Tiskane izdaje
Resda je imel Taylor takrat komaj 25 let, tako da krilc najbrž ni opazoval samo zaradi akademske zvedavosti, vendar pa se je o njegovem »indeksu dolžine krila« razpravljalo še dolga desetletja. Celo danes ga še vedno omenjajo bolj z odobravanjem kot dvomi o trditvi, da stopnja razkritosti ženskih nog hkrati izraža tudi moč gospodarskega vzpona.
Že na začetku moram pojasniti, da ta članek ni nastal zaradi kakršnega koli že upora proti mačistični znanosti in socialnemu okolju, zaznamovanem z moško prevlado. Me je pa zanimalo, koliko je v Aziji dolžina krila, skrojenega po meri hlač tistih, ki odločajo o vseh stvareh, povezana s političnimi svoboščinami in odprtostjo družbe.
»Ljubimo minice« in pravica
Na Taylorjevo teorijo so me – naj kar takoj naredim seznam navdihov – spomnili dva oglasa, povezana z ženskimi krili, in skrivnostna prva dama. Ko se je na prizorišču azijskih poletnih iger pojavila še kitajska Lukrecija Borgia in se ponudila kot rešilni izhod iz pornografskega zapleta drame na temo kitajske korupcije na najvišji ravni, sem preprosto morala nekaj napisati o ženskih usodah in moški politiki najbolj naseljene celine.
Prvi od omenjenih dveh oglasov je bil prejšnji mesec objavljen v znanem kitajskem turističnem mestu Guilin, kjer so v na novo odprtem zabaviščnem parku pozvali dekleta, naj pridejo v čim krajših krilih. Tiste, ki bodo imele krila, krajša od 38 centimetrov, bodo dobile vstopnice s 50-odstotnim popustom, kar pomeni, da bodo zanje plačale isto ceno kot vojaki, upokojenci in otroci, manjši od 120 centimetrov (na Kitajskem namreč pri popustih ne upoštevajo otrokove starosti, temveč njegovo višino).
Na vhod v Guilin Merryland Resort so poslali tovarišice z ravnili, da bi kampanja, ki so jo poimenovali »ljubimo minice«, potekala v skladu s poštenimi pravili igre. In medtem ko se je v medijih dvigal prah okoli vprašanja, ali je takšna marketinška poteza nedopustno seksistično obarvana, je namestnik direktorja parka Li Wenxing pojasnil, da so želeli s skrajšanjem kril »spodbuditi obiskovalce k temu, da v tej poletni vročini pokažejo svojo lepoto«. Kot je še dodal, se zaveda, da je kampanja že od začetka tarča kritik določenega dela javnosti, vendar pa je »takšnih negativnih glasov vse manj, obiskovalcev pa vse več«.
In medtem ko so v turističnem Guilinu, ki leži v severovzhodnem kotu revne pokrajine Guanxi, minikrila dobrodošla kot vaba za denar, se je v bogatem Šanghaju pojavila fotografija dekleta v prozorni poletni obleki, pod njo pa opozorilo mestne družbe za upravljanja metroja št. 2: »Nič čudnega, če boste v takšni obleki v metroju objekt spolnega nadlegovanja. Dekleta, bodite spodobne, saj se boste le tako izognile srečanjem s perverzneži!«
Znova je prišlo do burnega odziva javnosti. Tokrat so protestirale ženske, ki so zahtevale pravico do temeljne svobode, da so koketne, ne da bi bile zaradi tega tarča spolnega nadlegovanja. Nato pa je znova vse potihnilo in se vrnilo v normalno poletno razpoloženje, v katerem so krilca v kitajskih mestih v resnici tako kratka, kot je dinamično njihovo gospodarstvo, in tako vihrava, kot se vihravo zvišuje tamkajšnja življenjska raven. V finančno razcvetelem Šanghaju pa so celo prozorna.
Ženska, ki si drzne
Kot da je ona zgolj del premoženja ali, v najboljšem primeru, inštrument podaljševanja dinastije, je bilo izrečeno samo njeno ime in edina vloga, ki jo bo odslej imela – vloga soproge. Medtem ko se je razglabljalo o tem, da je bila zakonska zveza sklenjena že leta 2009, potem ko je takrat 23-letna pevka na nekem koncertu padla v oči mlademu Džong Unu (o katerem se ne ve, koliko je star, je pa takrat imel 25 ali 26 let), je nekdo na tviterju poroko v Pjongjangu duhovito pospremil z besedami: »Kim Džong Un je svojo izbranko zasnubil tako, da je pokleknil pred njo in dejal: 'Z menoj se boš poročila!'« Brez vprašaja. To je bil ukaz.
