Družbe svobodnih posameznikov 
so ustvarjalne

Iz filma Ruska hiša, nastalega leta 1990 po knjižni predlogi Johna le Carréja, je tale dialog.

»Vaša preteklost je precej liberalna. Vaš oče je bil liberalec?« sugestivno preizkuša ameriški obveščevalni častnik idejno naravnanost Seana Conneryja, ki igra samosvojega londonskega založnika Barleyja, amaterja, ki naj bi ga poslali na tvegano vohunsko misijo v Sovjetsko zvezo ob koncu hladne vojne. »Ne«, odgovori Connery, »moj oče je sovražil liberalce. Bil je v glavnem bolj za komunistično linijo.«

Tišina, ki po tej izjavi nastane med ameriškimi obveščevalci, in sarkastični nasmehi britanskih skoraj ne bi mogli bolj plastično osvetliti nesporazumov v sodobnem dojemanju pojmov liberalno, liberalizem. Liberalno v Ameriki pomeni progresivno in zajema manifestacije duha, ki odpirajo politična in osebna obzorja, osvobajajo. V Veliki Britaniji pa, spričo zgodovinskih bitk liberalcev s konservativci in laburisti, liberalizem velja za politični hibrid, do katerega sta nezaupljiva oba bloka, desni in levi. Če dodamo še, da so tako imenovano neoliberalno revolucijo v ZDA in Veliki Britaniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izvedli trdni konservativci, skoraj reakcionarni nasprotniki številnih vrednot, ki sestavljajo prevladujoči sodobni pojem socialnega liberalizma, je iskanje skupne globalne vsebine liberalizma še bolj zapleteno.

Spričo pogostih posplošenih očitkov, da je za izgubo moralnega, političnega in vsakršnega kompasa na Slovenskem odgovoren liberalizem, zveni filmski dialog kot napisan za nas. Kaj kdo misli o problemih, ko kolektivno obremeni liberalizem z grehi posameznikov – od pohlepa, samovolje do duhovne praznosti –, je praviloma treba šele poiskati v tekstih, ko avtorji povedo, za kaj se zavzemajo. A v glavnem zadostuje enačaj med liberalizmom in kapitalizmom, in ve se, kdo je kriv za vse, kar gre narobe.

Ta zapis pa naj bo dobra beseda zanj. Zasluži jo navsezadnje latinski koren besede, neskončno zaželeni, a izmikajoči se pojem svobode, tako osebne kot skupne; zaslužijo jo viri razsvetljenstva, iz katerih je med drugim črpal navdih in sooblikoval našo civilizacijo; zasluži jo navsezadnje tip liberalno demokratične države, v katerem zdaj živimo skupaj z državami Evropske unije.

Civilizacijski prispevek

Vse znane civilizacije so kdaj v svojem razvoju zašle v obdobja mirovanja. Družbe so postale statične in življenje je teklo v krogih, vedno naokoli, v ciklih letnih časov, zamrle so. Zahodnoevropska je bila v taki nevarnosti v obdobju, ki mu danes pravimo konec srednjega veka. Tudi če nanj ne gledamo zgolj kot na temačno obdobje, je nesporno, da so tedanje evropske družbe zakrnele v samozadovoljstvu cehov, samoumevnosti gmotnih in statusnih privilegijev bogatih slojev in Cerkve, v malodušju revnih in neskončni nevednosti velike večine prebivalstva. Odločilna prednost zahodne civilizacije pred drugimi, ki so se tudi že kdaj znašle v takem položaju, je bila, da je našla pot iz nenehnega kroženja okoli svoje osi. Ni bilo inteligentnega načrta, po katerem se je to zgodilo, številna naključja so bila vmes in različni krajevni interesi, ki niso imeli le plemenitih teženj. Ravnalo se je tudi iz pohlepa in neobčutljivo do soljudi, a nekaj trajnega se je zanesljivo dogajalo: postopno odpiranje duha, osvobajanje posameznikov od večnih resnic, da so lahko brez ukaza od zgoraj razmišljali, delali in odločali o sebi.

