno politiki potisnili v stanje permanentnega neravnotežja.
V tej situaciji težko verjamemo, da bo voditelju – kdorkoli bo – uspevalo doseči bistven napredek samo z razumno, umirjeno, pošteno in všečno retoriko; tako se v našem prostoru lahko kot zračnica izprazni sleherna še tako dobra ideja. Morda bo treba tu in tam udariti s pestjo po mizi. Ne samo morda, temveč zagotovo bo treba sprejeti kako resno odločitev. Bratuškova je vsaj nakazala, da se da s čvrsto držo parirati Bruslju, ampak to hrbtenico bo treba nekako »zacementirati«. Ima Cerar hrbtenico?
»Izdelovanje odločitev« v sedanjem času ne more biti več stvar navdiha, genialnosti ali čustvenih izbruhov kakega Adolfa; za državico Slovenijo bi to védenje moralo biti še posebno pomembno, kajti na preizkusu 13. julija niso bili samo volivci in demokracija kot taka, pač pa tudi vodenje države, how to make decision. Ravno »primer Ukrajina« je pokazal, da bo to državico treba voditi zelo premišljeno (kar je, mimogrede, razumel pokojni predsednik Drnovšek) in da je nujno zelo pametno »delati odločitve«.
V pomoč bodočemu mandatarju bomo spet citirali našega prijatelja Machiavellija, ki trdi nekaj na prvi pogled zelo nenavadnega: da so najbolj brezbožno ljudstvo na svetu prav Italijani! In zakaj? Zaradi Cerkve. Italijani so seveda – bolj ali manj – pobožni, verjamejo v kakega boga, ampak vse to postaja zunaj dometa Cerkve, ki jim je bila boga odtujila. In kaj naj bi bil tu naš nauk? Ne zaupaj institucijam, ki ti odtujijo politiko in moralo. Danes bi se jim reklo stranke.
In še po Machiavelliju: Če ne zaupaš oblasti, ne zaupaj niti ljudstvu.