Domače elite 
se spreminjajo v sodobno politično plemstvo

Svet je opazoval s treh civilizacijsko, kulturno in vrednostno povsem različnih gledišč: iz Amerike, Afrike in Kitajske. »Tri visoke opazovalnice in ena klet,« pravi bivši diplomat Ivan Seničar (76) o svojih izkušnjah iz sveta in o svoji dragi Sloveniji. Pove, da ne zna več razmišljati kot uradnik. V tukajšnji zunanji politiki opaža primanjkljaj razmisleka in vsevednost posameznikov, ki odločajo. Elita analiz diplomacije kot da ne potrebuje, zunanje ministrstvo je večkrat videti kot razširjeni protokol. Bili ste slovenski veleposlanik v Pekingu, pred tem jugoslovanski ambasador v Etiopiji in konzul v Clevelandu. Obstaja med vašimi diplomatskimi izkušnjami kakšna, ki bi jo lahko šteli za temeljno?

Temeljno se mi zdi spoznanje, da so tudi drugi ljudje, različni od Slovencev ali Evropejcev, povsem normalni in v redu. Tudi druge navade, religije, pogledi in sistemi imajo svojo človeško pristnost, zgodovinsko podlago in eksistencialno opravičilo, ne le naš zahodni način življenja. Dvanajstletno bivanje v tujini me je prepričalo, da nihče ni in ne more biti vzgled vsem drugim, vsemu svetu. Politika poenotenja sveta je zakopavanje min, ki slej ko prej eksplodirajo. Zaman so poskušali Hitler, Stalin in še kdo. Tudi danes smo priča poskusom, da bi poenotili svet z neoliberalno ekonomijo, s kulturo kot zabavo ali z orožjem kot dokazom za tvornost nasilja. Vprašujem se, ali se Slovenija temu poenotenju pridružuje z razmislekom ali brez njega.

Se je država oddaljila od načel, na katerih nastala leta 1991?

To je del mojega razočaranja in to je ena od podlag moje kritičnosti. Naredili smo zelo veliko, skoraj neverjetno veliko, a smo se odmaknili od osnov, na katerih smo se postavili pokonci.

Govoriva o mandatu. Ko gre na primer za sodelovanje v vojni, nima mandata ta oblast, ni ga imela prejšnja in niti ona pred njo.

To so velike politične odločitve, sprejete za hrbtom javnosti. Kakšna je država, kjer o segmentu arhivov odloča ljudstvo na referendumu, svoje vojake pa pošilja v tujino samo po dogovoru s tujo elito? Zato poudarjam strokovno plat diplomacije. Ali odločitve za našo vojsko v Afganistanu temeljijo na analizah naše diplomacije? Če so premišljene, imata državni zbor in javnost pravico do argumentacije. Če jih diplomacija ni premislila, čigava zunanja politika je to?

Kaj je diplomacija?

Doživel in izkusil sem jo kot strokovno in politično službo, ki uresničuje zunanjo politiko države, kot orodje za pogajanja, kot pomoč državljanom pa tudi kot strežno službo za servisiranje članov domače elite, ko obiskuje tujino. In spoznanje: diplomati delajo z možgani in spretnostjo, ko možgane zamenjajo strankarski in prijateljski komolci, niso več diplomati. To velja tudi za zunanje ministre.

Slovenska diplomacija je stara dvajset let. Je mogoče to obdobje strniti v neko splošno oceno?

Pozitivno je to, da smo preživeli kot samostojna država, kot samostojna ekonomija. Diplomacija se je kot formalna služba utrdila, druge službe tudi. Zgodovinsko gledano je to izjemno veliko, na žalost pa ni dovolj za začetek 21. stoletja. Smo v hudem zgodovinskem deficitu, ne samo v gospodarskem. Govorim o nesposobnosti naše elite. Spomnim se neke misli, da smo Slovenci vedno bili na periferiji in naloga elite je bila, da lovi drobtine in ne razmišlja kot center. Nenadoma pa smo se znašli v situaciji, ko smo v centru in spet gledamo, kje bomo kaj dobili. Ponavljamo, česar smo navajeni.

Kaj je bilo najtežje, s čimer se je nova država spopadla?

