Erozija zaupanja

Blejski strateški forum: kriza je zamajala temelje zaupanja na nacionalni in mednarodni ravni, svet bolj kot karkoli potrebuje obnovo tega.

Objavljeno
05. september 2014 15.23
Strateški forum
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika
V času krize zmanjkuje zaupanja povsod. Zaupanje je postalo redka, dragocena dobrina. Države po definiciji dvomijo druga o drugi, kako znova pridobiti zaupanje, je postalo eno najtežjih vprašanj za aktualne politične voditelje. Ni ga več med globalnimi akterji, Zahodom in Rusijo, velikimi igralci v Aziji, državami članicami Evropske unije, začarani krog dvomov obvladuje Balkan, Bližnji vzhod. Je kje sploh še kak otok zaupanja?

Moč zaupanja in krepitev sodelovanja je vzel pod drobnogled letošnji že deveti blejski strateški forum, največji zunanjepolitični dogodek pri nas in hkrati edina vélika strateška razprava o mednarodnih odnosih. Na dnevnem redu so bile razprave o filozofiji političnega vodenja, obnovi zaupanja v Jugovzhodni Evropi in krepitvi stikov v Srednji Evropi, sodelovanje z Indijo, pa tudi demografske spremembe in kibernetska varnost. Vsakoletni forum zaznava spremembe v globalni krajini in aktualne probleme v mednarodni politiki. Tačas največje geopolitično vprašanje, krizo v Ukrajini in odnose v Rusijo, pa je načel tako rekoč mimogrede, ob razpravah o infrastrukturi in energetiki.

Filozofija vodenja

Osrednje politično omizje ob otvoritvi konference je bilo namenjeno filozofiji vodenja, temu, kaj odlikuje dobre, sposobne voditelje. Pravo politično vodenje se ne prilagaja javnemu mnenju, ampak ga oblikuje, v temelju političnega vodenja je volja po spremembah, ne prileganje obstoječim razmeram, je uvodoma rekel predsednik republike Borut Pahor. Letošnji osrednji govorec, predsednik državnega zbora Milan Brglez, je povedal, da je globalna ekonomska in finančna kriza zamajala temelje zaupanja med državami in znotraj njih, oslabljeno zaupanje je treba postaviti na nove temelje, potreben je preobrat v vrednostnem sistemu, ozke interese mora zamenjati skupno dobro. Zaupanje je bistveno lažje izgubiti kakor znova pridobiti, nezaupanje pa poraja samo vse več nezaupanja. »Toda brez trdnega medsebojnega sodelovanja v današnji globalni skupnosti, ki jo zaznamujeta soodvisnost in povezanost, ni mogoče doseči razvoja in napredka.« Oziroma, kot je strnil zunanji minister Karl Erjavec, kljub vsem globalnim spremembam še vedno ostaja bistveno »dobro, staro zaupanje«.

Z vidika teleologije obstajata dva tipa vodenja: tisto, ki vključuje samo opravljanje posla, konsolidiranje, in ono, ki zmore spreminjati status quo, je debato o filozofiji vodenja začel Tibor Navracsics, madžarski zunanji minister in kandidat za evropskega komisarja. »V preteklosti je bilo več teh, ki so ohranjali stvari takšne, kot so. V kriznih časih ne zadošča več. Potrebujemo voditelje, ki so sposobni preoblikovati, preobražati ...« Ta čas je docela jasno, da mora EU narediti korake naprej, Evropa si ne more vnaprej privoščiti dosedanje prakse, »veliko ukvarjanja z majhnimi stvarmi in malo ukvarjanja z velikimi stvarmi«, je poudaril nekdanji nizozemski zunanji minister Uri Rosenthal. Govoril je o tem, da je za evropsko politiko pomemben sistem zavor in ravnotežja (checks and balances); stvari gredo vedno narobe, kadar politiki ne prisluhnejo ljudem, zaobidejo javnost scela. V zvezi s filozofijo vodenja je omenil Aristotela, razumevanje vrednosti uravnoteževanja, zmernega pristopa in načelne politike.

