Don Carlos v petih dejanjih ob Verdijevem jubileju

Dvestota obletnica rojstva Giuseppeja Verdija.

Objavljeno
06. september 2013 19.29
Marijan Zlobec, kultura
Marijan Zlobec, kultura

Dvestota obletnica rojstva Giuseppeja Verdija se bo bržkone decembra končala v milanski Scali s premiero Traviate in s tem ublažila očitke, češ da so v Scali začeli lani decembra s proslavljanjem prav takega jubilanta Richarda Wagnerja s premiero Lohengrina.

Salzburški poletni festival je dilemo »prednosti« rešil najbolj enostavno; z nekaj koncertnimi in nekaj scenskimi izvedbami oper obeh. Vrhunec za Verdija je bila scenska uprizoritev Don Carlosa z Dunajskimi filharmoniki in dirigentom Antoniem Pappanom na velikem odru (največjem pokritem ali dvoranskem v Evropi) v veliki festivalski dvorani, potem scenska uprizoritev Falstaffa v Hiši za Mozarta prav tako z Dunajskimi filharmoniki in dirigentom Zubinom Mehto, koncertna izvedba Giovanne d'Arco v dvorani Skalne jahalne šole z Ano Netrebko v naslovni vlogi ter Plácidom Domingom kot Giacomom z Münchenskim radijskim orkestrom in dunajskim filharmoničnim zborom pod dirigentskim vodstvom Paola Carignanija. Zadnja je bila koncertna izvedba Nabucca z orkestrom in zborom Teatro dell' Opera iz Rima pod dirigentskim vodstvom Riccarda Mutija in srbskim baritonistom Željkom Lucićem v naslovni vlogi. Torej skupaj štiri Verdijeve opere!

Dvestota obletnica rojstva Giuseppeja Verdija se bo bržkone decembra končala v milanski Scali s premiero Traviate in s tem ublažila očitke, češ da so v Scali začeli lani decembra s proslavljanjem prav takega jubilanta Richarda Wagnerja s premiero Lohengrina. Salzburški poletni festival je dilemo »prednosti« rešil najbolj enostavno; z nekaj koncertnimi in nekaj scenskimi izvedbami oper obeh. Vrhunec za Verdija je bila scenska uprizoritev Don Carlosa z Dunajskimi filharmoniki in dirigentom Antoniem Pappanom na velikem odru (največjem pokritem ali dvoranskem v Evropi) v veliki festivalski dvorani, potem scenska uprizoritev Falstaffa v Hiši za Mozarta prav tako z Dunajskimi filharmoniki in dirigentom Zubinom Mehto, koncertna izvedba Giovanne d'Arco v dvorani Skalne jahalne šole z Ano Netrebko v naslovni vlogi ter Plácidom Domingom kot Giacomom z Münchenskim radijskim orkestrom in dunajskim filharmoničnim zborom pod dirigentskim vodstvom Paola Carignanija. Zadnja je bila koncertna izvedba Nabucca z orkestrom in zborom Teatro dell' Opera iz Rima pod dirigentskim vodstvom Riccarda Mutija in srbskim baritonistom Željkom Lucićem v naslovni vlogi. Torej skupaj štiri Verdijeve opere!

Don Carlos je najbolj monumentalna Verdijeva opera in morda najboljša, če zamižim in si predstavljam, da je najlepša Aida, za mnoge Traviata, za druge Trubadur, pa Nabucco, Moč usode, Ples v maskah, Macbeth, Rigoletto, Otello, Falstaff ... Najlepših je lahko kakih deset. Don Carlos pa je zanesljivo najdaljša Verdijeva opera, zlasti če pomislimo na njeno originalno verzijo v petih dejanjih in v francoščini ter njeno zadnjo verzijo v italijanskem prevodu in prav tako v petih dejanjih, sicer pa večinoma (sam ne vem, zakaj) izvajajo klasično italijansko verzijo v štirih dejanjih, to je brez uvodnega prvega dejanja, ki se dogaja v Franciji, natančneje v Fontainebleaujskem gozdu. Ta verzija je redko na odrih; nazadnje so jo zelo moderno in provokativno uprizorili na odru dunajske Državne opere v režiji Petra Konwicznyja (v francoskem izvirniku), v Salzburgu pa so se odločili za kasnejšo italijansko verzijo, kar je menda prvič, saj so bile dosedanje salzburške predstave oziroma postavitve v štirih dejanjih, kot zadnja v režiji žal že pokojnega, prav tako nemškega avtorja Herberta Wernickeja. On je bil vedno tudi avtor scenografije in kostumografije, tako kot Jean-Pierre Ponnelle ali Franco Zeffirelli.

