Tiskane izdaje
Vrednotno sliko Slovencev (po Hofstedeju) sestavljajo: partikularizem (kot nasprotje univerzalizma), individualizem (kot nasprotje kolektivizma), varnost (kot izogibanje negotovosti), enakost (kot nesprejemanje visoke razlike v moči), sedanjost (kot prevladujoča časovna usmeritev in nasprotje prihodnosti) in odnosi (kot nasprotje ciljne usmerjenosti). To vrednotno sliko lahko označimo s kratico PIVESO in jo predstavimo z njene pozitivne in bolj senčne strani.
Slovenci smo veliki individualisti, ki znamo poskrbeti zase in za svojo družino ne glede na to, v kakšnih razmerah se znajdemo. Razumemo in upoštevamo posebne okoliščine in poseben položaj vsakega posameznika. Lastno varnost in varnost svojih bližnjih postavljamo na prvo mesto, zato se ne izpostavljamo nepotrebnim tveganjem. Težimo k vzdrževanju dobrih, nekonfliktnih odnosov s svojimi bližnjimi, sodelavci in z okoljem. Poudarjamo enakost in enakopravnost ter z lahkoto premagujemo statusne razlike v medsebojnem komuniciranju. Take odnose želimo oblikovati in zavarovati s predpisi, pravili in dogovori. Pomembna nam je kakovost vsakega trenutka življenja, živeti želimo dobro tukaj in zdaj.
Slovenci smo veliki individualisti, ki delujemo predvsem v korist sebe in svoje družine, ne pa v korist širših skupnosti. Pravila organizacij in državne zakone želimo obiti, če ne ustrezajo našim interesom. Slabo izkoriščamo sinergijo povezovanja v time, organizacije in skupnosti. Iz njih ne črpamo samozavesti in moči za življenjska tveganja. Smo »ziheraši« s premalo poguma za inovacije in spoprijemanje z neznanim. Čutimo se pretirano ogrožene in pričakujemo pasivno varnost oziroma zaščito, ki naj jo zagotavlja predvsem država, ne pa sami s svojimi prizadevanji. Ne priznavamo in ne spoštujemo avtoritet. Obremenjeni smo z reševanjem dnevnih problemov in s skrbjo za medsebojne odnose, pozabljamo pa na pomembne osebne in skupne življenjske cilje. Prihodnost nam polzi iz rok in se zanjo nismo pripravljeni veliko odrekati.
Oba opisa sta narejena, kot da bi bila vsaka od kulturnih značilnosti ekstremno izražena, kar pa najbrž velja predvsem za individualizem. Druge kulturne značilnosti težijo v nakazano smer, niso pa ekstremne.
Ko umrla bo država – dan, kot ga še ni bilo
Razmerje med vrednotami in politiko lahko opazujemo z več zornih kotov. Nedvomno je v središču političnega država. Zato o tem razmerju največ pove odnos državljanov do države. Politična vprašanja se koncentrirajo okrog zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, predsednika republike in neodvisnih nadzornih organov, kot so računsko sodišče, informacijska pooblaščenka, varuhinja človekovih pravic in protikorupcijska komisija. Gre za volitve in delovanje predsednika republike, za volitve poslancev v državni zbor ter za izbor svetnikov v državnem svetu in za njihovo delo, ki je osredotočeno na sprejemanje zakonov in drugih odločitev.
Država je sistem organov in služb, katerih naloga je, da državljanom z njihovo soudeležbo pri financiranju in odločanju zagotavljajo varnost, blaginjo in razvoj. Politika se tu kaže skozi vprašanja, kateri posamezniki in skupine bodo prevzeli najodgovornejše vloge v državnem aparatu in katere socialne skupine bodo s pomočjo države uresničile čim več svojih interesov. Interesi se v praksi partikularističnega individualizma koncentrirajo v vprašanju, kako čim manj prispevati in čim več dobiti. Idealno gledano je država organizirana skupnost državljanov, politika pa umetnost vzpostavljanja ravnotežja med prispevki za zagotavljanje skupnih potreb ter delitvijo tako zbranih sredstev med posameznike in skupine.
