Egiptovska prihodnost 
je odprta za vse

Deset mesecev po začetku arabske pomladi in skoraj devet mesecev po padcu egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka je Heba Sidhom, nova egiptovska veleposlanica v Sloveniji, prepričana, da se bo »spomladansko« ozračje v arabskem svetu le še stopnjevalo. Revolucija je dolgotrajen proces in njenih učinkov se ne splača ocenjevati prehitro, saj je hitro mogoče priti do napačnih zaključkov, ocenjuje.

Prepričana je, da bodo prihajajoče egiptovske parlamentarne volitve dokazale, da »nihče ni ukradel revolucije in da je islamistični Egipt domena znanstvene fantastike«. Strinja se, da egiptovska zgodba – ključ celotne arabske pomladi – še zdaleč ni končana in da je treba vsako državo v regiji, ki doživlja zgodovinske pretrese, razumevati posamično.

Od padca Hosnija Mubaraka, proti kateremu poteka 'sojenje stoletja', je minilo devet mesecev. Čez tri tedne bodo v Egiptu prve prave parlamentarne volitve v zgodovini. Kaj in kje je današnji Egipt?

Egipt je v zadnjih mesecih prehodil dolgo pot. Od 25. januarja se je zgodilo veliko drastičnih, vendar pozitivnih sprememb. Toda bodimo iskreni. Ni šlo vse gladko. Naleteli smo na številne težave. Največje so v gospodarstvu. Nekaj časa skoraj nismo imeli turistov. Tržišče se je skrčilo – politični pretresi so ga dodobra pretresli. Imeli smo tudi nekaj varnostnih incidentov. Če soočimo pozitivne in negativne plati revolucije, ni dvoma – Egipt je na pravi poti. Politično ozračje je obetavno. Revolucija je bila pozitiven zgodovinski dogodek, zaradi katerega sem ponosna, da sem Egipčanka. Na demonstracijah proti nekdanjemu režimu so sodelovali predstavniki vseh slojev egiptovske družbe. Na trgu Tahrir je bilo veliko mladih, zdravnikov, intelektualcev, poslovnežev … Volja po prisotnosti na demonstracijah in želja po skupnem glasu po spremembah sta bili enormni. To je bilo zares lepo. Zato so protesti uspeli.

Tudi zato bodo Egipčani čez tri tedne prvič v zgodovini imeli možnost na parlamen tarnih volitvah izraziti svobodno voljo. Kakšna so vaša pričakovanja?

Izbira bo ogromna. Kot kaže, bo volilna udeležba visoka. Imamo veliko novih političnih strank in gibanj. Politično življenje je nadvse živahno. V njem so zastopani vsi Egipčani. Ni ideje, ki je ne bi bilo mogoče najti. Danes si vsak Egipčan želi biti politično dejaven. Še nikoli nismo imeli izbire. Gamal Abdel Naser. Anvar Sadat. Hosni Mubarak. In pika. Količina politične volje je neizmerna, kljub nekaterim varnostnim in socialnim motnjam, ki so resno ogrozile stabilizacijo Kaira. Recimo nedavni napadi na kopte, egiptovske kristjane. To je bilo zelo žalostno. Tako je bila ustanovljena komisija, ki mora ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo in kdo je kriv. Za prihodnost naše države je medverska skupnost ključna. Verjamem, da bo tako. To dokazuje naša zgodovina. Egiptovska prihodnost je odprta za vse. O tem se bodo na volitvah lahko prepričali tudi številni tuji opazovalci in novinarji.

Marca – dober mesec po Mubarakovem padcu – smo uspešno izvedli referendum o ustavnih spremembah. Nujno namreč potrebujemo novo ustavo. Ta že nastaja. V ustavo, ki bo ključen dokument in podlaga za resnično demokracijo, moramo prevesti voljo prebivalstva. Parlamentarnim volitvam bodo naslednje leto sledile predsedniške. Imeli bomo nekakšno skupno vladavino parlamenta in predsednika. Prvi predsednik, ki bo izvoljen, bo lahko kandidiral le enkrat. Naslednji – in vsi, ki mu bodo sledili – dvakrat. Učimo se na lastnih napakah. S tem bi radi tako svojim državljanom kot mednarodni javnosti sporočili, da egiptovska revolucija ni zašla v slepo ulico. Na pravi poti smo.