Po mojem to, da smo postali samostojni, Heidegger bi rekel samolastni. S svojo državnostjo smo se nenadoma znašli v samolastni poziciji. Postali smo sami, morali bi ponotranjiti državo, kot pravi Bučar, in to breme nenadne samostojnosti je bilo najtežje. To ni samo vprašanje premisleka in sposobnosti elite, ampak predvsem dozorelosti Slovenije. Vprašanje je, ali je zgodovinsko odgovorna samo elita. Naša vrženost v samostojnost je po mojem največji problem, s katerim smo bili doslej soočeni, poleg tega, da so nas hoteli med vojno izbrisati.

In strateške napake?

Kljub nedoraslosti svoje elite je Slovenija dosegla velike uspehe. In če nas je zgodovina nekoliko obdarila, nismo reagirali optimalno. Prva strateška napaka je bila, da novi odgovorni niso državniško zasnovali niti zunanje politike niti diplomacije kot samostojnega razumskega orodja države ne le za fizično in politično, ampak tudi za identitetno preživetje Slovenije v svetu. Tako kot v starem režimu so tudi po osamosvojitvi postopoma prevladale strankarske in prijateljske reference, strankarski in osebni politični dobički. Imamo državo brez državnikov, imamo narod brez nacionalnega vodstva. Človeka je »zgodovinsko sram« ob samomučilni pomisli, da smo prezgodaj dobili svojo neodvisno državo in diplomacijo. Če bi obstajale bonitetne hiše za oceno dozorelosti elit za državo, se Slovenija v zadnjih desetih letih ne bi uvrstila.

Leta 1991 je bilo treba na novo postaviti zunanjepolitično strukturo. Kakšni so bili začetki?

Slovenija je imela že pred osamosvojitvijo svojo zunanjo politiko in diplomacijo v okviru federalne, v njej je delovalo manjše število Slovencev, ki jih je novi minister sprva sprejemal kot nujno pomoč, potem pa jih je slabšalno krstil za jugodiplomate in obtoževal kolaboracije. Ob osamosvajanju Slovenije so se vsi pozitivno in takoj opredelili, tudi sam sem si z Ruplom dopisoval že iz Adis Abebe. Posebno delikatno delo so opravili tisti, ki so bili v zveznem ministrstvu, kot npr. Ivo Vajgl in Zvone Dragan. Očitno je, da je k osamosvojitvi in priznanju prispevala tudi stara slovenska »jugodiplomacija«.

Ob osamosvojitvi pa so prihajali novinci, začetniki, med njimi Dimitrij Rupel. Odločno in spretno je deloval v zapletenem boju za mednarodno priznanje in pri postavljanju ministrstva, vse nas je resnično navdušil. Ministrstvo oziroma republiški komite za mednarodno sodelovanje sem po njegovem prevzemu doživel v sproščenem ozračju in z velikimi pričakovanji. Tako so se počutili tudi drugi. Vse se je začenjalo znova, vse na bolje, vse je bilo »naše«. Šlo je za lastno državo, za našo državo. Toda on in njegovi so osamosvojitev razumeli kot začetek sveta, sebe kot stvaritelje, ki smo jim dolžni poslušnost in hvaležnost. Kasneje je povedal, da je sam ustanovil slovensko diplomacijo kot službo »podanikov«. Minister je divjal po tujini in se vračal z odkritji, ki so bila nam znana že desetletja, kar pa mu ni bilo všeč. Kmalu je zavladal strah. Ko se je pojavil na hodniku, so ljudje bežali v pisarne. Ni bilo srečanja z njim brez pripomb, hudih ocen, pikrih vprašanj. Če si na kolegiju kaj predlagal, si bil prebrihten, če si molčal, nisi nič mislil. Minister je bil pameten, obveščen in odločen, povsem tuja pa mu je bila spretnost dela z ljudmi. V tem času sem vodil analitično službo in oddelek za multilateralno sodelovanje, po prihodu ministra Lojzeta Peterleta sem postal generalni sekretar ministrstva. Razpoloženje se je povsem spremenilo. S človeške plati je pokazal drug obraz.

Kakšen je bil zunanjepolitični pogled novonastale države?

