Edvard Kocbek: človek »strahu in poguma«, v katerem je prevladal pogum

S tem delom smo dobili Slovenci imanentno znanstveno predstavo o življenju in delu velikega Slovenca, ene največjih osebnosti 20. stoletja, ki je dolga desetletja vznemirjal Slovence in tudi samega sebe, pa so ga ves čas ljudje slabo poznali in težko razumeli. In to se dogaja še danes.

Edvard Kocbek je združeval mnoge talente, od pesniških, pisateljskih in uredniških do znanstveno-publicističnih in političnih, in vse te talente je izkazoval z intenzivnim delom in življenjsko držo. Njegov glavni cilj je bil prispevati k reševanju eternistične uganke, kaj je človekova eksistenca, kakšno je človekovo poslanstvo, kakšno je njegovo mesto v kozmosu, kot bi dejal nemški filozof Max Scheler, in kaj mu je storiti. Izhajajoč iz krščanske duhovnosti je pripisoval pomen duhovnemu in snovnemu svetu in se trudil vzdrževati njuno ravnotežje. Če povem konkretno praktično, je poskušal kristjane spodbujati k pravi izvorni evangelijski duhovni viziji in izkušnji.

V Kocbekovi človeški naravi je bila močna navezanost na prirodno življenje, na zemljo, rodno grudo, iz katere je izšel. Tej svoji zaznamovanosti oz. ljubezni je posvetil svojo prvo pesniško zbirko, s katero je zaslovel v slovenskem javnem življenju kot vrhunski besedni umetnik. Pred tem je bil že kar poznan kot socialni in politični publicist in aktivist mlade leve krščanske – križarske usmeritve. Ta usmeritev se je trudila uveljaviti kar največjo svobodo sprejemanja krščanskega etosa v čim bolj neposrednem osebnem stiku človeka z Bogom in največjo svobodo človeka (osebe) v družbenih odnosih.

Seveda je takšna drža morala vznemirjati vse različne varuhe duhovne in družbenopolitične sfere, ki so ga poskušali disciplinirati in anatemizirati.

Toda kljub vsem pritiskom in sankcijam, ki so bili hudi zlasti pod komunističnim sistemom, se ni zlomil, »stal je in obstal«, takšen kot je bil v svojem jedru, čeprav se je včasih bal, da se bo zlomil. Bil je človek »strahu in poguma«, s tem da je v njem prevladal pogum, vreden občudovanja v njegovem času in tudi še danes.

Kdo je ta človek

O takšnem edinstvenem slovenskem človeku, njegovem življenju in delu se je odločil napisati knjigo Andrej Inkret in se je temu delu posvečal kar četrt stoletja. Njegovo delo je zgrajeno na širokem izboru dokumentarnega gradiva. Toda kljub akribiji in hevristični vnemi bi ne mogel priti do tako popolne podobe in ocene Kocbekove osebnosti, če ne bi obstajala srečna okoliščina. Edvard Kocbek je skoraj petdeset let pisal precej natančen dnevnik zase, v katerem je izčrpno beležil vse mogoče zunanje dogodke in dejanja ter svoja razmišljanja o tem ter opisoval in analiziral svoja duševna stanja iskreno kot intimno izpoved »le confession«.

Inkret je v uvodu knjige kratko razložil delovno metodo, ki jo imenuje »pozitivistično«, to je oprto le na razpoložljivo dokumentacijo in dosledno historično optiko s kar najmanj samovoljnimi »aktualizacijami in lahkimi vrednostnimi sodbami post festum« (str. 14). Knjiga poskuša »govoriti preprosto in zavzeto z vživljanjem v življenje in delo obravnavane osebe, toda tudi z neizogibno distanco, predvsem pa z voljo razumeti Kocbekovo individualno osebno usodo«. Inkret pravi, da se je med drugim zgledoval po francoskih življenjepisnih knjigah, ki prikazujejo človeka fenomenološko »z njim samim«, ne da bi hoteli po vsej sili vedeti več. Želel je napisati zgodbo o človeku, ki so ga katoličani dolžili skrivnega komunizma, o revolucionarju, ki mu komunisti zaradi njegovega krščanstva niso zaupali, ki pa je skupaj z njimi podiral staro, a se ni znal do kraja vključiti v novo družbo (str. 15).