Že na prvi pogled se izkaže, da je praksa daleč od idealov ter da v njej prevladuje politična razsežnost države nad skupnostno. Splošno razumevanje in vrednotenje države dobro ponazarja znana popevka: Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država? Oj, to bo dan, kot ga še ni bilo! Na državo se gleda z neoliberalnega ali celo anarhističnega zornega kota kot na odvečno institucijo, ki nam povzroča več težav, kot jih rešuje. Na drugi strani se na državo gleda kot na vsemogočno in za vse odgovorno institucijo. Že vnaprej vemo, da bo na primer Janko Šopar v TV-oddaji Tednik v najmanj enem prispevku kazal s prstom na »mačeho državo«, ki da ni rešila tega ali onega problema kakemu državljanu. Seveda so tudi drugi mediji polni slabšalnih prispevkov o potratni, prenapihnjeni in neodgovorni državi: o izžemanju davkoplačevalcev, o polnjenju proračunskih lukenj, o zanemarjanju potreb posameznikov, skupin in lokalnih skupnosti, o nevestnem opravljanju dela državnih uradnikov ter o okoriščanju njih samih ali z njimi povezanih posameznikov in organizacij. Če bi pogledali porazdelitev prispevkov v javnih medijih, bi bili tisti, ki izpostavljajo dosežke in dobre strani delovanja države, nedvomno v veliki manjšini. Drugačno zato ne more biti niti javno mnenje o državi.
Država tako v očeh državljanov ni naša skupna organizacija, ki dela nam v korist, temveč je od nas odtujen aparat, ki preveč posega v naše življenje. Za to, kar nam daje, pa izstavlja prevelike račune. Ta občutek je najbrž univerzalen. Utrjujejo pa ga slovenske posebnosti, kot so majhna in v mednarodnem prostoru nevplivna država, zgodovinska obremenjenost z življenjem v tujih državah in mladost slovenske, relativno lahko pridobljena neodvisnost, nepoznavanje delovanja države, napake v postavitvi njenih institucij in v njihovem delovanju. Še posebej k takemu odnosu prispevajo že navedene vrednote. Partikularizem, individualizem in nizka razlika v moči nas odvračajo od širših skupnosti, vključno z državno, od spoštovanja skupnih norm in avtoritet. Usmerjenost v odnose in v sedanjost nas odvračata od velikih ciljev, ki bi jih utegnili zasledovati kot skupnost s pomočjo države.
V javnem diskurzu se vztrajno spregledujejo komparativne prednosti življenja v slovenski državi, ki se kažejo v nizki stopnji tveganja revščine, visokih in številnih socialnih transferih ter storitvah za posameznike in družine, ki tveganje revščine razpolovijo, o najnižji dohodkovni neenakosti na svetu, o 21. mestu na indeksu človekovega razvoja in na OECD-indeksu »boljšega življenja«, o visoki varnosti življenjskega okolja in podobnih. Pač pa javni diskurz, podobno kot varuhinja človekovih pravic, v skladu s poudarjenim individualizmom gradi podobo države na primerih stisk in problemov posameznikov, ki se neizogibno pojavljajo tudi v najbolje urejenih državah. Tako tudi kakovost življenja, varnost oziroma zmanjševanje negotovosti s strani države postanejo nekaj samo po sebi umevnega, česar ni nikdar dovolj in ni dovolj dobro. Niso pa to vrednote, ki jih izdatno zagotavljajo javne službe in zaradi česar bi državo cenili. Tako tudi po tisočletnih sanjah pridobljene države nimamo nič bolj za svojo kot vse tuje pred njo. Namesto da bi jo doživljali kot skupnost, ki nam daje moč uresničevanja ciljev in zadovoljevanja potreb, ki so nedosegljive posameznikom, podobno kot jo dojemajo Skandinavci, jo jemljemo kot zlobno in skopuško mačeho ter kot nepotrebno breme in oviro našim osebnim prizadevanjem. K temu je prispeval tudi neoliberalizem, ki gradi na individualizmu v prepričanju, da vsak posameznik najbolje poskrbi zase in da ga država pri tem predvsem ovira. Državljanska zavest in identifikacija z državo sta zato nizki. Država ni vrednota.