Po osamosvojitvi smo histerično bežali s temnega Balkana, svet smo si zožili na del Evrope in Ameriko, ki smo ju barvali s svojimi pričakovanji. Po umestitvi v EU, ko nam je popustil politični krvni tlak, se postopoma vrača pomen jugozahodne Evrope, tudi Azije, Latinske Amerike, po poskusih v Libiji Afrika še pride. V tem popotovanju slovenske pozornosti je nujno dozorelo nekaj diplomatov, a diplomatska služba se ni razvila v učinkovit analitični in organizacijski servis naših skupnih interesov; če seveda vemo, kaj so, razen preživetja. Trajni minister, ki je v tej zgodbi pustil svoje možganske odtise, na nove diplomate ni gledal kot na sodelavce, ki bi mu pomagali razumeti svet. Prav vse je vedel sam. In od takrat se ni dosti spremenilo. Zdaj vé vse premier, poleg tega, da predsednik republike zares vé, kaj je treba storiti. Zunanjepolitične izjave premiera in ministrov prevečkrat zvenijo zračno lahkotno, kot da za njimi ni nobenih premislekov in ocen.

Ste lahko konkretni?

Primer je arbitražni sporazum. Premiera Pahor in Kosorjeva sta mesece krpala pot do soglasja, pri čemer ni manjkalo objemov, usklajenih nasmehov in komplementarnih oblačilnih krojev, o diplomaciji pa skoraj ni bilo besede. Kakšna je bila vloga našega veleposlaništva v Zagrebu, hrvaškega v Ljubljani, ministrstva, samega ministra Žbogarja? Nekaj opomb je bilo o ameriških pobudah. Slovenska diplomacija je bila zakrita in nevidna. Ne zavzemam se za javno diplomacijo, vprašanje pa je, na čem temeljijo odločitve. Vtis je, da tudi po dvajsetih letih spet na »razsvetljenju« in vsevednosti posameznikov. Premier pravi: če ne gremo na francosko-nemški vlak, bomo šli peš. Ali temelji tako stališče na analizah in razmislekih naše diplomacije, službe, ki analizira svet, razmere, priložnosti in tveganja? Komisar Janez Potočnik govori le o evropskem vlaku. Podobnih primerov je za celo knjigo. Slovenija je v svetu bolj vidna po sodelovanju v vojnah kot po pobudah za reševanje problemov.

Poglejmo sliko diplomacije v javnosti. V medijih in sicer potekajo razprave o policiji kot posebni službi, o naši vojski, tudi o drugih pomembnih državnih agencijah. Diplomacija pa je videti kot služba za vročevanje protestnih not, kadar zmoremo tako drznost; prikazuje se kot draga uporabnica sredstev za rezidence, kar sili premiera na bruhanje; o diplomatih se govori ob škandalih, kot sta nesreča veleposlanice v Sarajevu in razsipnost veleposlanika v Madridu. Zadnje čase se odkriva gospodarska diplomacija kot nekaj novega, čeprav jo svet pozna že od sredine 19. stoletja.

Kakšni so bili začetni načrti za diplomatsko-konzularna predstavništva in kje smo danes?

Načrti so bili cenejša, racionalna, učinkovita in ministru lojalna diplomatska mreža. Toda koncept diplomacije je zgolj funkcija zunanje politike. Država naj bi imela tako diplomacijo, ki bi bila sposobna uveljavljati njeno zunanjo politiko. Upoštevati je treba tudi spremembe. Včasih je državno vodstvo potrebovalo podatke, ocene in pomoč pri komunikacijah in osebnih stikih, zdaj so skoraj vsi podatki dostopni, komunikacijskih kanalov je nešteto, ministri in premier dnevno letajo in potujejo v tujino. DKP postajajo vse bolj njihove strežne in tehnične službe.

Kaj je z odnosom med velikostjo in kvaliteto?

