Dubaj: Do buy! Kupi!

Dubaj me spominja na prizorišče slovenske ljudske pravljice o povodnem možu in njegovem kraljestvu. Arhitektonska čudesa, ki množično prebadajo nebo, lepe, kot jajce jajcu podobne arabeskne vile z bazeni na Palmovem otoku, razkošna prefinjenost notranje opreme v hotelih, nakupovalnih središčih, na letališču, delo svetovne oblikovalske špice iz New Yorka in Chicaga, dragocene preproge, pozlata, intarzije, nerjaveče jeklo, marmor, vse oblikovano dovršeno, do skrajnosti izpiljeno v duhu moderne arabske arhitekture – so kot velika povečava steklene, srebrne in zlate sobe iz pravljice. Obe mesti, pravljično in stvarno, učinkujeta nenaravno zaradi okolja, v kakršno sta postavljeni: v pravljici pod vodo, v Dubaju v puščavo. Obe zbujata enak občutek začasnosti in krhkosti zaradi življenjske odvisnosti od zunanjega sveta. Vse je novo, manjka patina, sledovi preteklih stoletij.

Ko je arabist Leslie McLoughlin leta 1964 prvič prišel v Dubaj, je bil po njegovih besedah »ribiška vasica, zdaj pa prideš v veličastno pristanišče, kjer čaka na privez šest čezoceank«. Ta ugledni jezikoslovec, ki je bil pol stoletja prevajalec v službi dubajskega vladarja, se sicer ukvarja s predsodki o arabskem jeziku. »Naj vam nihče ne govori, da je arabščina težka. Vsa pravila arabske slovnice spravite na polo papirja formata A 4. Lahka je, če razumete, po kaki logiki deluje, veliko lažja od nemščine,« nas prepričuje v svoji novi knjigi Confessions of an Arabic Interpretor, v kateri razbija mite o arabščini, denimo, da je arabščina neprimerljivo težka, njena pisava pa še bolj, da ima neobvladljivo obsežno besedišče: 200 besed za leva, 400 za kamelo, 600 za meč... Glede jezika se z njim lahko strinjamo ali pa ne (sploh pa je lingua franca v Dubaju angleščina), kar pa zadeva obseg Dubaja, ima zagotovo prav. Tega mesta, imenovanega po lokalni kobilici (daba), ki požre vse pred seboj, ne bi prepoznal niti človek, ki ga je zadnjikrat videl pred desetletjem. Nobena metropola na svetu ni zrasla tako hitro v tako kratkem času.

Odkar je v zadnjih 15 let dejanski vladar Dubaja šejk Mohamed bin Rašid Al Maktum (uradno vlada od 2006), so v »ribiški vasi« kot gobe po dežju pognale sto- in večnadstropnice, med njimi svetovna prvakinja, 828-metrska Burdž Kalifa. Zraslo je luksuzno mednarodno letališče letalske družbe Emirati, ki ima ambicijo postati prva na svetu in je, tako kot skoraj vse pomembne družbe v državi, v stoodstotni lasti dubajskega vladarja. Zraslo je 70 nakupovalnih središč, med njimi sedmo največje na svetu (Dubai Mall), kar precej megalomanskih projektov pa je »odloženih« (propadlih?), na primer The World, umetno otočje v obliki zemljevida sveta (irski investitor, ki je s partnerji za 40 milijonov dolarjev kupil Irsko iz tega sveta na papirju, si je marca 2009 vzel življenje), pa klimatizirana plaža, največje zabavišče na svetu s posnetkom Big Bena, piramide in Eifflovega stolpa – le da večjih, kajti tu kopija presega izvirnik. Geslo Dubaja je prehiteti, ne da bi dohiteli.