Kdo je evropski voditelj v kitajskih očeh? Li Zhaoxing, častni predsednik Kitajskega narodnega inštituta za zunanje zadeve in nekdanji zunanji minister, je odgovoril, da države vsekakor potrebujejo voditelje: monarhije kralja, republike predsednika, poslovne skupnosti menedžerja. In vendar »v mednarodnih odnosih ne potrebujejo kake države voditeljice«. Dober voditelj ne prešteva samo večine in se odloča, kaj ugaja njej; sam mora biti dovolj pogumen in kreativen, da zmore plavati proti toku, zna izzvati tradicionalne predstave in vrednote, je komentiral šrilanški zunanji minister Gamini Lakšman Peiris. Po besedah prvega diplomata, sicer uglednega pravnika in profesorja, bil je odgovoren za pogajanja s Tamilskimi tigri, je pomembna sestavina dobrega vodenja tudi moralno prepričanje in moralna pravičnost. Opozoril je na pomanjkanje vrednot nasploh, pa tudi na različnost vrednot, kajti ne obstaja samo izkušnja Zahoda, uporabna za vse civilizacije. »Ni nam mar za kritike Zahoda ali Vzhoda, poslušamo kitajske ljudi,« je pripomnil Li.

Dober voditelj je tisti, ki poišče prave cilje in dobi za to soglasje ljudi, je povedal indijski državni sekretar za zunanje zadeve V. K. Singh. Dober voditelj je med drugim tisti, ki v svoj krog sprejme močne ljudi, ne samo šibkih in ne zapade samozadostni logiki somišljenikov, je dodal Rosenthal. Toda v politiki je težko sprejeti pravo odločitev in si zagotoviti ponovno izvolitev, slednje je velika skušnjava, je povzel minister Navracsics. Vemo, prav to je bila boleča izkušnja nekdanjega madžarskega premiera Gyule Horna: izvedel je potrebne reforme in zatem izgubil volitve.

Duh Srednje Evrope

Občasno pozabljenemu, ne pa izbrisanemu fenomenu Mitteleurope je bilo posvečeno eno od omizij z naslovom Duh Srednje Evrope. Odkar je Peter Handke polemično označil Srednjo Evropo za zgolj metereološki pojav – s čimer je skušal odvzeti specifiko srednjeevropskega duha in sploh povezovanja četverice držav, ki so na začetku devetdesetih našle smiselnost v skupnem nastopanju –, je regija napredovala. V evropskem kontekstu ni več del problema, prav srednjeevropske države so se v času krize odrezale precej bolje od preostale Evropske unije. Srednja Evropa postala »motor rasti«, je komentiral eden od udeležencev debate.

Srednja Evropa je še vedno bolj metafizična kot politična tvorba, nemara bi bil za vodenje razprave primernejši duhovnik, je srednjeevropsko stanje duha vpeljal moderator Pavol Demos, sicer raziskovalec Marshallovega sklada za Nemčijo. Definiranje Srednje Evrope je težko in tega niti ne želim početi, ne glede na geografske, kulturne in ostale oznake, je rekel Petr Drulak, prvi namestnik zunanjega ministra Češke, pred tem profesor politologije, raziskovalec na inštitutu za mednarodne odnose. A v času, ko je zaupanje redka stvar, je višegrajski skupini uspelo vzpostaviti in vzdrževati medsebojno zaupanje. »Je eden od otokov zaupanja v Evropski uniji.« Četverica, Češka, Madžarska, Poljska in Slovaška, se med seboj razlikuje, venomer se ne strinjajo, pa vendar zaradi zaupanja lahko presegajo medsebojne razlike, je dejal Drulak. In takšna mreža zaupljivosti češ da bi morala postati tudi cilj znotraj Unije.

