Eduard Miler: Če nimate svojega sovražnika, si ga poiščite

Ogrodje spodnjega pogovora je nastalo pred skoraj štirinajstimi dnevi v ponedeljek opolnoči po vaji na levem odru ljubljanske Drame. Pomanjkanje časa, bolezen, neprespanost zaradi vaj in skrbi so onemogočili, da bi avtoriziran intervju prišel do bralcev v predvidenem času, prejšnjo soboto, na dan premiere Beneškega trgovca.

Objavljeno
12. marec 2011 18.38
Posodobljeno
13. marec 2011 06.30
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Po uspešnem premiernem preboju, izjemnih kritikah, in medtem ko režiser preboleva gripo, je z minimalnimi posegi v tekst dovolil, da gre v objavo. To se redko zgodi. In zakaj to pripovedujem? Ker se je izkazalo, da je režiser Eduard Miler, tako kot njegov junak Shylock, ki sva mu namenila dobršen del pogovora, načelen in do funta mesa nepopustljiv mož, ko gre za njegovo stvar. »Že tako so stvari v življenje preveč banalne.«

Je letnik 1950. Študij dramske umetnosti je končal v Stuttgartu. Med letoma 1973 in 1979 je igral v različnih nemških in avstrijskih gledališčih, nato pa se je posvetil režiji. Med letoma 1990 in 1994 je bil tudi umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani.

V dveh desetletjih in pol je s številnimi slovenskimi, hrvaškimi, jugoslovanskimi, avstrijskimi in nemškimi igralskimi ansambli oblikoval niz izrazito samosvojih uprizoritev – v gledalčev spomin se vtisnejo z izzivalno, močno in ekspresivno režijsko poetiko – ter zanje prejel tudi več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada in dve Borštnikovi nagradi. Med najznamenitejšimi uprizoritvami, ki jih je režiral v Sloveniji, so: Achternbuscheva Ela (1993; Glej), Strindbergova Gospodična Julija in Müllerjeva Naloga (1998; obe Slovensko mladinsko gledališče), Müllerjev Kvartet (1984), Brechtova Malomeščanska svatba (1985) in Baal (1998; vse SNG Drama Ljubljana).

V zadnjih letih režira tako rekoč v vseh slovenskih gledališčih; poleg Crimpovega Podeželja so med vidnejšimi uprizoritvami zadnjih let v slovenskem prostoru bile Tollerjev Hinkemann (1999) in Fedrina ljubezen, 4.48 psihoza Sarah Kane (2001; obe Slovensko mladinsko gledališče), Koltèsov Roberto Zucco (2000) in Kobilice Srbljanovićeve (2006; obe SNG Nova Gorica), Shakespeareov Othello (2001), Hauptmannova igra Pred sončnim vzhodom (2003), Crimpova Kruto in nežno (2005; vse SNG Drama Ljubljana), Ravenhillovih Nekaj eksplicitnih fotk (2004) in Schillerjevo Spletkarstvo in ljubezen (2006; obe Prešernovo gledališče Kranj). V prihodnjih mesecih bo na oder Slovenskega mladinskega gledališča postavil Mefista, na Dubrovniških letnih igrah Kralja Ojdipa in v reškem Hrvaškem narodnem gledališču Ivana pl. Zajca Tri sestre Čehova.

Začniva z onomastiko. Eduard Miler?

Sin Ferdinanda Muellerja, matere Antonie Rajh, spoznala sta se po vojni v Ljubljani. Oče se je po mojem rojstvu vrnil v Nemčijo. Odraščal sem nekaj časa pri materi, tetki, babici, družini Kralj, prijateljih, pa tudi na cesti med boemi, umetniki in kriminalci. Bil sem na stalnem begu pred urejenostjo in monotonijo družinskega življenja, zaradi mladoletnosti me je kmalu našla policija in me vračala družinam … Hočem povedati, da sem zgodaj okusil bridkosti in prednosti izobčenstva. Če te pred telovadnico pretepejo sošolci samo zato, ker so povezali kupe mrtvih teles z menoj, in to po projekciji dokumentarnega filma o Auschwitzu, je to hudo, pa vseeno pomembno za mojo preobčutljivost pri izbiri junakov, ki so me zanimali v gledališču. Potepanje sem nadaljeval tudi v Nemčiji, a sem med levičarji in umetniki nekako pozabil, da diskriminacija sploh obstaja. To pripovedujem, ker sem nekaj dni po finalizaciji Beneškega trgovca še vedno pri Shylocku, ki je tudi neke vrste outsider, samo zato, ker je žid … Občutek outsiderstva se je pri meni začel v otroštvu in samo zato, ker sem nemškega rodu.

Ste se ob snovanju predstave Beneški trgovec – glede na to, kar ste mi pravkar povedali – še posebej ukvarjali z antisemitizmom?