Vstopamo v novo zgodovinsko obdobje. V štirih, morda petih letih bomo živeli v bistveno boljši državi.

Številni egiptovski aktivisti – predvsem tisti, ki so bili med revolucijo najbolj dejavni – ter novinarji trdijo, da so jim revolucijo ukradli in da začasne vojaške oblasti delujejo po utečenih 'mubarakovskih' načelih. Vojska ne kaže volje po umiku iz politike?

Tega se zavedam. To je pomembno vprašanje. Mislim, da začasni vojaški svet, ki od Mubarakovega padca vodi državo, nima namena krasti ali si prisvojiti revolucijo. Vojska je bila od začetka na strani ljudstva. O njihovih dobrih namenih ne dvomim. Na trgu Tahrir so rešili ljudi. Zavarovali so revolucijo. Ves čas so imeli možnost, da bi si jo prisvojili in da bi se obrnili proti ljudem, a tega niso storili. Nasprotno. Politična volja protestnikov je tedaj iz dneva v dan rasla. Vojska se je tega zavedala. Toda ljudstvo tedaj niti približno ni bilo tako močno, kot je danes. Zavedanje, kaj pomeni revolucija tako v varnostnem kot političnem in družbenem smislu, je danes bistveno večje. Danes imajo vsi Egipčani svoje mnenje in ga imajo pravico javno izraziti. Od Sueza do Asvana. To morate vedeti. Ta politična volja je ves čas rasla. Ljudje natančno vedo, kaj hočejo, in se zavedajo vloge, ki jo ima vojska v egiptovski družbi. Je eden izmed njenih ključnih povezovalnih členov. Kot institucija je izjemno spoštovana. Osebno z gotovostjo trdim, da vojska ni ukradla revolucije. Tega namreč ni bilo mogoče storiti ne tedaj ne danes. Tudi če bi hoteli.

Ni ravno veliko znakov, ki bi kazali, da si vojaški svet želi ostati na čelu države. Ob tem moram dodati, da je vojska v egiptovski politiki in družbi močno prisotna od leta 1952. Ne le v vojaškem, tudi v civilnem smislu. Država, kot je Egipt – s številnim prebivalstvom in geostrateškim vplivom –, se ne more čez noč povsem distancirati od vojaškega vpliva. To ne pomeni, da Egipčani ne morejo vladati sebi, seveda lahko, vendar tistih, ki so šestdeset let tako ali drugače sodelovali pri vodenju države, ne smemo kar odsloviti. Egipt bodo vodili civilisti, po mojem mnenju pa nam mora vsaj skozi izjemno občutljivo prehodno obdobje pomagati tudi vojska, ki je imela v zadnjih devetih mesecih veliko priložnosti, da bi si zagotovila vladavino, denimo ob napadih na kopte, vendar tega ni storila. Jasno so povedali, da parlamentarnih volitev ne bodo prestavljali. To je definicija njihove politične volje, hkrati pa bi bilo nesmiselno zanikati, da imajo neke svoje načrte. To je normalno. Vsakdo jih ima. Od liberalcev do salafistov.

Še enkrat – vojaški svet je zapiral aktiviste. Mnogo jih je moralo pred vojaško sodišče. Tudi novinarji se pritožujejo, da se v uredništva vračata cenzura in nadzor. To ni obetavno.