Inkret je pripoved o Edvardu Kocbeku razdelil na smiselna poglavja, ki v kronološkem redu kažejo tok Kocbekovega življenja in dela.

Uvodnemu kratkemu poglavju z naslovom Kdo je ta človek, ki prinaša generalno oznako, sledi poglavje o Kocbekovi mladosti v rodnem Vidmu ob Ščavnici, potem njegovo šolanje na gimnazijah v Ptuju in Mariboru, kjer se je začel razvijati v smer katoliškega mladinskega križarskega gibanja. Kratko je omenjen njegov dveletni študij bogoslovja, ki ga je na zapoved svoje vesti v strahu in pogumu zapustil in že v mladosti postal sumljiv katoliški cerkveni hierarhiji, čeprav je vse življenje ostal pravi evangelijski kristjan. V jeseni 1927 se je vpisal na romanistiko in slavistiko na ljubljanski univerzi in se vključil v križarsko gibanje. Študijsko leto 1928/1929 je preživel na univerzi v Berlinu, po vrnitvi pa hitro diplomiral oktobra 1930. Že marca 1931 je dobil službo profesorja suplenta na gimnaziji v Bjelovarju in po letu dni enoletno francosko štipendijo za študij v Lyonu, kjer se je poglobil v francosko literaturo in se zbližal s francosko personalistično mislijo.

Ker mu v Bjelovarju ni bilo všeč, je prosil za premestitev v Slovenijo, dobil pa je profesorsko mesto v Varaždinu. Tu je spet veliko pesnil in nekaj malega objavil v Domu in svetu. Spoznal je ljubezen svojega življenja, bodočo ženo Zdravko. Konec leta 1934 mu je katoliška Nova založba izdala pesniško zbirko Zemlja, ki je doživela zelo odobravajoč sprejem ne samo med katoliškimi kulturniki. Kocbek se je povzpel med najvidnejše slovenske pesnike. Zavedajoč se pomena te pesniške zbirke jo Inkret doživeto predstavi in zelo izčrpno tudi vse odmeve nanjo. Ta pesniška zbirka je Kocbeku vse življenje ostala najljubša.

Razumnik pred odločitvijo

Mnogi njegovi prijatelji so pričakovali, da mu se bo po izidu Zemlje na široko odprl vir hipokrene. Toda zgodilo se je prav nasprotno. Kocbek je kot pesnik v javnosti utihnil za skoraj dvajset let. Inkret precizno in lucidno pojasnjuje, kako je po letu 1936, ko je bil službeno prestavljen v Ljubljano, Kocbeka ujel tedanji čas ter njegovi ideološki in politični problemi, ki se jim je intenzivno posvetil.

Na kratko. Spomladi 1937 je v Domu in svetu objavil esej Premišljevanja o Španiji, ki je zaradi nekaterih ocen o vlogi španske Katoliške cerkve povzročil vihar ogorčenja v oficielnih katoliških krogih in dokončno idejno in politično polariziral slovenske katoličane. V začetku leta 1938 je Kocbek z nekdanjimi križarskimi somišljeniki in nekaterimi mlajšimi krščanskimi socialisti ustanovil revijo Dejanje, ki ji Inkret upravičeno posveti celo poglavje (str. 97–122). Precej natančno in zadeto analizira Kocbekove članke v Dejanju, od uvodnega (Slovenski človek) do zadnjega (Razumnik pred odločitvijo) mesec dni pred okupacijo. V prvem članku izpostavi Kocbekove misli, da je Dejanje »zbirališče sproščenih, zavzetih kritičnih ljudi, ki se niso pripravljeni podrediti pragmatičnim računom in ki zavračajo vsakršno ideološko politično redukcijo tako na levi kot na desni, zavzemajoč se za pogumno in celovito osebno razumevanje do družbene resničnosti, posebej še slovenske«. In Kocbekov zaključek: »Kadar bo človek v Slovencu premagal svojo svetobežnost in prerasel bojazen z junaštvom, se bo položaj slovenskega naroda spremenil.«