Kaj se je tistim, ki so gradili koncept človekove osebne svobode na starejših humanističnih podlagah, zdelo najpomembnejše sporočilo prihodnjim generacijam? Thomas Jefferson (1743–1826), univerzalni človek 18. stoletja, med drugim pa tudi tretji predsednik ZDA, je do poslednje pike natančno napisal zasluge, ki naj bodo na grobu zapisane kot smisel njegovega življenja: »Tu počiva Thomas Jefferson, pisec Deklaracije o ameriški neodvisnosti, avtor Virginijskega statuta o verski svobodi in ustanovitelj Virginijske univerze.« Ne kot predsednik ZDA, temveč kot utemeljitelj svobode veroizpovedi v Virginiji, ki je pozneje postala vsebina 1. amandmaja k ameriški ustavi, je hotel ostati v spominu. Prav je imel. Ta točka, zaradi katere je za življenja doživel toliko sovražnega oporekanja, je v 250 letih postala univerzalno sprejeta vrednota, samoumevna in s svobodo izražanja povezana človekova pravica.

Svoboda! Malokateri pojem, za katerega so bili ljudje pripravljeni storiti vse, ima toliko konkretnih pomenov. Vroče zaželena svoboda je poganjala revolucije, spodbujala upore in junaštva, ko je postajala konkretna želja po spremembi družbenega položaja posameznikov in skupin. Povezala se je s težnjo po pravičnosti, z moralo, z emancipacijo zatiranih manjšin, a se tudi izgubljala in porazgubila v meandrih nasilja, s katerim so tisti, ki so osvobodili sebe, pahnili v nesvobodo druge, drugačne, drugače misleče.

Liberalna misel svobodo opredeli kot lastnost brez vonja, barve ali okusa; kot odsotnost slehernega pritiska in kot povabilo, da vsak dela, kar zna in zmore, če ne škodi drugim, ki imajo enake pravice. Svoboda je svoboda, meni nemško-britanski liberalni filozof Ralf Dahrendorf (1929–2009), in ne enakost ali kultura, ali pravičnost, ali človeška sreča, ali mirna vest.

Da svoboda sama po sebi nima pozitivne vsebine, temveč jo svobodni posamezniki šele konkretizirajo v življenjskih situacijah, je eno od spornih liberalnih stališč. A lahko smo kritični do te hladnokrvnosti in hotene izpraznjenosti, priznati pa le moramo, da bi težko dosegli svetovni konsenz s pozitivno definicijo svobode. Če bi to lahko storili, nemara ne bi potrebovali demokracije, v kateri se enakopravno in zakonito soočajo politično-ekonomski programi, v katerih se zrcalijo konfliktni položaji skupin ljudi v konkretnih situacijah.

V nasprotju s svobodo pa morala ima pozitivne pomene in je v zgodovini pomembno dopolnjevala zgolj z negativne plati opredeljeno svobodo. Uvedba moralnih kategorij je v 19. stoletju korigirala politično misel klasičnega, v razvoju mednarodne trgovine in svobodnega trga nastalega liberalizma. Moralna izhodišča so krepila zamisel o posegih v trg z namenom prerazdelitve narodnega bogastva in so, v prepletanju sorodnih smeri razvoja, spodbudila iznajdbo socialne države v Evropi. Prihajalo je do koristnih in produktivnih simbioz, a tudi številnih nesporazumov in do nastanka hibridov različnih vsebin in smeri: liberalna revolucija, socialistični liberalizem, socialni liberalizem, liberalni komunizem … Skratka, različna okolja imajo svoje izkušnje z zgodovinskimi kombinacijami razmerja med ključnima točkama liberalizma, to je razmerja med individualno svobodo in pravičnostjo oziroma med svobodnim trgom in obsegom posegov držav vanj, če upoštevamo politične in ekonomske koncepte.

Kako torej opredeliti liberalizem?

Najbolje kot posodo za razvoj politične in ekonomske misli, ki je prispevala velik delež k sposobnosti sodobnega sveta, da se spreminja, odpira, korigira. Njegovi cilji so zaščitenje dostojanstva človekove osebnosti in razvoj ekonomskih ter političnih pogojev, nujnih za ekonomski napredek in civilizirano reševanje konfliktov, za kar so potrebni enakopravni odnosi med ljudmi brez pritiska avtoritet in prisiljevanje v ideološko pripravljene (politične, verske) kalupe. Kot politično teorijo torej, ki posamezne ljudi – s telesom in intelektom – šteje za sposobne samostojnega urejanja njihovih življenj in sodelovanja v pisanju kolektivne zgodovine. Individualna svoboda je omejena s svobodo drugih, da ne postane anarhija. Od države zahteva, da slehernega posameznika zaščiti; osebne, verske in ekonomske svoboščine so sestavine te zaščite.

