Dopust je, ko je doma toplo in hladilnik poln

Toda s pojavom finančno-gospodarske krize konec leta 2008 je začelo hitreje naraščati število tistih, ki z mesečnim dohodkom od rednega dela ne zmorejo pokriti niti stroškov osnovnih življenjskih potrebščin. Anita (s pravim imenom ni želela biti imenovana) se je pred osmimi leti ločila od moža, ki je bil alkoholik in nasilen, in se s sinovoma preselila v hišo svojih staršev. Pri 40 letih ima za sabo 16 let delovne dobe in več »poklicnih karier«, vse z dna plačne lestvice. Zadnja tri leta dela kot čistilka v hotelu v Moravskih Toplicah. Njena mesečna neto plača znaša 530 evrov. Poleg tega dobi otroški dodatek, preživnine za sinova, mlajši je od rojstva srčni bolnik, nekdanji mož ne plačuje.

»S 530 evri moram preživeti sinova, mlajšemu niti ne subvencionirajo šolske malice in kosila, zato moram zanju vsak mesec odšteti 34 evrov. Imam avto, ki ga potrebujem za prevoz na delo in prevoz mlajšega sina v šolo ali k zdravniku, saj tod ni avtobusnih povezav. Morala sem se naročiti na internet, brez katerega ne more starejši sin. Plačati moram položnice za elektriko, vodo, televizijo in telefon, drugega nimamo.«

Odkar je pred letom dni Aniti umrl oče, je stiska v družini še večja, saj mama dobiva le 250 evrov vdovske pokojnine. »So dnevi oziroma meseci, ko ne vem, ali bom naslednji dan imela za kruh. Zdaj imam do naslednje plače [čez devet dni] pet evrov. V gozd hodimo po drva, ker nimamo denarja za kurilno olje. Starejši sin je pred kratkim opravil izpit za motorno žago. On žaga, z mamo dvigujeva in zlagava ... Če hočem preživeti, moram delati tudi tisto, kar bi običajno delal odrasel moški. Poleti prav pride vrt, imamo tudi kure in dva zajca, vendar danes brez trgovine ne gre. Kupujem samo tisto, kar je v akciji.«

Ker je Aniti in tudi njeni mami zmanjkalo denarja za plačilo položnic, je zaprosila za izredno denarno socialno pomoč. Do redne ni upravičena, ker njen dohodek za pet evrov presega cenzus. »Iskala sem dodatno delo kot čistilka na zasebnih domovih, vendar so mi vsi rekli, da raje čistijo sami, ker za čistilko nimajo denarja. Tu ni tako kot v Ljubljani, kjer je veliko javnih ustanov in zasebnikov. Tisto, kar dobiš, moraš sprejeti, saj s socialno pomočjo ne moreš preživeti.« Pred časom je zaprosila tudi za registracijo dopolnilne dejavnosti, vendar jo je opustila, saj ljudje nimajo s čim kupovati njenih vezenin in nakita iz filca in odpadnega usnja.

»Ko smo imeli še tolar, smo laže shajali,« je prepričana Anita. Vendar meni, da mora vsak sprejeti svojo usodo in ne sme obupati. »Drugače ne gre. Poznam mater samohranilko, ki se je podala v alkoholizem, sama pa vem, da mi alkohol ne bi prav nič pomagal.« O svojih težavah ne govori z nikomer. »Sem pretrmasta,« si v smehu odkimavajoče odnese glavo med dlani. »Zadnjič je neka vedeževalka, vanje sicer ne verjamem, rekla, da če bomo mi z nizkimi plačami preživeli do letošnjega maja, bomo živeli še dolgo.« »Jo je morda plačal Borut Pahor?« se kislo nasmejimo skupni domislici.

Kdo so zaposleni revni?