Najprej bova pojedla tvoje, potem pa vsak svoje
Zanimivo je, da smo kot narodna skupnost za svojo državo doslej zares enotno nastopili le enkrat, to je ob osamosvojitvi. K temu je močno prispeval občutek ogroženosti od zunaj. Potem je ta enotnost slabela in vzdržala le, dokler nismo dosegli vključitve v EU in v druge mednarodne povezave. Zdaj pa, kot da ne bi vedeli, kaj bi s svojo državo, razen da jo večina vidi kot vir morebitnih osebnih koristi. Države ne vidimo kot institucije za organizirano medsebojno pomoč, temveč kot institucijo medsebojnega izkoriščanja. Kot državna skupnost smo dosegli »svobodo od« prejšnje države Jugoslavije, »svobode za« skupne cilje pa nam kot skupnosti ne uspe opredeliti, temveč bi jo vsak rad predvsem zase. Zato tudi kriza ne prispeva k strnjevanju vrst za okrepitev države, temveč sproža medsebojno obtoževanje in iskanje krivcev, pri čemer se država spreminja v krivca za vse oziroma v grešnega kozla. Nisem kriv sam, temveč država, če sem najel kredit, ki ga ne morem vračati, če moj delodajalec ne spoštuje delovne pogodbe, ki sem jo podpisal z njim, če presegam dohodkovni cenzus za pridobitev določenega socialnega transferja, če država ne polovi goljufov, ki delajo na črno ali neupravičeno koristijo javne storitve, pa čeprav jih sam nočem prijaviti ali sem celo eden izmed njih.
Navedeni odnos do države je mogoče videti vsepovsod. Na ekonomsko-socialnem svetu je bila očitna praksa, da so se delodajalci in sindikati med seboj dogovarjali tako, da so izstavili račun državi. Tako ni bilo težko najti kompromisa za povečanje varnosti brezposelnih. Potrebna sredstva na videz ne gredo niti iz žepov zaposlenih niti iz blagajn delodajalcev. Enako je bil hitro dosežen sporazum o intervencijskih ukrepih, za financiranje katerih so bila sredstva zagotovljena iz državnega proračuna. Kot kaže, obe strani menita, da prebivalci ne opazijo, da je tovrstne izdatke mogoče pokriti le s prispevki državljanov in podjetij, z odtegljaji sredstev za namene socialnih transferov prebivalstvu in spodbud za podjetja ali pa z zadolževanjem. Državo dojemajo kot vir oziroma generator denarnih sredstev, kot tiskarno denarja, ne pa kot instrument za njegovo prerazdelitev. Ko se je kriza zaostrila in ko tovrstno izstavljanje računov državi ni bilo več mogoče oziroma ko bi moral vsak partner dati na oltar izhoda iz krize svoj prispevek, je bilo socialnega dialoga konec. Najodločneje so ga blokirali sindikati.
Razmerja z državo ljudje ne bi želeli urejati po načelu daj-dam, temveč po znanem reku: Najprej bova pojedla tvoje, potem pa vsak svoje. Tako razumevanje poganja vrednota partikularističnega individualizma. Tipičen primer za to je razprava o novi socialni zakonodaji, v skladu s katero naj bi pri dodeljevanju trajnejših socialnih pomoči in varstvenih dodatkov bolj dosledno upoštevali premoženjsko stanje prosilcev in njihovih družin. Ljudi zlasti moti ponujena možnost, da lahko te oblike pomoči prejemajo ob ohranitvi svojega premoženja le, če dovolijo vpis lastninske pravice države na svoje premoženje. Nič pa jih ne moti, da bi nekdo prejemal državno pomoč do konca življenja, njegovo premoženje pa bi si razdelili dediči, namesto katerih je zanj skrbela država. Prizadeto se vprašajo: Kaj bom pa zapustil(a) svojemu otroku? Po njihovem država mora dati, in ko da, da nepovratno. Ne upoštevajo, da za socialne transferje prispevajo drugi državljani, ki bodo morda tudi sami kdaj potrebovali podobno pomoč. Pozabili so na staro kmečko pravilo: Kdor poskrbi za starše, ta deduje. In če poskrbi država namesto otrok, je država tudi dedič. Tu ni ne občutka za državno skupnost ne občutka osebne odgovornosti.
