Erik Jones: Politika ima odgovornost, da ublaži ostre robove kapitalizma

Američan, direktor inštituta za mednarodne študije iz Bologne, afiliacije slovite univerze Johna Hopkinsa, sodelavec think tankov iz Bruslja, Londona, Madrida, Haaga in Milana, profesor na več evropskih univerzah in pisec številnih knjig in študij, je zagotovo eden najbolj pronicljivih, elokventnih in široko razgledanih analitikov evropske in ameriške ekonomske politike in mednarodnih odnosov.

»Če bi Evropa zdaj posnela svoj selfie, bi ta pokazal utrujen, ravnodušen in dolgčasen obraz,« je nedavno evropske poslance nagovoril italijanski premier Matteo Renzi in jih hkrati pozval k akciji in spremembam. Se strinjate s tako Renzijevo vizualizacijo Evrope?

To, kar Renzi pravi in kar poskuša storiti, sta dve različni stvari. Kar skuša storiti – in pri tem je zelo učinkovit –, je, da mladim ljudem, ki so izključeni iz Evrope in politike, pomaga, da se vanju znova vključijo. Še posebej njegov način, kako to pove, zelo pomaga mladim ljudem – ki so frustrirani in se ozirajo po alternativah –, da se spet fokusirajo na Evropo. Evropa je sicer precej bolj aktivna, kot je marsikdo pripravljen priznati, in je šla v zadnjih treh, štirih letih skozi dramatične spremembe. Opisati jo kot utrujeno je zato napačno. Če želimo, da mladi ljudje cenijo spremembe, ki so se zgodile, in da se zavežemo, da bodo te spremembe v prihodnje delovale – kar je tudi Renzijeva agenda na evropski ravni –, se seveda moramo usmeriti v prihodnost. Skratka, strinjam se z njim glede tega, kar hoče storiti, ne strinjam pa se glede opisa. Vsekakor pa je tisto, kar želi narediti, nujno, da ta opis ne bi postal realnost.

Mlada generacija zdaj postaja najbolj deprivilegiran sloj v Evropi. Zdaj ima prvič slabše obete kot njeni starši.

Da, a to je odvisno tudi od tega, kakšne starše ima kdo. Bolj kot kadarkoli doslej potrebujemo mlade ljudi, ki so angažirani in vključeni v gospodarski razvoj v svoji državi – tako da jim v prihodnosti ne bo treba skrbeti za prihodnost njihovih otrok.

Da, a glavna skrb ostajajo države na evrski periferiji z zelo visoko stopnjo brezposelnosti mladih, kot so Španija, Grčija itd.

Da, v Grčiji je zdaj brezposelnih več kot 50 odstotkov mladih in več kot 47 odstotkov v Španiji, ob tem da je skupna stopnja brezposelnosti v obeh državah že skoraj 30 odstotkov. To je popolnoma nesprejemljivo. Podobno velja za Italijo: tam je stopnja brezposelnosti mladih največja na jugu in otokih, kjer je enako visoka kot v Grčiji. Na tem ne moreš graditi družbe. In tu ne gre le za mlade: predstavljajte si strukturno škodo, ki jo povzroča brezposelnost: mladi brez dela se ne morejo učiti veščin, potrebnih za neko delovno mesto, in tehnik, da bi lahko bili inovativni. Tako je trendna rast produktivnosti te generacije strukturno nižja od prejšnjih generacij. To je katastrofalno, zlasti če upoštevamo, kako se prebivalstvo stara. In mladi ljudje zdaj imajo veliko večje obveznosti, kot so jih imeli njihovi starši, ko so bili mladi, saj morajo podpirati relativno veliko večjo populacijo starejših.

Evropske volitve so mimo, veliko stvari ostaja nespremenjenih. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker prihaja iz istega političnega plemena kot prejšnji predsednik Barroso, novi predsednik evropskega parlamenta je spet Martin Schulz. Lahko evropske inštitucije v novem mandatu opravijo boljše delo?