Kako da se je Dubaju posrečil tak skok v tako kratkem času in zakaj se to ni zgodilo že prej? Zasluge pripisujejo tudi še zdaj čaščeni angleški kraljici Elizabeti, ki je po umiku Velike Britanije, ki je imela Dubaj za svoj protektorat od leta 1882 do 1971, spodbujala med seboj sprte emirate k spravi in združitvi (1971). Malo pred tem so odkrili omejene zaloge nafte (1966), ki naj bi bile izčrpane v nekaj desetletjih (trenutno ima emirat od nafte le še šest odstotkov svojih dohodkov). Današnji Dubaj je zamisel absolutnega vladarja, karizmatičnega šejka Mohameda bin Rašida Al Maktuma iz dinastije, ki je na oblasti od leta 1833, in je tudi podpredsednik in premier Združenih arabskih emiratov. Sklenil je v puščavi pustiti svoj pečat z gradnjo nečesa trajnega: to bo svetovni turistični, poslovni in finančni center, ki bo pritegoval denar in talente z vsega sveta. Dal je zgraditi edini (in najdražji) hotel na svetu s sedmimi zvezdicami, v obliki jadra oblikovani Burdž al Arab, najvišjo stavbo na svetu Burdž Kalifo (828 metrov) pa umetno Palmovo otočje, od katerega je dokončan le prvi otok, velik kot Ljubljana, tretji in zadnji pa naj bi pokrival površino Pariza. Z vseprisotno podobo v vsaki pomembni stavbi bedi nad svojo kreacijo.

»To je zgradil šejk Mohamed,« je mantra turističnih vodnikov. O njem, ki ga ljubkovalno imenujejo šejk Mo, velja, da ljubi svoje ljudstvo in izmed kopice svojih sinov izbira za visoke položaje najsposobnejše. Notranji minister ni njegov prvorojenec, temveč njegov sposobnejši mlajši brat. Kaže se kot vladar razsvetljenega absolutizma. Iz svojega mesta je naredil poslovni model, ki ga prodaja svetu (kriza vanj ne spada). V prostem času piše pesmi. Na načrtovanem (začasno odloženem) umetnem otoku Palm Džebel Ali naj bi stalo na stotine hiš, razvrščenih tako, da bi bilo s ptičje perspektive mogoče razbrati enega njegovih stihov v arabščini: »Vzemi modrost od modrih. Potreben je človek z vizijo, da lahko piše na vodi. Vsak, ki jezdi konja, ni džokej.«

Dubaju so njegove vizije nakopale dolg v višini 107 odstotkov BDP in konservativnejši, po površini večji sosed Abu Dabi, ki razpolaga s 94 odstotki naftnih rezerv Emiratov, mu mora v stiski priskočiti na pomoč (februarja 2009, denimo, z desetimi milijardami dolarjev). Vladarjeva družina ima v lasti ali upravlja vse, kar je v državi pomembno: pod njegovim neposrednim poveljstvom je dubajska policija, vlada subvencionira 95 odstotkov mošej in imenuje in plačuje vse imame, vsaka pridiga je strogo nadzorovana. Uradna vera je islam, edina prepovedana vera pa judovska in izraelskim državljanom je (razen s posebnim dovoljenjem vlade) vstop v državo prepovedan. Eno od obeh krščanskih cerkva v Dubaju je dal zgraditi sam vladar.

Raj za lačne prihodnosti 
in željne denarja

Vse v Dubaju je videti novo, čisto, vse se blešči. Starih ulic, starih hiš v starem mestnem jedru (ne starejšem od 50 let) je le za ime ob Dubai Creek, čez katerega skoraj zastonj prevažajo potnike stare lesene barke avtobusi (abra). Ob glavni Cesti šejka Zajeda s kolonami najimenitnejših avtomobilskih znamk – najbolj priljubljena barva je bela – se vrstijo stodvajsetnadstropnice z napisi svetovnih družb. Ni je pomembne korporacije, podjetja na svetu, ki tu ne bi imelo svoje podružnice, hčerinskega podjetja, predstavništva, nekakšnega sedeža. Že zaradi davkov ne. Ker tu jih ni. Tu ni treba delati nobenih bilanc, oddajati davčnih napovedi, davčni izterjevalci so neznan poklic.

Davčna politika privablja tuje vlagatelje, ti gradijo bajne nebotičnike, zgled in obet zaslužka pa privabljata vedno nove. Ali je pač že treba govoriti v preteklem času? Kajti kriza kaže zobe, najbolj je prizadela najrevnejše in najbogatejše: junija 2010 je revija Forbes ocenila, da se je premoženje dubajskega vladarja (12,3 milijarde dolarjev) že drugo leto zapored zmanjšalo najbolj od vseh svetovnih kronanih glav na seznamu. Dolgoročna ocena dubajskega nepremičninskega trga kaže padanje, nekatere nepremičnine so od 2001 do 2008 izgubile 64 odstotkov vrednosti. Nekoč je tu deloval vsak tretji žerjav na svetu, mnogo jih je obstalo s čredo nedokončanih nebotičnikov vred. Za nekatere stvari, ki so pod neposrednim nadzorom države (elektrika, telefon, voda, najemnina hiš in stanovanj), že uvajajo petodstotni davek.