Višegrajska skupina je poleg nordijskih držav edina regionalna skupina, ki deluje znotraj Evropske unije, in že samo to dejstvo šteje, je povedal Rainer Münz, vodilni strokovnjak za Srednjo Evropo in soavtor Poročila o srednji Evropi. Pogosto se je sposobna uskladiti, čeprav ob krizi v Ukrajini ni zmogla oblikovati skupnega stališča o največji geopolitični zaostritvi na vhodu Evrope, je rekel imenovani. Kot je znano, imajo štiri države vsaj troje različnih stališč, nekateri v teh razhajanjih vidijo potencialno nevarnost.

A treba se je spomniti, nikoli niso bile povsem kompakten blok, medsebojne vezi so rahle, ne nazadnje tudi zaradi politične asimetrije. Vmes je velika Poljska, ki se počuti udobneje v weimarskem trikotniku kot v višegrajski četverici in za katero srednjeevropski koncepti nikdar niso bili pretirano pomembni. Včasih je med članicami opaziti več tekmovanja kot sodelovanja. Kljub vsemu je njihovo skupno nastopanje povečalo specifično težo, pokazala se je mehka moč Srednje Evrope. Višegrajska skupina je postala drugo ime za Srednjo Evropo.

Štiri je lepa številka

Višegrajska skupina že dlje velja za zaprto grupacijo, Slovenija zaman pogleduje v to smer. Toda na začetku devetdesetih let, ko bi se lahko pridružila, je obveljalo prepričanje, da ji koristi, če ostane zunaj. Pomnimo začetno vzvišenost in pripombe predsednika vlade Janeza Drnovška, češ da je slovenska država v izhodišču v boljšem položaju in razvitejša od drugih. Kasneje so se porodile dileme. Skupina, ki se je je otepala, je Slovenijo prehitela: Poljska, Češka, Madžarska in Slovaška so pred njo postale članice Nata, ob letošnji desetletnici članstva v EU je bilo zelo očitno, da je tudi ekonomsko zaostala. V tukajšnji zunanjepolitični debati se vedno znova obudijo spraševanja, zakaj se ni pridružila višegrajski četverici, oziroma ocene o kratkovidnosti odločitve, sprejete pred dvema desetletjema. Tako imenovani format Višegrad plus, o katerem je bilo govora tudi na forumu, pomeni, da le sem ter tja povabijo Slovenijo zraven.

Vprašanje širitve višegrajske skupine je v blejski debati o Srednji Evropi znova razprl nekdanji predsednik Danilo Türk. Četverica bi se lahko naravno širila, denimo s Slovenijo in Hrvaško, to bi bilo logično nadaljevanje njene politične usmeritve, je rekel Türk, ki je pogosto opozarjal na več razsežnosti slovenske zunanjepolitične identitete, tudi srednjeevropsko. Omenil je skupni interes Slovenije z V4 na več področjih.

V nadaljevanju razprave je bilo, kot vedno ob tem vprašanju, očitno, da so članice povezave nenaklonjene širitvi. Izvršna direktorica Mednarodnega višegrajskega sklada Karla Wursterova je sicer govorila o prostoru za sodelovanje s Slovenijo, vendar rekla, da sprejemajo odločitev v notranjem dialogu v skupini. Primernejše od širitve višegrajske skupine je oblikovanje novega načina povezovanja držav Srednje Evrope poleg sedanje četverice, je predlog komentiral Drulak. Vprašanje po njegovem mnenju je, ali bi združba širitev preživela oziroma ali ta ne presega skupne dediščine, na kateri je bila ustanovljena višegrajska povezava. Štiri je lepa številka, je zaprtost skupine, v katero se je leta 1991 povezala najprej trojica, ki je po razpadu Češkoslovaške postala četverica, značilno povzela Wusterova.

Türk je povedal še, da Srednja Evropa postaja zanimiva tudi globalno. Interes Mehike, denimo, je v razpravi poudaril Alejando Negrín, generalni direktor za Evropo na mehiškem zunanjem ministrstvu. Bivši predsednik je med drugim omenil Kitajsko in Japonsko in države srednjeevropske regije bi morale biti pozorne na to, interes izkoristiti, ne nazadnje tudi za gospodarsko rast, ki je bila v debati izpostavljena kot eden poglavitnih izzivov v prihodnje. Argumenti so obviseli v zraku.

