Tiskane izdaje
Ali Slovenijo v naslednjih mesecih čaka prekinitev dostopa do sredstev na mednarodnih finančnih trgih in kaj bi to pomenilo?
V Sloveniji je spomladi letos zaradi znanih notranjepolitičnih razlogov prišlo do spremembe koalicije. Nova vlada je s stališča mednarodnega finančnega položaja začela mandat v izrazito neugodnih okoliščinah. Po eni strani je izbruhnila kriza na Cipru, ki ni napovedala le novega pristopa k reševanju kriz v evroobmočju, temveč je tudi bistveno bolj negativno vplivala na našo državo kot na katero koli drugo periferno državo evroobmočja. Če so bili donosi na dolžniške vrednostne papirje Slovenije pred izbruhom ciprske krize blizu ravni za Italijo in Španijo, so od takrat znatno višji. K temu so v osnovi prispevali trije razlogi.
Majsko kupovanje časa
Prvič, tudi slovenski problemi so podobno kot ciprski predvsem problemi bančnega sektorja. Drugič, ker so nekateri člani nove koalicije še nekaj mesecev pred izbruhom ciprske krize, ko so sicer še bili v opoziciji, močno kritizirali slabo banko kot koncept reševanja problemov bančnega sektorja, je bilo v mednarodnih finančnih krogih čutiti nezaupanje v to, da bo novi vladi uspelo hitro in učinkovito pristopiti k reševanju tega urgentnega problema. In tretjič, po izbruhu ciprske krize so prvič tudi uradni predstavniki mednarodnih institucij začeli govoriti o Sloveniji kot novem potencialnem problemu evroobmočja. Spomnimo se samo takratnih besed nizozemskega finančnega ministra, in to v vlogi vodje evroskupine.
Druga neugodna okoliščina, ki jo je podedovala nova vlada ob nastopu svojega mandata in je močno vplivala na mednarodni finančni položaj naše države, pa je bila ocena evropske komisije, sprejeta aprila, v skladu s katero je Slovenija, poleg nje pa le še Španija, članica EU, v kateri je prišlo do »presežnih makroekonomskih neravnotežij«. Konkretno naj bi v našem primeru šlo – poleg že znanih problemov v javnih financah, zaradi katerih smo že nekaj časa v procesu odpravljanja presežnega primanjkljaja – predvsem za probleme v stabilnosti bančnega sektorja, v upravljanju z državnimi podjetji, vključno s privatizacijo, in za izgubljanje mednarodne konkurenčnosti. Čeprav bi bilo z ostrino ocene evropske komisije o »presežnih makroekonomskih neravnotežjih« v Sloveniji mogoče polemizirati tako formalno kot vsebinsko, pa to ne spreminja dejstva, da je bila ta ocena še en odraz vsesplošnega slabšanja položaja Slovenije v očeh mednarodne finančne javnosti.
Da bi se izognila sprožitvi formalne procedure za odpravo »presežnih makroekonomskih primanjkljajev«, ki bi zelo negativno vplivala na odnos mednarodnih finančnih trgov do Slovenije in bi lahko v končni fazi pripeljala celo do zahteve po plačilu kazni, je morala nova vlada v izredno kratkem času pripraviti program reform in ukrepov, s katerimi bi partnerje v EU, v tem okviru pa še zlasti članice evroobmočja in evropsko komisijo, ter ECB, prek njih pa celotno mednarodno finančno javnost, prepričala, da bo hitro in odločno pristopila k odpravljanju teh neravnotežij. S programom, poslanim v Bruselj sredi maja, in z nekaterimi drugimi ukrepi, kot sta bila na primer vključitev fiskalnega pravila v ustavo in dogovor o bolj restriktivni referendumski zakonodaji, je vlada takrat želela sporočiti mednarodni javnosti, da se tokrat svojih gospodarskih in v tem okviru še zlasti bančnih problemov namerava lotiti bolj resno kot doslej.
