Ekovasi: Pravična družba je možna

V ekološkem naselju južno od Blatnega jezera se zbirajo snovalci novega sveta, ekovaščani iz več kot 30 držav.

Objavljeno
03. avgust 2012 16.11
Nara Petrovič
Nara Petrovič
Čez madžarsko ravnico se je razlegel klic! Južno od Blatnega jezera so se v ekološkem naselju Krišnova dolina zbirali snovalci lepšega sveta. Že četrtič sem se jim pridružil – z željo po dajanju in z upanjem, da bom spet spoznal kaj izjemnega kot že trikrat doslej.

Leta 2009 sem iz Finske prinesel seme ideje o čiščenju države v enem dnevu. Leta 2010 sem se v Italiji zavedel razsežnosti pojava ekoloških naselij in njihovega pomena pri reševanju žgočih svetovnih problemov. V letu 2011 sem spoznal pomen vode kot strateške surovine in videl praktičen primer obnavljanja vodne pokrajine, kakršnega bi bilo vredno vpeljati prav povsod. Le kaj se mi obeta letos?

Dobrodošli v Indiji!

Razmere na farmi madžarske Skupnosti za zavest Krišne so bile ob našem prihodu takšne, da so nam gostitelji kar odprto izražali dobrodošlico v Indiji. 38°C, izpadi elektrike, borna internetna povezava (če sploh), preproste sobe brez luči, asketska hrana, res kot v Indiji.

Krišnova dolina se razvija že 18 let na podlagi naukov A. Č. Bhaktivedante Swamija in pod budnim očesom Šivarame Swamija, duhovnega učitelja večine prebivalcev vasi. Teh je več kot sto, okrog šestdeset pa se jih je naselilo tudi v okolici doline, v vasi Somogyvamos. Do zdaj so pripadniki skupnosti kupili še tretjino zemlje v tej vasi, ne manjka pa zanimanja za nakup še več posestev.

Vas je tako rekoč popolnoma odklopljena od glavnih omrežij sodobne družbe. V večini hiš ni elektrike, tam, kjer je, jo pridobivajo s sončnimi celicami, ob redkih primerih, ko je potrebujejo več, priklopijo agregat. Vodovod je lasten iz tristo metrov globoke vrtine. Čez prej pusto pokrajino so zasadili 380.000 dreves (okrog 1000 različnih vrst) in izkopali več jezer.

V ličnem hlevu je več krav, ki nikoli niso skotile telička, pa vendar že mnoga leta dajejo mleko. Hrano za lastne potrebe pridelajo na zemlji, ki jo obdelujejo izključno z delom volov. Kot v Indiji, prav zares!

Na osrednjem prizorišču pred templjem so v dveh velikih šotorih že potekale priprave na srečanje ekovaščanov in navdušencev nad idejo ekovasi iz več kot 30 držav, skoraj z vseh kontinentov.

Žejni rešitev

Kosha Anja Joubert, predsednica Globalne mreže ekovasi, je letošnjo konferenco začela s temi besedami: »Ljudje so žejni rešitev.«

Po čem hrepenijo? Po smiselno strukturirani skupnosti, po ravnovesju med socialnim, duhovnim, ekološkim in ekonomskim, po optimistični viziji za prihodnost. Globalna mreža ekovasi ponuja celosten model, ki zadosti vsem tem hrepenenjem.

Zgodbe iz nekaterih držav po svetu so sicer sprva pokazale, kako globalna mašinerija še naprej melje in uničuje tisto, kar je vredno. Inci Gokmen iz turške ekovasi Güneşköy je žalostno poročala, da bodo čez ozemlje njihove vasi zgradili hitro železnico in da glede tega nič ne morejo. Ambre Solace iz Aurovilla v Indiji je poročala o strašnem orkanu, ki je razdejal velike površine gozda, ki so ga potrpežljivo zasajali petdeset let; zdaj jim »odrešenje« prinašajo motorne žage, ki podrta drevesa spreminjajo v gradbeni material. Kosha je bila razočarana, ker je nemška oblast odpovedala obljubljeno finančno podporo Afriški mreži ekovasi. Macaco Tamerice iz Damanhurja je godrnjala nad odločitvijo desničarske vlade, da v njihovi dolini zgradi sežigalnico za odpadke, in pozivala udeležence konference, da jih podprejo v zavzemanjih proti njej.