»Opredelitev zaposlenih revnih je zahtevna, ker vključuje doslej nepovezani polji, delo in revščino. Včasih smo mislili, da je revščina posledica brezposelnosti, zaposlenost pa je posledično pot iz revščine. Obstoj zaposlenih revnih dokazuje nasprotno in težišče prestavi v strukturne pogoje družb, zaradi katerih se nekdo znajde v revščini,« prvo oviro nakaže Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo v Ljubljani, ki se kot ena redkih študijsko ukvarja s to skupino prebivalstva. Vseeno navede (neformalno) skupno definicijo: zaposleni revni so posamezniki, ki so najmanj šest mesecev v enem letu bili zaposleni ali so iskali delo, vendar je standard njihovega gospodinjstva pod pragom tveganja revščine.

Kdo so torej zaposleni revni pri nas? »Vsekakor so to tisti, ki prejemajo minimalno plačo ali plačo blizu praga tveganja revščine, zlasti če živijo v veččlanskem gospodinjstvu, kjer je zaposlen samo en družinski član. Druga pomembna kategorija so enostarševske družine, kjer je mati edina hranilka družine. Tretja kategorija pa so ljudje s prekarnimi zaposlitvami, kamor spada večina mladih in tudi starejših po izgubi redne zaposlitve.« Na revščino zaposlenih pomembno vpliva tudi področje njihove dejavnosti; oktobra lani je minimalno plačo prejemala več kot polovica zaposlenih v proizvodnji oblačil in slaba tretjina zaposlenih v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih (varovanje, čiščenje, urejanje in vzdrževanje zelenih površin, pakiranje ...). Povezava z nižjo izobrazbo pa ne drži povsem, saj narašča število visoko izobraženih in brezposelnih, tudi dolgotrajno, pojasni Leskoškova.

Glede revščine med mladimi posebej zbuja skrb podatek raziskave Mladina 2010, da je Slovenija s 65,5-odstotnim deležem zaposlitev za določen čas med 15- do 24-letniki daleč nad evropskim povprečjem. Stopnja je še višja (74,2 odstotka) pri mladih ženskah, kar vpliva na rodnost. Po nekaterih ocenah mladi zaslužijo v povprečju približno 500 evrov na mesec, prag tveganja revščine pa je bil lani 593 evrov. K pavperizaciji mlade generacije prispeva tudi država s spodbujanjem samozaposlovanja. Njegov namen je po eni strani zmanjšanje števila brezposelnih, po drugi strani pa individualizirati tveganja, ki jih povzroča trg.

Vse večja skupina zaposlenih revnih so tisti, ki delajo, vendar ne dobijo plače. Pogosto sta v takšnem podjetju zaposlena oba zakonca, zato družina nekaj mesecev nima nobenih prihodkov, naprej našteva Leskoškova. Njihovega števila ne pozna nihče, glede na 16-odstotno povečanje števila pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi v lanskem decembru glede na december 2009 in tako rekoč vsakotedenske proteste delavcev podjetij pred stečajem in v stečaju za izplačilo neplačanih plač, nadur in prispevkov za socialno varnost pa jih je gotovo več kot 144, kolikor je bilo oktobra lani prejemnikov denarnih socialnih pomoči, ki kljub zaposlitvi niso prejemali dohodkov.

Med njimi je bil tudi 26-letni Uroš Golar. Tri leta je bil voznik kombija v podjetju Emona – BC. »Določen smo imeli skrajšan, 36-urni delavnik, delal pa sem tudi po 12 ur na dan. Maja lani so se začele težave z izplačevanjem plače. V računovodstvu sem spraševal, kdaj mi jo bodo nakazali, oni pa so vedno odgovarjali, da v petek. Teh petkov je bilo milijon.« Zaradi več neizplačanih plač je novembra lani podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Trenutno je prijavljen pri zavodu za zaposlovanje, vendar se mu v kratkem obeta zaposlitev. Nekdanji delodajalec mu je tudi že izplačal dolgovane plače. Verjetno pa jih ne bo dočakalo več tisoč delavcev migrantov, ki so po besedah Leskoškove posebna kategorija zaposlenih revnih, saj doživljajo mnogovrstna izkoriščanja in so spregledana skupina brez javnih zastopnikov.