Premiera Wernickejeve predstave je bila leta 1998 (s ponovitvami v letih 1999, 2001 in že po režiserjevi smrti 2003). Prva tri leta je Don Carlosa dirigiral Lorin Maazel, zadnjo ponovitev pa Valerij Gergijev. Pred tem sta bili v Salzburgu le še dve postavitvi: leta 1958 z dirigentom Herbertom von Karajanom (s ponovitvami leta 1960), medtem ko je naslednjo postavitev pripravil dirigent Karajan sam še kot režiser (kar so mu mnogi očitali, češ, kaj se gre) leta 1975 (še 1976, 1977 in 1978). Pogled na pevske zasedbe vseh teh predstav bi zlahka pokazal, da je danes zelo težko (ali celo nemogoče) enakovredno »pokriti« vse pevske soliste, kot so v Salzburgu že nastopali. Tako so bili kot španski kralj Filip II. največji basisti svojega časa: Cesare Siepi, Boris Hristov (Christoff), Nicolai Ghiaurov, René Pape in zadnja tri leta Ferruccio Furlanetto. Letošnji Matti Salminen je tako imel malo možnosti, da bi kogarkoli od »poprejšnjih« presegel, a je ravno spričo starosti in odrskih izkušenj izoblikoval samosvojega španskega kralja, ki se zaveda in na odru reflektira marsikaj oziroma marsikatero situacijo; očetovsko, politično, državniško, zarotniško, zavezniško, cerkveno ... Sprejema odločitve in kompromise, kaznuje bolj kot odpušča; politično pridobljeni ženi, ki ga ne ljubi (arija Ella giammai m'amò ...), ker ljubi že od začetka opere (zato je tako pomembno, da se opera izvaja v celoti) njegovega sina Don Carlosa. Skoraj poroka (zaroka) med Don Carlosom in Elizabeto v prvem dejanju je namreč na silo prekinjena s sporočilom Tebalda, da se bo morala ona poročiti s španskim kraljem v korist miru med Francijo in Španijo.

Peter Stein, eden najboljših režiserjev

Salzburško predstavo je tokrat režiral Peter Stein, eden najbolj prepoznavnih dramskih in opernih režiserjev zadnjih desetletij, človek vsestranske kulture, izkušenj in uglajene estetike, tako da se je že vnaprej vedelo, da lahko pričakujemo zgolj »klasično« postavitev Verdijeve opere. To se je zgodilo, vendar pa bi sam v čistosti estetike in prvovrstnosti pevcev dal nekoliko prednosti poprejšnji postavitvi, a je tokratna predstava etablirala močnejšo tenorsko operno prezenco, debitanta, sicer svetovno znanega nemškega tenorista Jonasa Kaufmanna (drugače od poprejšnjih Johana Bothe, Neila Shicoffa in Sergeja Larina), ki je še z enim »pridobljenim« dejanjem sam imel več prostora na odru za razvoj ljubezni, njeno politično in celo očetovsko blokado, posledično sinovo politično zaroto, izdajo, maščevanje, poraz in kazen, skoraj smrt (tako kot zahrbten umor Don Carlosovega prijatelja Rodriga, markiza Pose), pred katero ga v zadnji sceni reši očitno še vedno živi Filipov oče Karel V., ki je v samostanu, kjer se dogaja poslednji obračun, in do zadnje minute ni jasno, ali bo španski kralj Filip II. ob pomoči Velikega inkvizitorja žrtvoval, kajpada v korist cerkvene in kraljeve države, prestolonaslednika in lastnega sina.