Lonec da, talilni ne

Dubaj ni talilni lonec, vsaj v tej generaciji še ne, četudi ga turistični vodiči predstavljajo tako. Lonec da, talilni ne. Tri glavne skupine prebivalstva, hierarhično strogo razmejene, se ne mešajo med seboj. Na vrhu piramide je manjšina: Emiratci s šejkom Mohamedom na čelu (približno 20 odstotkov), večino pa sestavlja pisana mednarodna druščina z vseh koncev sveta, večinoma iz Azije in Evrope: 15 odstotkov je strokovnjakov iz bogatejših delov sveta, tako imenovanih expats, 65 odstotkov pa revnih Azijcev z dna družbene lestvice, ki so zgradili mesto in ne znajo ne arabsko ne angleško ali le slabo.

Koga bo kriza pregnala, ni mogoče natančno napovedati, v grobem pa je mogoče reči: približno 20 odstotkov od 1,8 milijona prebivalcev z vrha piramide, starih povprečno 27 let, Arabcev iz Emiratov in sosednjih arabskih držav, bo ostalo ne glede na krizo. Ta zadeva predvsem tiste, ki so čisto spodaj in čisto zgoraj v družbi: 65 odstotkov sezonskih delavcev z Indijske podceline in 15 odstotkov strokovnjakov iz prvega sveta, tako imenovanih expats (expatriates): Evropejcev, Američanov, Avstralcev, belih Južnoameričanov, svetovnih nomadov, pustolovcev, brezdomcev, »disfunkcionalnih ljudi,« kakor se je izrazila neka Američanka, »ki pa znajo trdo delati in zaslužiti« in so jih med razcvetom privabili hiter zaslužek in nični davki. V drugi polovici 2009, ko je udaril nepremičninski krizni val, je po ocenah odšel vsak tretji expat. Kdor pride, da bi zaslužil, odide, ko te možnosti nima več.

Priseljenec (expat), ki želi odpreti podjetje v Dubaju, si mora najti sponzorja domačina. Beseda »sponzor« v dubajskem pomenu je obrnjena na glavo in pravzaprav pomeni sponzoriranca. Tuji podjetnik je dolžan domačinu sponzorju vsak mesec izplačati dogovorjeno vsoto, ki jo slednji skuša vsako leto dvigniti. To je eden od načinov, kako Dubaj ščiti arabske domačine. Ti uživajo še druge privilegije: zastonj vodo (pitno dobivajo iz gorovja Harara, preostalo pa z desalinizacijo rahlo slane talnice in delno morske vode – v Abu Dabiju pa samo iz morske vode, zaradi česar se stopnja slanosti Perzijskega zaliva nevarno veča), elektriko, telefon, šolanje otrok v arabskih šolah... Tujci morajo vse to plačevati. In treba je vedeti, da so tujci v 80-odstotni večini in da samo celoletna šolnina za gimnazijca na Dubai International School znaša približno 10.000 evrov. Za mlade domačine je po besedah enega od njih to krasen kraj: vlada plačuje izobraževanje do najvišje stopnje (10 odstotkov populacije ima univerzitetno diplomo ali več). Če arabski par po poroki odide v notranjost dežele, kjer kamnolome spreminjajo v oaze in lepa naselja, dobi hišo pod zelo ugodnimi pogoji. Če ostane v Dubaju, pa prejme žepnino: 80.000 dirhamov (16.000 evrov). Domačini imajo zastonj zdravstveno varstvo, in če jih doma ne morejo oskrbeti, jim plačajo zdravljenje v tujini. Vsakdo ima služkinjo, varuško otrok in šoferja. In ne plačuješ davkov. Emiratci z razlogom obožujejo svojega vladarja.

