Tiskane izdaje
Danes je Gerry Leonidas izredni profesor tipografije na oddelku za tipografijo in grafično komunikacijo na Univerzi v Readingu. Od leta 2001 je direktor magistrskega programa Typeface Design. Program je v mednarodnem merilu prepoznan kot eden najboljših na področju umeščanja praktično baziranih strok v akademsko okolje in skozi svoje diplomante in alumnije veliko prispeva k transformaciji tega področja v študijsko področje. Leonidas je mentor pri doktoratih, strokovni recenzent vlog za financiranje na umetniškem in humanističnem področju ter ocenjuje habilitacijske vloge na mednarodni ravni. Trenutno ima pozicijo zunanjega izpraševalca za magistrski program grafičnega oblikovanja na Univerzi v Portsmouthu. Njegovo svetovanje se osredotoča na oblikovanje črkovnih vrst in tipografije z ekspertnim znanjem na področju grške pisave.
Delal je na različnih projektih za podjetja Adobe, Ascender, Bitstream, Cambridge University Press, DaltonMaag, Linotype, Microsoft, Monotype in s številnimi drugimi manjšimi podjetji. Na tem področju je večkrat odigral vlogo akademskega predstavnika pri uspešnih partnerstvih prenosa znanja. V Ljubljano je, tako kot njegov kolega Ruedi Baur, prišel na povabilo oddelka za oblikovanje vizualnih komunikacij, ki pod vodstvom njegovega predstojnika prof. Boštjana Botasa Kende uspešno organizira ALUO Design Talks. Oblikovanje govori ali oblikovalski pogovori.
Na svojih predavanjih v Ljubljani je Leonidas govoril o grško-angleškem leksikonu, najpomembnejši novi publikaciji, ki ga je oblikoval za Cambridge University Press in je zdaj v zaključni fazi. Leksikon poskuša prekiniti tipografsko tradicijo, ki velja za žanr referenčnih publikacij in sega v
Kako pomembne so črkovne vrste za naše življenje?
V resnici so izjemno pomembne. Težko mine dan, ne da bi naleteli nanje. Ko se zjutraj zbudimo in pogledamo na zaslon mobilnega telefona, naletimo na črkovne vrste, ko na spletu brskamo za novicami, prav tako … Tisti, ki ure in ure, zaradi svojega dela ali kar tako, preživijo za računalnikom, imajo nenehno pred seboj črkovne vrste. Lahko se jih sicer ne zavedamo najbolje, a so del našega življenja, še posebej vašega, ker ste ves čas obkroženi s teksti.
Črkovne vrste so nevsiljive, temu, kar opisujejo, dajejo značaj in barvitost, pa tudi svojstveno izkušnjo – ne da bi se zaradi tega izpostavljale. Ko pišemo tekst, lahko uporabljamo črkovno vrsto georgia, potem za oddih obiščemo facebook. Tam naletimo na drugačen slog črkovne vrste, drugačna barve in ozadje … Kar nam pove, da smo v drugačnem okolju. Čeprav ne vemo, katero črkovno vrsto uporablja facebook, vemo, da smo v tipografskem okolju facebooka, in to nam govori, da smo pripravljeni na sprostitev ali raziskovanje … Potem zopet presedlamo na georgio in to pomeni: delo.
Bi lahko rekli, kakšna črkovna vrsta človeka bolj pritegne?
Mislim, da gre predvsem za to, na katere smo navajeni. Več ko preberemo tekstov v določeni črkovni vrsti, bolj se navadimo na njene vzorce. Bolj nam postanejo domači. Črkovna vrsta, v družbi katere smo največ časa, nam tako postane najbolj všeč.
Na primer tista iz knjig, ki jih imamo pogosto v roki, ali tista z računalniškega zaslona in tekstovnega programa, ki ga uporabljamo: ne samo da se navadimo nanjo, z njeno uporabo postanemo celo bolj učinkoviti. Obstajajo tudi črkovne vrste, ki so same po sebi zelo zaželene: zato, ker predstavljajo nekaj, kar bi radi doživeli. Če izpostavim tipografsko oblikovanje, ni dovolj le izbor črkovne vrste. V takšnem primeru naredi svoje razporeditev črkovnih vrst … Naj zopet ponazorim s primerom iz sveta online medijev. Tipografski slog tviterja me bo spomnil na element presenečenja, novic ali hitrih mnenj drugih. Vse to bom izkusil s pomočjo tipografije tviterja. Zato ker je slednja tako drugačna od tipografij, ki jih sicer uporabljam čez dan. Povezana z občutkom raziskovanja, presenečenja, sprostitve … Črkovne vrste delujejo na podlagi asociacij naših izkušenj, ki nam jih posredujejo.