On bi ga, ker je tako ukazala Cerkev, dedek pa je odrešitelj, čeprav ga le pospremi v samostan, kjer se bodo vrata za njim zaprla za vekomaj. Fascinanten je ta prizor, ker pred »čudežno« prikaznijo Karla V. najprej poklekneta in se nato uležeta na trebuh na tla (tako kot škofje v Vatikanu pred papežem); oba najvišja predstavnika španskega kraljestva v šestnajstem stoletju.

Karajan je imel v svojih časih, to je v sedemdesetih letih, za Don Carlosa najprej mladega Plácida Dominga in zatem prav tako mladega Joséja Carrerasa, medtem ko je bil Rodrigo legendarni Tržačan Piero Cappuccilli. Tako kot je pevsko na odru znal umreti on, ni znal več nihče; njegovo fraziranje je bilo enkratno, dramatično, pretresljivo, doživeto, s finesami perfektne italijanske dikcije, vse tako rekoč v enem dihu ... Thomas Hampson je danes v Salzburgu le bled približek, nekakšen dijaški zarotnik neresnega in nezrelega tipa, tako kot Jonas Kaufmann proti očetu. Iz tega oziroma nastopa njiju na odru ni težko razbrati, kako se bo opera razvijala; brez presenečenj, čeprav je bil prizor avtodafeja izpeljan monumentalno in s »pravim« ognjem in dimom z mladeniči na grmadi v skrajni globini odra (ki ga salzburška dvorana v nasprotju s Cankarjevim domom ima, a tam so poslušali nasvete samega Karajana, ne pa kot Edvard Ravnikar Mitjo Ribičiča).

Če pomislim, da je veliko festivalsko dvorano projektiral najslavnejši sodobni avstrijski arhitekt Clemens Holzmeister že leta 1956, takrat najsodobnejšo nemško koncertno dvorano, leipziški novi Gewandhaus, dokončan leta 1981, pa znani nemški arhitekt, sedaj dvainosemdesetletni Rudolf Skoda, si lahko marsikaj mislim! Velika festivalska dvorana nima razen nekaj sedežev na vrhu balkona za stebri nobenega sedeža, s katerega se ne bi v celoti videlo na oder, drugače od Cankarjevega doma, kjer je takih sedežev kakih dvesto, kar se je videlo ob gostovanju Marijinega gledališča z Wagnerjem in še prej orkestra Gewandhaus. Žal so pri nas politiki v vseh časih in sistemih videli le sebe, ne pa stvari v njihovih najboljših ali optimalnih rešitvah, funkcijah in predvsem vsebinah! Takrat so v Cankarjevem domu videli najprej partijske kongrese! Kolikor vem, v Salzburški veliki festivalski dvorani ni bilo nikoli kongresov, čeprav jih imajo v mestu veliko več, kot jih je v Ljubljani (kjer jih skoraj ni oziroma so usahnili, namesto da bi se v zadnjih dvajsetih letih samo razvijali).