Vsi, ki so poročali o nedavni konferenci Rio+20, so izražali razočaranje. John Croft se je celo na glas razjezil: »Na konferenci sem bil besen!! Kar so pokazale oblasti naših držav, je kršitev pravičnosti! Pojem trajnosti so zamenjali s pojmom trajnostnega razvoja; vlade dejansko uničujejo rešitve in ustvarjajo probleme!«

Toda vsa ta tema je bila le za ozadje, za kontrast svetlobi, ki jo Globalna mreža ekovasi širi po svetu.

Zgodbe o uspehu

S Philipom Munyasio iz Kenije sem se zapletel v dolg pogovor, v katerem mi je povedal o mnogih pogumnih aktivnostih. Med drugim je na lastno pest zvrtal vodno vrtino za lokalno skupnost. Več tednov je hodil iskat dovoljenje na upravno enoto, pa so mu vedno znova govorili: »Pridi jutri, pridi jutri …« Nazadnje je pristal na sodišču, ker je vrtino naredil brez dovoljenja. Po plačilu kazni sto dolarjev so ga spustili domov. Še enkrat se je izkazalo, da je v današnjem svetu lažje dobiti odpustek kot dovoljenje.

Ena najbolj navdušujočih zgodb letošnje konference je vsekakor sveže ekološko naselje iz osrednje Nemčije, ki ga je predstavil Pascal Sutter. Skupina ljudi si je rekla: »Zakaj bi bile ekovasi le na severu Nemčije? Dajmo na podlagi njihovih izkušenj ustanoviti vas nekje na jugu.«

Kako na hitro ustanoviti vas? Šli so na google in vtipkali (v nemščini): »Vas naprodaj.«

Sliši se neverjetno, ampak dejansko so našli vas naprodaj nedaleč od Nürnberga, imenovano Schloss Templehof. Stari dvorec z mnogimi večstanovanjskimi stavbami v okolici, veliko moderno opremljeno kuhinjo, s precej hektarji zemlje, celo z industrijskim poslopjem. Prva cena je bila pet milijonov evrov, a je nazadnje padla na milijon in pol. Vas so kupili brez kreditov, preprosto z deleži novih ekovaščanov, projektnimi sredstvi in prispevkom občine. Sredstev je bilo dovolj tudi za obnovo nekaterih stavb. Manj kot dve leti po nakupu v vasi živi okrog 80 ljudi; delavnice in predavanja v vasi so zasedeni do konca kapacitet. Kjer je volja, je pot!

Druga zgodba o uspehu prihaja iz regije okrog Baltskega morja, kjer velike premike dosega Robert Hall, ustanovitelj švedske ekovasi Suderbyn. Vlade vseh držav iz pribaltske regije (vključno z Rusijo) so zasnovale projekt v podporo ekovasem, saj vidijo njihove blagodejne vplive. Podpirajo tudi mreženje med ekovasmi in tranzicijsko gibanje. Želijo začrtati pot ekovasem in njihov koncept odpreti širši družbi. Pristojni v UNDP (Programu ZN za razvoj) si želijo izkušnje iz Pribaltske regije prenesti tudi v Podonavje oz. Vzhodno Evropo in posamezne mediteranske regije.

Nagrada za pravično življenje

Geseko von Lüpke je predstavil alternativno Nobelovo nagrado, imenovano nagrada za pravično življenje (Right Livelihood Award), ustanovljeno leta 1980. Fond se zavzema za podporo ljudem, ki ponujajo praktične, vzorne odgovore na najbolj pereče izzive, s katerimi se soočamo.

Geseko me je že na začetku navdušil z mislijo Arneja Naessa, ki je rekel, da je pesimist za 21., vendar optimist za 22. stoletje. Zakaj me je ta misel navdušila? Zato, ker v njej tičijo realizem, modrost in zavedanje, da imajo dejanja posledice. Posledice ravnanja ljudi v zadnjih dveh stoletjih preprosto ne morejo izginiti čez noč. Če začnemo zdaj zavirati, imamo vse možnosti, da v sto letih upočasnimo do vzdržne hitrosti, če ne, si niti ne želim vedeti, kam bomo odfrčali.

Da bi vztrajali pri zaviranju, potrebujemo negotovost! Če bi bili gotovi, da bo izid pozitiven, bi si nehali prizadevati; če bi bili gotovi, da bo izid negativen, bi prav tako bržkone obupali. Negotovost in kriza tako spodbujata pozitivne družbene premike.