Ob nacifašistični okupaciji je Kocbek prišel na misel, da je napočila usodna ura za slovenski narod, ki jo mora ta izkoristiti. Kocbekovo udeležbo v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji Inkret strne v poglavju Adam, kje si. Inkret na začetku poglavja (str. 132) pove, da Kocbekovo vključevanje v uporniško združenje ni bilo hitro in brez oklevanja … »Kot politični neodvisni katoličan, križar, vsaj načelno ni imel pomislekov zoper sodelovanje z 'brezbožnimi' komunisti. /…/ Vznemirjali sta ga pa njihova nereflektirana pripadnost Sovjetski zvezi in njihova politika, usmerjena proti stereotipno nasprotnemu kapitalizmu in plutokracijam, bolj ali manj indiferentna pa do tiste hujše nevarnosti, ki sta jo za majhne narode predstavljala Hitler in Mussolini. Na drugi strani pa ga je privlačila njihova uporniška odločnost. Verjel, da so prav komunisti nosilci stvariteljskih sil zgodovine.«

Kocbekove dileme s komunisti so se razpršile ob Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo. Že julija 1941 se je približal uporniški organizaciji, ki se je po 22. juniju začela imenovati Osvobodilna fronta. V njej so že bili krščansko-socialistični sindikalisti. Kocbek se je 16. septembra udeležil sestanka tretjega plenuma OF in bil potrjen kot njegov član. Tako je sodeloval pri usodnih daljnosežnih sklepih tega plenuma, ki so z razglasitvijo OF za vrhovno in edino slovensko narodno predstavništvo v času NOB nekako uzurpirali vodstvo naroda in odprli pot z državljansko vojno. O tem so pričali še drugi sklepi, na primer o zaščiti slovenskega naroda, ki je zagrozil vsem nasprotnikom OF s hudimi kaznimi, tudi smrtno. »Kocbeka vse to v tistem trenutku ni motilo, bil je navdušen, prav ekstatičen, ob vtisu, da se ustvarja med sodelujočimi nova pristna človeška bližina. Ni se zavedal, da komunisti v OF igrajo še svojo posebno igro.« (str. 139)

Kocbek se je v jeseni 1941 poskušal čim bolj zliti z novo slovensko borbeno združbo. Sredi novembra je pred zastopniki CK ZKS razložil temelje osvobodilnega sodelovanja krščanskih socialistov. To je eden temeljnih dokumentov, ki najbolj jasno razkriva Kocbekovo in krščansko-socialistično stališče, ki so se ga držali vso vojno.

Inkret ta Kocbekov referat in stališča v njem prvič kritično pokomentira: »Nekam na hitro in na lahko je skušal razrešiti kvadraturo ideološkega kroga: na prvi strani je priznaval nujnost diktature v objektivnem svetu eksistence. /…/ obvezno za vse člane narodnega kolektiva. /…/ na drugi strani pa v isti sapi poudarjal, da živi človek predvsem v osebnem svetu, tu pa nikakor ni mogoče znanstveno določiti, katera duhovna spoznanja so prava. Ni se zavedal protislovja, kako je mogoče z diktaturo zavarovati napredek v družbenem področju in kako je hkrati mogoče v miselnem svetu preprečiti nasilje in dogmatizme.« (str. 143)

»Lahkovernež in fantast«

Inkret omenja, kako je Kocbek konec leta za IO OF sestavil magno karto slovenskih pravic, toda KPS se je uklonila CK KPJ in te deklaracije ni nikoli objavila.

Spomladi 1942 se je po Inkretu v Kocbeku stopnjevalo nelagodje, ker je opazil, »da se komunistična partija oholo deklarira kot avantgarda in elita OF in da minimalizira vlogo nekomunističnih skupin v OF« (str. 155). Morda je bil to še zadnji čas, ko bi Kocbek lahko izstopil, toda on je takšno misel odganjal od sebe, v naivnem prepričanju, da bo njegovo vztrajanje lahko preprečilo državljansko vojno.