Mora tipograf v tem smislu imeti precej kompleksno pamet?
Upam, da naj bi bilo tako (smeh). Tipografija je zanimiva zaradi tega, ker za njeno aplikacijo ne obstaja samo nekaj pravil. Če bi bilo tako, bi vse sprejemali zelo avtomatizirano. Tipograf mora spojiti pravila učinkovitosti, da naj bi dokument postal čim bolj berljiv, strukturiran in razumljiv. Poleg tega mora ujeti pravi ton, uraden ali neuraden, moderen ali tradicionalen, takšen, ki odseva naš čas ali pa takšen, ki pluje tako, kot se mu zdi. Ne da bi bil pozoren na svet okoli sebe. Tipografija, ki jo uporabljamo za delo, je zelo tekoča. Tipograf mora prepoznati posebnosti njenega končnega uporabnika – bralca. Mora ugibati in uganiti, kaj bi bralci radi brali …
V Sloveniji ste preživeli teden dni. Lahko glede na okolje, ki ste ga videli, ljudi, ki ste jih spoznali, poveste, kakšno črkovno vrsto bi si kot država zaslužila?
(smeh) To bi bilo precej težko, ker sem se tukaj imel res lepo. Slovenija me spominja na kraje, v katerih sem odrasel. Bil je sončen dan, prvi sončni pomladni dan, pričakale so me spomladanske barve, ki so me skupaj s tistimi skal ob morju spomnile na Grčijo. Videl sem, kako ljudje ležerno posedajo po kavarnah in se pogovarjajo in to mi je bilo tako domače. Glede tipografije Slovenije. Težko bi jo ustvaril. Predvsem zato, ker je eden mojih najboljših študentov, Mitja Miklavčič, iz Slovenije in je oblikoval nekaj črkovnih vrst, ki so bile izjemno uspešne. Zato bova rekla, da njegove črkovne vrste zajemajo značilnosti Slovenije. Po drugi strani je treba povedati, da so tako dobre, da puščajo daleč za seboj ne samo to regijo, ampak kar vso Evropo. So svetovna uspešnica. Moja prva izkušnja s slovenskim oblikovanjem je bil prav Mitja Miklavčič.
Pravite, da novi mediji ne obstajajo – obstajajo samo novi uporabniki …
Za vsak tekst, ki ga predstavimo, ni pomembna tehnologija, ki ga predstavlja, ampak kako bralci doživljajo ta tekst. Živimo v času, ko je moderno, da se precej osredotočamo na tehnologije, toda tehnologije so lahko nekaj novega za enega uporabnika, za drugega pač ne, to je odvisno predvsem od izkušenj pa tudi starosti uporabnika. Tekst na tabličnem računalniku bo nekaj novega za nekoga in nekaj povsem domačega za nekoga drugega. Na tem računalniku ne moremo oblikovati istega teksta za oba uporabnika. Vedno je treba imeti v mislih ljudi, uporabnike. Tipografija je narejena za bralce, uporabnike tekstov, ne pa kot nekaj, kar je narejeno izključno za tehnologijo. Lahko uporablja novo tehnologijo, če bo to olajšalo pristop uporabniku. Sama po sebi ne more ničesar upravičiti.
Tipografi se še vedno zgledujejo po črkovnih vrstah, namenjenih tisku …
Tudi sam to počnem. Moja izkušnja z grško-angleškim slovarjem je tipičen primer za to.
Imate moderne misli, a ste v resnici tradicionalist. Grk.
Rad imam spomin.
Koliko spomina ima oblikovanje?
Veliko. Bolj ko razumemo, kako smo nekaj naredili in kako smo reševali težave, ne samo pri tipografiji, bolj nam postane jasno, da obstaja veliko težav, sredi katerih smo se znašli danes, s katerimi bi se lahko soočili že prej. Veliko se lahko naučimo iz tega, kako so se ljudje v preteklosti soočali s podobnimi zagatami. Poskušam oblikovati s spominom v smislu, ali se iz določene situacije lahko kaj naučim. Na podlagi tega se bom lahko odločil, katerega od elementov lahko reproduciram, katerega pa moram na novo odkriti. Nisem eden od tistih, ki bi kar tako zavrgli petstoletno tradicijo tiska. Še posebej ko gre za tekste, v katerih se odstavki, na primer, niso kaj bistveno spremenili. Tipografija odstavka na zaslonu ni bistveno drugačna od tistega v knjigi. Dejansko se je spremenilo povezovanje med dokumenti. Ko gre za črkovne vrste, bi lahko rekel, da smo precej konservativni. Pravila za strukturiranje dokumentov vztrajajo od printa do printa in v vseh mogočih vrstah zaslonov, zato ker so šla skozi proces razvoja … in obstala na trenutno najbolj primerni točki razvoja.