Vloga pionirjev v sedanji družbi je zelo delikatna. Po eni strani delujejo kot paliativna oskrba starega sistema, po drugi pa kot babice pri porajanju novega sistema.

Kako uničevalen je sedanji sistem, je razvidno že iz medijskega poročanja. Na kaj se osredotočajo poročila in časopisi? Na katastrofe, nesreče, razdejanja. Kitajski pregovor pravi: »Padajoče drevo ustvari več hrupa kot rastoči gozd.«

»Poslušajmo raje gozd, ki raste, kot drevesa, ki padajo,« je rekel Geseko ob koncu svoje predstavitve. »Da pa bi slišali gozd rasti, moramo biti tihi. Zato smo glasniki nove družbe neslišni in neopazni. Toda več nas je, kot si zmoremo zamisliti. Mi sami smo tisti, na katere smo čakali!

Kaj je prvo, kar moramo narediti? Spremeniti moramo zavest o tem, kaj sploh smo.«

Gosenica ali metulj?

Kaj se dogaja v gosenici metulja, ko se zabubi? Gosenice metuljev ne spletejo kokona kot vešče. Zabubijo se tako, da jim koža otrdi, večina notranjih organov pa se sčasoma spremeni v tekočo maso, okvirno se ohrani le nekaj organov (nevroni, oči itd.). Če v tej fazi prerežete bubo, bo iz nje pritekla zelena tekočina.

Dokler je gosenica živela, je v njej v latentnem stanju prebivalo več t. i. imago celic. V fazi bube se imago celice aktivirajo, toda imunski sistem gosenice jih pokonča. A imago celice se znova aktivirajo in začnejo spodbujati celice gosenice, da se spremenijo v imago celice. Ko nastane precej imago celic, se te začnejo združevati v grozde. Tako lažje kljubujejo prevladujočemu imunskemu sistemu gosenice, ki jih še vedno doživlja kot tujek. Tedaj se proces preobrazbe naglo pospeši, kot da bi tudi celice gosenice sprevidele, da ni več poti nazaj. Iz svoje kože sicer ne morejo, zato še naprej nasprotujejo spremembi, dokler grozdi novih celic dokončno ne spoznajo, da niso več gosenica, ampak da so metulj!

Mar ni to čudovita prispodoba današnje družbe? Zastopniki starega sistema ne morejo iz svoje kože – še naprej podpirajo bolne uničevalne mehanizme, s katerimi razžirajo podlago lastnega obstoja. Kot gosenice. Po drugi strani je v družbi vse več manjših in večjih grozdov imago celic, ki razumejo, da niso več gosenica, da so metulj.

... in prav metulj je simbol Globalne mreže ekovasi.

Ekonomija prihodnosti

Ob besedi ekonomija sem se vedno zdrznil. Po srečanju s Christianom Felberjem pa se mi ekonomija nenadoma zdi prav seksi! Zdaj vem, da to, kar nam v sedanji družbi predstavljajo kot ekonomijo, sploh ni ekonomija, to je sistemsko izropavanje posameznikov in skupnosti! Sodobni kapitalizem je grobo antidemokratičen in protiustaven, a se doslej (še) nihče ni upal postaviti proti temu.

Christian Felber je avtor novega modela ekonomije za skupno blaginjo (Gemeinwohl Öconomie, Common Welfare Economy), zasnovanega na povsem drugačnih temeljih kot sedanja ekonomija. Namesto tekmovanja in dobička uvaja sodelovanje in skupno blaginjo kot izhodiščni vrednoti.

Besede kompeticija (competition) niti ni treba spreminjati, samo vrniti ji je treba pravi pomen: »Skupaj si prizadevati za nekaj« (com pomeni skupaj). Kar se dogaja v kapitalizmu, je v resnici kontrapeticija; to deluje zelo razdiralno na elementarne vrednote.

Ustava naj bi varovala človeško dostojanstvo, demokratičnost, solidarnost, vzajemnost, sočutnost in podobne temeljne vrednote, toda sedanji ekonomski sistem spodbuja prav nasprotne »vrednote«: pohlep, sebičnost, pogoltnost, brezobzirnost, neodgovornost.

Danes je nagrajen ta, ki se vede asocialno in kot dobro podmazan kolešček v stroju melje vse okoli sebe. Denar lahko zaslužite, če izženete iz domov obubožane družine in prodate njihove nepremičnine, ne morete pa ga zaslužiti, če jim poskusite pomagati iz stiske. Kmet lahko zasluži več denarja na monokulturnih poljih, zasejanih z GSO in poškropljenih s pesticidi, kot če goji čiste, biološke, raznovrstne poljščine.