Ena najbolj kompliciranih oper

Don Carlos je po genezi komplicirana opera; Verdi jo je napisal po pariškem naročilu in po principu tamkajšnje tradicije grand opéra Meyerbeera. Nenehno jo je spreminjal, tako da bi težko rekli, katera verzija je za današnjega poslušalca najboljša, ker bi se težko odločili za tako imenovano filološko, kot pravijo Italijani, verzijo in bi upoštevali vse, kar je Verdi na temo Don Carlosa napisal; tudi plese, ki so večinoma (tudi v Salzburgu) izpuščeni. Tako da so glavne verzije tri; prva verzija v petih dejanjih v francoščini, krstno izvedena 11. marca 1867 v Parizu v tamkajšnjem Théâtre de l'Opéra (s skupno 38 predstavami); z udeležbo cesarja in cesarice ter dvora in vlade. Libreto sta napisala Joseph Mery in Camille Du Locle po tragediji v petih dejanjih Don Carlos, Infant von Spanien slavnega nemškega pesnika in dramatika Friedricha Schillerja (izvedeni 29. avgusta 1787 v Hamburgu - Deutsches Nationaltheater). Dirigent je bil sam Giuseppe Verdi. Skladatelj je tik pred premiero opero skrajšal za petnajst minut, menda zato, ker so ugotovili, da je predolga in občinstvo ne bi moglo več priti domov z javnim prevozom!

Druga izvedba je bila v Teatro Comunale v Bologni 27. oktobra 1867 v italijanskem prevodu Achilleja De Lauzièresa. Tako kot pariška je imela tudi bolonjska predstava ples, v katerem so nastopile osebe kot kraljica voda, ribič, Filipov paž, beli biser, rdeči biser in črni biser. V francoski verziji je ta ples označen kot La Pérégrina, divertissement, v italijanski pa preprosto kot ballo. V italijanskih predstavah je le v nekaj letih bila kot Elisabetta di Valois neponovljiva in vse obvladljiva sopranistka Teresa Stolz (pela je v Bologni, Milanu, Rimu, Parmi, Padovi, Trstu, Torinu, Benetkah, Neaplju ...). Verdi je zatem, za predstavo 2. decembra 1872 v Teatro San Carlo v Neaplju, partituro nekoliko spremenil v drugem, četrtem in petem dejanju. S to verzijo se je potem (prav tako s Tereso Stolz) odpravil na gostovanje v Moskvo in Sankt Peterburg (novembra in decembra 1876). Rusi so najverjetneje videli tretjo verzijo Don Carlosa.

Četrta verzija Don Carlosa v štirih dejanjih je bila na odru milanske Scale uprizorjena 10. januarja 1884, peta verzija v petih dejanjih pa 26. decembra 1886, in sicer v Teatro Municipale v Modeni, v italijanščini in z revidiranim jezikovnim pregledom oziroma delno novim tekstom Angela Zanardinija. To je bila, kot rečeno, še vedno opera v petih dejanjih, a brez plesa. Podobno so si sledile izdaje partiture, do zadnje integralne leta 1974 pri milanskem Ricodiju, ki vsebuje vse verzije, tako one v petih dejanjih kot kasnejše v štirih, kot tudi dele opere, ki jih je Verdi sicer napisal, a tedaj niso bili izvedeni in je revizijo opravila Ursula Günther, prav tako pa je izšel klavirski izvleček opere v petih dejanjih v francoski in italijanski verziji. Kolikor je bilo mogoče razbrati iz konteksta sedanje salzburške predstave, se je Peter Stein naslanjal na to izdajo in upošteval vse note z Verdijevimi neizvedenimi dodatki, vseh pet dejanj, črtal pa (ne vem, zakaj) ples.

Salzburški Don Carlos se zdi bolj Steinova predstava kot predstava kakega protagonista; bili so dobri, prav dobri, skoraj odlični pevci, a se je pri vsakem pokazala kakšna malenkost premalo, da bi jo v osebnosti videli kot izjemen verdijanski lik ali glas.

Stein je obvladal tako celoto kot detajl, neredko z uporabo svojih že znanih (npr. sijajni efekti pri spreminjanju scen brez pavz v Bergovem Wozzecku s Claudiom Abbadom pred kakimi dvajsetimi leti!) tehničnih principov oženja odra in s tem manjšanja dimenzij do razsežnosti skromnega interjerja (Filipov monolog in zatem obisk Velikega inkvizitorja, ki deluje bolj zasebno-familiarno kot monumentalno, kar po svoji vsebini vsekakor je, saj Filip II. ne le spozna, ampak toži, da mora kot španski kralj ubogati Cerkev, tu konkretno še dati ubiti svojega sina in bo za to dejanje celo dobil cerkveni odpustek, kot mu zagotavlja Veliki inkvizitor). Zatem, ko gosta nima nič več kaj vprašati, pa mora poslušati levite glede sumljivega Rodriga in njegovih »demokratičnih« in prevratniških idej in nasploh uporništva, ki ga bo treba zatreti, ne glede na dejstvo, da je Rodrigo kraljevi zaupnik (špijon?) in prijatelj kraljevega sina Don Carlosa.