Premier je izjavil, da je zgrožen ob stroških rezidenc naših diplomatskih predstavnikov. Ne moti pa ga, da se evropska elita nenehno seli, ne le med Brusljem in Strasbourgom, ampak dnevno potuje po Evropi in svetu. Obdana z dragimi sanitarnimi kordoni policije se sestaja po zaščitenih gradovih, na sprejemih, v glamurju, kar ni le drago, temveč skrajno škodljivo, saj udeležencem jemlje občutek realnosti, v kateri živijo in delajo davkoplačevalci. Pri tem premier nima slabega občutka. Domače elite se spreminjajo v sodobno politično plemstvo, ki si v tujini nadene diplomatsko masko in frak. Naš znani intelektualno privzdignjeni in poudarjeno krščanski ambasador v Parizu je v svojih spominih zapisal, da so diplomati tretjih dežel prihajali na njegove sprejeme predvsem zato, da bi se tam najedli. Nič o tem, zakaj so lačni, nič o tem, da se je z njimi pogovarjal, spoznaval svet in o tem obveščal ministra, ki ga je imel skupaj s predsednikom države, ki jo je zastopal, za čisto nadlego.

Slovenska diplomatska mreža bo ugotovljiva, ko bo znana slovenska zunanja politika. Za protokolarno in tehnično servisiranje obiskov iz Slovenije je skrajno velika. Za vsebinsko delo ni ne ustrezno kadrovana ne dovolj usposobljena, z izjemami. Vprašanje je tudi, ali ne bo postala nepotrebna, ko bodo naše ambasade postopoma prevzela predstavništva EU.

Je slovenska diplomacija primerljiva s tistimi iz vzhodnoevropskih držav?

Slovenija je bila od vseh novink najbolj razvita, a je v zadnjih letih prednost izgubila. Vsiljuje se bogokletna misel, da se je bolje znašla v jugoslovanskih okovih, kakor se znajde kot samostojna država v Evropi, medtem ko so drugi, na primer Čehi in Poljaki, bolje zastavili svojo samostojnost. Ali je bila naša politična elita pred dvajsetimi leti sposobna samo, da je Slovenijo »potisnila« v samostojnost, ni pa je znala popeljati v razvoj, ki bi kohezijsko oblikoval novo slovensko skupnost, to je, da bi sproščeni nacionalizem in prebujeno energijo prebivalstva prevedla v kvaliteto razvoja.

Imamo diplomatsko elito?

Slovenija nima prave diplomatske elite, čeprav imamo nekaj odličnih diplomatov, tako v ministrstvu kot v mreži. Na žalost se tudi Društvo nekdanjih slovenskih veleposlanikov sprva ni postavilo kot izkušenjska diplomatska elita. Starejši izkušeni diplomati ugašajo. Mnogi v srednji generaciji nastopajo kot najeti dostojanstveniki. Večina mlajših pa razmišlja sodobno. Ob družbenih spremembah je stoletja veljalo vprašanje: Kaj storiti?! Zdaj pa obstaja samo še vprašanje: Kaj bom imel od tega? Vsi želijo dobro plačane in ugledne službe, ne zanima jih odgovornost za skupnost, za skupno dobro. Neoliberalizem nas je vse okužil – tudi Cerkev – z virusom individualne osamljenosti in pogoltnosti za vsako ceno, tudi na račun dostojanstva in samospoštovanja.

Med diplomatsko elito bi lahko prišteli tudi evropske poslance in visoko zaposlene v EU in mednarodnih organizacijah. Janeza Potočnika poznamo kot razumnega in sposobnega človeka, ki ima tudi ustrezno zaupanje javnosti, kot pravega diplomata, ki dobiva državniški sij. Toda kaj bi storil, če bi zares izbiral med tem, da spravi Slovenijo nazaj v normalni tek, in med svojim pomembnim delom za Evropo? Kaj bi bilo zanj osebno pomembnejše? In v taki dilemi so vsi.

Imamo zunanjo politiko?

Imamo zunanjo politiko, tako kot imamo državo, ki ne deluje. Prevladuje vtis, da Slovenija ni sposobna, da se upravlja sama. Misel Franceta Bučarja, da lastne državnosti še nismo »ponotranjili«, razumem tudi v smislu, da še nismo dojeli, da se lahko upravljamo sami.