Nezaupljiv do družbenih utopij, je liberalizem spodbudil globoke in avtentične premike v zgodovini človeštva. Kot eden od najbolj izrazitih proizvodov zahodne civilizacije se je liberalizem kot politična misel rodil na pragu dogajanj, ki so iz Evrope (in Amerike) naredila to, kar sta. K temu pragu štejem zlasti razsvetljenstvo 18. stoletja in industrijsko revolucijo, ki se je začela precej časa pred prvo liberalno, ko je spopad s samoumevnostjo teze o večnosti oblasti in privilegijev postal neizogiben.

Iz dvoma o primernosti tradicionalnih utemeljitev nespremenljivega, z rojstvom določenega položaja ljudi je nastala ideja, da je oblast treba nadzorovati in za ta namen vzpostaviti kontrolne mehanizme. Od racionalizma je liberalizem vzel težnjo k empirizmu, ki ga je spremljala zdrava skepsa do kogarkoli, ki bi model družbe narisal na risalni deski. Če iščemo, kaj imajo skupnega John Locke, Adam Smith, Montesquieu, Thomas Jefferson, John Stuart Mill, lord Acton, T. H. Green, John Dewey, Isaiah Berlin in John Rawls, je to zanesljivo odpor do vseh ideologij, političnih in verskih, ter sposobnost korigiranja mnenj, če so se prvotne predpostavke sčasoma pokazale za netočne.

Mednarodna trgovina kot civilizacijsko orodje

Zamisel, da je dani družbeni red mogoče izboljšati, je iz tega obdobja in bila je prevratniška. Oprta na razmah proizvodnje in trgovine na Flamskem v 17. stoletju, je tezo o trgovini kot izjemno močnem civilizacijskem sredstvu prevzela iz ključnega stavka Montesquieujevega dela Duh zakonov: »Skoraj splošno pravilo je, da tam, kjer obstajajo lepe navade, obstaja tudi trgovina, in kjer je trgovina, se ljudje dostojno obnašajo.«

Od trga, ki je z utrditvijo kapitalizma na Flamskem in v Angliji dobil osrednji pomen v družbi, naj torej ne bi proizvedel le znatnih novih bogastev, zahvaljujoč delitvi dela in tehničnemu napredku, temveč ljudi tudi civiliziral. Postali naj bi bolj zanesljivi, pošteni, marljivi in disciplinirani, celo bolj prisrčni v medčloveških odnosih in pripravljeni na kompromise, če bi se znašli pred ljudmi z nasprotnimi stališči.

O zamenjavi blaga na trgu po ceni, ki se oblikuje med ponudbo in povpraševanjem, je Thomas Paine, v Parizu živeči ameriški liberalni pisec Človekovih pravic (1792) denimo pisal: »Izum trgovine … pomeni največji prispevek k univerzalni civilizaciji, ki ga je bilo mogoče uresničiti s sredstvi, ki ne izhajajo neposredno iz moralnih načel.«

Kakšne mehanizme naj bi imela trgovina, da bi kar najbolj podprla razvoj teh ugodnih spodbud na odnose med ljudmi? Škotska liberalna filozofa in ekonomista David Hume (1711–1776) in Adam Smith (1723–1790) sta takole naštela vrednote, ki so jih ljudje sprejeli, zahvaljujoč trgovini in manufakturi: prilagodljivost, varčnost, točnost in tisto, kar je bilo videti pomembnejše od vsega drugega za dobro delovanje trga – poštenost.

Ideal častnega trgovca

V začetku 19. stoletja se je močno uveljavila teza, da posameznik v gospodarskem življenju poskuša čim bolje izkoristiti svoje možnosti s ciljem pridobitve čim večjega dobička, vendar mora proizvesti tako blago, ki ga drugi kupujejo, in po pogojih, ki mu jih predpiše družba. Po takem razumevanju naj bi kapitalizem sčasoma, zahvaljujoč trgovinski in industrijski praksi, ustvaril spravljive, moralne ljudi. Med prvo krizo kapitalizma in vedno večjo revščino je bila teza korigirana, a ne povsod enako in ne hkrati. Odločilni dejavnik pa je le postajala morala, torej čast, vest. (Nobelovec Thomas Mann je v nemški literaturi z Buddenbrookovimi ovekovečil prav ideal častnega trgovca).