Tu Stein ni hotel biti, začuda, monumentalen, tako kot je bil ta prizor bolj poudarjen prej pri Wernickeju ali je na zadnji postavitvi v milanski Scali v režiji Stéphana Braunschweiga (ponavljali jo bodo od 12. do 29. oktobra). Tu je Verdi totalen glasbeni politik, ve in pozna vso strukturo sveta in oblasti, kar pa je pokazal že v svoji prvi operi Oberto, grof Svetega Bonifacija.

Oblast ne pozna odpuščanja

Ko gre za oblast, žrtvuješ vse; vse drugo je naivnost in s tem smrtna obsodba ali samomor, če hočete. Sodobni politik, ko prestopi prag, v to pade. Kralji so se s tem rodili in se hitro naučili. Cerkev pa je pri tem obvladovanju sveta večna (se ne čudim, da je Boris Pahor na svoji slovesnosti v Operi omenil fašistični pakt z Vatikanom in posledično slovensko Cerkvijo s škofom Rožmanom; a o vsem tem bomo podrobno izvedeli, ko se bodo za javnost odprli vatikanski arhivi, če se bodo!). V Don Carlosu pravzaprav ne zmaga Filip II., niti ne Cerkev v podobi Velikega inkvizitorja, ampak samostanska cerkev. Peter Stein je zelo poudaril končno molitev Elizabete na domnevnem grobu (tu kot monumentalen spomenik) Karla V. (Tu che le vanità conoscesti del mondo) in takoj zatem prihod Don Carlosa, ki je še enkrat sklenil, da se bo zavzel za osvoboditev Flandrije in se ljubezni do Elizabete odpovedal. Kralj Filip II. dokončno pokaže, da bi sina žrtvoval, a se on z mečem njegovim orožnikom upre in nastane nekakšen spopad. Tedaj se kot deus ex machina prikaže duh Karla V., v resnici pa je on še živ, a se ni vedelo, da je v samostanu. Tu je Verdi neverjeten genij; v nekaj minutah pokaže vse in vsakega posebej v vsej svoji goloti. Finale je glasbeno fenomenalen, dramatičen, tragičen, vzvišen, zmagovit in poražen, razrešljiv in razrešen.

Steinu je ta preobrat tako uspel kot malokateri prizor sploh. No, v tej operi jih je imel še nekaj, kot srečanje Elizabete in princese Eboli, slednje v njenem ljubezenskem rivalstvu pri Don Carlosu, ki jo je, bolj kot ga je ona ljubila, preziral, in celo v prešuštvu s samim španskim kraljem, ki jo je očitno na hitro in položajno kraljevsko zapeljal; ljubosumju na Elizabeto, izdajstvu, maščevanju, svoji izpovedi njej in kajpada takojšnjem kaznovanju bodisi s »prostovoljnim« izgnanstvom ali samostanom. Tu sta bili obe interpretki, tako sopranistka Anja Harteros kot Elizabeta in mezzosopranistka Ekaterina Semenčuk kot princesa Eboli, na vrhuncu izpovedne in v ženskem smislu instinktivne, rivalske, pozicijske moči. Iz teksta pa bi se dalo sklepati, da je bila Eboli kot ženska lepša ali bolj spolno privlačna, če rečem nekoliko bolj moderno (arija O don fatale, o don crudel, ki ostaja za sleherno mezzosopranistko vrhunec dramatične karakterne izpovedi). V Salzburgu so v teh dveh vlogah nekoč kraljevale Sena Jurinac in Giulietta Simionato, Jurinac in Regina Resnik, Mirella Freni in Christa Ludwig, Freni in Fiorenza Cossotto, Freni in Elena Obraztsova. Srečneži, ki so jih v Salzburgu od leta 1958 do 1978 videli!