Od Evropejcev so najvišja menedžerska mesta rezervirana za Angleže, dediče zgodovinskega ugleda nekdanjega kolonizatorja, Združenega kraljestva Velike Britanije. Pravijo, da Anglež, ki bi v domovini segel kvečjemu do srednjega menedžerja, tu postane glavni. Slovencev je komaj za kapljo v morje: vseh skupaj okoli 30, od teh jih je polovica organiziranih v Slovensko-emiratski poslovno prijateljski klub, kakor je povedal pobudnik, soustanovitelj in generalni sekretar tega kluba, finančni poslovnež Stojan Hribar. Med Slovenci v Dubaju živi sedem slovenskih družin, en stevard, tri stevardese, en pilot, nekaj informacijskih tehnologov in reklamnih agentov. Poslovno najbolj (in najdlje) uveljavljen je ustanovitelj in lastnik Gorica Industries Ivan Fornazarič, proizvajalec tovornih prikolic in polprikolic, cistern, mešalcev, smetarskih tovornjakov itd. s sedežem v dubajski industrijski coni Džebel Ali. Z njegovimi prikolicami so navozili material za umetno Palmovo otočje.

Tujec, ki ima v Dubaju zagotovljeno delo, lahko postane »rezident«, državljanstva pa ne more dobiti. Za rezidenta s hišo je samoumevno, da ima vsaj vrtnarja (Pakistanca), varuško za otroke (Indonezijko, Filipinko), hišno pomočnico... Vsaka tri leta mora obnoviti rezidenčni vizum, to pomeni, da si mora vsaka tri leta pridobiti sponzorja (novega ali podaljšati sponzorstvo prejšnjega) za svoje podjetje. Žene (običajno nezaposlene) in otroci dobijo vizum po zaposlenem možu. Rezidentov uradni naslov je njegov poštni predal. Neredko imajo rezidenti Dubaja težave, ker v domovini tega ne vedo. Domov v stanovanje ali hišo mu nosijo le časopise in ob rešetke zatikajo reklame, vsa pisma in druga pošta pa prihaja v poštni predal (P. O. Box Dubai). Po pošto torej ni mogoče v copatih, treba je sesti v avto in se odpeljati na drug konec mesta.

Za brezposelne ni prostora

V Dubaju ni ne tatov ne beračev. Prvih ni zaradi neusmiljenih kazni šeriatskega prava, drugih pa zato, ker članice Združenih arabskih emiratov dovoljujejo vstop v državo izključno ljudem, ki imajo zagotovljeno delo. Dubajski gospodarski model ne predvideva brezposelnosti. Kakor hitro kdo izgubi delo, ga (načeloma) pošljejo domov, pa naj bo to hišna pomočnica, vrtnar ali pilot. Če v tem mestu izgubiš delo, izgubiš tudi vizum. Trideset dni ima brezposelni časa, da si dobi novo delovno mesto ali zapusti Dubaj (a pred tem poravna dolgove). Dubajski zakon ne pozna koncepta bankrota, finančni polom je kaznivo dejanje. Kdor ne more odplačati dolgov, gre v ječo. Kakor hitro kdo pusti službo v Dubaju, mora delodajalec obvestiti njegovo banko. Če ima dolgove, ki jih s prihranki ne more pokriti, mu račun zamrznejo in ne sme zapustiti države. Nepokriti ček je v Dubaju kaznivo dejanje. Ječe so polne.

Razredne razlike so velike, a vgrajene v sistem in ljudje jih sprejemajo kot nekaj samoumevnega. Delodajalca je mogoče zamenjati le s privoljenjem prejšnjega, delovno dovoljenje pa je treba obnavljati vsako tretje leto. Delodajalec delavcu ob zaposlitvi odvzame potni list. To ni po ustavi, a je razširjen in toleriran običaj. Da bi se uprli, ni verjetno. Pri priči bi jih poslali domov. Brž ko so januarja letos izbruhnili upori v arabskem svetu, je vladar za sto odstotkov povečal plače policiji in vojski. Kakor hitro bo sodček nafte presegel 85 dolarjev, bo iztržek nad to vsoto šel za javno dobro – je še obljubil.