Že, ampak enciklopedije Britannice, na primer, ne tiskajo več. Na voljo je samo spletna izdaja.
Veliko pomembnih edicij danes ne tiskajo več. Postalo je jasno, da je takšne vrste knjig težko ažurirati, za to bi šlo ogromno papirja in denarja. In dreves. In kemikalij. In vode. Po drugi strani smo se že skoraj odvadili listati po slovarjih in enciklopedijah – to se nam zdi zamudno, ko pa lahko na zaslonu samo skačemo z miško od enega gesla do drugega. Seveda je lepo imeti doma dobro narejeno knjigo, h kateri se večkrat vrneš … Omenili ste Britannico: v resnici jo je težko uporabljati, najprej si je treba nabaviti vse tome, se odločiti, po koliko letih jih zavreči in kupiti izpopolnjeno izdajo … Vse to predstavlja ogromne stroške. Radoveden uporabnik bo hotel imeti osvežene podatke Britannice in za zdaj to omogoča samo spletna izdaja. Sam doma nikdar nisem imel tiskane izdaje. Spomnim se, da smo doma imeli veliko družinsko enciklopedijo in da sem zanjo potreboval ogromno mizo. Moja generacija se je izobraževala prek tiska, ko so vzpostavili svetovni splet, sem bil že odrasel in seveda sem fasciniran: vsakokrat ko me nekaj zanima, z nekaj kliki pridem do želene informacije.
Se spomnite, kdaj ste se prvič resneje zaljubili v tipografijo?
V petem razredu osnovne šole sem naredil svoj prvi časopis. Očeta sem prisilil, da je naredil nekaj fotokopij v svoji pisarni.
Če ostaneva pri časopisih – bi dali, glede celostne podobe in vsebine, višjo oceno Guardianu ali New York Timesu?
The Guardian nam, ko gre za oblikovanje, kaže smer … Izbrali ste zanimiv par. Skupno jima je, da sta se precej zgodaj začela zavedati, da nista samo časopisa, temveč medijski družbi. Eni večjih medijskih družb; poleg tega vsak dan zagotovita tudi tiskane edicije, kar malce spremeni sliko: jasno je, da je investiranje v tiskano izdajo večje, tudi zaradi stroškov ekip.
Če pa govoriva o bralcih, lahko rečem, da je spletna izdaja štiridesetkrat bolj brana od tiskane. The New York Times je, za razliko od Guardiana, na spletu vedno ohranjal videz časopisa, pri Guardianu so že zelo zgodaj ustvarili ločnico med spletno in tiskano edicijo. To, da so se popolnoma prilagodili mediju, je obrodilo sadove. Zanimiva je njihova edicija za ipad; uspelo jim je osvojiti kompleksno tipografijo časopisa in jo prenesti na tablico ali pa edicijo za iphone, ki je izvedbeno še zahtevnejša. Mislim, da so razumeli, v katero smer gre branje časopisov.
Bi torej izbrali The New York Times ali The Guardian?
Če bi moral izbirati, bi izbral The Guardian, ker sem nanj navajen. Predvsem zato, ker je vizija njihove evropske politike zelo blizu moji.
Mislila sem, da bova govorila o oblikovanju …
Vidite, v resnici bralce zanima predvsem vsebina. Seveda mora biti zapakirana tako, da bralec enostavno in smiselno pride do nje, da je nakazano, kaj je pomembno in kaj ne … Če se vrnem, The New York Times prebiram selektivno; naj pohvalim njihov način pokrivanja ameriških predsedniških volitev, zanimivo je tudi opazovati, kako razumejo oblikovanje informacij oziroma infografiko.
Oblikovalec črkovnih družin opazuje družbo, se nanjo odziva in poskuša v svojih izdelkih predvideti njen razvoj … S temi besedami ste uvedli eno od vaših predavanj v okviru ALUO Design Talks.