Nekaterih zlorab ne morem zanikati. Dogajajo se. Ne smemo prehitevati dogodkov. Svoboda je proces. Smo v prehodnem obdobju. Prihaja do napak. Mislim, da bi vsi morali biti bolj potrpežljivi. Tudi vojaški svet je pod hudim pritiskom. Varnost – tako lokalna kot regionalna. Dogodki v sosednjih državah. Gospodarstvo. Sociala. Politika... Zato sem ter tja prestopijo mejo. To je sicer vredno obsojanja, vendar je razumljivo. Kljub mnogim spremembam in pravi poti, na kateri je Egipt, se demonstracije ne umirjajo. Ljudje še vedno hodijo na ulice. Vlada in vojska jih vseskozi nagovarjata, naj ne demonstrirajo preveč. Niti enega mirnega dneva ni bilo v zadnjih devetih mesecih. Ljudje ne delajo, a zahtevajo višjo plačo. Če hočejo zaslužiti za kruh, bodo morali delati. To je preprosta formula. Posli stojijo. Škoda se povečuje. To se dotika vseh Egipčanov. Ne zanikam težav, vendar moramo naprej. Čim prej. To je v našem skupnem interesu.

Se strinjate, da je za Egiptom lažji, »politični krog« revolucije, težji, »socialno-ekonomski«, pa bo šele sledil?

Popolnoma se strinjam. Po šestdesetih letih politične pasivnosti so Egipčani lačni svobode in političnega udejstvovanja, vendar to ne more nahraniti njihovih družin in jim zagotoviti služb. Čaka nas ogromno dela. Politične pravice so zagotovljene. Naslednje bodo na vrsti ekonomske in socialne pravice. Te je mogoče udejanjiti le z dobrim gospodarstvom. To je začaran krog. Turistov je manj. Industrija zelo počasi prihaja k sebi. Zato je malo tujih investicij. Težave so na borzah. Vse je povezano.

Zato ljudi prosimo, naj vendarle začnejo delati. Socialno-ekonomsko krivuljo moramo nujno obrniti v pravo smer.

V Tuniziji so na volitvah zmagali islamisti. Mnogi komentatorji napovedujejo, da se bo podobno zgodilo tudi v Egiptu. Je to le zahodna paranoja, ki jo poganjajo preživeti koncepti?

Ideja, da bodo Egipt prevzeli islamisti, sodi v domeno znanstvene fantastike. Egipt ni Tunizija! Kaj šele Libija ali Sirija! Vsako bližnjevzhodno državo moramo razumeti posamično. To še posebej velja za Egipt z vso njegovo sedemtisočletno zgodovino.

Niti najmanjše možnosti ni, da bi se Egipt po volitvah razsul na male interesne drobce. Med nami je veliko razlik, to drži, tudi problemov ni malo, toda vodi nas patriotizem. Seveda si več kot osemdeset milijonov ljudi prihodnost Egipta predstavlja zelo različno, vendar ne v skrajni obliki. 'Fundamentalistični' scenariji niso mogoči, ker smo Egipčani po naravi zelo strpni. To velja tako za muslimane kot za kristjane. V vsakem primeru bomo ostali stabilna država. V parlamentu bo domovalo ravnovesje med enimi, drugimi in tretjimi. Nihče ne bo prevladal. Ne Muslimanska bratovščina, ne liberalci, ki so se zbrali okoli novih strank in so bili pozimi na ulicah, ne pripadniki tradicionalnih egiptovskih strank, kot je naprimer al Wafd. Ob tem je marsikdaj slišati obtožbe, da so se mnogim strankam pridružili člani nekdanje Mubarakove stranke. To drži, vendar obtožbe niso smiselne, če gre za ljudi, ki si v starem režimu niso mazali rok. Njihovega sodelovanja v političnem življenju ne smemo preprečevati. Tisti, ki so bili skorumpirani ali so tako ali drugače zlorabljali oblast, morajo pred sodišče, za kar skrbi tako imenovano pravilo »izključitve iz politike«. Veliko starih kadrov se je že znašlo na sodiščih in za zapahi, vključno s predsednikom Hosnijem Mubarakom in njegovima sinovoma.

Mislim, da na volitvah nobena stranka ali politična sila ne bo dobila večine. Rezultati bodo precej razpršeni. To je dobro, saj bodo vse skrajne ideje – kakršne koli že – v parlamentu soočene z razmislekom in negacijo. Egiptovski parlament bo postal dom vseh mogočih političnih idej. Zato zavrzimo vse znanstvenofantastične scenarije.

V katerem trenutku arabske pomladi ste spoznali, da se dogaja nekaj velikega?

