Edini, ki je Karajana ganil do solz

Pri dveh letih je natančno odpel vsako melodijo, ki jo je slišal. Pri petih, ko se navadno otroci ure in ure podijo po igriščih, je Jevgenij Kisin na klavirju brezhibno igral dela Liszta in Chopina. Pri šestih je pod mentorstvom Ane Kantor vstopil v glasbeno šolo Gnesin za nadarjene otroke, pri enajstih je imel svoj prvi solo recital. Leta 1984 je pri dvanajstih z Moskovskim državnim filharmoničnim orkestrom – kar je izjemen dosežek za glasbenika katere koli starosti – na solističnem recitalu odigral oba Chopinova klavirska koncerta. Tistega dne je na obzorju zasijala nova glasbena superzvezda – in življenje Genje, kot mu pravijo doma, nikoli več ni bilo isto.

Pri sedemnajstih je na povabilo Herberta von Karajana igral Koncert za klavir in orkester št. 1 v b-molu Čajkovskega. Legenda pravi, da je bil znameniti dirigent tako prevzet od Kisinovega igranja, da je v nekem trenutku k igranju pozabil povabiti flavto. Leta 1997 je bil Kisin prvi pianist, ki je na slovitih tednih BBC Proms imel solističen recital: igral je pred do takrat na Promsu najštevilčnejšim občinstvom, več kot šest tisoč poslušalci, in prav tako postavil rekord v bisih – na oder se je vrnil sedemkrat. V Ljubljani ga bomo lahko poslušali v Cankarjevem domu 30. septembra, ko nam bo predstavil tehnično in muzikalno zahtevni Sonato št. 17 v D-duru (D 850) Franza Schuberta ter Sonato št. 2 v gis-molu, op. 19, imenovano tudi Fantazija, Aleksandra Skrjabina ter še nekaj Skrjabinovih Etud iz opusa št. 8.

Danes, pri dvainštiridesetih, se njegova ekspresivna moč ni v ničemer zmanjšala – njegova virtuoznost in muzikalnost sta ga že zapisali med največje mojstre pianizma. Na precej tesnem parketu trga klasične glasbe je zelo malo posameznikov, ki so hkrati izjemni umetniki, obenem pa so prodrli do širšega občinstva. Kisin je eden od njih. Med živečimi pianisti ni takšnega, ki bi premogel toliko fantastične koncentracije, ki jo Kisin vloži v vsako noto, ki jo odigra. In v njegovem igranju je resnično veliko mogočnega in milostnega hkrati.

Kisin živi med Londonom, kjer ima stanovanje v predelu Victoria, in New Yorkom, kjer je kupil stanovanje v stavbi, v kateri so nekoč živeli Mahler, Stravinski in Yehudi Menuhin.

Pravi, da je bila njegova družina od nekdaj navdušena nad britansko prestolnico. »Ko sem bil še majhen, smo gledali razglednice Londona. Oče in mama sta omenjala svoje prijatelje, ki so živeli tam in so nam tudi pomagali, da smo se, ko smo zapustili Sovjetsko zvezo, lahko nastanili pri njih in urejali dokumente.«

Česa se spomni iz svojega otroštva, pa ni povezano s klavirjem? »Takih stvari je malo … Spomnim se, da sem veliko igral, ne vadil, iz čistega užitka. Spomnim se soseda v zgradbi, kjer smo živeli, artilerijskega stotnika, ki je klical na glasbeno šolo, kjer je moja mama poučevala klavir, in se pritoževal nad hrupom, ki ga je za klavirjem zganjal njen štirinajstletni sin Genja. Hotel jih je tudi prepričati, da je njegova mati učencem ponujala privatne lekcije klavirja, kar je bil v takratni Sovjetski zvezi zločin. »Spomnim se, kako je v nekem pogovoru pred vrati stanovanja mamo zasliševal, ali obiskujem šolo – tudi ne obiskovati šole je bil takrat zločin –, pa mu je razložila, da imam nekakšen svoboden status: da sicer obiskujem šolo, a da lahko več in v miru vadim doma. Stotnik ji je odgovoril: jaz sem artilerijski častnik, pa doma ne streljam s topovi.«

Ob neki drugi priložnosti naj bi se sosedi celo pritožili oblastem, češ da imajo Kisinovi doma koncertni klavir in »da fant glasno pritiska na njegove pedale«.