Svet ni samo v finančni in družbeni krizi, gnitje je temeljitejše. Vprašujem se – imam tudi otroke in vnuke –, ali je mogoče sedanja nasprotja, ne le med državami in elitami, ki se začasno medsebojno podpirajo, temveč med elitami in prebivalstvom, rešiti mirno, brez nasilja, krvi, novih padcev civilizacije. Ne verjamem, da se bodo bogati in močni odrekli svojim privilegijem. Jasno pa je, da se revni, podrejeni in ponižani ne bodo odrekli svojemu sovraštvu. Tvorci vsake zunanje politike nujno potrebujejo analizo položaja v svetu, presojo vzrokov za terorizem in vojne intervencije, za eksplozivno večanje socialnih razlik ob hkratnem poudarjanju človekovih pravic. Za nas je nujna presoja možnosti majhnih držav (ekonomij, kultur), tudi položaja posameznikov v tehnizirani in na sveže ideologizirani civilizaciji. Ju imamo? Pred meseci je bila akademska razprava o strategiji zunanje politike, poudarki so bili na visokih načelih. Toda strategija niso mir, človekove pravice, blaginja, ampak »postopki, načini za dosego kakšnega cilja«. Torej ali Slovenija premore lastno analizo razmer v svetu ali le prevzema pentagonsko, oecdejevsko, francosko-nemško železniško ali celo strausskahnovsko? Kaj so konkretni politični, gospodarski in drugi cilji v EU in svetu? Kakšna so naša sredstva za njihovo doseganje? O čem lahko in dejansko odločamo v zunanji politiki samostojno, upoštevajoč EU, Nato, OZN in mednarodno pravo? Slovenija torej ima zunanjo politiko, samo ne vemo, kakšna je in komu je namenjena.

Vseskozi govoriva o konceptih, ki so premalo profesionalni in niso prekinili prejšnjega načina delovanja. Del tega je kadrovanje. Kako ga ocenjujete, z ministri vred, in zakaj je vsakokratni nabor tako zožen?

Naša diplomacija po mednarodnem priznanju ni nastajala samo kot uradniška in strokovna služba ter orodje za interese Slovenije in zaščito njenih državljanov, temveč tudi kot »dvorska elita«, katere dolžnost je, da streže oblastnikom. V tem se ni nič spremenilo od časov »jugodiplomacije«. Od predsednikov države samo Milan Kučan ni jemal diplomacije kot svoj osebni resor, vsekakor pa Janez Drnovšek, tudi Danilo Türk se vidi, upravičeno, kot prvi diplomat. Še dobro, da ga imamo.

Zanimiva je zgodba z zunanjimi ministri. Skozi vsa leta imamo samo enega velikega, ostali so bolj uradniki, odvisni od vremenskih razmer. Izjema je vsekakor Lojze Peterle, vendar je bil minister prekratko obdobje. Samuel Žbogar je mlad minister, ima pa znanja, izkušnje in človeško podlago za diplomata, poznam ga, skupaj sva delala na ministrstvu in v Pekingu. Ima tudi dobro osnovno ekipo, a vsi skupaj nimajo priložnosti, da bi prišli vsebinsko do izraza kot služba, ki jo država potrebuje in plačuje.

Vtis je, da je zunanje ministrstvo resor brez teže.

Vtis je, da ni pravega premisleka, če pa je, je brez teže. Ministrstvo ne določa zunanje politike, po definiciji naj jo uresničuje, toda s svojimi predstavništvi, z ljudmi, ki opazujejo svet in razmišljajo o naših možnostih, pripravlja sintetične podatke, ocene in zamisli, ki določajo zunanjo politiko. Toda elita tega ne potrebuje. Zato je zunanje ministrstvo večkrat videti kot razširjeni protokol.

Kako gledate na Evropsko unijo in slovensko pozicioniranje v njej?

Iz zgodovine poznamo projekte in revolucije, ki so razglasile velika načela in nove možnosti, potem pa so jih ukinjale in uvajale še krutejšo prakso. Vse velike ideje se slej ko prej pokvarijo: katolicizem, racionalizem, kapitalizem in socializem. Tudi štiriperesna deteljica, ki si jo je Unija zataknila za politični rever, namreč neovirano gibanje blaga, storitev, kapitala in ljudi, se vse bolj kaže kot premočno sredstvo, katerega uporabo bo treba omejiti. Verjamem, da čaka redukcija tudi druga načela zahodne svobode. Sarkozy je pravkar ponudil »demokratično urejanje svobode« na internetu. Enotnosti je v Evropi vse manj, razlik vse več, miselne struje so vse ožje, reke nezadovoljstva vse širše.

