Federico Pignatelli, princ in poslovnež: V modo prihaja gibanje

Lastnik največjih fotografskih in modnih studijev na svetu, v katerih snemajo oglaševalske kampanje in modne ikone.

Objavljeno
12. oktober 2012 14.27
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga
Drevo njegove stare aristokratske rodbine sega v začetek dvanajstega stoletja, med svoje prednike lahko šteje papeža Inocenca XII. (1615–1700), nekaj kardinalov in ministrov krone. Njegova mama je Slovenka Doris Mayer, ki je po drugi svetovni vojni z Bleda odšla v Italijo in se tam poročila s princem (Giovanni Pignatelli della Leonessa). Filmska zgodovina se je bo spomnila kot ženske v belem plašču v dvorcu Fellinijeve La Dolce vite.

Pretekla rodbinska zgodba princa Federica Pignatellija, rojenega v Rimu leta 1953, poslovneža, milijonarja in ljubitelja umetnosti, je prav tako razgibana kot njegovo sedanje življenje. Nič čudnega, da ga imajo italijanski in ameriški mediji za renesančnega človeka. Ne le da je bil finančni novinar, borzni posrednik, ki je postal uspešen z nepremičninami in kasneje nadaljeval zgodbo o uspehu kot menedžer uspešnih korporacij; njegova strast do umetnosti, arhitekture in fotografije ga je pripeljala na Manhattan, kjer je nad reko Hudson ustanovil največji in najbolj sodobno opremljen kompleks fotografskih in modnih studiev na svetu. Kompleks Pier 59 Studios z »najlepšo naravno svetlobo na Manhattnu« se razteza na dobrem hektarju površine in velja za središčno točko fotografske kreativnosti in mednarodnega modnega dogajanja. Tam se snemajo največje oglaševalske kampanje in editoriali, v zadnjih mesecih recimo za Prado, GAP ali H&M z Lano del Rey. V njem so med drugim snemali epizode Prijateljev, v njem je stal fotografski studio Julie Roberts, fotografinje v filmu Bližnji odnosi (Closer), v njem je svoje številne editoriale posnela Hudičevka v Pradi, urednica ameriškega Vogua Anna Wintour.

Pignatelli je podoben studio naredil še v Los Angelesu, ustanovil AFG Management, agencijo za modele, Industry Model Group in Art & Fashion Group; in kot da to ni dovolj, je postal vodja Biolase, vodilnega podjetja v medicinski laserski tehnologiji. Strastni zbiralec umetnosti in lepote živi med Milanom, New Yorkom in Los Angelesom, v vili, ki je bila prej last Michaela Douglasa.

Na slovenski Philips Fashion Week je prišel na povabilo prijatelja, Newyorčana Wallyja Shaykhouna, lastnika slovenske agencije Immortal Models, prek katere naj bi poiskal nekaj novih obrazov za svojo modno agencijo Industry Models. Sedel je v jedilnici Lesar hotela Angel, obkrožen z ogledali in stiliziranim pohištvom, popolnoma miren, zatopljen v telefonski pogovor. Ob srečanju vstane, njegove oči se srepeče zazrejo v sogovornika, v točko nekje na vratu, šele med pogovorom začne gledati strmo v oči.

Prvi vtis s prvega dneva našega tedna mode?

Brez laskanja. Bil sem pozitivno presenečen nad profesionalnostjo, nad visoko ravnjo organizacije. Sploh modna steza v obliki dvojne večkotne elipse, ki omogoča, da modeli hodijo med gledalci, in tako čim več ljudi lahko natančno vidi obleke in modele. Zelo zanimivo. Priznam, da že razmišljam, da bi si sposodil to idejo. V studiih Pier 59 med drugim organiziramo tudi modne revije.

In sicer, kako se vas je dotaknila lepota vaše druge domovine, Slovenije?

Mislite na ženske ali na naravo?

Oboje.

Slovenijo poznam, bil sem že tukaj. Je zelo lepa dežela, na malem koščku imaš vse, od morja do planin in jezer. In najbrž nisem edini, ki pravi, da imate za tako maloštevilno populacijo izjemno veliko lepih žensk. Včeraj lepote nisem gledal samo na modni stezi, ampak tudi med občinstvom. Imel sem nekaj časa, da se sprehodim po mestu. In imam dobro oko za to.

Prav lepota vašega takratnega dekleta je bila ključna, da ste se začeli ukvarjati z modno fotografijo. Kako ste iz strastnega ljubitelja fotografije postali lastnik dveh največjih modnih fotografskih studiev na svetu?

No, fotografija me je zanimala že veliko prej. Že ko sem se ukvarjal predvsem s poslovnimi investicijami, sem rad fotografiral. A predvsem arhitekturne objekte. Zelo me pretrese lepota stavbe, moderna arhitektura, antika, secesija, vse.