Inkret pokaže, kako je Kocbeka po odhodu v partizane maja 1942 prevzelo navdušenje nad partizanstvom, in opisuje njegovo partizansko avanturo do februarja 1943. Avtor omenja še partijsko konferenco na Cinku v Kočevskem Rogu v začetku julija, kjer so bili komunisti sami med seboj in je na njej Kidrič šablonsko dogmatsko razložil, da so krščanski socialisti s Kocbekom subjektivno čisto v redu, objektivno pa kot kristjani ogrožajo bojno enotnost, in še pristavil, da »avantgarde revolucionarnega boja ni moč graditi na ničemer drugem kot na dialektičnem materializmu« (str. 169). Inkret pravilno ocenjuje, da je bila to najava ideološko-političnega obračuna pol leta pozneje z dolomitsko izjavo. Inkret nato pravi, da je bilo z dolomitsko izjavo »z dnevnega reda dokončno odstranjeno odločilno vprašanje – ali naj se OF razvije v najvišjo demokratsko unijo … ali pa naj postane zgolj partijski instrument za izvajanje poljubnih družbenih in političnih načrtov«. Ugotavlja, da Kocbek – »politični lahkovernež in fantast« (tu ga prvič tako označi) – na to možnost v zimi 1943 očitno še ni mislil. (str. 193)

Označbo »lahkovernež in fantast« Inkret še nekajkrat uporabi pri ocenjevanju nekaterih poznejših Kocbekovih dejanj. Teh aktivnih Kocbekovih dejanj pa je bilo vse manj. Partija ga je popolnoma iztisnila iz aktivnega odločanja. Lahko je samo še pasivno pritrjeval njenim odločitvam, s katerimi se je intimno strinjal ali pa tudi ne.

Jeseni 1943 pa se je partija odločila, da Kocbek po drugem zasedanju Avnoja v Jajcu ostane kot član Titove revolucionarne vlade v Bosni popolnoma odstranjen iz slovenskega političnega življenja. V knjigi je kratko popisana Kocbekova pot v BiH, njegova misija poleti 1944 v Rimu in nato dobro leto ministrovanja v zvezni vladi v Beogradu. Zlasti tu se mu je ob partijski aroganci in revolucionarnem nasilju že porajal dvom o čistosti NOB, kar je zaupal svojemu dnevniku. Nikoli pa ni podvomil o pravilnosti svoje življenjske odločitve za udeležbo v NOB.

Izgon iz tovarišije

Ob vrnitvi v Slovenijo januarja 1946 je bil srečen in si je obetal ustvarjalno delo in sooblikovanje novega slovenskega življenja. Toda usoda se je še enkrat kruto poigrala z njim. Med njim in partijsko avantgardo se je ustvarjal čedalje večji propad in hlad. Dali so mu sicer v javnosti ugledno funkcijo podpredsednika prezidija ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije, a brez možnosti vplivanja in odločanja v slovenski politiki. Kocbek si ni hotel ali mogel priznati, da so ga tovariši izigrali.

V takšnem položaju se je spet obrnil v literaturo in konec leta 1949 izdal partizanski dnevnik o svojem prvem letu partizanstva maj 1942–1943 z naslovom Tovarišija. Po prvih ustnih ugodnih ocenah nekaterih iz tovarišije so se v partijskem vrhu začele kritike.

Takoj po izidu Tovarišije se je Kocbek posvetil čisti beletristiki. V obliki novel je poskušal pokazati nekatere probleme partizanstva drugače kot dotedanja pragmatična literatura. Inkret ocenjuje, da »je vprašanje o etični ontološki odgovornosti osrednje vprašanje Kocbekovih novel. Kot moralist ga zastavlja neizprosno silovito. Prikazuje tisto mejno situacijo, v kateri se zgodovinski človek sreča s smrtjo, vseeno postavlja na kocko svoje življenje ali je pripravljen ubijati v imenu visokih zgodovinskih ciljev /…/ Ni različnih smrti, smrt je nepreklicna in enaka za vsakogar« (str. 307).

Komunistom je bilo Kocbekovo prikazovanje NOB v knjigi Strah in pogum (izšla je jeseni 1951) popolnoma nesprejemljivo, nerealistično, zgrešeno, moralna relativizacija osvobodilnega dejanja in zaslug partije. Novele Strah in pogum so izkoristili, da ga naženejo iz tovarišije. Jeseni 1951 so o Kocbeku razpravljali vsi najvidnejši slovenski forumi, od CK KPS prek starega do novega vodstva OF. Vsi so neusmiljeno udrihali po Kocbeku, najhuje Edvard Kardelj, ki je izjavil, da je Kocbek ničla. Januarja 1952 pa je proti Kocbeku ustrelil še njegov neposredni partizanski tovariš in stanovski literarni kolega Josip Vidmar z estetsko kritiko novel. Žal pa je bila to kaj malo estetska kritika, temveč predvsem ideološka in politična in nič kaj dostojna. Marca 1952 je ljudska skupščina LRS Kocbeka razrešila politične funkcije in ga poslala v pokoj.