Drugi pomemben element, s katerim si je vlada kupila nekaj mesecev časa, pa je bila izdaja obveznice na ameriškem finančnem trgu. Ob tem velja jasno poudariti, da je bila obveznica izdana v zelo specifičnih razmerah izrazito velike likvidnosti na mednarodnih finančnih trgih, in to po ceni, ki je dolgoročno nevzdržna za servisiranje. Kakorkoli že, izdaja obveznice je dosegla svoj temeljni namen: zagotoviti vladi časovno okno, da če dobro izpelje načrtovane in v Bruselj posredovane reforme, zadrži dostop do sredstev na mednarodnih finančnih trgih v trenutku, ko bo sredstva spet potrebovala, to pa je že konec letošnjega ali najkasneje v začetku naslednjega leta.
Dejstvo je, da so zaradi finančne krize, ki je prizadela evroobmočje, države članice morale bistveno reformirati njegovo originalno institucionalno in jo uskladiti z osnovnimi zahtevami teorije optimalnega valutnega območja. Sestavni del te reforme je bilo tudi to, da so se vse države morale odpovedati delu svoje nacionalne suverenosti pri javnih financah. Ker pa se je verodostojnost Slovenije za učinkovito soočanje s krizo v zadnjih letih močno znižala, so tokrat naši evropski partnerji od nje zahtevali dodatne garancije. Niso se več zadovoljili le z obljubami vlade, kaj bo storila, temveč so na naš majski program reform odgovorili z vrsto konkretnih priporočil oziroma pogojev, pri čemer pa jih niso opredelili le vsebinsko, temveč so nam določili tudi natančno časovnico za njihovo izpolnjevanje. Vlada je tako dobila »domačo nalogo« oziroma program svojega dela za obdobje do konca letošnjega leta, v katerem je jasno zapisano, kaj je treba storiti in do kdaj naj bi se to zgodilo. Slovenija se je tako prvič od svoje neodvisnosti dalje znašla v situaciji, da je morala sprejeti natančnejši nadzor mednarodnih dejavnikov glede oblikovanja in izvajanja svoje ekonomske politike. Pa da ne bo pomote. Povsem sami smo si krivi za to, da smo se spravili v takšno situacijo. Še pred dvema oziroma tremi leti je kljub številnim opozorilom namreč veljalo prepričanje, da se nam ne more nič zgoditi. Spomnim se opozoril ob sprejemanju proračunov v letih pred izbruhom krize ter proračunov za leti 2010 in 2011. Ali pa na primer opozoril, ki so bila izrečena ob referendumu o pokojninski reformi.
Slabo izvajanje obljub evropskim partnerjem
Glavni razlog, zaradi katerega je uresničevanje obveznosti, ki smo jih sprejeli v dialogu z evropskimi partnerji maja letos, tako zelo pomembno, je preprosto v tem, da je Slovenija danes bistveno manj verodostojna in bolj ranljiva, kot je bila pred letom ali dvema. Prav zato mednarodni finančni krogi bistveno bolj podrobno kot doslej spremljajo spoštovanje sprejetih gospodarskih obveznosti in danih političnih obljub naše države.
Mednarodne finančne institucije in trgi bi spoštovanje dogovorjenega sprejeli kot dokaz, da je Slovenijo končno srečala pamet in se je nehala igrati s svojo srečo, kar je počela v letih od izbruha krize. V takšnem primeru bi bilo za Slovenijo bistveno bolj realno, da bi naš dostop do sredstev na vsaj nekaterih segmentih mednarodnih finančnih krogov ostal priprt tudi v prihodnje. Na to je nedvomno računala tudi vlada, ko je maja letos in kmalu po nastopu svojega mandata sprejemala obveznosti. Prav nadaljevanje pristopa do zadolževanja na teh trgih pa je tudi prvi pogoj za to, da bi Slovenija lahko izvedla javnofinančno konsolidacijo na način, ki bi bil kolikor toliko vzdržen in bi bil zasnovan brez tujega vpletanja. Po drugi strani pa bi nespoštovanje dogovorjenega v razmerah, ko je verodostojnost Slovenije najnižja od začetka njene samostojnosti, skoraj zagotovo vodilo v popolno zaprtje dostopa do mednarodnih finančnih trgov. To pa bi pomenilo, da bi bila naša država prisiljena sprejeti in izvesti javnofinančno konsolidacijo, ki bi bila bistveno bolj radikalna.