Odlično vprašanje. Predpostavka, da si evropska komisija sama zastavi svoje delo, je močno na preizkušnji. Evropski parlament je v kontekstu zadnjih volitev že postavil svoje zahteve do komisije, evropski svet pa mu je na moje veliko presenečenje – in delno tudi grozo – dovolil veliko večji vpliv. Evropski svet že tako nadzoruje vse, kar počne evropska komisija. Nova evropska komisija bo precej bolj omejena v svojem delovanju kot katera koli v preteklosti. Komisijo lahko vodi le Jean-Claude Juncker in ne pozabimo, da je ob vseh slabostih tega, da si v politiki že dolgo časa, tudi cela vrsta prednosti, saj poznaš ljudi in veš, kako spraviti v pogon birokracijo. Juncker sicer ni nujno znan kot velik borec proti birokraciji, a prihaja z veliko več veščinami in znanja kot nekdo, ki bi bil popoln novinec v krogih evropskih inštitucij. Ni nujno slaba izbira, a prihaja v okolje, kjer bo imel tesne omejitve. Evropska komisija je tudi zgolj orodje evropskega parlamenta in držav članic. Dokler ne bo imela večje avtonomije, tudi ne bo tako dinamična, kot je bila za časa Jacquesa Delorsa v 80. letih prejšnjega stoletja. Tako da niso ljudje tisti, ki bi me skrbeli, temveč razporeditev inštitucij in pritiski ter omejitve, ki jih druga dva nosilca moči – evropski svet in evropski parlament – izvajata v razmerju do komisije.

Evropska komisija je skupaj z IMF in ECB sodelovala tudi v t. i. trojki. Ali v prihodnje pričakujete ponovni razmislek o vlogi in delu trojke, še posebej ker EU zdaj sama postavlja nadzorne in druge inštitucije za spopad s krizami?

Trojka je zanimiva zver, saj obstaja za države v težavah v razmerah enotne valute. Dokler bodo evrske države v težavah, bomo potrebovali okvir, ki bo spravil skupaj vse, ki kreirajo makroekonomske politike. Prvo vprašanje je, ali naj bo pri tem še vedno vključen IMF in ali je ECB pripravljena sodelovati, če je zraven tudi IMF. Zaradi različnih vlog posameznih inštitucij so že zdaj napetosti znotraj trojke. Sam sem naklonjen ideji, da IMF ni več vključen pri teh stvareh in da se v skladu s svojim mandatom ukvarja le z državami, ki imajo plačilnobilančne težave in so s tem že po definiciji zunaj območja skupne valute. Moj predlog je, da se trojka počasi razpusti in da ECB, evropska komisija in nove inštitucije prevzamejo naloge in odgovornosti, ki jih je imel IMF. Vsekakor ni več argumenta, da ima le IMF potrebno znanje in ekspertizo za ukvarjanje z državami v krizi. Zame je bil ta argument že vseskozi nesmiseln, a se je od začetka pojavljal kot legitimen pri pripravi programov za Grčijo. Tega argumenta ni več, saj imamo v Evropi sami dovolj izkušenj z upravljanjem kriz in lahko redefiniramo vlogo IMF.

Francoski ekonomist Thomas Piketty v megauspešnici Kapital v 21. stoletju, morda najbolj vplivnem ekonomskem delu desetletja, predlaga – za zmanjšanje socialnih in materialnih neenakosti po svetu – progresiven svetovni davek na premoženje in progresivno svetovno dohodnino v višini do 80 odstotkov. Se strinjate s Pikettyjem?