Avgusta 2010 je anketa fondacije Bertlesmann pokazala, da 90 odstotkov prebivalcev Avstrije in 88 odstotkov prebivalcev Nemčije hoče nov ekonomski red – ne želijo reform zdajšnjega reda, ampak povsem nov red.

Model ekonomije za skupno dobro ponuja najboljšo alternativo, kar sem jih do zdaj spoznal. Namesto merjenja bruto domačega proizvoda in dobička podjetij uvaja bilanco stanja skupne blaginje, BSSB (Common Good Balance Sheet, CGBS). Iz te bilance je razvidno, koliko določeno podjetje, organizacija ali institucija spoštuje človeško dostojanstvo, solidarnost, ekološko trajnost, družbeno pravičnost in demokratičnost soodločanja. V bilanci so ocenjeni tudi dobavitelji in investitorji, osebje in lastniki, stranke in poslovni partnerji v celovitem odnosu do okolja.

Cilj snovalcev BSSB je narediti bilanco tako preprosto, da jo lahko razume tudi desetletni otrok (česar nikakor ne moremo reči za finančno bilanco stanja). To bo prispevalo k transparentnosti in pozitivnosti ekonomije v korist vseh, ne le grabežljivih elit.

Ekonomija za skupno blaginjo tako postavlja nova pravila igre: uvaja okvire nagrajevanja za tiste, ki delujejo za skupno blaginjo, in kaznovanja tistih, ki ji škodijo. Skupna blaginja ni kot kapital – ne moremo je kopičiti in napihovati do stopnje, na kateri začne škoditi sami sebi. Pojem skupne blaginje je tako temelj zares trajnostne ekonomije.

Pot k suverenosti

Po mnenju Christiana Felberja nov ekonomski sistem ni mogoč, dokler šolski sistem ne vpelje šest novih predmetov:

1. »emociologija« (veda o zaznavanju lastnih čustev – »emotionology«),

2. komunikacija (veda o poslušanju in govorjenju iz srca),

3. vrednote in etika (poudarek na sodelovanju (učinkovito) namesto na tekmovanju (neučinkovito)),

4. demokracija (prava demokracija temelji na suvereni zavesti; v njeni odsotnosti vedno zavlada določena oblika diktature),

5. uglaševanje občutkov (da postanejo živi in senzibilni),

6. izkušanje narave (ne le teoretično spoznavanje).

Namen takšnega izobraževanja je jasen: otroci se spoznajo s temeljnimi življenjskimi vrednotami in veščinami, ne učijo se le suhoparnih informacij, ki jih takoj po izpitu pozabijo.

V sedanjem učnem sistemu večina znanja, ki ga učitelji podajajo otrokom, izpuhti v nekaj letih. Vzgajanje otroka v čustveno zrelost, sposobnost komunikacije, aktivno etičnost, demokratično suverenost, sočutnost in uglašenost z naravnim okoljem bi dejansko moralo biti temelj vsakega izobraževanja. Tako izobražen otrok si bo znal sam poiskati znanja, ki se jih želi učiti, ker jih želi tudi uporabljati. Le znanje, ki ga uporabljamo, pa zares ostane.

Kaj je zares demokracija?

Demokracija je po definiciji vladavina ljudstva. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je opredeljena kot »politična ureditev, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov«. Demokracija je poleg tega skupnost suverenih ljudi.

Suveren človek je ta, ki nima nikogar nad seboj (lat. soveramus – nad vsemi). Po tem merilu bi sedanjo družbo težko opredelili kot demokratično, saj temelji na nezaupanju do državljanov, legalizirani prisili, kazenskem pravu, grabežljivem davčnem sistemu ... (Bojda demokratično izvoljeni) vladajoči obravnavajo vladane kot nesposobne, neodgovorne otroke.

Kar imamo danes, je predstavniška demokracija, kar je šele prvi korak do družbe suverenih ljudi, ki se znajo odgovorno vesti do soljudi in okolja. Naslednja koraka sta neposredna demokracija in soudeležena demokracija.