Ustanavljanje evropske diplomatske službe je za zunanjo politiko podobno, kot je bila uvedba evra za gospodarstvo. Ne vemo še, kaj bo skupna evropska diplomatska valuta. Za zdaj je samo »ashton«. Toda gospa Ashton je dobila aparat, ki naj bi obsegal od 7000 do 8000 oseb, seveda s plačami, rezidencami, privilegiji in potnimi stroški. Slovenski komentarji so bili navdušeni, ni bilo bruhanja, postavljalo se je le vprašanje, ali bomo dobili vratarja v Albaniji, tretjega sekretarja na Cipru ali celo namestnika ambasadorja v Monaku.

Potrebni so jasni kriteriji, kako naj članice participirajo v evropski diplomatski službi, če tega ne bo, bo postala področje tekmovanj in nasprotij. Ni dvoma, da bodo velike članice ohranile svoje ambasade po svetu, in tudi ni dvoma, da jih bodo majhne članice postopoma ukinjale zaradi stroškov in drugih razlogov. Naš premier je že govoril o ukinitvi ene tretjine predstavništev. Vse to pomeni, da se morda Slovenija v perspektivi poslavlja od svoje diplomacije. In kakšna naj bi bila skupna evropska zunanja politika? Najbrž bo zavzemala vrednost najmanjšega skupnega imenovalca interesov velikih članic, hkrati pa bo kazala maksimum tistega, kar bodo po svetu smeli početi majhni.

Med ministrovanjem Samuela Žbogarja je lajtmotiv gospodarska diplomacija. Kako gledate na to?

Razglasil je premik od politične h gospodarski diplomaciji, kar je brez dvoma pozitivno in času primerno. Postavlja pa se vprašanje, ali takšen poudarjen premik ne pomeni tudi tega, da naj se s političnimi vidiki mednarodnih odnosov bolj ukvarjajo drugi, na primer velike članice in diplomatska služba EU. Minister Žbogar je izjavil, mislim, da na Ptuju, da slovenski diplomaciji »manjka vpogled v gospodarstvo od znotraj«. Najbrž res. Toda ali to pomeni, da je diplomacija doslej že imela vpogled v politiko, kulturo in znanost »od znotraj«? Pri gospodarski diplomaciji ne gre samo za famozno vratarsko službo, za »odpiranje vrat« gospodarstvenikom in potnikom. Gre bolj za to, s čim »vstopamo«, kakšna je razvojna in zunanjetrgovinska strategija Slovenije. V nekaterih državah delajo stroje in laserje, v drugih ure, čokolado in sir, v tretjih izdelujejo orožje in načrte za vojne. Kaj naj dela Slovenija, s čim naj prispeva k bogastvu in razvoju sveta in seveda k blaginji svojih ljudi? Trenutno je edina znana strategija konkurenčnost, nenehno tekmovanje. In zvitost kapitala je, da posameznike, skupine in države peha v vse hujšo tekmo: naj se upehajo, izčrpajo, kapital pa bo skrbel za ustrezna zdravila s posojili, reprogrami, prevzemi in bonitetnimi ocenami. No, pomen diplomacije za gospodarstvo vsekakor drži. Toda stvar ni enostavna. Ne gre le za razvojne potrebe posamezne države oziroma gospodarstva, temveč tudi za neoliberalno stališče, da je človek zgolj ekonomsko bitje. Čebele so zato, da zbirajo med, ljudje, da delajo dobiček. Diplomacije ni mogoče zvesti na gospodarstvo, tudi ne na znanost ali kulturo. Dokler obstajajo države, bo diplomacija v prvi vrsti politična. Če bi bila gospodarska komponenta dovolj, bi multinacionalke zlahka vzpostavile svoje diplomatske mreže. Toda kapital še potrebuje politično diplomacijo, ki z državno prisilo in pobudo skrbi za njegove koristi oziroma za pobiranje dobička.

Govorite o privatizaciji diplomacije, kot Naomi Klein govori o privatizaciji države?

