Egipt bržkone ne bo več tako pasivno opazoval mrcvarjenja Palestincev

Čeprav so medijsko veliko bolj v ospredju dogodki v Magrebu, se revolucionarni val širi tudi na vzhodu arabskega sveta. Protestniki se zgrinjajo na ulice v Jemnu, Jordaniji, Omanu, Iraku... So njihovi motivi enaki kot motivi protestnikov na severu Afrike? Čaka njihove voditelje enaka usoda?

V sedanji situaciji se stvari preveč generalizirajo. Veliko se govori o teoriji domin, po kateri naj bi za Tunizijo, Egiptom in nemara Libijo padli tudi drugi režimi, vendar mislim, da se je treba tovrstnega napovedovanja lotiti bolj analitično in ugotoviti naslednje: protesti proti režimom niso povsod enako številčni (v Jordaniji, Alžiriji, pa tudi v Jemnu demonstrira mnogo manj ljudi kot v Egiptu), protestniki nimajo povsod enakih zahtev (v Jordaniji, na primer, ne zahtevajo padca kraljevine), izluščiti pa je mogoče tudi obrazec, po katerem so najbolj ogroženi režimi, ki so najbolj intenzivno implementirali neoliberalno ekonomsko politiko in delujejo v državah z najbolj homogeno strukturo prebivalstva. Ni torej naključje, da sta padla ravno režima v Tuniziji in Egiptu, ki sta poleg Libije, Jordanije in Saudske Arabije populacijsko najbolj homogeni državi.

Za stabilnost posameznega režima je torej izjemno pomembno vprašanje, ali se ta lahko nasloni na neko specifično religijsko, etnično ali plemensko skupino v družbi, ki ji vlada. Sirski režim se tako lahko nasloni na 15 odstotkov šiitskega nusajritskega prebivalstva, iz katerega sam izhaja in s katerim je popolnil varnostne sile, bahreinski režim na 30 odstotkov sunitskega malikitskega prebivalstva, jemenski predsednik Ali Abdulah Saleh pa na dobro tretjino sunitskega šafitskega prebivalstva, kateremu se lahko predstavlja kot zaščitnik pred šiitskimi zajditskimi uporniki na severu države in secesionisti na jugu, v nekdanji britanski koloniji Aden. Treba je torej razlikovati okoliščine, v katerih se nahaja posamezni režim, poleg naštetega pa je pomembno tudi dejstvo, ali je v državi pred nastopom režima obstajalo neko nestabilno stanje ali ne. Če, na primer, pogledamo Sirijo, se je od neodvisnosti leta 1946 do nastopa baasistične oblasti leta 1963 zvrstilo kar deset državnih udarov, zato lahko režim trdi, da je državi prinesel vsaj relativno stabilnost.

V vsem tem vrenju se zdi saudski režim neverjetno trden. Kaj je skrivnost odpornosti tamkajšnje kraljeve družine na revolucionarno dogajanje v soseščini? Zgolj represija ali še kaj več? Omenili ste ga namreč v isti »ogroženi« skupini kot Tunizijo in Egipt.

Res je, Saudska Arabija je med tistimi državami, ki imajo zelo homogeno prebivalstvo; izjema je 10-15 odstotkov šiitov dvanajstnikov, ki živijo na severovzhodu države, kjer so tudi najpomembnejša naftna nahajališča. Toda saudski režim podkupuje prebivalstvo z zaslužki od prodaje naftnega bogastva. Gre za tako imenovano rentno državo. Ker jim ni treba plačevati davkov, so državljani mnogo manj zainteresirani za natančno nadziranje oblasti. Ni naključje, da je saudski kralj Abdulah pred dnevi državljanom obljubil še večje bonitete. Pri sedanjih visokih cenah nafte si lahko tamkajšnji režim to privošči, čeprav marsikomu v Saudski Arabiji ni všeč njegova proameriška zunanja politika in ekscesna zapravljivost, ki je v popolnem nasprotju z družbenoekonomsko doktrino islama.

Nekako v senci dogajanja v drugih državah so ostali protesti v Bahreinu, majhni otoški kraljevini v Perzijskem zalivu, ki pa je za ZDA precej pomembna, mar ne?