Ko oblikovalec oblikuje črkovne družine, mora biti pozoren ne samo na tekst, ampak tudi na okolja, v katerih bomo te tekste brali. Tu mislim na računalniške zaslone, iphone … Ta okolja namreč določajo meje oblikovalčevim zamislim in zmožnostim. Pa tudi slogu. Pri zaslonih z nizko resolucijo mora biti tipografija črk čitljiva, razlika med krepkim in navadnim tiskom mora biti izrazitejša, učinkovitost pri porabi prostora toliko večja. Visokoresolucijski zasloni pa omogočajo širši razpon formatov zaslonov, na katerih beremo. Oblikovalec črkovnih vrst razvija širok nabor črkovnih družin in nekatere reze zaznamuje z bistveno več detajli kot druge. V povezavi s tehnologijami, kot so pametni telefoni, tipografija omogoča identiteto dokumentov, ki so online, česar sicer nismo mogli početi do pred nekaj leti. Časopis na iphonu danes ni stiliziran samo prek barv in nekaj podob, temveč tudi s pomočjo črkovnih vrst. Pravzaprav črkovne vrste vzdržujejo identiteto časopisa, revije, podjetja. Ta raznolikost vpliva na delo tipografa.
Kako tipograf predvideva prihodnost? Kako zazna bližajoče se spremembe?
Za oblikovanje nove črkovne vrste tipograf, če je nadarjen in hiter, potrebuje nekaj mesecev. Včasih tudi več. Če bo svoje delo opravil dobro, bo njegov izdelek prišel na trg ravno v času, ko bo ta potreboval črkovno vrsto prav s takšnimi značilnostmi … Ena od črkovnih vrst Mitje Miklavčiča je pred leti prišla na trg ravno takrat, ko so ljudje začenjali veliko več brati stvari, ki jih je natisnil laserski tiskalnik. Tudi če črnilo ni bilo kvalitetno, se je vidnost ohranila – temu rečemo, da je črkovna vrsta zelo 'forgiving'.
Eden od vaših podiplomskih študentov naj bi razvil črkovno vrsto na podlagi fonetičnih zapisov jezika, ki ga uporablja eno od domorodnih plemen v Braziliji …
Ta plemena sicer uporabljajo svoj jezik – a ta še ni zapisan. Jezikoslovci so ga zdaj dokumentirali, to so naredili s pomočjo črk in črkovnih simbolov latinice. Doslej namreč nobena od črkovnih vrst ni nastala z mislijo na določen jezik. Rafaelu je uspelo nekaj, kar se je zdelo nemogoče.
Je mogoče ustvariti črkovno vrsto za jezik, ki ga ne poznaš in še ni zapisan? Kakšni so v tem primeru kriteriji?
Enaki kot sicer. Tipografski problemi zajemajo spremljanje vzorcev in načinov njihovega združevanja. Sproti je treba opravljati tudi primerjave z obstoječimi viri. Pri takšnem projektu sta v ospredju raziskava in analiza.
Za Cambridge University Press ste oblikovali grško-angleški leksikon. To je verjetno veliko težje kot oblikovanje nemško-angleškega leksikona …
Ko gre za dve različni pisavi, v tem primeru latinsko in grško, je vedno težje. Grška pisava je kompleksnejša v smislu, da potrebuje širok nabor znakov. Ima svoj slog. Včasih je bližje latinici včasih ne – še najbližje je rokopisu. A vseeno poteka od leve proti desni in posamičen znak ni toliko odvisen od tistega, ki sledi, kot na primer pri hebrejščini in arabščini.
Na vašem predavanju smo videli, kako kompleksno je delo tipografa pri ustvarjanju takšnega leksikona, kot ste ga ustvarili vi.
To je zelo zanimivo delo. Če je delo zanimivo, me ni strah izzivov. Pa naj trajajo nekaj let. Gre za nenehno učenje. Čez čas bomo morda lahko začeli razmišljati o spletni izdaji grško-angleškega leksikona.
Bi lahko rekli, da je tiskana izdaja bolj dragocena, v dejanski in simbolni vrednosti?
V nekaterih stvareh že. Ne pa v vseh. Izkušnja branja je odvisna od hitrosti in čustvene vpletenosti. Če berem poezijo meni ljubega pesnika, si bom morda želel, da oblika in materialnost pesmi to zadeneta. Če moram napisati esej in če naj bo pot do cilja najkrajša, bom vzel v roke tablični računalnik.