To je povezano, tudi pri nas. Prijateljsko kadrovani diplomati so to samo formalno, poznal sem jih nekaj, vedli so se kot zasebni agenti posameznih minibogov v Sloveniji. Svet je vse bolj kritičen do ameriških vojn v svetu, predvsem do nasilja nad civilisti. In ZDA zdaj zaposlujejo zasebne skupine za isto delo, saj ljudje ne reagirajo, če se zasebniki pobijajo med seboj. Elita v socializmu je govorila o odmiranju države, da bi vladala sama, sedanja zahteva privatizacijo gospodarstva, zdravstva, izobraževanja. Kapital še potrebuje državo zaradi njene represivne vloge, a jo skuša odpraviti, kjer moti njegovo plenilsko igro. Med motečimi je vsekakor vsaka diplomacija, ki ni privatizirana. Torej vemo, kaj čaka diplomacijo.

Kako je z zunanjepolitično ambicioznostjo Slovenije? Je dovolj mednarodno ambiciozna država?

Ambicioznost je projektiranje sebe v svet, to počnemo vsi. Toda ambicije majhnih so hkrati kompenzacije za manjvrednosti, s katerimi živimo. Nekaj povsem drugega je stremljenje, da bi o svetu povedali kaj novega, kaj takega, kar bi ostali sprejeli. Zato pa niso dovolj ambicije, potrebni so pamet, drznost in sredstva. Želja Slovenije, da bi bila znova nestalna članica VS OZN, je razumljiva, bolj verodostojna pa bi bila, če bi Slovenija ponujala kakšne ideje, rešitve v zvezi z mednarodnimi temami, in bi zato želela priti do besede v varnostnem svetu.

Bili ste prvi slovenski veleposlanik na Kitajskem. Kaj je Kitajska?

Je usodna za prihodnost sveta. Ni samo država ali večnacionalna skupnost, je civilizacija. Zahod jo skuša prebrati in ukrotiti že stoletja, pa mu ne uspeva. Ponuja ji tehnične izume za plačilo in patent demokracije brezplačno. Zahteva, da se Kitajska spremeni, razvije in demokratizira, potem pa se pritožuje nad njenimi dosežki. Kitajska civilizacija ni mogla sprejeti sovjetskega modela razvoja in ne more sprejeti zahodnega tržnega gospodarstva s parlamentarno demokracijo. Izjave glasnih strokovnjakov v svetu, tudi našega Žižka, da Kitajska uvaja kapitalizem brez demokracije, so površne in nereflektirane. Kitajska družba ni tako individualizirana, kot so zahodne, tržni odnosi niso le kapitalistični. Če bi sprejela neoliberalno paradigmo, ki jo vsiljuje Zahod, bi bil to konec sveta. Sam menim, da bi lahko prav Kitajska našla izhod iz krize sedanje vse bolj planetarne in skupne civilizacije.

Vas avtoritarni kapitalizem Kitajske ne skrbi?

Me skrbi. Toda za avtoritarnostjo ni samo želja po dobičku in moči, temveč tudi premislek glede ohranjanja celovitosti Kitajske. Ko bodo videli, da jim avtoritarnost razvojno škoduje in zavira njihove potenciale, bodo sistem spremenili. Cenim jih kot avtohtono civilizacijo, ki je preživela tradicijo in je s tem obremenjena bolj, kot smo mi, ampak obremenjena je tudi s pogledom naprej. Kitajske ne kaže obsojati kar povprek. Dal bi ji nekaj kredita.

Kaj pravite na večno dilemo v zunanji politiki: načelnost ali pragmatizem?

Moramo biti pragmatiki, večkrat nimamo druge izbire. Toda pragmatičnost ne more temeljiti samo na pragmatični osnovi, namreč en pragmatizen na drugem pragmatizmu in tako navzdol. Tudi pragmatizem mora temeljiti na neki vrednoti in prepričanju. V ozadju morata biti trajnejši interes in razmislek. ¾ »Če bi obstajale bonitetne hiše za oceno dozorelosti elit za državo, se Slovenija v zadnjih desetih letih ne bi uvrstila. »Zunanjepolitične izjave zvenijo zračno lahkotno, kot da za njimi ni premislekov in ocen. »Dokler obstajajo države, bo diplomacija v prvi vrsti politična. Če bi bila gospodarska komponenta dovolj, bi multinacionalke zlahka vzpostavile svoje diplomatske mreže. Saša Vidmajer,
 foto Jure Eržen