Pri Pikettyjevih argumentih gre za tri vidike. Prvi je, ali se strinjamo z njim glede statistike, in tu mu je treba priznati, da je opravil najboljše mogoče delo s statistiko, ki mu je bila na razpolago. Lahko se le priklonim njegovemu statističnemu delu. Drugo je, ali lahko verjamemo v vzročni mehanizem, da nekaj, kar se zgodi v svetovni ekonomiji, lahko povzroči povečanje neenakosti ne le med posameznimi državami, temveč tudi med ljudmi znotraj držav. Glede prvega nisem povsem prepričan: poglejmo samo Kitajsko, ki je povsem vključena v svetovno ekonomijo, pa tam še stotine milijonov ljudi živi v revščini. Neenakost dohodka med posameznimi državami je tako manj skrb zbujajoča kot pa dohodkovna neenakost med ljudmi znotraj posameznih držav: ta je legitimni razlog za našo zaskrbljenost. Pri Pikettyju imamo tako opravka z dobro statistiko in legitimnim razlogom za skrb. Tretji vidik pa je ta, o katerem sprašujete vi. Mislim, da bi o tem morali odločati različno v vsaki državi posebej. Zakaj? Vzrok je v tem, da vidim v posameznih državah tako malo občutka za solidarnost, ki bi ga potrebovali, če bi hoteli vpeljati tak ukrep za redistribucijo dohodka. Poglejmo le primer moje države, ZDA, imamo strahovito dohodkovno neenakost med ljudmi. A velika večina ljudi ne ve, da je neenakost ne le med ljudmi, ampak tudi med posameznimi območji v ZDA. Poglejmo zvezno državo Oklahoma: tam je večina ljudi enako revna, med sabo se počutijo enaki, zato dohodkovne neenakosti sploh ne opazijo. Prav to je razlog, da je v ZDA tako težko zgraditi politično podporo za redistribucijo dohodka, saj ji nasprotujejo celo ljudje, ki bi od tega imeli koristi, torej ljudje v Oklahomi ali v katerikoli od teh držav z ameriškega srednjega Zahoda; mislijo si, le zakaj je potrebna redistribucija dohodka, saj imamo vsi približno enako denarja.

Drži, a v ZDA, ki so res raznolika država, imate tudi mesta, kjer so povsem skupaj ogromne dohodkovne neenakosti in razlike v bogastvu ljudi. Če navedem le brezdomce v Washingtonu ali New Yorku, poleg katerih vozijo limuzine z najbolj bogatimi in vplivnimi ljudmi na tem planetu.

To je strašno. Če pridete z vlakom na washingtonski Union Station in se namenite na Capitol Hill [kjer je sedež kongresa], morate skozi zid brezdomcev. Zato si zelo težko predstavljam, da ljudje ne vedo za te probleme, res pa večina ljudi iz Oklahome nikoli v življenju ne gre v Washington D. C., kar pa je seveda že drugo vprašanje. Zato ob tem pomislimo, da bi se problemov dohodkovne neenakosti lotili na regionalni ravni. Fascinantno je, da vsi Američani zelo kritizirajo evropsko državo blaginje, a najbolj darežljivo socialno državo imamo v ZDA imamo Massachusettsu, ki pa tudi ekonomsko zelo dobro deluje. Kako torej, da imamo v lokalnih razmerah državo blaginje, kjer tudi gospodarstvo cveti, na drugi strani pa imamo nacionalno ideologijo, ki nasprotuje redistribuciji dohodka v imenu države blaginje. To je debata, ki bi jo morali začeti v ZDA. Obamova administracija je povzdigovala te lokalne primere: njena zdravstvena reforma, denimo, izvorno prihaja iz Masschusettsa, vpeljal pa jo je republikanski guverner. Američani bi se morali pogovarjati o teh dobrih lokalnih praksah in jih prenesti tudi na nacionalno raven. In prav take razprave bi morala razvneti Pikettyjeva knjiga. Kako vzeti lokalne rešitve pri reševanju lokalnih problemov, kako jih prenesti v politično areno in graditi na njih, tudi s solidarnostjo. Če bi to lahko storili v ZDA in v evropskem kontekstu, bi stvari lahko precej izboljšali. A vsaj v Evropi imamo prevladujoč makroekonomski koncept, ki favorizira fiskalno konsolidacijo, na škodo številnih drugih ciljev javnih politik. To pa je napaka.

Se v tem kontekstu strinjate z britanskim zgodovinarjem Andrewom Husseyjem, ki pravi, da vse večja dohodkovna neenakost med ljudmi dokazuje, da kapitalizem ne deluje?