Schiller, velik psiholog

Koga je pravzaprav v svoji sijajni drami povzdignil slavni Friedrich Schiller? Nikogar, vsak ima svoje križe in težave, svoje zaresno in krvavo življenje. Od tu dalje pa pot do Verdija ni mogla biti več dolga. Verdi je imel, tako kot Schiller, velik instinkt za dramo in dramatiko. Oba pa sta bila velika psihologa in sta poznala skrivnosti človeških nravi. Spomnimo se Verdijevih oper na Schillerjeve drame (Devica Orleanska, Razbojnika, Luiza Miller). Ostaja skrivnost, zakaj nikoli ni omenjal uglasbitve Shakespearovega Hamleta, če je že načrtoval, a opustil opero Kralj Lear, in uglasbil Macbetha, Otella in Falstaffa. Je vedel, da je Hamlet v angleščini in drami čisto nekaj drugega, kot bi bil v njegovi operi? Predolg, tako kot Lear, ki ga je spet nameraval obuditi prav ob Don Carlosu oziroma namesto njega (poprej ob nastajanju Plesa v maskah)?

Avtodafe (kaznovanje krivovercev) v Steinovi režiji je bil čista parada oblastniškega; najprej inkvizicijskega, nato kraljevega slavnostnega prihoda, dialoga in Don Carlosovega izdajstva ter upora, Rodrigovega prestopa (razorožitev Don Carlosa) očitno na kraljevo stran in njegova zahvala ter povišanje v markiza Poso ... Na koncu je še goreča grmada, kot smo jo omenili; vse kot drama v drami, opera v operi, akt ali dejanje, ki ga v bistvu kot samostojnega ni; je le drugi del tretjega dejanja, od prve do četrte scene, a je še kako pomembno, ker je hkrati spektakel in središče opere. Tu je bil sijajen glas z neba (sopranistka Kiandra Howarth, udeleženka seminarja Young Singer Project), kot tolažba obsojenim in usmrčenim. Iz tega pevskega seminarja so bili vsi flandrijski odposlanci, med njimi naš baritonist Domen Križaj.

Rodrigo in Don Carlos bolj kot nezrela upornika

Peter Stein iz Rodriga ali Pose ni napravil nič posebnega ali zelo prepričljivega, tako da se je zdelo, kot da ameriški baritonist Thomas Hampson (srečno oženjen v visoko in znano avstrijsko plemiško rodbino) počne na odru, kar mu v vsakem trenutku prihaja na um. Vse, kar bi podrobnega rekel, bi se zdelo hkrati preveč in premalo. Se pravi, bil je nekje vmes! Morda je bil nekoliko boljši v odnosu do Filipa II. kot do Don Carlosa, kar se pokaže v trenutku, ko ga kralj posvari pred Velikim inkvizitorjem. Njegovo politično in človeško prijateljstvo do Don Carlosa pa se pokaže, predvsem zaradi karakterno neizdelane Hampsonove interpretacije, kot nekakšna hinavščina.

Scenograf Ferdinand Wögerbauer in kostumografka Annamaria Heinrich sta sledila Steinovemu režijskemu konceptu; ne komplicirano in niti ne kdo ve kako monumentalno; še najbolj uspešna sta bila v prizoru s Karlom V., medtem ko je bil množični prizor sprejema nove španske kraljice Elizabete bolj podoben kaki sceni iz Nabucca, avtodafe pa je na levi strani odra imel nekakšno »športno« tribuno, kar ni bilo primerno kraljevemu paru.