Seveda je na njihova vrata kmalu zatem potrkal moški v uniformi. »A prav tistega dne sem vadil v Kremlinu za gala koncert ob zaključku 27. kongresa komunistične partije. Oče je policistu pojasnil razlog moje odsotnosti, ta pa je odgovoril: 'Tako torej. Odslej njegovo igranje doma ob katerikoli uri ne bo težava za nikogar več.'«

Kisin je bil tih malček. Medtem ko je njegova osem let starejša sestra v stanovanju moskovskega predmestja vadila klavir, se je še kot dojenček vzpenjal v stajici, naslanjal glavo na njeno ograjo in poslušal. Nekega dne, moralo je biti pri njegovih enajstih mesecih, se je povzpel in začel mrmrati eno od Bachovih fug, ki jo je sestra tako vztrajno vadila. Od takrat naprej je lahko natančno odpel vse, kar je slišal, celoten sestrin repertoar. Melodije, ki jih je slišal po radiu, televiziji in ploščah. Pri dveh letih se je začel učiti igranja klavirja. »Starša se, ko je šlo za glasbo, nista preveč ukvarjala z menoj, branja not sem se naučil šele v šoli. Vse svoje upe sta polagala v sestro, ona je bila pianistka.«

Ko je pri šestih letih vstopil v slovito glasbeno šolo Gnesin, ga je v svoj razred sprejela Ana Pavlovna Kantor – in odtlej ostaja edina profesorica in mentorica, ki jo je kdaj imel. Ker sama nima družine, so jo Kisinovi posvojili in živi ter potuje z njimi. »Odkar pomnim, me je bolj zanimala glasba kot igranje na prostem z drugimi otroki,« pravi Kisin. »Čutil sem neizmerno potrebo po igranju, ki je nikakor nisem mogel ali znal zatreti. Zato marsikdo izrazi dvom, ali sem imel normalno otroštvo … Toda zame je bilo igranje na klavir nekaj najbolj naravnega – kot dihanje.« Prvo leto učenja je vadil le dvajset minut na dan, ker, kot pravi, njegova koncentracija ni segle dlje, naslednje leto slabo uro, po treh letih šolanja pa štiri ure. »Na začetku nisem potreboval veliko discipline; kot glasbenik sem se, tudi zaradi podarjenega talenta, zelo hitro razvijal. Nisem se ravno naprezal. Potem pa je nastopilo obdobje, ko sem spoznal, da brez veliko vloženega truda ne bom napredoval.«

Prvi nastop je imel pri rosnih sedmih letih, kjer je prvič in zadnjič igral svoje skladbe. Pri desetih je imel prvi koncert z orkestrom, pri dvanajstih je v veliki dvorani Moskovskega konservatorija igral Chopinove koncerte z moskovskimi filharmoniki in Dmitrijem Kitajenkom. In prav ta nastop je bil odločilen za njegovo kariero. Ko se je naslednjega jutra zbudil, je bil že zvezda. »A imel sem pametne starše in mentorico. Takoj po koncertu smo odrinili na deželo v hišo dedka in babice. Niso me hoteli izpostaviti prevelikim hvalam, ki so pojavile v časopisih. Bali so se, da se bom prevzel, in v tem smislu so bili upravičeno rigorozni,« se spominja.

Sprva so Kisinu dovolili, da je imel koncerte samo v Vzhodni Evropi, prva postojanka je bil Vzhodni Berlin. Tako je igral na nekem posebnem gala koncertu, po katerem je tedanji vzhodnonemški komunistični voditelj Erich Honecker dejal, da če ne bi bilo Kisina, bi bil koncert popolna izguba časa.

Kmalu je spoznal Herberta von Karajana in pod njegovim vodstvom odigral že omenjeni klavirski koncert Čajkovskega. Kot pravi ustno izročilo, je bilo prvo srečanje med Von Karajanom in Genjo precej … nepričakovano. Karajanov impresarij Hans-Dieter Gohre je povabil Kisina in njegovo družino, naj, preden bi z Moskovskimi virtuozi odrinil na turnejo po Avstriji in Švici, nekaj dni preživijo v Münchnu. Nekega jutra je Gohre poklical Kisina, rekoč, ali bi kaj zaigral Karajanu. Kisin je ostal brez besed. Danes se spomni vsake podrobnosti tega obiska, kakšen vtis je nanj naredil ta izjemni dirigent. Kot mu je bila kasneje povedala Ana Kantor, menda še nikoli ni tako dobro igral Chopinove Fantazije kot prav pred Karajanom. A navdušenje je bilo vzajemno.