Tveganje revščine

Čeprav je stopnja tveganja revščine zaposlenih bistveno nižja (leta 2009 je bila 4,6 odstotka) od tveganja revščine vsega prebivalstva (11,3 odstotka), naraščanje pritiskov na socialne transferje in prošenj po pomoči humanitarnih organizacij – lani je Rdeči križ Slovenije pomagal petini več posameznikom (170.000) kot leta 2009 – govori, da se je revščina zaposlenih zadnja leta poglobila. Njihovega natančnega števila ne spremlja nobena statistika. Glede na to, da plača pomeni okoli 60 odstotkov vseh dohodkov prebivalstva, je še najbolj oprijemljiv kazalnik števila zaposlenih revnih število izplačanih minimalnih plač.

Po podatkih Ankete o življenjskih pogojih (EU-SILC) je leta 2009 (podatek se nanaša na dohodke iz leta 2008) skoraj dve tretjini zaposlenih prejemalo nižjo plačo od slovenskega povprečja. Še bolj alarmanten je podatek, da so delovno aktivni predstavljali skoraj petino vseh oseb pod pragom tveganja revščine. To pomeni, da je skoraj 45.000 ljudi prejemalo plačo, ki ni zadoščala za nakup osnovnih življenjskih potrebščin. Skoraj osem odstotkov zaposlenih pri pravnih osebah (35.488) pa je decembra lani prejemala minimalno plačo.

Če bi bili v izračun vključeni tudi zaposleni pri samostojnih podjetnikih in drugih fizičnih osebah, ki opravljajo registrirane dejavnosti, bi se delež zaposlenih z minimalno plačo precej povečal. Izvršni sekretar ZSSS za ekonomsko področje Ladislav Rožič ocenjuje, da jih je kar 70.000. Stopnja tveganja revščine teh oseb bi se bistveno povišala tudi, če v njihov dohodek ne bi šteli socialnih transferjev.

Število izplačanih enkratnih izrednih denarnih socialnih pomoči, za katere naprošajo zaposleni revni, saj pogosto za le nekaj evrov presegajo cenzus za pridobitev redne denarne socialne pomoči, se je od januarja 2008 do novembra lani povečalo za 43,5 odstotka. Zaradi minimalnega preseganja cenzusa za pridobitev redne denarne socialne pomoči (229,52 evra za samsko osebo in 527,90 evra za štiričlansko družino) zaposleni z minimalnimi dohodki tudi nimajo nekaterih pravic, vezanih na pravico do denarne socialne pomoči, kot so oprostitev plačila dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, plačila vrtca in RTV-prispevka. Tako se lahko znajdejo v slabšem materialnem položaju od nezaposlenih prejemnikov denarne socialne pomoči, opominja strokovna delavka z lendavskega centra za socialno delo Lidija Dolenčič.

Z novim sistemom zagotavljanja socialnih transferjev, ki ga predstavljata zakona o socialnovarstvenih prejemkih in uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, se je država namenila poskrbeti, da bo šla socialna pomoč v prave roke, oziroma zmanjšati možnost za neupravičeno kopičenje socialnih pravic, čeprav o takšnem kopičenju nima nobenih podatkov. Tako se bodo pri ugotavljanju materialnega stanja posameznika ali družine, ki bo zaprosil za denarno socialno pomoč, upoštevale vse vrste dohodkov in tudi premoženje. V zakonu o socialnovarstvenih prejemkih pa se je država zavarovala z vpisom zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki so v lasti upravičencev do trajne denarne socialne pomoči in upravičencev do varstvenega dodatka, v zemljiško knjigo v svojo korist.