Razsvetljenska vloga trgovine je izgubila igro v razpletu industrijske revolucije, ko so z dela odpuščali množice ljudi, njihova znanja so izgubljala vrednost, vse družbene plasti pa je zajela sla po bogatenju, divja, slepa, brezobzirna – in sprožila revolucionarne reakcije z alternativami. Te so v nadaljevanju svoje priložnosti zakockale prav zato, ker so iz dvojice bazičnih liberalnih postulatov moderne države izpustile svobodo (spoštovanje individualnih človekovih pravic).

Vse to se je zrcalilo v političnih teorijah. Angleški filozof in ekonomist John Stuart Mill (1806–1873) je sprva v Načelih politične ekonomije (1848) nasprotoval socialističnim idejam, a je pod vtisom dogodkov v tem revolucionarnem letu že v naslednji, predelani izdaji korigiral stališča. V okviru liberalnega koncepta države je denimo poudaril nujnost pravične delitve sadov proizvodnje, odstranitev privilegijev po rojstvu ter tezo o pravici posameznika do sebičnosti (da dela in akumulira le zase) popravil z njegovimi dolžnostmi do družbe. Z idejami o državnih posegih v gospodarstvo je Mill položil temelje poznejše socialno liberalne misli.

Prva kriza kapitalizma, ki je v Angliji povečala zavest o uničujočih razsežnosti revščine, je zamajala tezo, da se posameznik s trdim delom in talentom lahko vedno dvigne iz nje. Novi liberalizem, ki je nastajal na podlagi tega spoznanja, je pod kompleksnim vtisom razsežnosti gospodarskega zastoja sprejel nujnost intervencije države. Ni bilo torej dovolj, da je 4. člen francoske Deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1789 revolucioniral tedanji negibni svet zaslug in privilegijev po rojstvu (»Svoboda je pravica posameznika, da dela vse, kar ne škodi drugim«), temveč se je poglabljalo spoznanje, da posameznik potrebuje okolje za uresničenje zmožnosti in za prispevek k družbenemu razvoju. Življenje v revščini, trajni bedi in neznanju take priložnosti ne daje. Nastal je socialno liberalni vzorec državne intervencije s ciljem zagotovitve blaginje čim širših plasti prebivalstva v razmerah svobodnega trga in podjetništva.

Ideje socialnega liberalizma so se po drugi svetovni vojni uveljavile v politikah evropskih držav, a ne pod političnim vodstvom liberalcev, ker ti nikjer niso bili na oblasti. V Veliki Britaniji so sistem socialne države blaginje vzpostavljali laburisti po predlogah dveh liberalcev, Johna Maynarda Keynesa (1883–1946) in Williama Beveridgea (1879–1963). Nemška verzija socialnega liberalizma iz zgodnjih tridesetih let pa je bila predhodnik koncepta socialnega tržnega gospodarstva, ki so ga po vojni v Zvezni republiki Nemčiji vzpostavili konservativci. Ta model, temelječ na načelu vpetosti načelno svobodnega trga v državno in pravno ureditev, je postal prevladujoči družbenoekonomski model v evropski ekonomski integraciji in je zdaj v Evropski uniji.

Učinkovitost sistemov je odvisna od zaupanja ljudi vanje

Ameriški filozof John Rawls (1921–2002), eden najbolj vplivnih predstavnikov liberalne politične misli, ki je iskal idealno presečišče med individualno svobodo in pravično ureditvijo družbe, je s Teorijo pravičnosti leta 1971 predlagal organizacijo družbe, temelječe na pravičnosti.

Pravičnost je Rawls štel za krepost družbenih institucij, a ni zagovarjal prerazdelitvene družbe, temveč jo je razumel kot pravičnost postopkov. Družba se ne more odpovedati svobodi posameznika zato, da bi razdelila dobrine, ne glede na to, kako pravično bi to bilo, je menil Rawls. A ker se je zavedal, da so se ljudje pripravljeni odpovedati svobodi v zameno za materialne dobrine, je bil njegov sklep vseeno daljnosežno socialen: da bi posameznik lahko užil svobodo, mora imeti zadovoljene osnovne eksistenčne potrebe.

Nezaupljivost liberalcev do prerazdelitvene družbe ni brez povoda. Težava je namreč, da bi vsakdo raje dobil od družbe (države) več, kot je vplačal. Ko postane prerazdelitev delujoče načelo za zagotovitev socialne pravičnosti, se sproži tekmovanje vseh proti vsem, kajti vsakdo se boji, da bo potegnil kratko. Zgodi pa se še nekaj. V vlogi arbitra se pojavi razdeljujoči politik, kriteriji prerazdelitve se zameglijo in posledica je komolčarska družba. Najbolj uspešni postanejo politiki, ki krepko sodelujejo pri širitvi klientelizma. To je razumljivo, saj tu se izdajajo vavčerji države blaginje in sproti ni mogoče preveriti, ali so bili ti pravično razdeljeni.