Moja ocena je, da »domače naloge«, sprejete maja letos, izvajamo po dinamiki, ki je bistveno počasnejša od dogovorjene. Pri tem se ne spuščam v to, ali so bile prevzete obveznosti nerealne že v času njihovega sprejemanja ali pa gre za prepočasno izvajanje sicer realno sprejetih obveznosti. Verjetno je obojega nekaj. Sedaj pa h konkretnim argumentom za takšno oceno.
Pri javnih financah je vlada, podobno kot še nekaj drugih držav članic, maja letos dobila dodatno leto za zmanjšanje presežnega javnofinančnega primanjkljaja. To pomeni, da je primanjkljaj treba znižati pod tri odstotke BDP do leta 2015. Kljub odlogu je ta obveza za Slovenijo izredno ambiciozna. In to ne le zaradi neugodnih projekcij o gospodarski rasti in posledično o javnofinančnih prihodkih, temveč predvsem zaradi dejstva, da do danes niso bili pripravljeni resni sistemski ukrepi in predlogi zakonov, s katerimi naj bi javnofinančni primanjkljaj spravili na približno obljubljeno raven. Ob tem velja poudariti, da realno gledano prostora pri višanju obstoječih davčnih stopenj ni več, da resnih ukrepov za zajezitev sive ekonomije, kjer nam sosednja Hrvaška prav letos daje dobro lekcijo, ni na vidiku, podobno pa velja tudi za ukrepe, usmerjene v zmanjšanje porabe. Na tem področju se vse bolj jasno kažejo tudi velike konceptualne razlike med koalicijskimi partnerji, ki so se bolj ali manj jasno kazale že pred in med formiranjem sedanje koalicije. Kakor koli že, ko bodo evropski partnerji oktobra pregledovali, kaj od obljubljenega na področju javnih financ je bilo narejenega od maja do avgusta letos, ne bodo imeli videti prav veliko.
K temu velja dodati še nekaj. Tudi o pripravi izvedbene zakonodaje za uveljavitev fiskalnega pravila, ki naj bi bila sprejeta do konca letošnjega leta, za zdaj še ni bilo slišati. Verjetno bomo ob oktobrski kontroli rekli, da stvari pripravljamo in da jih bomo pravočasno sprejeli. Prevedeno v realnost to pomeni, da bomo zakon verjetno sprejemali po hitrem postopku, argumentacija za takšen postopek pa bo, da moramo zakon sprejeti na hitro zaradi obljub, danih Evropi. Če bi bil zakon že pripravljen, bi ga lahko sprejemali na način, ki je primeren zakonu s tako pomembno vsebino.