Rožič pozdravlja prizadevanja za ureditev tega področja, vendar opozarja, da bosta zakona prizadela tudi najbolj revne in ranljive. »Ljudje bodo morali imeti prazne bančne račune in biti brez vsakršnega premoženja. Država se bo posamezniku lahko tudi usedla na premoženje in izvedla novo nacionalizacijo.« Vesna Leskošek meni, da bosta zakona povečala revščino med zaposlenimi v vseh kategorijah, »saj bistveno znižujeta raven socialnih pravic. Prvi učinki se že poznajo, saj ljudje na primer dobivajo pogodbe za otroški dodatek le do dopolnjenega 18. leta starosti otrok. Po tem imajo otroci sicer pravico do državne štipendije, vendar ta ne dosega vsote prejšnjega otroškega dodatka in štipendije skupaj, kar je družini omogočilo preživetje, otroku pa šolanje.«

»Slab materialni položaj ljudi negativno vpliva tudi na odnose v ožji in širši družini, pogosteje se pojavlja nasilje v družini, povečuje se tveganje za razvoj različnih oblik zasvojenosti. Nadalje ugotavljamo, da pričakovanja revnih zaposlenih niso usmerjena v iskanje dodatnih oblik socialnih transferjev in pomoči, temveč v zagotavljanje zaposlitve, ki bi jim omogočala, da si sami zagotavljajo dostojno življenje. Večina zaposlenih iskalcev pomoči občuti sram in nelagodje, da s svojim delom ne more zagotavljati lastne eksistence oziroma eksistence družine,« izkustveno govori Dolenčičeva.

Uravnilovka

»Minimalna plača je izjemno pomemben instrument ekonomske politike trga dela. Vsi najpomembnejši mednarodni dokumenti jo opredeljujejo kot eno temeljnih socialnih pravic. Njen namen je zagotoviti pravico do določenega najnižjega zneska plače, ki zagotavlja dostojno življenje, pravično porazdelitev dohodka s preprečitvijo, da bi delavci sprejemali delovna mesta z neprimernimi plačami, zmanjševanje revščine, v zadnjem času pa se vedno bolj izpostavlja cilj ohranjanja kupne moči in zaščite delavcev pri vse pogostejšem zaposlovanju v neformalnih oblikah zaposlitve,« razlaga samostojna ekonomska svetovalka pri zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS) Andreja Poje. V Sloveniji imamo zakonsko določeno enotno univerzalno minimalno plačo, ki se usklajuje enkrat na leto najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin.

Glede na evropsko resolucijo bi morala biti minimalna plača vedno nad pragom tveganja revščine, pri nas pa je po besedah Pojetove z izjemo leta 2007 njena realna rast sicer bila pozitivna, vendar pa je bila še vedno pod pragom tveganja revščine tudi po rekordnem povišanju za skoraj 23 odstotkov (s 597 na 734 evrov bruto) z uveljavitvijo zakona o minimalni plači marca lani. Zdajšnja minimalna izplačana plača, 748 evrov bruto oziroma 572 evrov neto, je za 21 evrov nižja od praga tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo, določenega za leto 2009, in za 34 evrov nižja od za lani določenega praga tveganja revščine pri 606 evrih.

Štiriintrideset evrov morda zveni drobiž, toda ne za petčlansko družino Lutar iz najbolj obubožane slovenske pokrajine, Pomurja, kjer je stopnja brezposelnosti že dolgo skoraj dvakrat višja od slovenskega povprečja, povprečna bruto plača je bistveno nižja, delež upravičencev do denarne socialne pomoči pa je najvišji v Sloveniji.