»Ko sem nehal igrati, sem vstal in naredil nekaj korakov v Karajanovi smeri. Videl sem, kako mi je po zraku poslal poljub in si nekaj trenutkov kasneje snel sončna očala ter otrl solze z robčkom.« Dirigentova žena je ob neki priložnosti povedala, da je v njunem tridesetletnem zakonu bil do solz ganjen samo enkrat – takrat ko mu je igral Jevgenij. In ko so se Kisinovi odpravljali iz Karajanovega doma, naj bi maestro Genjevi materi s prstom, uperjenim v šestnajstletnega Kisina, rekel: »Genij.«

Kisin se je leta 1991, ko je v SZ izbruhnila revolucija in je prihodnost postala negotova, z družino preselil v New York in kasneje v London. »Hoteli smo počakati zunaj, da vidimo, kaj se bo zgodilo,« pojasni. »Zdaj živimo tako v New Yorku kot Londonu.« Pa je kdaj premišljeval, da bi se vrnil domov, v Moskvo? »Ne, nisem.«

Želja ni dovolj

Najraje seveda govori o igranju. Čeprav ne mara vprašanj tipa, koliko ur na dan vadi. A prav slednje ga študentje, katerih konservatorije včasih obišče, najraje sprašujejo.

»Seveda danes igram drugače kot nekoč,« pojasni. »Ne gre za kakšne bistvene razlike v idejah ali dojemanju glasbe, a zdi se mi, kot da sem v prvih letih igranja imel drugačen par ušes, kot da določenih stvari niso slišala ali pa so ti zvoki in toni mimo njih polzeli nenatančno, neslišno. Danes vem, da se glasbena zrelost izkazuje tako, da se interpret med svojim izvajanjem skuša čim bolj približati visoki ravni del, ki jih izvaja. Mar ni že Goethe rekel, da resnični poet premore neko notranje vedenje o življenju in za to, da ga opiše, ne potrebuje preteklosti izkustva?«

Zdi se, da k življenju in ustvarjalnosti pristopa z nekakšno romantičnostjo. »Sem romantik in ta moja natura se odraža tudi v izboru del, ki jih igram, in v slogu izvajanja – kar še ne pomeni, kot sem izkusil na lastni koži, da sta afiniteta do določenega dela, skladatelja ali načina ter zmožnost interpretiranja tega dela na visoki ravni ista stvar. Z Beethovnom, na primer, imam precej zapleten odnos, čeprav sem vedno verjel, da imam tudi posebno afiniteto do njega. V tem smislu ljubezni do njegove glasbe nikoli nisem znal preleviti v zmožnost, da bi ga igral tako, kot bi si želel.«

Dolgo časa je veljalo, da je njegov najljubši pianist Jakov Flier. Danes pravi, da ni več tako. »Ko sem prvič poslušal njegovo igranje, me je zadelo. Potem pa sem nadrobneje spoznal njegovo delo in ne morem več reči, da je moj najljubši, gotovo pa ostaja med tistimi, ki so mi posebej pri srcu.«

Občasno na srečanjih s prijatelji ali v ožjem krogu recitira poezijo, rusko ali judovsko dvajsetega stoletja. Izšla je celo zgoščenka, kjer se še kako izkaže, da ima Kisin izjemen smisel za recitacijo, vživljanje v besedilo. »Mislim, da strast do poezije izvira iz ranega otroštva: spomnim se, kako je oče, sicer inženir, nekega dne v stanovanje prinesel snemalnik. Od takrat naprej me je bil pogosto snemal, ko sem improviziral na našem starem bechsteinu – ali pa recitiral otroške pesmi, pripovedoval pravljice …« Pred časom sta tako z igralcem Gérardom Depardieujem pred osemsto povabljenimi gosti v Pasteur Hall pripravila nastop, kjer je Genja recitiral poezijo po svojem izboru, Depardieu, sicer njegov dolgoletni fen, pa jo je bral v francoščini.