Primarno ne. V Beneškem trgovcu so druge teme, ki so bolj žgoče in akutne iz konteksta današnjega časa. Seveda je imel močan vpliv name Adorno, ne samo zaradi stavka: »Pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko dejanje.« Ampak to, kar me je primarno zanimalo, je dejstvo, da sodobna civilizacija poka po vseh šivih. Na vseh področjih. Družba postaja čedalje bolj izključujoča, ksenofobična, neetična, mučna, duhovno ozka, brez usmiljenja, nepravična, nesocialna, nemoralna ... Načelnost in pravičnost sta pregnani iz sodobne, kapitalistične družbe. Shylockov problem je v tem, da je trden in načelen v družbi, ki je preračunljiva, neetična in nedosledna. Shylock je žrtev. Poskušam razumeti Shylocka kot tudi Jaga in Riharda III.

Jago, Rihard III. in Shylock, najboljše Shakespearjeve vloge – drži?

Absolutno. Režiral sem vse tri tekste, v katerih se ti liki pojavljajo. V vseh primerih je bila interpretacija besedila izpeljana iz zornega kota »negativca« in ne iz zornega kota »heroja«. To, kar združuje Jaga, Riharda III. in Shylocka, je krivica, ki jim je bila storjena. Vsi trije so maestralni značaji. Lahko je biti dober, human in človeški, če si zadovoljen in ti ni bila storjena krivica. To pa nikakor ni opravičevalo zlodejstva. Razjarjen človek, ki vrača udarce, je lahko tudi terorist. Kaj lahko pričakujemo od sodobnega človeka, če je vsak dan bolj nezadovoljen, potisnjen na rob preživetja, odrinjen od družbe, pozabljen ... Shakespearjeva dramatika je preprosto mojstrovina, izjemno navdihujoč material, prav zato, ker zadane bit problema. Shylockov problem je njegova konsekventnost. Vztrajno se zavzema za čiste račune. Vse po zakonu. On daje denar in ga z obrestmi zahteva nazaj. Zakaj bi popuščal?! Prav v popuščanju in nenatančnosti vidim največji problem naše družbe. Velikokrat problemi niso imenovani s pravim imenom, diagnoza je preveč splošna in preveč prijazna, še celo strahopetna, po principu, da se komu ne zamerim ... V Sloveniji smo posebej nadarjeni za tovrstno obnašanje. Ovinkarjenje in kisla, ponarejena prijaznost, ki nič bistvenega ne prinese, razen obstoja duha, ki je v resnici postana mlaka. Shylocka vidim umeščenega v strogi beneški sistem, kjer je zakonodaja imela glavno besedo in kjer je vse delovalo ... Vendar ker je Shylock »žid«, tujec, natančen, neomajen, neposreden, ga »častno« beneško sodišče prinese naokrog. To veliko govori o vprašljivosti pravne države in pravnega sistema. Primere kršenja načela pravne države srečujemo skoraj vsak dan. To je več kot skrb zbujajoče. Zato v Beneškem trgovcu ne vidim nikakršne pravljice, temveč aktualno zgodbo, ki se tiče vseh nas, ujetih prav v tem trenutku ...

Dva trgovca, krščanski Antonio in »umazani žid«, oderuh Shylock. Oba je treba brati skupaj, kot dvoglavo bitje, čeprav nam Shakespeare to skuša preprečiti. Zakaj, mislite, ju je Shakespeare tako nedvoumno povezal oz. ločil?

Nisem prepričan, da je Antonio krščanski in da je Shylock umazan žid, oderuh. Stvari so pri Shakespearju zmeraj najmanj dvosmiselne. Antonio in Shylock sta odvisna drug od drugega, in to ne samo poslovno. Vsak od njiju dopolnjuje lastno praznino s praznino drugega, vsak živi od nesreče drugega, vsak potrebuje drugega, kot predmet kanibalske okultnosti. Paradoksno pa je to, da če se eden od njiju izniči, bi to pomenilo za drugega izgubo partnerja. Torej, vsak potrebuje sovražnika. Sovraštvo nas živi. Če nimate svojega sovražnika, si ga poiščite. Ta bo alibi in opravičilo za vsa nerešena vprašanja ...

Toda niti ena vloga v Beneškem trgovcu ni simpatična – zakaj?

Shakespeare je tudi tekmoval s površnim Marlowom. Toda mojster Shakespeare je te individuume postavil med resnico njihove globoke intime in njihovimi dejanji. Med drugim besedilo govori tudi o treh osamljenih osebah, Shylocku, Antoniu in Portii. Vsak je zase. Vsak zre v brezno resnice in vsak se po svoje rešuje pred to praznino. Njihovo obnašanje ni dokaz, da se ne zavedajo resnice, hočejo napolniti praznino, ki jih bo prej ali slej pogoltnila ... Tudi če na svet pogledam pragmatično, skozi oči dr. Jožeta Mencingerja, ki je za gledališki list o Beneškem trgovcu napisal študijo, ga vidim tako, da je treba v življenju poravnati vse račune. Temu Mencinger reče zdrava pamet – nobene visoke filozofije ne potrebujemo. Račune je treba plačati! In obresti tudi! Tako kot pravi Shylock.