Kakšno delo dobijo Azijci, je odvisno od izobrazbe, s katero pridejo. Iz držav, kjer je šolanje brezplačno (Indija), prihajajo bolje izobraženi. Tako se Indijci, teh je večina, 51 odstotkov, in delajo za 50 do 60 odstotkov manjšo plačo kot belci, zaposlujejo zlasti v računovodstvu, računalništvu in tehničnih vejah, so tudi dobri pedagogi. Iranci se ukvarjajo predvsem s trgovino, znani so tudi kot izvrstni zdravniki. Varuške otrok so večinoma Indonezijke, služkinje pa Filipinke – te zaradi prijaznosti in ljubkosti radi zaposlujejo tudi v trgovinah. Gradbeni delavci so predvsem Pakistanci. Kaj pomeni biti v Dubaju gradbeni delavec, je treba videti na svoje oči: pred našim hotelom so z rutami čez nos, skoraj čez oči v zaprašenih oblačilih nedoločljive barve z lopatami sizifovsko kopali jašek za cevi, medtem ko jim je puščavski veter sproti zasipaval odkopano. Kaj pa pomeni delati na vrtoglavi višini pri 50 stopinjah Celzija, ko turistom svetujejo, naj ne ostajajo na prostem več kot pet minut, si ni mogoče niti predstavljati. Gradbeni delavci zaslužijo kakih 200 evrov na mesec. Po osem skupaj najame enega od svojih za kuhanje, tako so za 60 evrov na mesec siti. Kuhar je eden od njih, hrano jim pripravlja kar na delovnem mestu in svežo, uporablja najcenejše surovine: riž in zelenjavo. Doma pridelani kumare, paradižnik, jajčevci, korenje, buče so čisto poceni. Hitro pripravljena hrana je zanje veliko predraga. S 120 evri, kolikor vsak mesec pošiljajo v domovino, živi tam vsa razširjena družina, cela mala množica ljudi, in še hišo gradijo. S preostankom zaslužka se delavec obleče – v imenitnih poceni ponaredkih najbolj znanih svetovnih znamk ga na zunaj ni mogoče razločiti od bolj petičnih. Na delo jih vozijo v avtobusih (indijskih tatah), odkar so zaradi pritožb »lepih in bogatih« nad nevzdržnim pogledom opustili živinske tovornjake. Ti avtobusi so najstarejši avtomobili, kar jih je tod mogoče videti. Nekvalificirana delovna sila nima avtomobilov, čeprav je avto v Dubaju tako rekoč nuja in je (neobdavčeni) bencin trikrat cenejši kot pri nas. Poleti, ko naraste temperatura tudi do 55 stopinj Celzija (povprečna dnevna temperatura poleti je 40, pozimi pa 23 stopinj Celzija), je hoja po pločnikih samomor, gibanje je omejeno na klimatizirane zaprte prostore: iz hiše v avtomobil in nakupovalno središče ter nazaj v obrnjenem vrstnem redu.

Hiša – avto – 
nakupovalno središče

Živeti v Dubaju pomeni živeti v avtomobilu; gost promet in zastoje štejejo med najneprijetnejše plati Dubaja. Leta 2009 je imel Dubaj dober milijon avtomobilov, a nepremičninska kriza je tega leta promet udobno skrčila zaradi odhoda številnih poslovnežev in ker so številni tovornjaki nehali voziti na gradbišča. V zadnjih letih so začeli skrbeti za javni prevoz: zgradili so moderen metro (dokončna, 70-kilometrska proga naj bi imela 43 postaj) in uredili avtobusni promet s 500 klimatiziranimi postajami (načrtujejo jih še tisoč), kamor se pred poletno pripeko zatekajo tudi neuporabniki javnega mestnega prometa, recimo tekači, kolesarji in drugi. Dokončati ga nameravajo do leta 2020, ko naj bi imelo mesto 3,5 milijona prebivalcev. Januarja 2010 je javni prevoz uporabljalo pičlih šest odstotkov prebivalcev. Najpogostejše prevozno sredstvo v Emiratih so še zmeraj taksiji, samo v Dubaju jih je več kot 3000, smetanaste barve, z različno pobarvanimi strehami.

Dubaj, najbolj naseljen od sedmih emiratov, po površini pa za Abu Dabijem največji, je bil leta 2007 osmo najbolj obiskano mesto na svetu, do leta 2015 naj bi bil sposoben nastaniti 15 milijonov turistov na leto. Od sosednjih emiratov se razlikuje po manjši konservativnosti in po tem, da velik del dohodkov zasluži s turizmom: poslovnim, zdravstvenim, sejemskim in nakupovalnim z več kot 70 nakupovalnimi centri, med njimi sedmim največjim na svetu (Dubai Mall), se ima za nakupovalno središče Srednjega vzhoda. Že samo ime bi lahko razstavili v potrošniški imperativ: Do buy. Kupi! Za primerjavo: letos se je v Meko napotilo 12 milijonov romarjev, na nakupovalno romanje v Dubaj pa skoraj sedem milijonov turistov.