Dokaj slaba je situacija tudi pri sanaciji bank oziroma, natančneje, prenosu slabih terjatev na novoustanovljeno slabo banko. Čeprav so nekatere pomembne stranke sedanje koalicije pred prevzemom oblasti nasprotovale slabi banki kot konceptu reševanja slabih terjatev, so bile ta isti koncept v pomanjkanju časa in tudi lastnih idej prisiljene sprejeti in posvojiti. Vlada je sprva dokaj vehementno obljubljala, da bo prve slabe terjatve prenesla na slabo banko že do konca junija. Žal pa se je zelo hitro izkazalo, da takšne napovedi niso bile upravičene. Očitno je, da je v prvi fazi prišlo do resnih razhajanj med Slovenijo na eni ter evropsko komisijo in ECB na drugi strani o cenitvi terjatev, po katerih bi bil prvi portfelj le-teh prenesen na slabo banko, kasneje pa tudi o temeljitosti in obsegu potrebnih ocen portfelja bank ter o pripravi stresnih testov. Evropska partnerja sta vseskozi zagovarjala, da je treba izvesti celovit in natančen pregled sistemsko pomembnih slovenskih bank, tudi če bo za to potrebno nekaj več časa, kar je v končni fazi obveljalo. Seveda pa vse to pomeni, da se bo tudi prenos slabega portfelja bank na slabo banko začel s precejšnjim časovnim zamikom glede na prvotne načrte. Pri tem vendarle velja poudariti, da so k počasnejši od predvidene dinamike na tem področju nekaj prispevale tudi evropske institucije same. Upam, da je to predvsem posledica nedorečenosti v delitvi pristojnosti med evropsko komisijo in ECB, in ne še česa drugega.
Naslednje področje, ki bo pod povečevalnim steklom evropske komisije v oktobru, bo napredek v procesu privatizacije vsaj nekaterih od tistih 15 državnih podjetij, za katera smo sami napovedali, da jih bomo privatizirali. Veliko je bilo že napisanega o tem, da je bil seznam teh podjetij pripravljen na ad hoc osnovi in je torej brez repa in glave. Na tem seznamu so subjekti, ki jih preprosto ni mogoče privatizirati v relativno kratkem času, kot na primer NKBM (le-to bo najprej treba sanirati), kakor tudi podjetja, ki v svetu običajno niso predmet privatizacije, temveč se njihova prihodnost ureja z drugimi oblikami pritegnitve zasebnega kapitala, kot je na primer Aerodrom Ljubljana (ta bi verjetno bil primeren za neko obliko koncesije). Torej, že sam seznam podjetij za privatizacijo je bil pripravljen, recimo temu, neresno. Še več problemov pa se iz dneva v dan kaže v realizaciji obljubljenega na tem področju. Vsaj kolikor je znanega v javnosti, se vse do danes, razen nekaterih zelo začetnih aktivnosti, ni začela resna priprava oziroma izvedba niti ene od napovedanih odmevnejših privatizacij. Tudi na tem področju je počasna dinamika posledica izrazito velikih razlik med koalicijskimi partnerji. Ker ključne razlike med njimi niso bile presežene v času sestavljanja koalicije, je razumljivo, da se zelo počasi rešujejo zdaj. Posledica so seveda zastoji v izvajanju obljubljenega.
Neizpolnjevanje danih obljub pri privatizaciji spremlja tudi nadaljevanje negativnih trendov pri upravljanju z državnim premoženjem. Kar se dogaja na tem področju, je nedvomno korak nazaj od že tako slabih standardov, ki smo jih imeli, in to kljub naporom predsednice vlade, ki skuša stvari pri tem kolikor toliko normalizirati in narediti transparentne. Žal je v razmerah, ko se pripravlja naslednji val privatizacij, strankam koalicije ali vsaj pomembnim strujam v nekaterih od njih bolj pomembno to, da bodo na položajih imeli svoje ali sebi zelo lojalne ljudi kot pa ljudi, ki bi bili resnično sposobni dobro voditi večje gospodarske subjekte. Primer Luke Koper je samo zadnji od v nebo vpijočih primerov, ki jasno kažejo na katastrofalno stanje na tem področju.