Tudi s funtom mesa?

Seveda! Žal, tako globoko bo treba zarezati, da se rana ne razvije v gangreno, če se že ni ... Ekonomije vsi ne moremo razumeti – a vsi bi morali imeti vsaj zdravo pamet. Iz lekcij zgodovine se nič ne naučimo. Vendar jasno je, da brez močne države ne moremo nič. To je tisto, kar Shylock nenehno vpije. Da potrebujemo stabilno državo, predvsem načelno in pravično. Državo pa plačujemo mi, z davki. Drugačnega sistema trenutno nimamo. Se pravi, plačevati moramo davke, za močno državo. Na žalost!

Shylock kot država, Antonio kot narod?

Gre za načelnost. V naših utopijah in eksperimentih jo nenehno izgubljamo. Saj smo vse dvajseto stoletje porabili za eksperimentiranje, od levega do desnega. V Shakespearju vidim današnji svet: zapravljati, zapravljati, še in še. To smo vsi mi. Ne moremo se ustaviti v svoji požrešnosti in pohotnosti. Zato sem tudi prosil, naj tekst za gledališki list napiše dr. Mencinger, pragmatik, ki bo povedal, kje so gola tla in od kod lahko nadaljujemo. Zato Shylock surovo postavi zakon – ljudje se mu v prizoru, kjer reče, da si bo odrezal kosa mesa, smejijo. Pa se zgodi ... resnica prinese nož na dan.

Hočete reči, da s Shylockom ne boste trkali na vest krščanstva, kot se je pri tej predstavi dogajalo doslej, temveč greste še dlje – do vesti civilizacije?

Seveda, toda to še ne pomeni, da je Shylock popolnoma nedolžen ... Tako je načelen, da mu zmanjka za človečnost.

Kakšne napotke ste za upodobitev Shylocka dali Igorju Samoborju?

Samobor je igralec, ki se poglobljeno in samostojno ukvarja z vlogo. Porabila sva malo besed, največ na koncu študija zaradi usklajevanja. Zelo sem vesel, da sva spet sodelovala po dvajsetih letih.

Kako razumete fenomen, da je bil med nacizmom Beneški trgovec izjemno priljubljen zato, ker so v njem videli manifest antisemitizma, obenem pa je to eno bolj priljubljenih Shakespearjevih del v Izraelu; v 19. stoletju so Shylocka Židje vzeli za nacionalnega junaka, ker da izpričuje resnico o židovskem trpljenju in postane njegov glasnik.

Med nacizmom je bilo besedilo uporabljeno kot antipropaganda, kot antisemitski material. Shylock je bil interpretiran kot »umazani žid, oderuh«. Bil je dobičkarska podgana. Besedilo pa legitimno omogoča tudi drugačno interpretacijo. Z današnjega vidika demokracije in pravnega sistema je Shylock absolutna žrtev. Kaj je njegov značaj? To je načelen človek, delaven, skrben, dosleden, trden ... Denar, ki ga zasluži z obrestmi, ni ukraden. Zahteva le to, kar je določeno v pogodbi. Vendar v nenačelni družbi, kjer je etični sistem pomanjkljiv in pravna država vprašljiva, v takšni družbi zmaga prevara in pravni sistem se podre. Shylock ne samo, da zgubi to, kar mu po pogodbi pripada – funt Antonievega mesa –, ne samo, da ne dobi obresti za svoj izposojeni denar, ne dobi niti glavnice in na koncu mu zaplenijo tudi vse imetje. Zakaj? Zato ker nekdo mora živeti na njegov račun, zato ker je žid, zato ker je drugačen, zato ker je v sodobnem svetu marsikatera vrednota spregledana ali pregnana.

Shylock – Ahasver, dva pola, ki določata židovstvo?

Oba sta preganjana, zasovražena in kaznovana. Pravzaprav gre za en pol. Biti žid, biti tujec, biti drugačen, biti nezaželen, biti zmeraj kriv, biti preklet, biti slaba vest ... Ni enostavno. Povsod iščemo »žida« ali tistega, ki bi mu naprtili vso krivico ... Tako je na vseh ravneh našega bivanja. Ogromno časa porabimo za iskanje grešnega kozla.

Beneškega trgovca veliko igrajo v ZDA, v Evropi precej manj. Zakaj?