Res je. Verjetnost padca sunitske dinastije Al Kalifa, ki Bahreinu vlada od njegove osamosvojitve leta 1971, je sicer precej majhna. Režim se lahko namreč nasloni na varnostne sile, ki jih je popolnil izključno s sunitskim prebivalstvom. Poleg tega je tam sedež ameriškega petega ladjevja, zato si ZDA bržkone ne bodo dovolile podpreti ljudskega vrenja, ki bi lahko spodneslo režim. Tamkajšnje razmere moramo gledati v kontekstu iransko-arabskih nasprotij oziroma ameriške gradnje bojne črte proti Iranu. Šiiti dvanajstniki v Bahreinu so namreč v očeh arabskih sunitov, pa tudi ZDA, nekakšna peta kolona Irana. Po mojem niti arabski sunitski režimi niti ZDA ne bodo dovolili, da bi v Bahreinu na oblast prišli šiiti, ki tvorijo večino prebivalstva, in začeli voditi do Irana prijaznejšo politiko. Ni naključje, da so že v prvih dneh protestov v podporo vladajoči rodbini v Manamo prišli zunanji ministri vseh zalivskih držav, kjer so trdno na oblasti sunitske vladajoče strukture.

Morebitni padec kralja Hamada ibn Isa al Kalifa in ustanovitev šiitske republike bi bila torej izjemno pomembna zmaga Irana v regionalni »hladni vojni« s Saudsko Arabijo?

Tako je. Trenutne razmere je treba razumeti v kontekstu ameriške zrušitve režima iraškega predsednika Sadama Huseina leta 2003. Irak je, zgodovinsko gledano, zibelka šiizma in hkrati po mnogih kazalcih najpomembnejša država za šiizem. Od dvanajstih imamov, ki jih častijo privrženci dvanajstniškega šiizma, najbolj številčne šiitske ločine, ki ji pripadajo tako iranski in iraški, kakor tudi bahreinski šiiti, jih sedem prihaja iz Iraka. Kaj hočem povedati? Ko so šiiti po prvih svobodnih volitvah v Iraku leta 2005 prevzeli oblast v tej državi, je bil to močan signal šiitom drugod po arabskem svetu, da nastopa nekakšna šiitska pomlad. To je bila tudi vzpodbuda šiitom v Bahreinu, da bi se otresli vladavine tamkajšnje manjšinske populacije, pa tudi v Libanonu in drugod. Vse odtlej se sunitski režimi v arabskem svetu skorajda panično bojijo krepitve šiitskega oziroma, kot pravijo temu, iranskega vpliva. Iran nima tako velikega pomena za šiite zgolj zato, ker je od 85 do 90 odstotkov tamkajšnjega prebivalstva dvanajstniških šiitov, ampak tudi ker je bil prva država, kjer je bil leta 1501 dvanajstniški šiizem razglašen za državno religijo. Zato skušajo sunitski režimi na vsak način ustaviti krepitev iranskega vpliva v drugih delih Bližnjega vzhoda.

Kakšna je sicer vloga Irana v trenutnem vrenju v arabskem svetu? Priča smo dvolični politiki Teherana, ki na eni strani spodbuja arabske protestnike, na drugi strani pa zatira svoje.

Mislim, da Iran nima nobene neposredne vloge pri spodbujanju protestov. Ti so bolj ali manj spontani in izvirajo iz samih držav. Po eni strani se strinjam z vašo tezo o dvolični politiki iranskih oblasti, vendar pa bi rad opozoril na potrebo po razločevanju med trenutnim dogajanjem v arabskem svetu in dogajanjem v Iranu, ki so ga že pred dvema letoma pretresali precej množični, »zeleni« protesti. Če spet omenim strukturalistično teorijo, v Iranu so z revolucijo leta 1979 padle elite, ki so bile nastavek za ohranjanje zahodnega vpliva, in Iran si vse odtlej kot država z drugimi največjimi zalogami zemeljskega plina in petimi največjimi zalogami nafte prizadeva izstopiti iz periferije, tudi z jedrskim programom, ki ga razvija v zadnjih letih. V luči teh prizadevanj je treba brati tudi nenehne ameriške pritiske na Teheran. Ne zanikam, da so protesti v Iranu v precejšnji meri spontani, vendar se je treba zavedati, da tam že vsaj nekaj let delujejo ameriške posebne enote, ki se skušajo opreti predvsem na neperzijsko prebivalstvo, Kurde in Beludže, zato nisem povsem prepričan, ali so bile demonstracije v Iranu leta 2009 res popolnoma spontane. Pomembno vlogo bi lahko igrala manipulacija prek sodobnih tehnologij. Iranski režim ima to prednost, da vsaj v določeni meri skuša ohranjati socialno kohezivnost v državi.