Ne, kje pa. Definicija kapitalizma je, da vzameš nekaj, kar je nelikvidno in nepremično, in to spremeniš v nekaj, kar je likvidno in premično. Ko se je to zgodilo v 19. stoletju, je bila dohodkovna neenakost prva stvar, ki se je zgodila. Neenakost v dohodkih ima celo vrsto političnih konsekvenc, ki so že po definiciji nesprejemljive. Nekaj časa se lahko delamo, kot da jih ne vidimo, a čez nekaj časa bomo odreagirali, politično. Sijajna knjiga Karla Polanyja Velika sprememba (The Great Transformation) dokazuje, da je država blaginje organski odgovor na zelo umeten konstrukt, ki mu rečemo kapitalizem. V kapitalizmu nam lahko uspe in počnemo stvari, ki jih drugače ne bi mogli, z učinkovito uporabo kapitala, ki je likviden in s tem bolj učinkovit. To je velik uspeh kapitalizma, a politika ima odgovornost, da ublaži ostre robove kapitalizma in poseže vmes, da dohodkovna neenakost, ki je njegova posledica, ni uničujoča za politično solidarnost. Prepričan sem, da bomo videli ta povratni učinek.

Kaj pa krivda političnih inštitucij? Daron Acemoglu in James Robinson v knjigi Zakaj državam ne uspe (Why Nations Fail) dokazujeta, da so vključujoče, odgovorne in nekoruptivne inštitucije ključne, da one naredijo razliko med neuspešnimi in uspešnimi državami. Se strinjate?

Všeč mi je, če se ekonomisti ukvarjajo s politično znanostjo, saj so tedaj zelo nagnjeni k temu, da natančno merijo stvari in jih trdno postavijo v prostor. Če opišete ameriške politične inštitucije kot nekoruptivne, je sicer tak opis bolj ali manj točen, vendar pa poudarjam, da so bile ameriške inštitucije v številnih obdobjih ameriške zgodovine silno koruptivne in politično vplivane. Najslabše obdobje je bilo konec 19. in začetek 20. stoletja; to je bil najbolj skorumpiran čas, ko so ameriško politiko povzdignili veliki roparski industrijski baroni, ti so v njej popolnoma dominirali in naraven odgovor na to strašno korupcijo je bilo progresivno gibanje, ki je pozivalo k preobrazbi in očiščenju inštitucij. Kot politični znanstvenik vidim, da politične inštitucije – kot vse druge oblike vedenja – težijo k prehajanju, med nedelovanjem in delovanjem, od korupcije k čistosti, preglednosti in odgovornosti. Tukaj se ne moremo strinjati s pripombami Pikettyja in podobnih. Vprašati se moramo, zakaj nam politične inštitucije ne dajejo tega, kar si od njih želimo. Kako naj to popravimo? Namesto da tako kot Acemoglu naštevamo države, ki so uspešne in ki niso uspešne, in poskušamo preoblikovati države, ki niso uspešne, bi si morali reči, da mora vsaka država ves čas delovati tako, da njene politične inštitucije dajejo zaželene učinke, to pa zahteva stalne spremembe, prenovo. V tem kontekstu moramo prav vsi opraviti svojo domačo nalogo, in bolj ko pomagamo drugim državam pri njihovih domačih nalogah, je to bolje tudi za nas. Seveda pa to ni nujno lahko. In tudi za evropsko integracijo vidimo, da nima odgovorov za korupcijske probleme, pri čemer nimam v mislih Bolgarije in Romunije. Poglejmo, kaj se dogaja na Češkem …

… ali pa v Sloveniji, da ne gremo predaleč …

… ne bi preveč govoril o Sloveniji, imate čudovito državo (smeh) ...

… no, tudi Amerika je prekrasna. A poglejmo Evropo tukaj in zdaj. Prav zdaj se pripravlja nova inštitucija, bančna unija. Je vsebinski korak naprej ali pa bo Evropa dobila še eno birokratsko inštitucijo, brezzobega tigra?