Toda ljudje v sedanji družbi preprosto niso zreli za soudeleženo demokracijo, saj jih »izobraževanje« in družbena prisila oropata suverenosti. Če bi jim dali neposredno oblast, ne bi bili sposobni delovati za skupno blaginjo, ampak bi izhajali iz ozkih lastnih pogledov, zato bi se kaj hitro skregali in povzročili družbeni kaos. Saj če opazujemo dogajanje v parlamentu, lahko vidimo, da celo najspretnejši politični komunikatorji, ki smo jih izvolili, da v našem imenu odločajo o ključnih družbenih zadevah, ne premorejo zrelega, nadstrankarskega sodelovanja za družbeno blaginjo; navadno najprej poskrbijo za svojo zadnjico in šele potem mislijo na našo blaginjo (če sploh). Koliko si mečejo polena pod noge, koliko pa sodelujejo, lahko vidimo vsak dan v poročilih.

Pot iz te zagate obstaja. Otroke in odrasle je treba izpostaviti zdravi izobrazbi, ki oblikuje suverene, odločne, samostojne, etične, solidarne, modre, čuteče državljane. Taka izobrazba je v ozračju nedemokratičnega, korporativnega kapitalizma skorajda nemogoča, zato je še toliko bolj pomembno ustvarjati oaze zdrave družbe, v katerih se imago celice združujejo v vse večje grozde in počasi preobražajo družbo iz požrešne gosenice v lahkotnega metulja.

Takim oazam lahko rečemo ekovasi ali kakor koli drugače želimo, v vsakem primeru pa so to naselja po meri človeka, zavestno oblikovana s soudeleženimi procesi za zagotovitev dolgoročne trajnosti. To so oaze planetne pravičnosti, deljenja in sožitja, popoln kontrast davčnim oazam, v katerih brezobzirni pogoltneži kopičijo nagrabljeno premoženje, ki ne rabi nikomur – niti njim samim. Kako analen mora biti človek, da si nagrabi premoženja za tisoč življenj, a se nazadnje ne zmore sprostiti in uživati vsaj v enem?

Če hoče ljudstvo zares demokratično družbo, mora samo spremeniti pravila igre. Potem si bo lahko preprosto vzelo nazaj vse odtujeno bogastvo. Ljudem ne bo treba nikogar spraševati, kakor tudi nihče ni spraševal njih, ko so jih ropali. Pravičnost je v človeških genih, samo prebuditi jo morajo in kot suvereni ljudje narediti, kar je prav.

Na konferenci Globalne mreže ekovasi v letu 2012 sem spoznal, da je pravična družba možna. Predvsem pa sem sprevidel, da nam nanjo ni treba čakati. Preprosto ustvariti jo je treba z obujanjem starodavnih, a pozabljenih vrednot po volji suverenega ljudstva. Le takšno ljudstvo lahko ustvari človeško demokracijo, ki presega floskulo politične »demokracije«. Sprememba je na pragu, neizogibna je. Na nas je le, da se odločimo, ali bomo med preobrazbo imago celica, ki vodi ustvarjalni ples, ali pa bomo potopljeni v razkrajajoče se tkivo gosenice, ki se plesu upira.

Ne vem, česa si želite vi, ampak jaz si želim še v tem življenju slišati tiho frfotanje maslenih kril. Naših kril. Arundhati Roy je lepo rekla: »Možno je spremeniti naš svet. Drugačen svet že nastaja. Ob tihih dneh lahko slišim ta novi svet dihati.«

Poletni dan

Mary Oliver (prevod: Nara Petrovič)

Kdo je naredil svet?

Kdo je naredil laboda in črnega medveda?

Kdo je naredil kobilico?

To kobilico, mislim –

to, ki se je pognala iz trave,

to, ki je sladkor z moje dlani,

ki premika čeljusti naprej in nazaj namesto gor in dol –

ki zre naokoli s svojimi ogromnimi in zapletenimi očmi.

Zdaj dvigne blede podlahti in si temeljito umije obraz.

Zdaj razpre krila in odlebdi po zraku.

Ne vem točno, kaj je molitev.

Vem, kaj je pozornost,

kako pasti v travo,

kako poklekniti v travo,

kako biti negibna in blagoslovljena,

kako pohajkovati po poljih,

prav to sem počela ves dan.

Povej mi, kaj drugega naj bi počela?

Mar nazadnje vse ne umre, še prezgodaj?

Povej mi, kaj načrtuješ storiti s svojim edinim divjim in dragocenim življenjem?

Nara Petrovič je eden od pobudnikov akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! in član ustanovnega odbora Slovenske mreže ekovasi.