Ko je revolucija iz Tunizije prišla v Egipt, seveda... Nočem biti arogantna, toda Egipt je bil in je središče arabske pomladi. Ne glede na to, da so prva luč, prvi 'klik' in zelena luč prišli iz Tunizije, kjer so nam naši bratje pokazali, da je na ulicah mogoče nekaj doseči.

Dogodki v Egiptu so močno zaznamovali ves Bližnji vzhod in severno Afriko. Odmeve s Tahrirja je bilo mogoče slišati in videti v Španiji in Grčiji. Mogoče jih je videti v protestih pred Wall Streetom in tudi pred ljubljansko borzo, kjer so protestniki omenjali 'egiptovske vzornike'. Na to sem zelo ponosna. Pri nas se ni zgodila Libija, ne Sirija ali Jemen. Mubaraka niso ubili in Mubarak se ni z vojsko spravil nad svoje ljudi. Ko je nekdanji predsednik po dveh tednih vztrajanja in treh televizijskih nastopih ugotovil, da si ljudje dejansko želijo, da odide, je odšel. Naša revolucija je bila dostojanstvena in – sodeč po velikanskih spremembah in mogočih scenarijih – dokaj 'mehka'. Revolucije in zgodovinski obrati so ponavadi veliko bolj krvavi. Poglejte, kako je bilo v nekdanji Jugoslaviji. Za svobodo so umrli stotisoči. V Egiptu je bilo drugače. Zakaj? Imeli smo nekaj sreče. Ljudje na ulicah so bili neverjetno miroljubni in strpni, stari režim pa je bil dovolj patriotski, da ni napadel ljudstva.

Ko sva ravno pri dostojanstvu – kako ste videli konec polkovnika Moamerja Gadafija in resničnostni šov, ki so ga iz njegove brutalne smrti ustvarili mediji?

Kakršna koli predstava nasilja, krvi, maščevanja in sovraštva je vredna obsojanja. Kaj takega ne more koristiti ne ljudem ne državi. Med maščevanjem gre iz ljudi najslabše, kar je v njih, sili jih v zlo. To se ne bi smelo zgoditi. Arabci smo dostojanstveni. Vendar je reakcijo ljudi, ki so obračunali z Gadafijem, po vsem, kar so pretrpeli, mogoče razumeti. Medijsko poročanje je bilo neokusno in šokantno. Gledati moramo naprej in ne iskati maščevanja. To ne reši ničesar, nasprotno.

Obstajajo zakoni, ki jim moramo slediti. Tako smo delovali v Egiptu. Mubarak, njegova družina in bližnji sodelavci so zagrešili določene zločine. Za te zločine odgovarjajo pred sodiščem. Enako velja za vse, ki so zlorabljali oblast – skoraj celotno nekdanjo oblast, ki je zdaj v zaporu Tora pri Kairu in ji rečemo 'vlada iz Tore'. Le tako lahko gremo naprej.

Sirski predsednik Bašar al Asad je pred dnevi dejal, da bo v primeru mednarodne vojaške intervencije proti njegovi državi izbruhnil potres v celotni bližnjevzho dni regiji. Kako je mogoče razumeti njegove besede?

Sirska zgodba je zelo specifična in izjemno občutljiva. Sirija ni druga Libija, še manj to sme postati. Dobro veste, da Nato nikoli ne bo bombardiral Sirije. Mednarodna skupnost se zaveda, da to ni rešitev. Bašar al Asad je z grožnjo opozoril na vpliv Sirije v regiji in morebitne geostrateške posledice, ki bi jih utegnilo imeti mednarodno vojaško posredovanje. Hkrati se je zdelo, da je Asad potisnjen v kot. V Siriji danes ljudje zelo trpijo. Vzrokov je več. Nasilno obračunavanje oblasti s protestniki je le eden izmed njih in za nas je državno nasilje nesprejemljivo, kar smo večkrat javno povedali. To so na obisku v Damasku pred nekaj dnevi jasno povedali tudi visoki predstavniki Arabske lige. Upajmo, da bo tako imenovana 'arabska pobuda' uspešna.