Malo ga igrajo predvsem zaradi nekaterih »nerodnosti« v tekstu. Na prvi pogled ga je mogoče brati kot pravljico in to je lahko past. Po resni predelavi in interpretaciji pa ga lahko razumemo kot oster in sodoben tekst. Če ga berete samo kot pravljico, bo za vas le pravljica. V resnici pa je neverjetno močno in neposredno povezan z duhom časa, v katerega smo ujeti, kljub temu da je bil napisan pred več kot štiristo leti. To je pretresljivo natančna slika nepravičnega, ksenofobičnega, nestrpnega, nenačelnega, neetičnega, požrešnega sveta. To bistvo je treba »izluščiti« iz pravljične embalaže. Dramaturginja Žanina Mirčevska je kot avtorica priredbe pri tem imela pomembno vlogo. V interpretaciji smo se osredotočili na dekadentnost sveta in njegovo pogubno bolezen – požrešnost.

Beneški trgovec – krščanska komedija ali židovska tragedija?

To je izjemno sodobno dramsko besedilo, ki tragikomično govori o človeku in družbi, ujeti v svojo lastno past, iz katere se ne more več iztrgati. Toda brez zgodovinskega spomina ne gre.

Edward Said je pogosto ponavljal, češ, koliko časa bodo Izraelci še izrabljali zgodovino antisemitizma kot opravičilo in argumente za upravičevanje politike do Palestincev; in koliko časa bomo še zanikali krizo v Gazi, ki je neposredno povezana z umazano politiko izraelskih vlad, ne pa z žrtvami nacizma ...

Vse to seveda nosimo v zavesti. Se strinjam. Nekoč smo mislili, da so utopije mogoče. Da življenje traja večno, da klanja ne bo več in so eksperimenti končani. Da bomo živeli v socialni in pravični državi. Danes pa razumemo svet dokaj pragmatično in brez iluzij ... Zavedamo se, da so danes ključni problem delovna mesta in kaj bodo počeli v prihodnosti tisti, ki nikoli ne bodo dobili dela. Ker bo dela samo za peščico, in to le za kratek čas. Zato pravim, da Shakespeare načenja ključna vprašanja.

Pred časom ste rekli, da gledališče ni za vsakogar. Še vedno tako mislite?

Še bolj! Vedno več ljudi konzumira umetnost, vendar vedno manj jo razume, ampak to je že druga neizčrpna tema. Za gledališče potrebuješ radovednost in senzibiliteto. Tega ne premore veliko ljudi. Žal, splošna razgledanost, raven in senzibilnost občestva nenehno upada. To je rezultat duha časa, v katerem živimo. Prostaštvo in primitivizem sta kužni bolezni. Bojim se, da epidemije niti ne zaznamo, saj se ukvarjamo s problemom preživetja.

Kako je mogoče prevarati minljivost?

Ni je mogoče ... vendar je treba z vsakim trenutkom biti. Vsak dan je pomemben. Treba ga je samo izkoristiti. Moja največja kritika sedanjosti je, da se moderni človek ne zaveda, da mu odteka čas. Življenje zapolnjujemo z banalnostmi, nepotrebnimi prepovedi. Včasih imam občutek, da so povsod samo prepovedi. Toliko jih je, da jim ne morem več slediti. Ne vem več, kaj ni prepovedano. Vseskozi se bojim, da sem v prekršku. Namesto da bi bogatili življenje z bistvom, namesto da bi izboljšali kvaliteto življenja, namesto da bi razmišljali širokopotezno, se duh in čas zapravljata na drobnjakarske zakončke, ki nič bistvenega ne prispevajo ... Čas odteka, treba pa je premagati glavni problem.

Kateri?

Ta – kaj bodo ljudje počeli vse življenje in zakaj. Samo to vprašanje si moramo postaviti. Ostareli vegetirajo po domovih za ostarele. Naj si gredo mladi pogledat, kako vegetirajo ti ubožci. Zakaj ne bi mogli živeti bolj kakovostno? Poglejmo armado brezposelnih. Poglejmo plače zaposlenih, mizerno nizke pokojnine, razmere, v katerih živijo svobodni umetniki, njihova beraška prihodnost ... Ah, sram me je, če samo pomislim, kako je vse pripravljeno, da se človeku odvzame dostojanstvo. Vendar je vsak posameznik odgovoren za to. Stvari je treba imenovati s pravim imenom. To je ključno vprašanje. Z ovinkarjenjem ne bomo nič dosegli. V Sloveniji smo posebej izpostavljeni tej nevarnosti, saj se vsaka stvar tako zaplete, zavije v meglo, da ne vidimo bistva. Torej ni čudno, da so stvari take, kot so, in da nam gre prav tako, kot nam gre ... Tavamo v megli. Treba se zavedati, da bo prej ali slej prišel dan, ko bo treba odrezati funt lastnega mesa ...