Azijska javnost je takoj pokazala vsesplošno zanimanje za žensko, ki si drzne voditelja držati pod roko. No, pravzaprav so analitiki gledali čez njena ramena globoko v srce režima, vprašanje, ki so si ga ob tem zastavljali, pa je bilo, ali pomeni navzočnost Ri Sol Džu na koncertih in državnih slovesnostih napoved politične spremembe? Pokojni Kim Džong Il je imel več žena, tudi nekaj takšnih, s katerimi ni bil uradno poročen, a se nobena od njih nikoli ni pojavila pred kamerami. Enako je bilo tudi z ustanoviteljem komunistične dinastije Kim Il Sungom, ki se je poročil dvakrat, je pa za seboj pustil neznano število potomcev, ki so se mu rodili v zvezah z različnimi ženskami. In čeprav se o pokojnem ustanovitelju »ljudske demokratične republike« v šolah učijo celo o tem, kaj je sanjal, se vse do danes ni nikoli izvedelo, ali je njegova druga žena Kim Song Ae v resnici umrla v prometni nesreči v Pekingu ali pa morda še vedno živi nekje v pjongjanškem labirintu.
Težko je biti ženska
A še preden bi v zvezi s prvo damo Severne Koreje sprejeli kakršno koli že ugotovitev o odnosu do žensk v diktaturah, poglejmo, kaj je pokazala raziskava mednarodne skupine strokovnjakov za vprašanja spolov, ki jih je izbrala TrustLaw, pravno-informacijska služba Fondacije Thomasa Reutersa. Od vseh držav, ki so zbrane v klubu G20 – ker so to v glavnem velika, razvita ali rastoča gospodarstva, bi pričakovali, da so krilca v njih v glavnem kratka –, je še najbolje biti ženska v Kanadi. Najhuje pa se je kot ženska roditi v Indiji.
V najštevilčnejši demokraciji na svetu namreč ženske še vedno prodajajo kot živino, deklice poročajo pri njihovih desetih letih, kar 45 odstotkov se jih poroči pred osemnajstim letom, vdove žive zažigajo zaradi meddružinskega sporazuma o doti, samo v zadnjih dveh letih pa je bilo okoli zabeleženih 230.000 kriminalnih dejanj proti ženskam, med katera verjetno ne sodijo »običajna« pretepanja med štirimi stenami, o katerih je, kot je pokazala anketa Unicefa, kar 52 odstotkov Indijk in 57 odstotkov Indijcev prepričanih, da so upravičena , če obstaja zanje dejanski povod.
V državi, ki je donedavnega imela predsednico (Pratibho Patil), v kateri je predsednica vladajoče stranke tujka (Sonia Gandhi) in ki ji je 15 let vladala ena od najmočnejših premierk v zgodovini demokracije (Indira Gandhi), je težko biti ženska. Prav to, da gospodarski razvoj tam ni prispeval k večji enakopravnosti spolov, temveč je bila njegova posledica izguba ženskih pravic na številnih življenjskih področjih, je razlog, zaradi katerega so številni analitiki prepričani, da Indija še nekaj časa ne bo postala velika sila. Tudi Kitajska se ni mogla premakniti z mrtve točke »azijskega bolnika«, vse dokler ni prepovedala povezovanja ženskih stopal. Danes se njen gospodarski čudež večinoma rojeva iz ženskih rok.
Prva ženska na ministrskem položaju v kateri od demokratičnih vlad je bila danska ministrica za izobraževanje Nina Bang, ki je bila na to funkcijo imenovana leta 1924, opravljala pa jo je dve leti. Prva svobodno izvoljena premierka v svetovni zgodovini je bila Sirimavo Bandaranaike, nepozabna voditeljica Cejlona oziroma Šrilanke, ki je od leta 1960 do leta 2000 postavila rekord, kar zadeva vladavino ženske, saj je vlado vodila tri mandate oziroma dolgih 18 let.
In čeprav se je z njo začela prava serija »železnih žensk« v Južni in Jugovzhodni Aziji, ki bi ji morala vsekakor pripadati tudi burmanska nobelovka Aung San Su Kji, pa jih je v deželah Vzhodne Azije, kjer ženske brez dvoma ogromno prispevajo h gospodarskemu razvoju in »indeksu dolžine krila«, v politiki vse manj, čeprav jih je vse več na menedžerskih položajih in seznamih najbogatejših ljudi.