V javnih debatah bi morali govoriti o prav takih vprašanjih: ali ustvarjamo evropske inštitucije, ki bodo reševale probleme. Moj odgovor je: ko smo oblikovali notranji trg, smo bankam omogočili, da poslujejo med državami in na načine, kot jih ni nikjer drugod na svetu. In obratno: komercialne banke smo spremenili iz nacionalnih v evropske. Pa najsi bodo majhne ali velike, niso več zgolj nacionalne, temveč evropske. Če zahtevamo od nacionalnih vlad, da jih regulirajo in rešujejo, je to napačno: te inštitucije so večje in dražje, kot si nacionalne vlade lahko privoščijo. To velja tako za evrsko območje kot države zunaj njega, pomislite le na Islandijo. Ta je imela vsega šest bančnih regulatorjev, ki so zasledovali banke z več podružnicami, kot so jih regulatorji sploh lahko vsako leto obiskali. Potrebovali bi torej vrsto inštitucij, ki bi nadzorovale islandske banke, da te ne bi zašle v strahovite težave. In prav to ponuja bančna unija: ponuja nadzor na evropski ravni, za banke evropske velikosti. To ni birokracija, to je resnična rešitev za resnične probleme. Nacionalni politiki so bili to nepripravljeni priznati v zadnjih dvajsetih letih in povzročili krizo, ki jo zdaj čutimo.

Napisali ste vrsto knjig in ena med njimi je Gospodarsko prilagajanje in politična transformacija v majhnih državah. Je manjšim državam lažje izpeljati gospodarske spremembe in politično preobrazbo?

Ne, veliko težje to storijo.

Zakaj?

Zato ker tradicionalni inštrumenti makroekonomske politike v majhnih državah ne delujejo. Monetarna politika ima v majhni državi nesorazmeren učinek na tečaj. Tečajna politika vas sili, da izbirate, katere zunanjetrgovinske partnerje boste postavili v privilegiran položaj, fiskalna politika pa krvavi zaradi uvoza. Če pogledate tradicionalne inštrumente makroekonomske politike, imajo majhne države veliko več nalog: poiskati morajo nekonvencionalne makroekonomske politike, pogajati se morajo s sindikati, da plače ne spodkopljejo konkurenčnosti, pogajati se morajo z delodajalci, da pritegnejo strateške naložbe v nišne prostore globalne ekonomije, zagotoviti morajo, da je njihova infrastruktura globalno konkurenčna, poskrbeti pa morajo tudi za dovolj močno socialno mrežo, da v času šokov pomaga in izobražuje ljudi, ki so ob delo, in jih vrne nazaj med delovno aktivne. Majhne države imajo veliko večje obveznosti kot velike. A tiste majhne države, ki so pri tem uspešne, so res lahko nesorazmerno uspešne.

Tako kot Finska?

Da, kot Finska zdaj.

Kot Singapur?

Ta je res zanimiv, je kot mešanec med Luksemburgom in Slovaško. Ima industrijski vidik Slovaške in osrednjo infrastrukturno lokacijo in bančništvo kot Luksemburg. Seveda pa se ti modeli sčasoma iztrošijo in jih je treba izumiti na novo.

Tudi Slovenija je majhna država: kaj priporočate novi vladi, ki je prav zdaj v nastajanju? Kakšne prioritete naj si postavi, kako naj ukrepa, da bo državo spravila iz težav?

Ne bi želel podučevati nove vlade, kaj naj stori, saj to sama ve veliko bolje od mene.

O tem pa nisem povsem prepričan.

Dobro, tri stvari so, ki veljajo za vse države v evrskem območju, še posebej za tiste, ki jih je kriza močneje prizadela. Prva je, da podprejo bančno unijo z vsemi ukrepi – zaradi razlogov, ki sem jih naštel. Drugo je, da skušajo odvrniti nekaj pritiska na Evropsko centralno banko, saj je ta zelo blizu tega, da bo izgubila kakršen koli manevrski prostor. Potiskanje ECB v položaj, ko nima več manevrskega prostora, je neverjetno nevarno, še posebno z vidika razmišljanja finančnih trgov. Tretja stvar pa je pridružitev naporom za spreminjanje evropske makroekonomske paradigme, ki zdaj še posebej poudarja fiskalno konsolidacijo. Ta prioriteta ni primerna za aktualno makroekonomsko okolje. S tem nočem reči, da naj katera koli prihodnja slovenska vlada pripravi noro neuravnotežen slovenski proračun, saj morajo majhne države voditi bolj konservativne fiskalne politike kot velike, saj fiskalna politika ni zelo učinkovit makroekonomski inštrument za majhne države. Mislim pa, da moramo prepričati Nemčijo, da doseganje uravnoteženega proračuna ni merilo za uspešno oceno. Nemčija je z vidika javnih politik postala anoreksična, disfunkcionalno krči obseg izdatkov države. Nemčiji moramo pomagati, da bo to zaznala kot negativno in ne kot pozitivno stvar in se bo angažirala za več naložb, ki bi pomagale spodbuditi evropsko gospodarsko rast.