Za tujce je Dubaj privlačnejši od bolj fundamentalistično muslimanskega Abu Dabija, ene od desetih z nafto najbogatejših držav na svetu, ki slovi po dirkališču za formulo 1 in prečudoviti veliki mošeji šejka Zajeda (2007), ki za muslimanski svet pomeni toliko kot katedrala svetega Petra v Rimu za krščanski svet. V Dubaju neporočen par dobi skupno sobo v hotelu, v uro vožnje oddaljenem Abu Dabiju ne. Tudi arabski geji si menda želijo živeti v Dubaju. Tu so razmeroma varni, četudi je homoseksualnost (tako kot široko razrasla in tolerirana prostitucija) nezakonita (zagrožena kazen znaša deset let ječe). Policija jih iz klubov, katerih lokacije krožijo po spletu, v najboljšem primeru razžene.

Druga plat medalje

Ustava Združenih arabskih emiratov zagotavlja nepristransko ravnanje z vsemi ljudmi ne glede na raso, narodnost, vero ali družbeni položaj, vendar po oceni Human Rights Watch veliko od stotisočev tujih delavcev živi v nečloveških razmerah. »Tako se znojiš, da dneve, tedne sploh ne uriniraš več. Smrdiš, omotičen si, a ne smeš nehati delati. Če ti spodrsne v nebotičniških višavah, če ti kaj pade iz rok, je konec.« Ko so se zaradi neznosnih delovnih razmer in krivic marca 2006 uprli delavci, ki so gradili Burdž Kalifo, je dubajska vlada zanikala, češ da so tuji opazovalci zavedeni.

Trn v očesu zahodnih opazovalcev so zlasti ljudje mravlje, ki živijo v Sonapurju (mestu zlata v hindiju), pol ure iz centra. Ti v tem potresno varnem peskovniku gradijo vrtoglave stolpe, asfaltirajo ceste, izkopavajo za pristanišče, nasipavajo otoke v morje. Na začetku leta 2009 jih je v prašnem blokovskem naselju živelo 300.000, zdaj jih je še 200.000, druge so poslali domov: v Indijo, Pakistan, Šrilanko, Afganistan, Bangladeš, Nepal. Tu samo spijo, vsak dan jih z avtobusi vozijo na gradbišča, zvečer pa nazaj v taborišče. Kot ječa je. Kdor je notri, ne more ven. Do osem v eni sobi. Zaslužijo 600 dirhamov na mesec (120 evrov), posredniki, ki so jih zvabili z lažnimi obljubami, so jim zagotavljali dvakrat toliko. Za mnoge ni več ne dela ne plačila, a jih delodajalec noče odpustiti (in jim vrniti potni list, ki ga mora oddati ob podpisu delovne pogodbe), ker bi jim v tem primeru moral izplačati zaostanek.

Med gospodarsko krizo je več gradbenih podjetij izginilo z njihovimi potnimi listi in plačami vred. To je nezakonito, delodajalci morajo po zakonu redno izplačevati plače, nikoli vzeti potnih listov, omogočiti odmore v vročini..., a to se ne dogaja. Dubajska oblast ne ukrepa. V delavskem naselju in na gradbiščih je veliko samomorov. O njih ne poročajo, prikažejo jih kot nesreče. A tudi samomor ne pomaga: družina samomorilca podeduje njegove dolgove. Raziskava Human Rights Watch je razkrila prikrivanja smrti zaradi izčrpanosti, vročine in samomorov – indijski konzulat je samo leta 2005 registriral 951 smrti svojih rojakov. Ko je ta številka prodrla v javnost, so konzulatu naročili, naj neha šteti. Neredko se Indijci vržejo pod drveči avtomobil, ker v tem primeru družina dobi »krvni denar«: nadomestilo.

Domačini, v manjšini med tujci?