Tako je v 80-milijonski komunistični partiji komaj nekaj več kot 20 odstotkov žensk, v centralnem komiteju le 7,6 odstotka, v politbiroju pa ena sama. V devetčlanskem stalnem komiteju politbiroja ni nobene. Po škandalu okoli Bo Xilaija, ki se je zdaj osredotočil na umor britanskega poslovneža Neila Heywooda in udeležbo Bojeve žene Gu Kailai pri zastrupitvi njegove pijače s ciankalijem, v najmočnejšem telesu kitajske piramide oblasti še dolgo ne bo tovarišic.
Seveda ni opravičila za gnusni zločin Gu Kailai, ki ga je zagrešila ob pomoči domačega hišnika Zhang Xiaojuna. Strašni prizori, na katerih se 41-letni Anglež upira in pljuva strupeno tekočino, Zhang pa ga drži na tleh in mu v usta znova na silo vliva zastrupljeni viski, so vpisani v njen kriminalni dosje. Ko se bo v kratkem začelo sojenje, bo del te grozljivke zagotovo prodrl v javnost, tako da bi se čim manj govorilo o drugem delu, v katerem je bil poneverjen denar in so bila prekršena vsa moralna načela, in to davno pred umorom. Pri njem je moral sodelovati tudi njen mož, o katerem je vse do zdaj prevladovalo prepričanje, da bo postal eden najvidnejših članov bodočega kolektivnega vodstva.
Mit o lisičjem duhu
V kitajski ljudski in klasični književnosti se skozi vsa stoletja pojavlja mit o lisičjem duhu. »Ko dopolni petdeset let, se lisica lahko spremeni v žensko, ko je stara sto let, lahko postane lepo dekle. To dekle čuti, kaj se dogaja tisoč 'lijev' (li je kitajska dolžinska mera in znaša 500 metrov) daleč, in lahko začara moške. Lahko jih spravi na krivo pot in povzroči, da izgubijo razum. Ko dopolni tisoč let, komunicira z višjimi silami in postane nebeška lisica.«
Tako je že v 4. stoletju pisal Guo Pu v Zapiskih o neznanem, ko je opisoval poosebljeno bistvo ženskega načela jin , katerega namen je moškemu ukrasti njegovo energijo jang .
»Ko lisičji duh iz starega groba dozori, se spremeni v prelepo žensko,« je v 8. stoletju zapisal pesnik Bai Juyi. »In ko se po sončnem zahodu vse umiri, ona prepeva in pleše, nekaj časa jadikuje in joka, nekaj časa se smeji in veseli ...«
Nauk iz vseh teh zapisov, pa tudi iz književnih del, v katerih se pojavlja lisičji duh, je več kot jasen. Ko se s temi iracionalnimi sporočili mitov povežejo konkretne osebnosti, se kitajsko nezaupanje do ženske na oblasti v hipu napolni z bojaznijo pred njeno »nebeško močjo«. Cesarico Wu Zetian, denimo, edino žensko v kitajski zgodovini, ki je v času od leta 665 do leta 725 vladala s polnopravnim nazivom »cesar«, konfucijanski zgodovinarji opisujejo kot spolno razvratno žensko, ki je onečastila veliko mladih menihov. Mao Zedongovi soprogi Jiang Qing pripisujejo lastnosti lisičjega duha, ko govorijo o prizorih njenega prihoda v revolucionarno oporišče v Yananu, kjer je leta 1937 spoznala voditelja in se mu vsilila tako mlada (stara je bila 23 let), nadarjena (že takrat je bila razmeroma znana igralka) in brez predsodkov (za seboj je imela en zakon in nekaj strastnih zvez).
To, da je bil Mao takrat od nje skoraj dvakrat starejši in še vedno poročen s tretjo ženo He Zizhen, je bil za življenjepisce lisičjega zla vedno manj pomemben podatek. Veliko bolj se jim je zdelo pomembno to, da je zato, da bi voditelju dovolili poroko, ne da bi se prej uradno ločil, Jiang Qing privolila, da se bo v naslednjih 30 letih vzdržala političnih funkcij, tako da se začetek velike kulturne revolucije leta 1966 neredko tolmači kot trenutek, ko so minila tri desetletja njenega molka. Ubogi Mao se je menda ujel v past ženinega skrajnega levičarstva, zato so jo po njegovi smrti leta 1976 obsodili na smrt s preloženo usmrtitvijo, njega pa razglasili za zgolj delno krivega za milijone žrtev, ki so jih zahtevali neusmiljeni politični pregoni. Njena krivda je bila stoodstotna. On ima danes 70-odstotno prav. In ljudstvo ga brez zadržkov obožuje.