Dve državi: ena koalicijska, druga opozicijska
Pravo gledališče absurda znajo uprizarjati nekateri poslanci v državnem zboru:
Vneto debatirajo o prenapihnjeni državni upravi in previsokih plačah državnih uradnikov, pa so sami v prav istem plačnem sistemu kot državni uradniki, med katerimi mnogi delajo tudi zanje v državnem zboru.
Razpravljajo o težkem socialnem položaju brezposelnih in prejemnikov socialnih pomoči, za katere naj država ne bi poskrbela zadosti, hkrati pa zatrjujejo, da so te pomoči previsoke in da si posamezniki zato ne prizadevajo dovolj, da bi delo našli.
Zavzemajo se za omejevanje dela in zaposlovanja na črno, hkrati pa zahtevajo neomejene možnosti medsosedske pomoči in ker ta ni omogočena, zahtevajo referendum proti zakonu o omejevanju dela in zaposlovanja na črno.
Zahtevajo večjo učinkovitost inšpekcijskih služb in več inšpektorjev. Hkrati bi radi, da se število javnih uslužbencev zmanjša. Sklicujejo posebne seje državnega zbora, da bi znižali predvidene kazni za kršitelje.
Zatrjujejo, da oni pač nimajo nič proti istospolno usmerjenim državljanom, obenem pa vložijo vse sile v to, da bi prav zaradi izenačevanja pravnega položaja istospolno usmerjenih zrušili družinski zakonik.
S prstom kažejo na zadolževanje države in hkrati predlagajo ukrepe, ki bi zahtevali enormno povečanje javnih izdatkov.
V položaju opozicije so se pripravljali na prevzem oblasti in hkrati storili vse, da katerega od žgočih vprašanj, kot je pokojninska reforma ali ureditev študentskega dela, ne bi rešila takratna vlada. Vedeli so, da je ena največjih ovir za sprejem in uveljavitev nujnih strukturnih reform prav neomejena uporaba referendumov, a niso podprli sprememb ustave in zakonov, ki bi to možnost omejili – tudi zdaj, ko so oni na oblasti.
Takšne shizofrene reakcije in razmišljanja v javnosti znižujejo verodostojnost državnega zbora. Poslancem pa omogočajo okriviti vlado in druge državne organe za katerikoli problem, saj izmed nasprotujočih si stališč potegnejo na dan tista, ki jim v danem primeru ustrezajo. Da se s tem državni organi spreminjajo v dežurnega krivca in grešnega kozla in da pada zaupanje vanje, je povsem logično. Na koncu izpade, kot da bi imeli dve državi: eno koalicijsko in drugo opozicijsko. In kot da državni zbor ni del države.
Tekmovanje v vitkosti države
V ekonomsko-socialnem svetu smo bili priča rednemu obtoževanju države kot dežurnega krivca za vse probleme. Če smo predstavniki ministrstva pripravili osnutek kakega zakona vnaprej, ne da bi se posvetovali s partnerji, smo bili obtoženi ignoriranja partnerjev, pa čeprav naj bi s tem le spodbudili začetek razprave. Če smo sprožili vprašanje na svetu, ne da bi vnaprej pripravili gradivo, so nas obtoževali, da niti gradiva nismo v stanju pripraviti. Pri pripravi predloga pokojninske zakonodaje so se sindikati obnašali kot razvajen otrok pri mizi, ki želi vzbujati pozornost. Nobena varianta predloga ni bila ustrezna, sami pa niso dali konkretnih alternativnih predlogov. Nekaj podobnega se je dogajalo z zakonom o delovnih razmerjih. Na začetku mandata so se partnerji hvalili z novelo tega zakona, ki je bila sprejeta le eno leto prej. Že čez par mesecev so začeli delodajalci zakon vse bolj kritizirati. Ko smo v tretjem letu mandata pripravili temeljit in obsežen predlog izboljšav, so oboji v en glas zavrnili razpravo, češ da v vladi v odhajanju nimajo kredibilnega partnerja za pogovor. V resnici je bil to le še en izgovor. Konec koncev bi se o delovnih razmerjih lahko delodajalci in delojemalci dogovorili med seboj že prej in brez sodelovanja vlade, ki bi v tem primeru nastopala kot eden od velikih delodajalcev.