Le kako se počutijo Emiratci kot manjšina med večino tujcev? Tujce jemljejo kot ceno za svoj razvoj. Nihče si ne želi več nazaj v puščavo, v pretekle čase. Skoraj ga ni domačina, ki ne bi podpiral šejka Mohameda. Pa ne iz strahu pred njim, temveč ker ga imajo v resnici za velikega voditelja. Dobro jim gre, služijo z oddajanjem zemljišč tujcem, davkov ni in letališke takse so nizke. Večina Emiratcev dela za vlado, to je varna služba, po zakonu Emiratca skoraj ni mogoče odpustiti. »A država pretirava z razvajanjem ljudi. Spreminja jih v lene, debele otroke (UAE pa je deseta na seznamu držav na svetu z največ ljudi s prekomerno telesno težo). Nič več ne naredimo zase. Zakaj se nihče od nas ne ukvarja z zasebnim sektorjem? Zakaj mati in oče ne pazita sama na otroke?« piše dubajski kolumnist, ki pa o sužnjih, ki so zgradili Dubaj, noče niti slišati, niti o zlorabljanju delavcev, odtegovanju plač in odvzemanju potnih listov. »Če jim kaj ni prav, naj odidejo!« Kako? S čim? Brez potnih listov? Večina družb je v lasti vlade, ta pa nasprotuje zakonom o človekovih pravicah, ker bi skrčili dobiček. V njihovem interesu je status quo. O tem se v Dubaju ne piše. Tisk ne sme pisati o ničemer, »kar bi škodilo Dubaju ali dubajskemu gospodarstvu«. Kot pravi disidentski profesor političnih znanosti na emiratski univerzi Adulkalek Abdulah, živijo Dubajci te generacije s psihološko travmo: na eni stani ponosni na uspeh in status vzornikov za druge emirate, na drugi prestrašeni, da bodo zaradi prišlekov izgubili svoje mesto.

Zakaj Palme?

Med vožnjo po Džumeirah, prvem in edinem od treh dokončanih otokov Palmovega otočja, velikem kot slovenska prestolnica, me je mučilo vprašanje: čemu ta astronomsko dragi projekt spreminjanja morja v kopno, ko pa imajo na drugi strani na voljo toliko prazne in neposeljene puščave? »Zato da bi tudi tujci dobili pravico kupiti zemljišča,« mi je razložil Stojan Hribar, slovenski poslovnež, ki z družino že šest let živi in dela v Dubaju. Arabska zemlja je sveta, Alah pravi, da zemlja ni nikoli last tistega, ki živi na njej, je božja imovina, ki jo v božjem imenu upravlja vladar. Lahko jo proda v upravljanje, a le Arabcu. Tujec je ne more kupiti. Lahko kupi stanovanje, ne more pa kupiti hiše z zemljiščem. V najboljšem (in redkem) primeru lahko kupi hišo, zemlje nikoli. Palme pa so umetna tvorba, ne veljajo za sveto zemljo in tujci jo lahko kupijo. In so jo tudi pokupili. Veje – ulice edine od treh dokončanih palm, Džumeirah – so obdane s tisočerimi arabesknimi vilami z vrtovi, na eno stran obrnjenimi na mirno ulico, na drugi na morje, peščeno plažo, vsaka ima bazen (s sladko vodo!). Umeten svet, prijazen do ljudi z novci. Cene teh bivališč so leta 2009 padle za 40 odstotkov. Pred leti so na veliko špekulirali s hišami, ki so obstajale zgolj na načrtu, in so jih teden zatem prodajali naprej za dvojno ceno. Znan je primer 20-letnega Japonca, ki je prišel za dva tedna z nahrbtnikom v Dubaj, kupil nekaj neobstoječih hiš in jih spet prodal. Preden se je odpravil domov, je imel v žepu nekaj milijonov.

Ekocid

Dubaj ne živi le prek svojih razmer, temveč tudi prek ekoloških meja. Negovana dubajska trata, iz cevi prši voda. Turisti plavajo z delfini. Smučišče v kot gora velikem hladilniku – sredi puščave, kjer od vseh krajev na svetu najbolj primanjkuje vode. Dubaj ima zalogo vode za teden dni. Skladišč zanjo skoraj ni. Povprečen Dubajec potrebuje trikrat več vode kot povprečen Zemljan. Mesto se tako hitro širi, da je edina osrednja čistilna naprava za odplake trčila ob meje svojih zmogljivosti, škandal zaradi izlivanja vsebine cistern, čakajočih dneve in dneve na žgočem soncu, v odtočne jaške in posledičnega nevarnega onesnaženja, pa oblast rešuje s kaznimi.