S tem je bil Kocbek za vedno odstranjen iz slovenskega političnega življenja in za celih deset let tudi iz vsega javnega življenja. To desetletno obdobje hudih režimskih napadov, strahu za golo eksistenco, izgube mnogih t. i. prijateljev in kolegov, strahotne moralne stiske in nemoči literarnega ustvarjanja Inkret popisuje v poglavju Desetletje pogreza (str. 339–386).

In stoletje bo zardelo

Leta 1963 se je Kocbeku uspelo vrniti v javnost kulturnega življenja s pesniško zbirko Groza, ki je prinesla predvsem njegovo partizansko liriko. Inkret natančno popisuje vse probleme in ovire, ki so se postavljali izidu Groze, nato pa vse pozitivne odmeve na knjigo. Negativnih je bilo malo. Pove, da sta se Kocbeku kmalu po izidu vrnila dobra volja in optimizem. Leto dni po izidu knjige mu je bila podeljena Prešernova nagrada. Kocbek se je naslednje desetletje posvečal le literaturi in se izogibal politike. Užival je čedalje večje simpatije in priznanja pri manjši literarni in širši kulturniški srenji, kljub temu pa ga je tajna policija še stalno budno nadzorovala.

Toda še enkrat je vznemiril slovensko politično javnost. Za njegovo sedemdesetletnico sta ga nameravala tržaška prijatelja, pisatelja Boris Pahor in Lojze Rebula, počastiti z izdajo njegovega obsežnega intervjuja. Kocbek se je po dolgem prigovarjanju odločil spregovoriti jasno, iskreno in po svoji vesti, ki ga je leta težila, tudi o najtežjih vprašanjih, kot so revolucija, dolomitska izjava in poboj domobrancev po vojni. Delo se mu je zaradi težine problematike in odgovornosti, ki jo je čutil, zavleklo daleč prek njegovega jubileja. Brošura z intervjujem je izšla v Trstu za jožefovo 1975. Znova je vzbudila neverjeten vihar v slovenski komunistični javnosti, ki jo je orkestriral kar sam CK ZKS. Dolžili so ga napačnega prikazovanja NOB, laži, saboterstva OF in socialistične graditve.

Onemogočena mu je bila vsaka obramba. Inkret vse to neetično divjaško nekulturno obračunavanje z do kraja zvestim partizanom natančno in pretanjeno popisuje in ocenjuje. Tudi zaradi takšnega komunističnega pogroma je upravičen naslov knjige In stoletje bo zardelo, čeprav se je Inkret zanj odločil na podlagi verza neke Kocbekove partizanske pesmi.
Kocbeka je takšno pogromaštvo hudo prizadelo in pospešilo njegovo bolezen. V tolažbo mu je lahko bilo le to, da ga je v tem zadnjem komunističnem obračunu podpiralo mnogo več ljudi kot leta 1951/1952, zlasti pa mlada generacija Slovencev, ki se niso več bali komunističnega režima in se mu niso bili več pripravljeni udinjati. Za te je bil Kocbek svetilnik človeške svobode in svobodnega umetniškega in političnega udejstvovanja.

Če pokomentiramo še večkrat izraženo oceno o Kocbekovi tragičnosti, drži to samo na pol; bil je tudi srečen radoživ človek in užil je mnogo sreče in priznanja. Trpljenja pa je moralo biti ravno toliko, da je iz njega nastalo veliko prepričljivo človeško delo na umetniškem, publicističnem in političnem polju.

Edvard Kocbek je našel v Andreju Inkretu najbolj kompetentnega, občutljivega in prepričljivega biografa, ki je bil sposoben napisati vrhunsko delo slovenske humanistike. Vse čestitke avtorju in založbi Modrijan za krasno opremo knjige.