Naj zaključim. Niti na enem od glavnih področij, na katerih je vlada maja letos dala evropskim partnerjem pomembne in časovno opredeljene obljube (ne govorim o ukrepih za krepitev mednarodne konkurenčnosti, ki so po konceptu bolj dolgoročni), te sploh niso bile uresničene oziroma niso bile uresničene v celoti. Časa je torej še približno mesec dni oziroma do konca septembra, ko bo Slovenija morala predstaviti prvo bilanco izvajanja dogovorjenih reform in ukrepov. Upam, da bo ta čas izkoriščen bolje, kot so bili poletni meseci. Če nam v tem mesecu ne bo uspelo narediti bistvenih korakov naprej, kar je glede na kompleksnost problemov in dinamiko njihovega reševanja v preteklih mesecih izredno ambiciozno postavljen cilj, je oktobra realno pričakovati dokaj kritično oceno o tem, kaj smo v gospodarski politiki storili od maja dalje. Argument vlade o tem, da potrebuje več časa, ki je bil takrat razumljiv in tudi sprejemljiv mednarodnim partnerjem, zdaj ni več prodajljiv. Če bi kritična ocena evropske komisije pripeljala celo do sprožitve formalnega postopka za odpravo »presežnih makroekonomskih neravnotežij«, pa bi to otežilo že tako dokaj omajan mednarodni finančni položaj Slovenije.
Predvideno zaostrovanje razmer na mednarodnih finančnih trgih
Neuresničevanje obljub, ki smo jih dali evropskim partnerjem in s tem celotni mednarodni finančni javnosti, bi otežilo, če že ne prekinilo dostop Slovenije do sredstev na teh trgih. Dodatno pa bo slovenski dostop do teh trgov v naslednjem kratkoročnem in verjetno tudi srednjeročnem obdobju otežen zaradi niza specifičnih dejavnikov, ki so že oziroma bodo predvidoma vplivali na delovanje teh trgov.
Naj začnem z oceno, da sta bili zadnji dve nalogi, ki ju je Slovenija uresničila v ZDA (ena lani jeseni in druga maja letos), izvedeni v dokaj nenavadnih razmerah. Jeseni 2012 je ministru Šušteršiču uspelo prodati obveznico v razmerah začasne stabilizacije v evroobmočju in na osnovi zgodbe o celovitem programu gospodarskih reform, ki ga je takratna vlada začela promovirati takoj po poletnih počitnicah. Naloga ministra Čuferja, ki je letos maja potekala v izrazito nenavadnih okoliščinah znižanja bonitete države s strani ene od bonitetnih agencij, pa je bila preprosto odraz izrazito velike likvidnosti na mednarodnih finančnih trgih in posledično bega investitorjev k bolj tveganim izdajateljem obveznic z višjimi donosi. Da je res tako, priča dejstvo, da se je spomladi letos prvič v svoji zgodovini zadolžilo v obliki izdaje obveznic kar nekaj afriških držav, nekatere po ceni, ki je bila zelo blizu tiste za slovensko obveznico.
Skratka, Slovenija se že leto dni sprehaja po robu dostopa do sredstev mednarodnih finančnih trgov in le še vprašanje časa je, kdaj bo kombinacija dejavnikov pripeljala do tega, da se bo to okno dostopa zaprlo. Če septembra ne bo bistvenega premika pri izpolnjevanju obljub, ki so bile dane maja, je zelo realno pričakovati, da se bo to okno zaprlo v naslednjih mesecih zaradi kombinacije dveh skupin dejavnikov. Ena je nadaljevanje neverodostojne ekonomske politike Slovenije, tokrat povezane z neizpolnjevanjem obljub, danih maja letos, druga pa so bistveno spremenjene razmere na mednarodnih finančnih trgih. Z napovedjo končanja izrazito ekspanzivne monetarne politike nekaterih razvitih držav, zlasti ZDA, se namreč zaključuje obdobje nenormalno visoke likvidnosti na teh trgih. Posledica te spremembe pa je seveda zapiranje dostopa do sredstev na mednarodnih finančnih trgih za tiste mejne dolžnice, mednje žal sodi tudi Slovenija, ki se jim je v preteklih mesecih kljub relativno nizki boniteti uspelo zadržati vsaj na nekaterih segmentih teh trgih.
Grožnja, da se nam bo dostop do sredstev mednarodnih finančnih trgov v naslednjih mesecih dodatno zožil ali celo povsem zaprl, je za Slovenijo še toliko bolj neugodna, ker je realno pričakovati, da se bomo v tem obdobju soočili s pomembnimi spremembami evroobmočja, pri čemer vsaj del teh za nas ne bo ugoden. Nekatere od sprememb so že bile nakazane v preteklih mesecih, druge pa velja pričakovati do konca leta.