Kakšne posledice bodo imele revolucionarne spremembe na strateško razmerje sil na Bližnjem vzhodu? Je mogoče pričakovati korenite spremembe, morda celo zaton doslej prevladujočega vpliva ZDA?

Skorajda si ni mogoče predstavljati situacije, v kateri bi lahko ZDA na Bližnjem vzhodu ohranile enako stopnjo hegemonije oziroma vpliva kot so ga imele še včeraj. Spremembe so možne predvsem na treh področjih. Prva je ustavitev prodora neoliberalnih ekonomskih politik. Zatem sprememba zunanje politike držav, kjer so padli režimi. Predvsem v Egiptu bi se lahko nove oblasti, izvoljene na svobodnih volitvah, vrnile k zunanji politiki, ki bi bolj upoštevala cilje arabskega nacionalizma, med katerimi je najpomembnejši Palestina. Povedano drugače, če bo prišlo do svobodnih volitev, Egipt prav gotovo ne bo več tako pasivno kot doslej opazoval izraelsko-ameriškega mrcvarjenja Palestincev. Tretja možna sprememba je povečanje skepse do procesa, ki mu pravimo globalizacija, v bistvu pa gre za uveljavljanje ameriške materialistično-individualistične paradigme.

Če pa bi se uresničil po mojem mnenju ne prav verjeten radikalni scenarij, po katerem bi popadala večina režimov v regiji, pa bi se znala pojaviti želja po redefiniranju odnosov med Bližnjim vzhodom in Zahodom ko gre za vprašanje nafte. In sicer tako, da bi prvi vendarle dobil večjo besedo pri določanju cene nafte, načina črpanja..., da bi torej nehal biti zgolj bolj ali manj pasivni proizvajalec nafte za potrebe Zahoda.

Kako utemeljeni so v zadnjih tednih večkrat izrečeni strahovi Izraela, da bi vsak vzpon islamistov v Egiptu avtomatično pomenil konec campdavidskega miru s to državo?

Te strahove je treba jemati z veliko rezervo, saj ne glede na to, kdo bi se na svobodnih volitvah povzpel na oblast v Egiptu, tudi če bi bili to Muslimanski bratje, obstajajo strukturni razlogi za to, da se bo campdavidski sporazum ohranil. Ta sporazum je bil vendarle quid pro quo; Egipt je v zameno za mir dobil Sinaj in če bi kdor koli odstopil od tega sporazuma, bi se vprašanje Sinaja znova odprlo. Poleg tega je Egipt ekonomsko tako šibka in od zunanje finančne pomoči tako odvisna država, da si preprosto ne more privoščiti rožljanja z orožjem, pa tudi vojaško je neprimerno šibkejši od Izraela. Če k naštetemu prištejemo še dejstvo, da ima Izrael močnega varnostnega zaveznika v ZDA, je jasno, da si Egipt ne bo privoščil zaostrovanja položaja. Na drugi strani so tudi Muslimanski bratje precej pragmatična organizacija, ki po mojem mnenju sploh ne nasprotuje obstoju Izraela kot države, ampak »le« nadaljevanju izraelske okupacije palestinskih ozemelj.