Pravite, da se tipografija leksikonov ni spremenila več kot sto let …
Drži. Zato, ker je šlo za tiskanje vedno istih edicij. Obenem bi v preteklosti spreminjanje tipografije pomenilo ogromno časovno zamudo – pa tudi leksikoni so se tiskali v precej večjih časovnih zamikih kot nekoč, zato ker so se lahko prodajali tudi deset, dvajset let. Prej ste omenili enciklopedijo Britannico. Tako dolgo se je ohranila tudi zato, ker ni imela prave konkurence. Do pojava interneta, ki je popolnoma spremenil svet dostopa do informacij.
Kaj najbolj zanima študente?
Mlade generacije zelo dobro uporabljajo tehnologije, toda treba je priznati, da precej na površinski ravni. Mislim, da jih ne zanima globinsko raziskovanje možnosti, ki jih tehnologija ponuja. Ves čas so na facebooku – v resnici se redko vprašajo – 'kaj pa če…?' Ne postavljajo vprašanj, ne postavljajo si izzivov. V Ljubljani sem bil prijetno presenečen nad kvalitetnim znanjem študentov …
Kakšna je prihodnost razvoja tipografije?
V zadnjih letih se je razvijala izredno močno in hitro. Po eni strani se je to zgodilo zaradi pametnih telefonov. Tipografsko dobro oblikovana besedila se selijo na splet. Nedavno so bila besedila na zaslonu uniformirana, tu mislim predvsem na bloge in spletne časopisne edicije. Izven Evrope vedno več uporabljajo brezžične pripomočke, tako za dostop do informacij kot izobraževanje. Potekajo zanimivi projekti, ki bodo omogočali uporabo črkovnih vrst za zelo številne skupnosti. Gre za precej kompleksne tipografije, ki zajemajo priročnike in referenčna dela pa tudi life style revije, branding itd … vse, kar smo že navajeni gledati v Evropi, bo zdaj na voljo tudi v južni Indiji in na Šri Lanki.
Kaj je uspešna tipografija?
Tista, ki se na trgu dolgo ohrani. Frutiger, na primer, je zelo popularna. Ali pa georgia in verdana, ki sta na zaslonu spremenili način branja ljudi.
Kako opazno naj bo časopisno oblikovanje v primerjavi z oglaševalskim?
Tekst mora biti oblikovan tako, da bralca pritegne in ne odvrne, temu preprosto rečemo, da mu postane hitro domačen. Pri oblikovanju časopisnih strani in časopisa samega velja močna hierarhija, ki je vidna takoj, ko ga vzamemo v roke. Takoj nam je jasno, kaj je pomembno in kaj manj. Na podlagi oblikovanja takoj vemo, ali gre za kolumno. Te odločitve so pred stoletji za nas sprejeli drugi … Dejstvo je, da oblikovanje naslovnice časopisa odseva kulturo države, v kateri je nastal časopis. Čisto drugače je, na primer, v trgovini. Naj vam povem svojo izkušnjo: trudim se, da mu ne bi posvečal preveč pozornosti, pa mi ne uspeva najbolje…
Kaj najprej opazite?
Ne bi vedel, vem samo, da namesto da bi v nakupovalni voziček preprosto položil steklenico mleka, razmišljam o tem, koliko truda ali malomarnosti je oblikovalec vložil v oblikovanje etikete.
Kakšne etikete z napisom mleko vas pritegnejo?
Tiste, ki me nagovorijo nežno, neagresivno, ki so bolj zračne, ki imajo tipografijo podobno rokopisu. Vsekakor pa ne tiste pretirano barvite in kričeče … Čeprav si domišljam, da nisem, sem v resnici vseeno žrtev marketinških naporov … Vsekakor menim, da je dobro, da se ljudje vsaj delno zavedajo oblikovanja. Predvsem črkovnega: na zaslonu lahko povečajo ali pomanjšajo font, lahko ga spremenijo. Te izbire vplivajo na doživljanje besedila.
Bi lahko na podlagi človekove silhuete, načina, kako se premika, oblikovali njegovo črkovno vrsto?
(smeh) Težko. Kakšna ideja … Mislite, da bi lahko?
Vi bi bili mehka tipografija, z zaobljenimi kljukicami in vijugami …
No, lepo … Hvala za kompliment. Dali ste mi možnost raznolike oblike. Veliko več boste o ljudeh izvedeli na podlagi tega, kateri časopis ali knjigo držijo v roki. ¾