Nedotaknjen od človeške roke

Pri Jevgeniju Kisinu poleg njegovega izjemnega igranja pritegne njegova, vsaj zdi se tako, odrezanost od resničnosti sveta. Čeprav je danes veliko bolj sproščen kot pred leti, na primer, ko sem ga poslušala v Locarnu: njegov skorajda mehanični sprehod z roba odra do klavirja, robotizirani priklon, negibni pogled – kot da je nekje daleč. Kot da je sam že … tam. Pred leti so Kisina vprašali, kdo so njegovi prijatelji, nekaj njih, ki naj bi mu bili najbliže. Menda je med vprašanjem in odgovorom minilo petnajst morečih sekund, preden je pianist omenil imena dveh ruskih dirigentov in ime prijatelja, ki ga ni videl že pet let. V enem od angleških časopisov so zaradi takšnega odgovora zapisali, da Kisin živi v socialnem inkubatorju, »nedotaknjen od človeške roke, popolnoma predan svojemu igranju, ne meneč se za moč, ki jo ima«.

Usoda čudežnega otroka? Glasbeni kritik Mark Zilberquit, avtor knjige Russia's Great Modern Pianists, je o Kisinu rekel, da nikoli ni bil čudežni otrok: »Bil je mali genij. Zdaj je samo genij.«

Založniške hiše in koncertni promotorji ta njegov imidž človeka z drugega planeta, če sploh lahko govorimo o imidižu, sprva niso znali umeščati v marketinške mline. »Niso mu mogli obesiti seksapilnosti ali scenske ekscentričnosti,« pravi njegov nekdanji menedžer Charles Hamlen. »A okrog njega je nekakšna skrivnostnost, ki se, ko sede za klavir, razpre v mogočen talent, nekaj, kar je več od fascinantnosti. Poslušalec dobi občutek, da iz inštrumenta izvabi natančno tisto, kar sliši v svoji glavi.«

Toda takšno portretiranje umetnika ima precej smisla v pop psihologiji, kajti zgornja zgodba se je v resnici menda odvila drugače: Kisin je skušal izpraševalcu našteti imena svojih prijateljev, ki bi novinarju zvenela domače, in da je zato toliko časa trajalo. V resnici ima, to lahko z gotovostjo rečem za New York, krog ljudi, ki so, tudi ko gre za njegovo zasebnost, lojalni prijatelji. In nikakor ga ne obravnavajo kot dečka-moža-nikoli odraslega učenca …

»Ko sem ga prvič srečal, je bil malce zadržan. Zdelo se je, da ga njegova družina hoče samo zase,« se spominja violist Toby Hoffman, ki Kisina pozna, odkar je ta dopolnil enaindvajset let. »Toda to ni nič nenavadnega za nekoga, ki je živel in dihal z glasbo od malega; ko si želi biti sam, se odmakne. Mislim, da bi bilo veliko nevarneje, če bi sam skrbel za svojo kariero. Ko bo prišel čas, bo to tudi storil. Je precej inteligenten in ve, kaj hoče. Živi tako, da popolnoma in naenkrat ne izčrpa svojega čudovitega talenta. V New Yorku sva šla nekajkrat skupaj ven. Nič kaj posebnega, po večerji sva obiskala prijatelje. Kisin ne živi v kletki. Imel je razmerja z ženskami, navadno malce starejšimi od njega; morda zato, ker meni, da ženske njegovih let niso dovolj zrele zanj …«

Na vprašanja, ali se namerava poročiti, Kisin odgovarja, da se ne misli poročiti samo zato, da bi bil poročen. Vsekakor pa ne namerava ostati samski vse življenje. Zdi se, kot da iz njega govori prevelika ambicioznost, toda umetniška menedžerka Marina Bower iz Piasa meni drugače: »Seveda je človek najprej zvest sebi in svojim željam. Na prvem mestu ostaja glasba. Za kariero mu ni veliko mar. Njegova potreba po igranju je skorajda življenjskega pomena in to se čuti na vsakem njegovem koncertu.«

A komu najbolj zaupa, ko gre za glasbo? Kaj pa v vsakdanjem življenju? »Ko gre za glasbo, gotovo sebi,« pove, »kar pa se tiče vsakdanjega življenja, je v moji bližini nekaj ljudi, ki so mi blizu in jih imam zelo rad in cenim njihovo modrost. Velikokrat jim prisluhnem.«