Na žalost se je nerazumen odnos do državne in javne uprave oblikoval tudi v stališčih in ukrepih Pahorjeve vlade. Nič niso pomagali primerjalni podatki, po katerih je delež državnih uslužbencev primerljiv z deležem v podobno razvitih državah EU. Delež uslužbencev v zdravstvu in sociali za okrog tretjino zaostaja za povprečjem EU, medtem ko je delež uslužbencev v drugih javnih službah nekoliko nadpovprečen. Med člani vlade in v javnosti so se širile neutemeljene ocene o javni upravi kot zaviralcu razvoja in generatorju krize, pri čemer se pozablja, da bolni, neizobraženi in neomikani delavci, ki nimajo kam dati v varstvo svojih otrok in ostarelih staršev, pač ne morejo biti ustvarjalni in produktivni. Ocene, da bi bilo lahko v javni upravi do tretjino manj zaposlenih, so se prijele kot plevel na neobdelani zemlji. Nihče pa ni ponudil, da bi se odpovedal brezplačnemu vrtcu ali šoli, da bi ukinil polovico občin, ki so brez razvojnih možnosti, da bi doplačeval zdravstvene storitve in zastavil svoje imetje za varno starost v domu upokojencev. Ob zahtevah nekaterih članov vlade po zniževanju števila državnih uradnikov in njihovih plač človek dobi vtis, kot da vlada uničuje najpomembnejše orodje, s katerim dela. Ne nazadnje, ministri v Pahorjevi vladi smo imeli najnižje plače med vsemi ministri v EU.
Tak populistični diskurz se je še posebej intenzivno nadaljeval v predvolilni kampanji, kjer so stranke tekmovale v napovedih, katera bo bolj zmanjšala število ministrstev in število zaposlenih v javni upravi. Pri tem niso povedale, da lahko na račun enega ministrstva zmanjšajo število zaposlenih le za kakih pet kabinetnih uslužbencev, druge službe pa morajo ostati, če hoče država vsaj na sedanji ravni učinkovitosti opravljati svoje naloge, kot so priprava zakonov, izplačevanje pomoči državljanom in organizacijam, upravljanje javnih zavodov, reševanje pritožb in podobne. Virant je v prejšnji Janševi vladi ustanovil posebno ministrstvo za javno upravo, zdaj pa se očitno odpoveduje svoji stvaritvi in govori o vitki državi. Zahteva umik države iz podjetij, medtem ko družno z direktorji kliče po finančni pomoči države gospodarstvu. In to s tistimi direktorji, ki so dohodkovne učinke davčne reforme Janševe vlade porabili za lastninjenje namesto za razvoj ter od države prejemajo milijonske pomoči. V zatrjevanju predsednikov strank, da bodo napravili državo vitko, ni informacije, kaj vitkost pomeni za socialno državo, za programe javnih služb, za zadovoljevanje potreb državljanov in za zaposlitve javnih uslužbencev.
S svojim odnosom do države smo tako Slovenci prišli v popolni absurd. Država je največji nebodigatreba, a hkrati menimo, da je odgovorna za vse naše težave, ki bi jih morala rešiti vsakemu izmed nas. Gre zlasti za nasprotje med vrednotama individualizma in partikularizma, po katerih je država odveč, ter našim konkretnim ravnanjem na podlagi teh vrednot, ki nas vodi stran od kolektivne socialne varnosti in enakosti, česar si tudi ne želimo. Ne enim ne drugim vrednotam se nismo pripravljeni odpovedati. Zaradi individualizma tudi nismo pripravljeni priznati, da je problem v nas samih, in za to sprejeti odgovornost. Pravi individualist si varnost zagotovi sam in je ne zahteva od države. Enakost zagotavlja sam s svojimi prizadevanji in od države ne zahteva, da ustavlja druge, ki so uspešnejši od njega. Hipokrizija je v tem, da bi bili radi individualisti na račun drugih, na račun državne skupnosti. Manj ko uspevamo kot posamezniki, bolj za to krivimo državo in jo hkrati bolj potrebujemo. Lahko bi rekli, da imamo bolj opravka z neodgovornim državljanstvom kot z neodgovorno državo.
Dr. Ivan Svetlik je nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve. Je tudi redni profesor na FDV.