Klasični liberalci so menili, da je najboljši ekonomski sistem, ki spodbuja avtonomijo posameznikov oziroma svobodno podjetništvo v okviru zakonskih predpisov, ki veljajo za vse. Socialni liberalci dodajajo, da je človek zmotljiv, zato bodo vedno nastajale napake tudi v sistemu, v katerem se od njega pričakuje avtonomno odločanje. Raven moralnega ravnanja, ki se ga pričakuje od posameznikov, ni odvisna le od njihovih osebnih lastnosti (sebičnosti oziroma altruizma), temveč zadeva predvsem kakovost institucij države in političnega sistema.

Kapitalistični sistemi so se v resnici začeli razlikovati med seboj prav po obsegu morale, kateri so se čutili zavezani kapitalisti, in ta se je spreminjala. Zdaj velja za moralno tista proizvodnja blaga, ki ne ropa potrošnikov, virov energije in naravnih virov. Veliko je še odvisno od ljudi – so pač moralni in nemoralni kapitalisti, bili so in bodo – a za razliko med enimi in drugimi so vse bolj odločilni zunanji pogoji, ki jih morajo spoštovati vsi. Če so pravila preohlapna, zlasti pa, če jih tisti, ki jih predpišejo, ne morejo kontrolirati, morala popušča.

Temeljno pravilo socialnega liberalizma pravi, da pravična cena dobrin nastane na prostem trgu le, če na njem ni monopola. A nesporno je, da so v preteklih dvajsetih letih nekateri igralci na svetovnem trgu postali tako mogočni, da so ustvarili svoj svet, kjer so bili nedosegljivi za ukrepe držav proti monopolom in špekulacijam.

Učinkovitost sistemov je zato odvisna od zaupanja ljudi vanje. Govoreč s stališča morale in učinkovitosti, je sodobni kapitalizem verjetno najbolj uspešen v državah, kot so Danska, Švedska, Finska in Kanada, torej tam, kjer na delovanje kapitalistov močno vplivajo od zunaj, oziroma tam, kjer se javne ustanove nadpovprečno lahko pohvalijo z vrlino stremljenja k pravičnosti. Ni naključje, da te države upravljajo liberalci oziroma so jih vodili dolga leta.

Sodobna evropska država je liberalno demokratična

Liberalizem je prispeval tudi ključne postavke k formuli organizacije države. V drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, ko so druga za drugo v Evropi nastajale liberalno demokratične državne oblike, se je zdelo, da tega razvoja ne more nič več obrniti. Ustanove liberalne civilizacije so bile oprte na zavračanje diktatorstva in avtokracije, na privrženost ustavnim vladam s svobodno izvoljenimi vladami in predstavniškimi skupščinami, ki jamčijo za vladavino prava; na sveženj državljanskih pravic in svoboščin, vštevši svobodo govora, izražanja mnenj in zborovanja. Država in družba naj bi bili oprti na razum, javno razpravo, vzgojo, znanost in načelo nenehnega izboljševanja življenjske ravni.

Dve svetovni vojni in vmesno krizno obdobje pa so povzročili kolaps vrednot in institucij liberalne civilizacije. Dve desetletji, ki sta minili med Mussolinijevim pohodom na Rim in vrhuncem osvajanj Osi, sta bili zaznamovani s hitrim izginjanjem liberalnih političnih ustanov. Preganjali so jih z desne in leve. Če je bilo leta 1920 na svetu še petintrideset ustavnih držav, jih je bilo leta 1938 le sedemnajst in leta 1944 le dvanajst. Avtokratske alternative tipu liberalno demokratične države so svet skoraj ugonobile.

Liberalizem in posegi v svobodo podjetništva

Sodobnega liberalizma si ni mogoče zamisliti brez močne države, pravne države. Brez nje ni svobodno izvoljene vlade, ki spoštuje pravo, ni ne varnega tržnega gospodarstva ne delujoče demokracije oziroma učinkovite države blaginje, ki zagotavlja minimalno socialno varnost. In vendar je vprašanje, koliko vpliva države, eno od ključnih spornih vprašanj v zgodovini liberalizma in še zdaj.