Ena bistvenih sprememb evroobmočja, ki se je zgodila v prvi polovici letošnjega leta, je dokaj jasna usmeritev držav članic, da reševanje držav evroobmočja, ki bodo zašle v težave, ne bo več potekalo po konceptu, uveljavljenem v prvih letih krize na primerih Grčije, Irske in Portugalske. V nasprotju s tem konceptom, kjer se je z velikimi finančnimi paketi prioritetno reševalo upnike, med njimi so v pomembnem delu bile zahodnoevropske banke (te bi brez tovrstnih paketov utrpele velike izgube), je primer Cipra, nato pa še junija sprejeta odločitev na Evropskem svetu jasno določila pot novemu konceptu reševanja krize. Njegova osnovna logika je v tem, da je pri reševanju krize treba čim bolj vključiti subjekte iz države dolžnice in da je treba dodatno obremenjevanje davkoplačevalcev v drugih državah članicah zmanjšati na minimum. Da poenostavim: če bi Slovenija prišla v položaj, da bi potrebovala in zaprosila za finančno pomoč evropskih partnerjev, je realno pričakovati, da bo ta relativno majhna po obsegu in izrazito močno pogojevana.
Še eno novost je realno predvideti v reševanju kriz držav članic evroobmočja. Medtem ko je reševanje grške, irske in portugalske krize potekalo ob aktivni vlogi MDS, tako vsebinsko kot finančno, je v prihodnje pričakovati zmanjševanje angažmaja MDS, v dosedanji trojki pa bosta bistveno večjo vlogo prevzeli evropska komisija in ECB. MDS je namreč zaradi kritik o preveliki izpostavljenosti v evroobmočju že napovedal, da bo reševanje kriz na tem območju tako vsebinsko kot finančno bolj ali manj v celoti prepustil državam evroobmočja samim. Kaj bo to pomenilo, bo pokazal čas. Je pa dejstvo, da je MDS edina institucija v trojki, ki ima dolgo institucionalno tradicijo sodelovanja z državami članicami, kjer je finančna pomoč pogojevana z izvajanjem programa gospodarskih reform. Evropske institucije te institucionalne tradicije preprosto nimajo in se je zdaj na hitro učijo. Pri tem velja opozoriti na nekatere njihove pomembne institucionalne značilnosti. Ena takšnih je na primer sama institucionalna struktura evroobmočja, ki je bistveno bolj meddržavno postavljena kot tovrstna struktura EU.
Drugi pomemben trend v okviru evroobmočja, ki bo po volitvah v Nemčiji pomembno vplival tudi na Slovenijo, je nadaljevanje projekta bančne unije in v tem okviru še zlasti vzpostavitve enotnega bančnega nadzora. Kot kažejo izkušnje, je pot do njega dokaj zapletena – ne le politično, temveč tudi profesionalno tehnično. Realno je pričakovati, da bodo vse banke, ki bodo vključene v ta nadzor, v uvodni fazi morale skozi sprejemne stresne teste. Glede na to, da se metodologija zanje še vedno usklajuje, je realno pričakovati, da slovenske banke in problemi, s katerimi se trenutno soočajo, predstavljajo testni primer za kalibriranje sistema.
Ob tem velja omeniti še nekaj. Realno je pričakovati, da se bomo soočili s situacijo, ko bomo stresne teste v slovenskih bankah delali dvakrat v dokaj kratkem času. Trenutno se banke v Sloveniji pregledujejo in testirajo v kontekstu pridobivanja soglasja evropske komisije za prenos slabih terjatev na slabo banko, čez nekaj mesecev pa bodo verjetno testirane še enkrat – takrat seveda v kontekstu vzpostavljanja enotnega bančnega nadzora in v skladu s sprejeto skupno metodologijo.