Čeprav Kisin natančno ve, kaj hoče in česa ne. Tudi izven pianizma. Pred časom je napisal dolgo in poglobljeno pismo generalnemu direktorju BBC, češ da o palestinsko-izraelskem konfliktu poročajo pristransko. Kmalu zatem je po obisku Armenije za njihov osrednji časopis podal obširno izjavo o problematiki Gorskega Karabaha. Kdaj se je odločil, da se bo o politiki oglašal v javnosti, in zakaj? »Nimam pravega odgovora na to. Vem samo, da so Judje kot Armenci leta 1915 doživeli genocid od Turkov, za katerega mnogi ne vedo ali nočejo vedeti. Vedno bom storil vse, kar je v moji moči, da bodo ljudje izvedeli o tem. O sporu med Azerbajdžanom in Armenijo glede Gorskega Karabaha imam prav tako svoje mnenje. In ne skrivam, da imam poseben odnos do Armencev. Zaradi različnih razlogov.«

O svojem judovstvu ne govori pogosto, čeprav v zadnjem obdobju čedalje več. Pove, da se je jidiša naučil sam, postopoma. »V otroštvu sem poletja preživljal z babico in dedkom v hiši na podeželju. Ko sta kaj hotela prikriti pred nami, otroci, sta spregovorila v jidišu. Napenjal sem ušesa in počasi začel prepoznavati pomene besed. A naučil sem se ga kasneje, že kot odrasel.«

Drži se nasveta Rostropoviča

Kisin nima več treme pred nastopi. Ima pa, kot pravi, drugačne vrste težavo. »Ker so moje ideje glede igranja danes veliko bolj jasne kot pred desetimi leti, jih je tudi težje doseči,« pojasni. »V preteklih letih sem se celo spogledoval z mislijo o tem, da bi začel dirigirati, toda zdaj, ko vidim, kako težko je doseči vrhunski pianizem, sem se premislil.«

Zato je tudi malce bolj nervozen pred določenimi koncerti. »Ljudje mislijo, da človek z izkušnjami postane bolj nervozen, a ni tako. Rostropovič mi je nekoč zaupal, da naj z igranjem določenega dela pred občinstvom začnem, preden sem čisto pripravljen za to, ker je menil, da skladba nikoli ni dokončno pripravljena – dokler je nekajkrat ne bom izvedel pred občinstvom. In dodal je še, da takšen način dela dobro vpliva tudi na izvajalčev živčni sistem …«

Je precej liberalen, nekoč je volil Jelcina

Sodobne glasbe ne posluša, zato pa ima rad džez. Armstronga, Fitzgeraldovo, Hawkinsa, Oscarja Petersona. »Ko sem bil majhen, je bil moj vzornik pesnik, igralec s kitaro, Vladimir Visotski. V Sovjetski zvezi je bil skorajda prepovedan, alkoholik, narkoman, ki je leta 1980 umrl pri dvainštiridesetih letih. Upornik.« A zase tega ne more trditi. »Prej bi rekel, da sem liberalen. Nekoč sem volil Jelcina.«

Kisin je eden od redkih pianistov, ki razprodajo dvorane po vsem svetu. Tako kot nekoč Horowitz, Richter ali Michelangeli, danes pa le Argericheva, Zimerman in Pollini. V nasprotju z njimi Kisin na svoje koncerte, brez kakšnih posebnih marketinških trikov, privabi ljudi, ki sicer nikdar ne bi dali niti centa za klavirski recital. Druga plat takšnih blagajniških uspehov je seveda, kot je zapisal glasbeni kritik New Yorkerja, da ga pride poslušat precej nekritično občinstvo, ki ga bolj zanima fenomen wunderkinda kot pa glasba, ki jo igra.