Povrnimo se k novemu predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, ki je Nemčijo že kritiziral zaradi prevelike varčevalne naravnanosti. Lahko upamo, da evropska komisija pod njegovim vodstvom ne bo več tako po nemško varčevalno naravnana? To bi tudi Sloveniji pomagalo, da fiskalno prilagoditev izpelje bolj gladko.

Dobro vprašanje. Govori se, da naj bi bili novi evropski komisarji, še zlasti komisar za ekonomske in finančne zadeve, iz vrst socialnih demokratov. Ideje so, da bi bil to Pierre Moscovici iz Francije ali pa Jeroen Dijsselbloem iz Nizozemske, in te možne socialdemokratske rešitve širijo tudi spekter možnih makroekonomskih pristopov. Nemčije zdaj ne bi smeli kritizirati, temveč bi ji morali pomagati razumeti, da z vidika javnih politik nima nobenega smisla povečevati davčne prihodke in z njimi financirati dolgoročne naložbe s pozitivnim donosom, ko pa si je mogoče izposojati denar po realno negativni obrestni meri. Če si lahko izposojaš po negativni obrestni meri, pač ne smeš davčnih prilivov namenjati za gradnjo cest. To je eno od osnovnih ekonomskih načel, o kakršnih bi se morali pogovarjati z Nemčijo. Nima se smisla pogovarjati, ali je varčevanje dobro ali slabo, marveč o tem, še posebej če imamo starajočo se populacijo.

Ekonomskega dogajanja ni mogoče pojasniti zgolj z ekonomskimi orodji, obstaja vrsta mehkih dejavnikov, povezanih z behavioralno ekonomijo in s čustvi, kot so pohlep, strah, čredni nagon itd. Ali v svojih analizah upoštevate tudi te dejavnike?

Absolutno. Sem velik vernik strahu. Če poskušate pojasniti zdajšnjo krizo, je prav strah najbolj pomemben vzročni dejavnik. Veliko je primerjav med Evropo in ZDA in zakaj so ZDA izšle iz krize hitreje. Odgovor je v tem, da strah poganja ZDA. Ko so v ZDA investitorji prestrašeni, prodajo delnice in kupujejo le obveznice, še posebej državne. Ta vzorec je tako zasidran, da tudi če je ocena ameriških državnih obveznic znižana, kot avgusta 2011, se zahtevani donos nanje zniža, saj so investitorji še bolj prestrašeni in jih še bolj kupujejo. V ZDA torej strah vpliva na nakupe različnih oblik premoženja.

Kaj pa v Evropi?

V Evropi se začenja kazati enak vzorec, s prodajo delnic in nakupom obveznic s fiksnimi donosi. Ob tem pa ugotovite, da obveznice niso tako brez tveganj po različnih državah. In če vas je res strah, prodate italijanske obveznice in kupite nemške – a kaj ko ni dovolj nemških obveznic, da bi zajezile ves strah po Evropi. No, strah je zdaj nekoliko manjši, imamo bolj stabilno okolje – a prav zdaj imamo opravka z navali na banke v Bolgariji in škandal s »sveto« banko Espirito Santo na Portugalskem. In ko pogledate te stvari, je strašno veliko možnosti za potencialno okužbo, saj se strahovi vračajo na evropski finančni trg in ni načina, da se ne bi širili med državami.

Glavni ekonomist BIS Claudio Borio nam je v intervjuju za Sobotno prilogo povedal, da največje izzive za nastanek prihodnjih finančnih kriz vidi v razvijajočih se državah. Se strinjate?