Ustvarja se torej lažna dilema, da obstajata zgolj dve možni alternativi: ohranitev statusa quo, ki vključuje tako campdavidski sporazum kot pasivno vlogo Egipta glede palestinskega vprašanja, ali pa zavrnitev campdavidskega sporazuma, ki prinaša nevarnost za Izrael. Realnost je ta, da se bo campdavidski sporazum ohranil, nova egiptovska oblast pa bo, če bo kolikor toliko demokratična, bistveno bolj občutljiva za vprašanje Palestine oziroma za to, ali lahko Izrael povsem neovirano krši mednarodno pravo in odpravlja možnosti za suvereno in življenjsko sposobno palestinsko državo.

V zadnjem desetletju smo lahko spremljali, kako eden za drugim propadajo zahodni poskusi izvoza demokracije v Irak, Afganistan in na palestinska ozemlja. Bo zdaj, ko so spremembe avtohtono pogojene in se dogajajo od spodaj navzgor, demokracija vendarle zaživela tudi v tej regiji?

Pri tem je nujno upoštevati zgodovino oziroma kolonialno obdobje. Takrat so namreč kolonialne sile sistematično ustavljale procese demokratizacije. V Egiptu so Britanci med letom 1922, ko so državi podelili formalno neodvisnost, in letom 1952, ko je skupina častnikov zrušila neformalno britansko oblast, ves čas onemogočali resničen razvoj demokratičnega sistema. Demokratične institucije in demokratična kultura so torej zaradi kolonialne zgodovine na Bližnjem vhodu slabo razvite in zelo ranljive. Iluzorno je pričakovati, da bo od zunaj vsiljena demokracija uspešno delovala. Zdaj imamo res opravka z bolj avtohtonimi procesi, ki pa jih zaradi nerazvite politične kulture čakajo še številne ovire.

Tovrstno napovedovanje je sicer vedno nehvaležno, pa vendar - kaj menite, kako bomo čez leta gledali na trenutno dogajanje v arabskem svetu? Kot na še eno zamujeno priložnost za demokratizacijo regije ali kot na bližnjevzhodno različico evropskega leta 1989?

Vsekakor bomo na te dogodke gledali kot na pomembno zgodovinsko epizodo, vendar se mi vzporednica z letom 1989, ki se pogosto pojavlja, ne zdi najbolj ustrezna. Zakaj? Tega leta je s padcem berlinskega zidu po vsem svetu zavladala ena sama politično-ekonomska paradigma, to je paradigma liberalne demokracije in kapitalizma svobodnega trga. Sedanji upori pa so naravnani prav proti neoliberalni ekonomski politiki. Ni naključje, da se je ta upor zgodil ravno na Bližnjem vzhodu, kajti islam kot družbeno-ekonomski sistem je popolnoma nasproten neoliberalizmu. O tovrstni edinstvenosti muslimanskega sveta je že leta 1992 govoril Francis Fukuyama v svojem delu Konec zgodovine. Trije bistveni elementi tega nasprotja so odnos do individualizma (medtem ko je liberalna anglosaška paradigma povsem individualistična, islam sicer priznava posameznika, vendar ga vpenja v imperativ ohranjanja skupnostne kohezivnosti), odnos do pohlepa (na Zahodu vse od Adama Smitha naprej velja, da je pohlep gonilna sila kapitalizma, islam pa ima do pohlepa izrazito odklonilno stališče) in odnos do trga (medtem ko je v anglosaškem svetu trg glorificiran, češ da je tisti, ki naj bi zagotovil najboljše ekonomske in družbene rezultate, je islamski pristop do trga zelo skeptičen).

Zaradi navedenega se mi zdi malce neprimerno govoriti o primerjavi sedanjih vrenj s položajem v Evropi leta 1989. Nenazadnje to leto le ni bilo tako izrazito in zgolj pozitivno, saj je kapitalizem takrat izgubil tistega ideološkega nasprotnika, ki ga je prisiljeval k popuščanju na področju socialne države. V tem smislu lahko sedanje vrenje na Bližnjem vzhodu prinese precejšnjo spodbudo tistim progresivnim silam v zahodnem svetu, ki že vrsto let, najmanj pa od izbruha globalne finančne krize leta 2008, ugotavljajo, da je obstoječa ekonomsko-socialna situacija izjemno nepravična, da bi vendarle uspele artikulirati neko bolj pravično družbeno-ekonomsko alternativo.

Prvi del intervjuja preberire TUKAJ.