Suzana, Roman in mali Denis živijo v najemniškem stanovanju v Murski Soboti, Suzanina sinova iz prvega zakona v študentskih domovih v Ljubljani in Mariboru, Romanova hči iz prvega zakona pa pri njegovi nekdanji ženi. Roman je edini zaposleni v družini; 25 let je skladiščnik v Muri, a kot večina preostalih Murinih delavcev dobiva znižano minimalno plačo. Skupaj z vsemi dodatki, nagradami in 45 evri razlike do minimalne plače znaša 521 evrov. Ko je šla Mura konec leta 2009 v stečaj, je bil osem mesecev brez dela tudi on. Spet so ga zaposlili junija, vendar zgolj za določen čas. »Večinoma opravljamo dodelavne posle – hlapčevsko delo. Edino, kar še imamo, je kakovost, kmalu pa bomo tudi mi predragi.«

Suzana je brez dela štiri leta, prej je bila natakarica. »Imela sem nekoliko težjo nosečnost, potem se je zgodila nesreča. Pri izstopu iz avta mi je na ledu spodrsnilo, nogo mi je obrnilo in zlomilo na petih mestih.« Skoraj pet mesecev je bila na berglah. Pred dobrima dvema mesecema so ji naposled odstranili kovinsko ploščico in 12 vijakov.

»Sedemdeset evrov preživnine gre za Nastjo, poravnati je treba račune, najemnino, veliko več ne ostane,« družno naštevata Suzana in Roman. »Ni treba preveč premišljevati, kaj bom kupil. Tudi se mi ni treba bati, da bi mi na bankomatu skenirali bančno kartico,« zaigrano hladnokrvno pove Roman. »Drugi razmišljajo, kam bodo šli na morje, mi pa, kako bomo za zimo kupili kurilno olje.« »Naš dopust je, ko imamo toplo in poln hladilnik. Edini luksuz so cigarete,« se nasmehne Suzana.

Za letošnji nakup olja je morala zaprositi za 200 evrov izredne denarne socialne pomoči. »Nazadnje sem dobila šest evrov in 57 centov denarne socialne pomoči, kolikor nam po izračunih centra za socialno delo kot tričlanski družini pripada za preživljanje.« Suzana si želi delati, vendar je težje od dela najti plačnika. »Delala sem pri štirih delodajalcih, vendar mi ni nobeden plačal. Poleg tega jih večina išče mlade natakarice in od njih pričakuje, da nosijo mini krila, jaz sem za to že prestara,« govori resignirano. »Če boš dobila službo, ne bomo vedeli, kam s penezi,« jo spodbode Roman.

»Če bomo jokali ali se prerekali, ne bomo imeli nič več,« utemelji svoj večni optimizem. »Lažje je, če si od nekdaj navajen skromno živeti. Meso se hitro navadiš jesti, vrag je, ko ga ni.« Ton njegovega glasu vendarle potemni. »Tisti, ki živijo z minimalno plačo ali niso zaposleni, lahko denarno socialno pomoč ali nadomestilo za brezposelnost prejemajo največ pol leta, pa še to ne v celoti, poslanci in ministri pa lahko še vse leto po zapustitvi položaja prejemajo znesek celotne plače. Delati moram vse leto, da dobim toliko, kolikor dobi poslanec v dveh mesecih.« »Pa kako moramo vse dokazovati na centru za socialno delo in zavodu za zaposlovanje,« dodaja Suzana. »To boli.«

»Zaradi zastarelega plačnega modela je z uveljavitvijo zakona o minimalni plači prišlo do uravnilovke v spodnjih tarifnih razredih [število prejemnikov minimalne plače se je skoraj podvojilo], na kar opozarjajo tudi delodajalci. Dejstvo je, da je struktura minimalne plače taka, da so vanjo všteti vsi dodatki, vključno z delovno uspešnostjo. Zato tudi prihaja do nezadovoljstva med zaposlenimi. Plačni sistem je treba nadgraditi in postaviti realno ceno dela,« meni Andreja Poje. Zato je ZSSS konec januarja znova pozvala vlado, naj poviša minimalno plačo s 748 na 821 evrov bruto oziroma 593 evrov neto, kolikor je leta 2009 znašal prag tveganja revščine. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pa so tokrat njihovo zahtevo zavrnili, ker menijo, da bi s tem še poslabšali gospodarski položaj in konkurenčnost Slovenije.