Grožnje z bombardiranjem in sankcije proti sirskemu režimu, ki jih bo uvedla Evropska unija, ne bodo rešile sirske krize, le še spodbudile bodo Asadovo trmo, sankcije pa bodo prizadele ljudi, ne režima. Vedno je bilo tako. Treba se je pogajati, govoriti v mirnem tonu. Pokazati spoštovanje in modrost ter predstaviti skupno pobudo za rešitev. Prepričana sem, da bi, poznavajoč Asada in alavitski režim, to lahko prispevalo k pozitivnemu razpletu.

Toda najprej se mora nasilje ustaviti. Bašar al Asad mora prisluhniti svojemu ljudstvu.

Kako na egiptovske odnose z Izraelom vpliva izraelsko nasprotovanje palestinski državi? V Kairu je mogoče slišati, da so se odnosi v zadnjih mesecih močno poslabšali. Kaj to pomeni za mirovni sporazum med državama?

Odnos Izraela do palestinske države in Palestincev nasploh je nesprejemljiv. To za nas ni nič novega, saj smo v zadnjih petdesetih letih imeli ključno vlogo v mirovnih pogajanjih.

Zadnje čase se je izraelsko delovanje zaostrilo. Delujejo iracionalno, in to ne le v odnosu do palestinskega vprašanja, tudi glede odnosov z nami. Njihovo obnašanje in pogojevanje mednarodne skupnosti po tem, ko je bila Palestina sprejeta v Unesco, nas močno žalosti. To je bil velik dosežek tako za Palestino kot za pravice ljudstev. Za božjo voljo, Unesco je kulturna in intelektualna ustanova znotraj Združenih narodov, ki skrbijo za svetovni mir in varnost! Takšen odnos ter odločitev za prekinitev finančnih tokov in pospešeno gradnjo judovskih naselbin na Zahodnem bregu pomenita veliko razočaranje. Ne le za Egipčane, za večino sveta. Tudi za Slovenijo, ki je – tako kot veliko evropskih držav – podprla palestinsko članstvo. To ni le perspektiva Bližnjega vzhoda.

Trenutno v Izraelu ni videti pripravljenosti – še posebej ne pri sedanjih oblasteh – za nadaljevanje mirovnih pogajanj in iskanje skupne rešitve. Čutiti je le trmo in negativen odnos. Kadar koli dosežemo kak dogovor, je ta zelo hitro prekršen. Palestinci so pokazali ogromno volje, sodelovali v nešteto pogajanjih, hodili po svetu, palestinski predsednik Mahmud Abas je bilo izjemno fleksibilen... Toda nič se ni premaknilo. Izrael zdaj očitno ni pripravljen na resne pogovore. Zavlačujejo. Iščejo vse mogoče izgovore; nekateri so povsem irelevantni. Izrael trenutno ni zavezan miru na Bližnjem vzhodu. To nas zelo skrbi in žalosti.

Naši mednarodni dogovori z Izraelom sicer držijo. Imamo svoje obveznosti in konvencije, ki se jih držimo. Tako bo ostalo tudi v prihodnje. Stabilen Bližnji vzhod je v našem interesu in je naša odgovornost. Poskušamo biti na voljo vsem in pomagati po najboljših močeh, ne glede na to, da imamo kar nekaj težav sami s seboj. Libija je naša draga sestra. Prosili so nas za pomoč in pomagali smo jim. Palestina je naše dete, za katerega moramo skrbeti. Tu je vedno tudi naš prijatelj Sudan, ki smo mu vedno na voljo. Tunizijcem smo ponudili roko... Egipt je starejši brat, ki se zaveda svoje vloge in odgovornosti v regiji. Pojavil se je val sprememb, želje po svobodi, po novem, val močne volje, val zanikanja samodrštva in nedemokratičnosti. Tega Izrael ne razume, saj noče sprejeti, da se regija spreminja.

Kakšen bo geopolitični zemljevid Bližnjega vzhoda čez leto dni?

Geopolitični zemljevid se spreminja na bolje. Ljudje so vzeli usodo v svoje roke.