Omizje se je dotaknilo tudi vprašanja Nemčije. Je mogoče govoriti o Srednji Evropi brez Nemčije? Zgodovinsko je koncept Mitteleurope nastal v Nemčiji, vendar danes nima smisla, je menil Rainer Münz. Pojem je zgodovinsko pomenil vmesnost, torej ne Zahod ne Vzhod, ne kapitalizma in demokracije ne pravoslavja in avtoritarnosti. V tem pogledu Nemčija ni njen del, Zahodna Nemčija je bila vendar prva integrirana za Zahod. Tudi kar se tiče kapitalskih tokov, je v regiji glavna vlagateljica Avstrija, ne Nemčija. Drugače pa dojema Nemčijo kot integralni del Srednje Evrope Madžarska, je omenil minister Navracsics. Medtem ko se Čehu Drulaku tačas za Srednjo Evropo zdi bistveno vprašanje odnosov z Rusijo, ki po Ukrajini nič več ne morejo biti partnerski. Nemčija pa je »zaupanja vredna partnerica«, država, ki je v Evropi razred zase, vseprisotna.

Demografija: nevarnost ali priložnost?

Razumete demografske spremembe kot priložnost ali si upate povedati, da so nevarnost, je provokativno začela razpravo Lousewies Van den Laan, podpredsednica Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Nizozemka v Ljubljani. Politično korektno bi bilo, da bi rekel priložnost, vendar mi instinkt govori o nevarnosti, je odvrnil Bruno Maçães, portugalski državni sekretar za evropske zadeve in predsednik odbora za človekove pravice. Gre za dihotomijo, gledati na demografske spremembe kot na eno ali drugo, je nestvarno, staranje je vendar samo proces populacijske dinamike, je povedala Eppu Mikkonen-Jeanneret. Vodja načrtovanja politik pri globalni HelpAge International je pojasnjevala, da smo bili v preteklih šestdesetih letih priče izjemni rasti prebivalstva in velikega zmanjšanja rodnosti; staranje je kazalec tega uspeha.

Demografskih sprememb in fenomena staranja v Evropski uniji in razvitih državah ne moremo opazovati samih zase: upoštevati je treba tako pravice starejše populacije kot pričakovanja mladih, pa tudi migracije, ki proizvajajo zelo velike demografske izzive, je večdimenzionalnost problematike razlagala Flavia Pansieri, namestnica visoke komisarke ZN za človekove pravice. Omenila je, da v današnjem času popolne obsedenosti s produktivnostjo poznamo samo eno matrico, s katero vrednotimo človeška bitja.

Ne glejte na staranje kot na izoliran pojav, ker to ni; je fenomen, ki bistveno presega čustvene, senzacionalistične obravnave v medijih, ki govorijo o demografskem cunamiju, staranju kot tempirani bombi, čeprav se trend dogaja že zadnjih dvesto let, je pojasnjevala predstavnica nevladne organizacije. Neformalne soodvisnosti generacij ne zmoremo niti ovrednotiti, ker ekonomskih ocen pomoči, ki jo zagotavljajo starejši pri skrbi za otroke, sploh ni. Tudi pokojnine običajno asociiramo samo s starostjo. A so mnogo več, je pripovedovala Mikkonen-Jeanneretova: spreminjajo gospodinjstva; pogosto so namenjene vnukom; že golo pričakovanje, ali bo nekdo imel pokojnino ali ne, preoblikuje njegovo obnašanje v celoti; raziskave v Afriki so pokazale, da vplivajo na telesno višino vnukov, še posebno deklic, ki zaradi kakovostnejše hrane zrasejo. V medijskih debatah se vse povedano izgubi. Diskriminacija gre tako daleč, da statistike beležijo nasilje nad ženskami samo dotlej, dokler so v reproduktivni dobi – zatem niti za zbiranje številčnih podatkov niso več zanimive.