V postelji v mestu škandalov
Ko bodo Gu Kailai izrekli kazen, utegnejo ženske na Kitajskem postati tisti skupni imenovalec, ki dosledno povezuje zgodovinsko logiko skušnjav in moralnega opotekanja in utrjuje nadideološko moško koalicijo komunistov, protikomunistov, narodnih herojev in skorumpiranih malopridnežev. Poleg tega je ta isti Chongqing, kjer je bil Bo Xilai partijski sekretar in kjer so našli zastrupljenega Britanca, že od nekdaj veljal za mesto škandalov, a se je o njem šele nedavno prvič pisalo, in to v kontekstu splošne vloge žensk v politični karieri znanih mož.
Pisalo se je leto 1942, piše v svoji knjigi Madam Čankajšek in rojevanje nove Kitajske Hannah Pakula, ko je republikanski kandidat za predsednika Wendell Willkie, ki ga je dve leti pred tem na volitvah premagal Franklin Roosevelt, prišel na obisk v Chongqing, kjer je bilo v času japonske okupacije stacionirano vodstvo Kvomintanga. Prelepa Čankajškova žena Song Mei-ling je gosta za nekaj ur odvedla v svoje skrivne sobane, tako da je celo generalisimo posumil, da se nekaj dogaja. V spremstvu telesnih stražarjev je zablodeli par razburjeno iskal celo pod posteljami v prostorih državne rezidence.
O vsem skupaj je nato Willkie podrobno pripovedoval svojemu sopotniku, ameriškemu založniku Gardnerju Cowelsu, ta pa je vse to opisal v svojih dnevnikih, med drugim tudi zaradi tega, ker ga je Willkie poslal k Mei-ling, naj ji pove, da ne bo mogla skupaj z njima odpotovati v Washington, kot ji je to obljubil v zanosu, prva dama pa je nato z negovanimi nohti tako razpraskala obraz nesrečnega sla, da so ga še dolgo kazile brazgotine in ga spominjale na neljubi dogodek.
Afera ne bi bila zanimiva, pravi Pakula, če ne bi bila hkrati politično obarvana. Song Mei-ling je nameravala z Willkiejem vladati svetu. Nameravala je finančno podpreti njegovo naslednjo nominacijo za predsednika – in če bi zmagal, »bi jaz vladala Vzhodu, Wendell pa Zahodu«, je pozneje dejala Cowlesu. Ko je dva meseca pozneje istega leta kitajska prva dama pripotovala v Washington, kjer je lobirala za ameriško podporo Kvomintangu v boju proti Japonski, je Roosevelt na sprejemu med seboj in njo pustil prazen stol. Menda za to, da bi se izognil njenemu »dobrikanju«. Ali bogve, zakaj. Govor Song Mei-ling v ameriškem kongresu so kljub temu označili kot eno od mojstrovin govorništva. Amerika je nato postala kitajska zaveznica.
Zdaj je treba le še počakati na to, da se razkrije, da je bila tudi Gu Kailai v postelji s Heywoodom in da se celotna afera v zvezi z Bo Xilaijem – oziroma medfrakcijskim bojem znotraj komunistične partije pred velikim kongresom – sprevrže v še eno zgodbo o lisičjem duhu, utelešenem v lepi, spolno privlačni in družbeno močni ženski. Tako bi bilo mogoče vse lažje pojasniti: strahotno korupcijo v družini potomcev revolucionarjev, licemerske poskuse vračanja k »rdeči« ideologiji z maoističnim prizvokom in tudi številne afere samega Boja. Verjetno so dekleta, s katerimi je imel stike, nosila prozorne oblekice, tako da se jim ni mogel upreti ...
A vrnimo se k Taylorjevemu »indeksu dolžine krila«. Boljše ko so gospodarske razmere, krajša so krila, hlače pa daljše in skrbno zlikane, mar ne? Kako bi lahko vzpostavili nekakšno povezavo med mačistično korupcijo, nevidnimi prvimi damami in golimi nogami, s katerimi zabaviščni parki vabijo obiskovalce? Najbrž bi se težko izvlekli iz tega univerzalnega spleta grabežljivosti, bahavosti in pohote. Bi pa morali razmisliti o tem, ali se je kaj spremenilo od tistih časov, ko je mladi pensilvanski profesor z enim očesom spremljal dolžino kril, z drugim pa krivuljo na borzi.