Naslednji sklop problemov, s katerim se bo soočila Slovenija kot članica evroobmočja v naslednjih mesecih, pa izhaja iz dejstva, da se jedro evroobmočja že izvija iz krize, medtem ko za našo državo teh znakov še ni. Ker je realno pričakovati, da bodo reflektorji mednarodne pozornosti usmerjeni v veliko zgodbo obnavljanja gospodarske rasti osrednjih držav evroobmočja, je prav tako realno pričakovati, da eventualni problemi majhne Slovenije ne bodo pritegnili prav velike pozornosti. Razen seveda, če bodo problemi, s katerimi se ne sooča le naša država, temveč številne druge periferne države evroobmočja, začeli preraščati iz ekonomskih in socialnih v širše politične probleme. To pa je že tema, katere reševanje sicer postaja iz meseca v mesec bolj urgentno za prihodnost evroobmočja in EU kot celote, vendar presega okvir tega članka.
Še mesec dni časa
Slovenska vlada in vsi mi z njo imamo še približno mesec časa, da zmanjšamo zaostanke, ki smo si jih nabrali pri izpolnjevanju sprejetih »domačih nalog«. Kot rečeno, upam, da ga bomo dobro izkoristili.
Pod predpostavko, da bi Slovenija zaradi kombinacije neizpolnjevanja svojih obljub do evropskih partnerjev, sprejetih maja letos, zmanjšanja likvidnosti oziroma normalizacije razmer na mednarodnih finančnih trgih ter nekaterih trendov in novosti v reševanju krize evroobmočja v naslednjih mesecih izgubila dostop do financiranja s strani mednarodnih finančnih trgov, bi bila država soočena s položajem, da ne bi bila več sposobna financirati svojih sicer zakonsko oziroma pogodbeno sprejetih obveznosti. Naj ob tem navedem samo to, da se potrebe po zadolževanju naše države na teh trgih za leto 2014 ocenjujejo na okoli 4,5 mlrd evrov.
Sloveniji kot članici evroobmočja v razmerah prekinjenega dostopa do dolžniških virov na mednarodnih finančnih trgih ne bi ostalo drugega kot drastično odpravljanje javnofinančnega primanjkljaja oziroma celo ustvarjanje javnofinančnega presežka, potrebnega za servisiranje obresti. Drastično zmanjšanje nivoja javnofinančnih izdatkov na oziroma pod nivo razpoložljivih prihodkov bi veljalo tako, če bi konsolidacijo javnih financ izvedli izključno v okviru svojih razpoložljivih sredstev in torej brez finančnega sodelovanja evropartnerjev, kakor tudi, če bi se odločili za naslonitev na finančno pomoč evroobmočja, saj bi bila ta zagotovo pogojevana tako, da bi prav tako zahtevala drastično nižanje javnofinančnih izdatkov.
Skratka, ob prekinitvi dostopa Slovenije do sredstev na mednarodnih finančnih trgih – to pa žal za našo državo vse bolj postaja realnost – bi vse nas čakali zelo neprijazni časi, za katere bi bilo ključno drastično zmanjšanje vseh oblik javne porabe. Takrat ne bi bilo več časa za diskusije o tem, ali je to dobro ali ne, niti o tem, ali je to pravično ali ne. Streznitev bi bila mnogo bolj kruta od opozoril, ki so v preteklih letih prihajala tako iz domačih krogov kot iz tujine. Ni si težko predstavljati, kako osovražena bi bila ekipa, ki bi takrat vodila državo in skušala izpeljati nepopularne, a nujne spremembe in reforme – pa naj bi se imenovala tehnična vlada, vlada narodne enotnosti ali kako drugače. Prav tako si ni težko predstavljati, kako bi nenadoma EU postala kriva za vse naše težave in kako nepravična je do nas, čeprav smo za težave krivi predvsem sami.
***
Dr. Mojmir Mrak je redni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