S tem se strinja tudi generalni sekretar združenja delodajalcev Jože Smole. Po podatkih inšpektorata za delo se je za postopni prehod na novo postavljeno minimalno plačo v dogovoru s sindikatom do konca leta 2012 odločilo 1611 delodajalcev, zato nekateri delavci prejemajo znižano minimalno plačo. »To je po eni strani pokazatelj, da delodajalci niso prenesli tako velikega enkratnega dviga. Po drugi strani pa se lahko vprašamo, koliko je podjetij, kjer dogovor o postopnem dvigu ni bil sklenjen zaradi nasprotovanja sindikatov, in so sledile posledice v obliki zmanjševanja števila delovnih mest ali v nekaterih primerih celo prenos celotne proizvodnje v druge države.«

Revščina se širi kot epidemija

Nedavno je odločitev za dvig »že tako velikodušne minimalne plače« v začetku leta 2010 okrcala tudi skupina razvitih držav, združena pod okriljem OECD. Po njenem tolikšna minimalna plača poleg nefleksibilnega trga dela zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva in odvrača tuje investicije. »Kdor napada te plače v smislu konkurenčnosti, je skregan z zdravo pametjo,« se huduje Ladislav Rožič.

»Za konkurenčnost je 246 kriterijev, naši delodajalci pa edini strošek vidijo v strošku dela. Številna podjetja so dobičke zapravila v menedžerskih odkupih, z njimi smo izgubili pet milijard evrov. Združenja delodajalcev in menedžerjev tega dejstva sploh ne upoštevajo. Ti menedžerji so še naprej njihovi člani, s katerimi paradirajo kot s Titovo sliko. Predlagal sem ukinitev ministrstva za finance in imenovanje Gasparija za ministra za luksemburške zadeve in davčne oaze, da bi raziskal, kje je končal denar od menedžerskih odkupov podjetij.«

Andreja Poje pa s pepelom posipa tudi prizadevanja sindikatov. »Pri plačni politiki smo vseskozi zasledovali cilje Evropske unije, ekonomske in monetarne unije in se jim skušali prilagoditi, kar pa ni nujno dobro. S pojavom krize bi morala država najprej urediti plačilno disciplino, zmanjšati obseg javnega sektorja, povečati učinkovitost pobiranja davkov, uvesti dodatno dohodninsko stopnjo za najbogatejše (npr. namesto sedanje 41-odstotne 50-odstotno), uvesti davek na finančne transakcije, obdavčiti nereinvestirane dobičke in uvesti dodatno stopnjo za obdavčenje dividend. Zmanjšati bi morala tudi obseg sive ekonomije, ki po nekaterih ocenah znaša od 20 do 25 odstotkov bruto domačega proizvoda, delodajalcem pa ne bi smela odobriti odloga plačila socialnih prispevkov za delavce.«

»Vsekakor se strinjamo, da mora minimalna plača zagotavljati dostojno življenje, vendar ima vsak kovanec dve plati. Eno je izplačana neto plača, ki jo prejme posameznik, drugo pa so davki in prispevki, ki jih država v tem primeru spravi v svoj žep. Če še naprej nepremišljeno povečujemo minimalno plačo, v delavčev žep pade le majhen delež, več z davki pobere država. Rešitve je torej treba iskati v tripartitnem dialogu med delavci, delodajalci in vlado,« je spraven Smole. Pri tem dialogu bi morali imeti zlasti drugi in tretja venomer v mislih, da se posledice revščine zaposlene osebe nadaljujejo tudi po njeni upokojitvi. Revščina se širi kot epidemija. ¾ Foto Reuters »Delati moram vse leto, da dobim toliko, kolikor dobi poslanec v dveh mesecih.« »Lažje je, če si od nekdaj navajen skromno živeti. Meso se hitro navadiš jesti, vrag je, ko ga ni.«