Če gledaš največje Verdijeve in Wagnerjeve opere, vidiš, kako sta se oba zavedala in poznala moč politike, vladanja, oblasti. Verdi je bil domoljub, vsekakor večji od Wagnerja; na povabilo (in zatem pritisk) grofa Camilla Cavourja je privolil v volilnega kandidata za parlament in bil vanj izvoljen. To je bil prvi parlament zedinjene Italije (še v Torinu, predno so izglasovali Rim kot prestolnico novega združenega kraljestva). Cavour je želel, da bi postal minister, a je po njegovi smrti v Firencah sprejel le položaj, ki bi bil enakovreden današnjemu sekretarju za kulturo (odgovoren za organizacijo italijanskih gledališč in glasbenih šol).

Sopranistka Anja Harteros kot Elizabeta je bila odlična v vseh treh ljubezenskih scenah; na začetku, ko za svojega zaročenca že ve, a ga še ne pozna, potem ljubezensko vzplamti, a nastane hitra sprememba, ker je kraljevo ponudbo za zakon takoj sprejela; ob navzočem Don Carlosu, onemelem od presenečenja. Tu je Stein izvrstno reagiral! Potem v skrivnem ljubezenskem zmenku v drugem dejanju in v obujanju spominov ob grobu – spomeniku Karla V. v petem dejanju, skratka od začetne idile prek odpovedi, a še z upanjem, do zunanje (španski kralj) in notranje (Don Carlos) blokade. Ona je večja žrtev, ker spi z nekom, ki je zgolj oče ljubega, on pa ne spi z nobeno, ker ne more s kraljico.

Mezzosopranistka Ekaterina Semenchuk je bila kot princesa Eboli prava v vsem svojem spoznavnem loku zavoženega življenja; od tu priznanje in nekakšno samokaznovanje (iz ust Elizabete). Tenorist Jonas Kaufmann je bil soliden, če sem kritičen, pravzaprav nima veliko verdijanskega v sebi; ne v glasu (rahlo nazalnem in obrnjenem navznoter), morda bolj v igri; »uporniški«, antiočetovski (kako moderen je bil Verdi), na odtenke rahlo nevrotični, saj druge izbire niti nima; še vedno je vsaj formalno prestolonaslednik. Kaufmann je pevec modernega tipa, kot je bil nekoč zlasti pri ženskah zelo priljubljen. Prav tako nemški tenorist Peter Hoffman, ki je pred tremi leti še sorazmerno mlad umrl in so nanj že skoraj vsi pozabili.

Veliki inkvizitor je bil basist Eric Halfvarson; počasen v slepem premikanju s spremstvom (človek s kuto kot skrita identiteta inkvizicije?), a zato bolj čistega uma in neverjetno dobro obveščen (slepi vidijo globlje in si manično želijo izvedeti vse). V spopadu dveh basov (španski kralj) pa zmaga tretji, Karel V., ki ga je kratko, a monumentalno interpretiral Robert Lloyd, kot moralni »uplen« Don Carlosa pred njunima »morilcema«. Španski kralj Filip II. je bil slavni basist Matti Salminen; glasovno se je trudil, kolikor se je dalo in kolikor je zmogel, kar je občinstvo bolj prepričalo, kot da glasovno marsikje vlogi ni bil več kos. A kralj je kralj, četudi mu glas ostari. Imel je največje ovacije med vsemi solisti!

Dunajske filharmonike je vodil Antonio Pappano; z londonskimi in zdaj rimskimi izkušnjami. Ker je bil Don Carlos najbolj »iskana« predstava letošnjega salzburškega festivala, so se Dunajčani zelo potrudili; obvladajo in izražajo vse finese in poznajo Verdijevo glasbeno filozofijo; to je udarna emocija, moč odločitve, poguma, volje, spopada, ljubezni, odpovedi, maščevanja, spletk, umorov. Odličen je bil zbor dunajske Državne opere, potem scenska glasba na odru. Verdi je tokrat izzvenel polnokrvno, zrelo, monumentalno, brez odvečnega sentimenta; strast se kaže v odločnosti, ne cagavosti.