Če gledamo le zunanje vzroke za evropsko krizo, bi se z njim povsem strinjal. A imamo tudi kar nekaj notranjih, internih vzrokov. Kar nekaj stvari se lahko zgodi v evropskem kontekstu, ki lahko sprožijo ponoven »beg h kvaliteti«, in ta bi lahko zelo hitro potegnil likvidnost iz vrste perifernih držav, vključno iz Slovenije. S tem nimam v mislih le perifernih držav evrskega območja, z baltskimi vred, denar bi se lahko hitro posrkal tudi iz Poljske, Madžarske, Češke. Tak notranji sprožilec v EU bi lahko bil hud prepir z Veliko Britanijo, ki bi nakazal možnost britanskega izstopa iz Unije, ali pa bankrot kake velike klirinške hiše. Take stvari me zdaj strašijo bolj kot karkoli drugega in tu je vrsta stvari, ki bi jih morali podpreti. Prav tako še ne vemo, kako se bodo trgi odzvali na celoviti pregled evropskih bank 17. oktobra letos. Recimo, že zdaj je ameriški odziv na škandal, povezan z banko Espirito Santo, gotovo pretiran. Kolegi z Wall Streeta so me včeraj ves dan spraševali, kako pomembna je ta zadeva, in bili so pripravljeni, da premestijo svoje naložbe. Rekel sem jim, da je to holdinška družba v majhni državi na periferiji evrskega območja, in jih vprašal, zakaj jih je tako strah. A jih je strah, če grem nazaj k iracionalnim vzgibom.

Ko že omenjate Wall Street, se tam napihuje nov balon? Indeks Dow Jones se vzpenja proti zgodovinski meji 17 tisoč točk.

Kot akademika me je zelo strah likvidnosti. Ko imate veliko likvidnosti, ki kroži naokoli, bo ta zagotovo nekam šla. Prav zdaj gre v ameriški indeks Dow Jones, vidimo tudi, da gre v nekaj nepremičninskih trgov, ki se pregrevajo, irske in britanske nepremičnine se pregrevajo. Ko gledaš te stvari, si zaželiš le, da se ne bi napihnile v balone in počile. Na take stvari regulatorji lahko vplivajo, s spremembo pogojev za podeljevanje posojil za nepremičnine in s povečanjem kolateralnih zavarovanj – in tem izpustijo nekaj pare iz lonca. Lahko postavimo tudi nekaj novih pravil na nepremičninski trg in poskrbimo, da ta ne ponori.

Bi lahko skupne evroobveznice postale resničnost?

Bil sem eden od originalnih predlagateljev evroobveznic, to sem predlagal še marca 2010. Ideja je bila, da bi si države stabilno in odgovorno izposojale, tako kot to velja za kreditne kartice. Učinek evroobveznic bi bil tudi oblikovanje ogromnega nabora netveganih finančnih inštrumentov in ti inštrumenti bi krožili po državah, ki bi participirale pri evroobveznicah. Če bi investitorje zaskrbelo, kam z denarjem, bi ga vložili v te inštrumente. S tem ljudje ne bi več prodajali italijanskih obveznic in kupovali nemške. Upoštevajoč, kako pomemben dejavnik je strah, bi bile evroobveznice pomemben del rešitve. A razprava o tem ni mogoča, saj v Nemčiji absolutno ni mogoče spremeniti ravni političnega diskurza o evroobveznicah in da bi lahko ljudem pomagali razumeti, da to ni inštrument za prenos resursov iz Nemčije v druge države. To je inštrument, ki bi spodbudil odgovorno izposojanje in zagotavljal varnost vlagateljem. Če bi nemški javnosti to prepričljivo predstavili, bi se lahko začeli legitimno pogovarjati o tem. A ta argument bo trčil v velikanski obrambni zid, ki so ga postavili nemški mediji proti vsaki racionalni razpravi o evroobveznicah.

Drži, a te evroobveznice bi verjetno še posebej koristile manjšim državam, kot je tudi Slovenija.

Zamislite si, kako malo je potrebno investitorjem na trgu, da vplivajo na ceno slovenskih obveznic. Vaše obveznice so tako izpostavljene manipulacijam, kar velja za vse majhne države na relativno nelikvidnih trgih. Ta dovzetnost za manipulacije je res pot k izgubi, zakaj torej ne bi imeli inštrumenta, ki je tako globok in likviden: če bi si lahko izposojali s pribitkom 0,5 odstotka in ne dveh odstotkov, bi to imelo tudi zelo ugodne makroekonomske posledice za vas. Za majhne države sploh ni dvoma o koristi evroobveznic in bi jih morale res podpreti.