Kako na tem koncu sveta človek kroti naravo in kako narava udarja nazaj, razkriva tudi nekdanje močvirje na koncu zaliva, ki deli mesto na dvoje. Še pred nekaj leti so tam prezimovale čaplje in druge ptice selivke s severa. Dubaj leži na poti ptic selivk med Evropo, Azijo in Afriko in spomladi in jeseni leti čez Emirate več kot 320 vrst ptic selivk. Odkar so zrasle stolpnice in predvsem svetovna rekorderka Burdž Kalifa, se je število pernatih prezimovalk tako skrčilo, da zbuja skrb. Ugotovili so, da si ptice ne upajo pristajati. Zdaj načrtujejo »močvirje« kratko in malo »zgraditi« drugje.

Kako Dubaj vpliva na okolje, zaslutimo iz kazalca vpliva na okolje (Environmental Performance Index) za Arabske emirate, ki jih uvršča na 112. mesto na svetu. Država, ki šteje med 30 najbogatejših na svetu, se po vplivu na okolje ne odreže bolje od 30 najrevnejših na svetu. Ne gre za škodljiv vpliv okolja na zdravje ljudi: z desalinizacijo v orjaških centralah na nafto in plin (zmogljivost: 1,26 milijarde litrov na dan) zagotavljajo dovolj vode in zdravstvena oskrba je dobra. Problem je, kaj počno z naravnim ekosistemom. Dubaj ustvarja novo ekologijo, s kakršno človeštvo nima izkušenj. Kam vodi, se ne ve.

Svetla prihodnost?

Kar se je v Dubaju zgodilo, je čudež: beduinsko zatočišče v pesku, znano po lovu na bisere, z malo nafte, s peklensko klimo šest mescev na leto, je v eni sami generaciji skočilo iz 18. v 21. stoletje. V zadnjih petnajstih letih je tu nastal disneyland za odrasle, kjer je življenje fantastično: čudovita, velika stanovanja, številna služinčad, nobenih davkov... Po oceni tistih, ki Dubaju napovedujejo propad, uteleša vse, kar v prihodnosti ne bi smelo veljati: načelo, da je dovoljeno vse, kar je mogoče, neomejen dobiček, primat kapitala, radikalen prepad med revščino in bogastvom, ignoranca do ekologije, odvisnost od nafte, trd namesto mehak turizem, družbo brez medsebojnega sporazumevanja. »Dubaj, mesto prihodnosti, je ideja preteklosti. Mesto, ki je v nekaj divjih desetletjih zraslo iz nič na kredit in ekocid, zatiranje in suženjstvo, živa metafora za neoliberalni globalizirani svet, je obsojeno na propad,« je komentiral Johann Hari v Independentu (2009).

Po oceni drugih se to ne bo zgodilo: arabski svet še naprej potrebuje vozlišče med Vzhodom in Zahodom in mesto se bo enako hitro privadilo novim časom, kakor je nastalo. Ekodubaj? Ambiciozni optimisti so prepričani, da je to mogoče. In domačini so trdoživi: »Če smo preživeli zalivsko vojno, bomo preživeli vse!« Previdnost pri črnogledih napovedih svetujejo tudi tisti, ki opozarjajo Zahod na dejstvo, da je islamska civilizacija v arabski Andaluziji cvetela že več stoletij, preden so Hume, Locke, Diderot in Kant napisali svoja epohalna dela. Moj pogled zelo verjetno dojema puščavski raj kot nekaj nerealega zaradi evropocentrične izkrivljenosti. Ali imajo prav optimisti, ki v meganaselbinah sredi puščavskega niča ter v vertikalnem mestu (zdaj še nenaseljena 828-metrska Burdž Kalifa ima prostora za več kot 150.000 ljudi in takšno infrastrukturo, da lahko človek v njej preživi življenje, ne da bi kdaj stopil iz nje) vidijo rešitev za preobljudenost planeta in možnost za manjše uničevanje narave na drugih koncih sveta, na primer v Amazoniji, pa bo pokazala šele prihodnost.