Nekateri poznavalci, ki njegovo delo spremljajo že dlje časa, pravijo, da je bil, morda bolj kot katerikoli drug virtuoz našega časa, predolgo pod steklenim zvonom družine in mentorice Kantorjeve. Češ da njegovo otroštvo in najstniška leta, ko je navadno odraščajoči izpostavljen družbi, ko se nekako zaveda, da je del družbene pogodbe, niso bila doživeta ali izživeta. Kolikor je razumeti iz njegovih intervjujev in tudi iz pogovora za naš časopis, je precej zadržan, ko gre za njegovo zasebno ali sploh notranje življenje. Na vprašanje, ali se mu v odrasli dobi, tako kot vsem nam v trenutkih stiske in nemoči, kdaj zgodi, da si zaželi, da bi si vzel kaj iz nekdanjega otroškega ognja, suho odgovori, da velikokrat. In že ko bi človek pričakoval, da bodo iz njega bruhnili spomini na rane dni, doda, da gre za stvari, o katerih zelo nerad govori za javnost. Gotovo sta izjemno otroštvo in odraščanje pustili svoje sledi – Kisin govori počasi, s skrbno odmerjenimi besedami, najsi govori v ruščini, angleščini ali jidišu. In te besede včasih, ne nujno zaradi načina, kako jih pove, čudno zvenijo. Kot da v njegovem življenju ni ravno veliko konverzacije. Je za svojo genialnost plačal kakšno ceno?Je bil – je – osamljen? Je sploh bil kdaj zaljubljen? Se mu je zgodila kakšna nepričakovana, a usodna ženska?

A čeprav velja za izredno zadržanega in sramežljivega, rad potuje in nima nič proti hotelom in rutini, ki jo takšen način življenja prinaša. Rad ima, kot pravi, status potujočega glasbenika. Čeprav se zdi, da število koncertov iz leta v leto zmanjšuje. »Recitali me preveč čustveno izčrpajo, vsega se dam vanje. Po prireditvi od izčrpanosti lahko samo pijem. In navadno od razburjenja dolgo ne morem zaspati.« O tem, koliko vadi, navadno ne govori. Zato pa rad pove šalo o tem, kaj mora storiti umetnik, da se dokoplje do nastopa v Carnegie Hallu. »Vaditi, vaditi, vaditi.«

Njegova profesorica Ana Kantor je v prvih letih učenja skušala motivirati njegovo ambicijo – čeprav Kisin zatrjuje, da je ambicioznost nekaj, česar ne pozna, na poseben način, ki pa se je, kot je videti, obnesel: »Rekla mi je: če boš še naprej tako slabo igral, ne boš več igral klavirja, ampak boš presedlal na bobne. Moj odgovor pa se je glasil: na bobne bom igral tako slabo, da me bodo vrnili nazaj h klavirju.«

Pove, da je perfekcionizem razvil z leti. »Ko danes igram za občinstvo, hočem, da je vse popolno. Ko sem bil mlajši, mi je bilo vseeno.«

»In prav zato bomo Kisina v vseh njegovih vrhuncih spremljali še dolgo,« pravi Hoffman. »Pogosto slišim komentarje, češ da Kisinova glasba nikoli več ne bo tako lepa, kot je bila takrat, ko jo je igral kot deček. Mislim, da ni tako.«

Za klavirjem lahko vrhunsko odigra vse

Ko je leta 1994 kot solist z Beethovnovim Klavirskim koncertom št. 5 v Milanu prvič nastopil z Vladimirjem Aškenazijem, je ta o njem dejal, da je zelo inteligenten. »Nikoli ne stori nič neumnega ali neumestnega. Marsikdo se seveda ne strinja s tem, kar Kisin počne, toda vse, kar počne, počne z izkazano namero in lastnim razumevanjem stvari. In to je, ko igra, mogoče videti in slišati. Čeprav boste težko našli glasbenika, ki bi bil vsem všeč oziroma bi lahko zadovoljil vse vidike določenega skladatelja. Toda Kisin to počne na tako visoki ravni, da se zdijo tudi nekatere opombe kritikov skoraj nepomembne.«

Zdi se, da dvainštiridesetletni virtuoz za klavirjem lahko naredi vse: v trenutkih, ki zahtevajo tehnično skrajnost, je zvok, ki ga ustvarja, kot omamljen. V njegovem igranju ni praznine in mehanike, ki ju včasih očitajo prav tako izvrstnemu Kitajcu Lang Langu. Medtem ko njega občasno zanese v manierizem in dekorativnost, Kisin ostaja na idealni ravni. V njegovem igranju so širina, prostor, jasnost. Lisztove rapsodije ali Schubertovo Fantazijo, na primer, igra tako čisto in jasno, kot da bi nam jo v vsej transparentnosti hotel vsakič znova razložiti.

Zanj je glasba življenje. In življenje glasba. To je nepokvarjen in neumazan pristop k rečem in življenju, ki je za marsikoga demode; toda človek bi si – ko ga sliši igrati – želel, da bi vedno ostal tak.