Francoskemu pesniku in filozofu Paulu Valeryju (1871–1945) pripisujejo stavek: Če je država šibka, potonemo; če je močna, nas stiska. Cinično branje tega stavka pomeni, da izbiramo le med dvema slabima možnostma. Poseganje države (izvršne oblasti) na svobodni trg za skupno korist, natančneje v korist neprivilegiranih slojev, se lahko izrodi v zmedeno birokracijo, lahko pa potonemo, ker nam šibka državna organizacija ne zagotavlja razmer za življenje v sožitju. Optimistično branje, ki je podlaga liberalno demokratičnega tipa države, pa je takole: državo toliko ukrotimo, da nas ne ogroža, ji pa pustimo toliko pristojnosti, da ostane politično opravilna.

Še nikoli doslej liberalno demokratične (kapitalistične) države niso tako podrobno urejale življenja posameznikov kot zdaj in ni veliko razlik med konservativnimi, socialnodemokratskimi ali liberalnimi vladami. Država razpolaga s kako polovico vrednosti, ki jo proizvedemo. Zapoveduje in prepoveduje, z dobrimi razlogi. Težava je, da se tedaj konkurenčni interesi drugače izrazijo in silijo državo v oblačila nekakšne prerazdelitvene agencije. Ta je sicer oprta na zakone in podrejena nadzoru, a je vseeno v nenehni skušnjavi, da jo obvladajo klientele. Posledica nevarnosti je, da država teži k vedno podrobnejšemu normiranju, in tedaj grozi, da so zakoni sami sebi namen.

Liberalizem se boji takega razvoja in prevelikega števila predpisov, ki si nasprotujejo in jih je treba interpretirati, da jih uradniki lahko uporabijo. Vse države brez izjeme, celo največje, so v obdobju globalizacije v težavah, ker se spreminja območje njihovega delovanja. Pri zadevah, za katere so pristojne in od njih pričakujemo ukrepanje, naletijo na nujnost mednarodne koordinacije politik, ta pa praviloma politično ni preprosta, če ni celo nemogoča. Olajšanje posledic podnebnih sprememb in zagotovitev reda na mednarodnih finančnih trgih sta dva taka primera.

Dodatna težava je, da država postaja tako kompleksna, da je ne poznajo v celoti niti politiki, kaj šele državljani. Celo močna država, opremljena z neštevilnimi pristojnostmi, je lahko le pogojno opravilno sposobna. Taka, oslabljena država in izvršna oblast pa sta vse bolj odvisni od tistih partikularnih interesov, ki so najbolje organizirani in lahko nanju stalno pritiskajo. Država oziroma politika v konkurenčnem boju med klientelami ne nastopa kot razsodnik, temveč je le en partner med drugimi. In če je tako, se državljani želijo temu izogniti. Če ni videti alternative – verjetno je tako mogoče kumulativno opisati korenine trenutne splošne krize zaupanja v politiko v Evropi in Ameriki –, potonejo v malodušje. Na moč politike, ki je v resnici nemoč, odgovorijo z zaničevanjem in umikom v zasebnost.

V nasprotju z avtorji modelov družbenih utopij liberalizem ne verjame, da so možne nekonfliktne družbe. Predpostavlja, da ljudje niso enaki, da so pogosto v konfliktih, in sklepa, da so konflikti lahko koristni, ker silijo k iskanju rešitev. V tem postopku je nujna odprtost za mnenja in izkušnje drugih, odprtost v osebnem, nacionalnem, kulturnem, v vsakršnem pogledu. Razumljivo je, da tu ni prostora za nespremenljive resnice, naj gre za razumevanje razvoja življenja na Zemlji, za naravo tehničnega in tehnološkega napredka, pomen globalnega trga, etiko oziroma moralo in še mnogo drugega. Liberalno zaupanje v svobodno in avtonomno voljo posameznika v neskončno zapletenih procesih sodobnega življenja pa se le kaže kot racionalno početje. Od posameznikov, odprtih svetu in znanosti, je namreč odvisno, kako produktivno se dogajajo in končajo konflikti, ki se jim ni mogoče izogniti. Če soočenje ne pomeni boja z vsemi sredstvi za vse ali nič, se možnosti za nastanek racionalnih, nadzorljivih, skupnih nevarnosti zavedajočih se kooperativnih družb povečajo.

Spodbuda za ta zapis je bila objava članka Človek je v liberalizmu prepuščen sam sebi, ki je bil v Sobotni prilogi objavljen 17. septembra.