Moje takratno dekle, živela sva v Milanu, je bila model in bila je precej nesrečna, ker si na modnih fotografijah ni bila všeč. V osemdesetih se je za editoriale uporabljalo veliko preveč ličil. Bila je res naravna lepotica, zanimiva etnična mešanica. Vzel sem fotoaparat in poskušal ujeti njeno naravno lepoto, brez pretiranih ličil. Agencija je bila s temi fotografijami zelo zadovoljna, nato so mi poslali še nekaj modelov, naj jih fotografiram za njihov album.

Bi se zdaj po vsem tem času imenovali za profesionalnega fotografa?

Ne, ker nikoli nisem živel od svojih fotografij. Še vedno sem amaterski fotograf, to delam iz ljubezni do fotografije, iz ljubezni do lepote ženskega obraza.

Kje je skupni imenovalec nepremičninskega posla in fotografije? Če pogledamo vaš življenjepis, razumemo, zakaj vas imajo v medijih za renesančnega človeka.

Hm, najbrž gre samo za to, da se nikoli ne dolgočasim. Vedno najdem nekaj, kar me znova vznemiri.

Obstaja povezava, skupni imenovalec vsega, kar počnem in sem počel. Posel z nepremičninami, novinarstvo in ukvarjanje z nepremičninami mi je pomagalo, da sem ustanovil Pier 59 Studios, to je resnično velik razvoj. In če ne bi razumel nepremičninskega posla, ne bi razumel vrednosti Pier 59 Studios. Ko sem prvič zagledal ta neverjetni prazni prostor …

Nad reko Hudson …

Da, predstavljajte si, hektar praznega prostora, neizkoriščenega, in to v New Yorku, nad vodo in hkrati še vedno na Manhattnu. Bilo je neverjetno. Takoj ko sem videl ta prostor, sem dobil idejo, kaj bi lahko naredil z njim. Moj poslovni partner, takrat je bil še Gianni Versace, je za sabo sem imel kar nekaj zvenečih fotografskih imen ... Toda po internetnem zlomu leta 2000 se je vse spremenilo, Versaceja so umorili, drugi partner je težko zbolel. Po spletu teh ekonomskih in osebnih tragičnih dogodkov sem postal edini lastnik, osnoval sem studio z najsodobnejšo tehnologijo in zelo hitro je postal najbolj uspešen tovrsten studio na tem koncu.

In potem ste na zahodni obali ustvari še enega: Pier 59 West. Ker ste hoteli še več?

Ker je to določal trg. V oglaševalskih akcijah ali naslovnicah za prestižne revije, kot so Vogue, Elle, GQ itd., nastopajo tudi mnogi holivudski zvezniki. Zanje je veliko bolj prikladno, da snemajo v Los Angelesu, tako lahko nemoteno nadaljujejo recimo delo pri filmu. Potem sem osnoval še druge holding skupine, povezane s projektom, recimo AFG Management in Industry Model Group in znano Art & Fashion Group, ki zastopa umetnike, fotografe, modele.

Zdaj se boste povezali z Immortal Models, s sedežem v Sloveniji, ki jo vodi Wally Shaykhoun, ki bo postal skavt za vašo agencijo Industry Models.

Všeč so mi ljudje pri Immortal Models, izjemno pametni so, imajo dobro strategijo in predvsem dobro oko za lepoto.

Kaj pravzaprav pomeni »dobro oko«? Kaj ste recimo včeraj iskali pri dekletih, ki so nosila kolekcije naših oblikovalcev?

Najprej opazim energijo. Lepota je v tem primeru samoumevna, a energija, karizma, način, kako hodi, kako se giblje, mimika. Osebnost.

Osebnost pri dekletih, ki so v povprečju stare 16 let?

Ravno zato. Hitro lahko opaziš, katera bo zdržala pritiske tega posla, zato je pomemben tudi način, kako komunicira, njena razgledanost, naravna inteligenca ... Vsa lepa dekleta, ki pridejo do vrha, imajo poleg lepote tudi izjemno osebnost. Morajo jo imeti, sicer ne bi bile tam, me razumete?

Kaj za vas, ki ste preživeli različne diktate, kanone lepote v sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih ..., sploh pomeni lepota?

Lepota se spreminja tako, kot se spreminja čas, v katerem jo častimo. Če pogledamo ženske pred petdesetimi leti, zanje ni veljal takšen diktat lepote kot recimo danes. Če govorimo o modni lepoti, je bila zadnji dve desetletji zelo in Kate Moss. Devetdeseta so bila era supermodelov, kot so Cindy Crawford, Claudia Schiffer, Christy Turlington, Linda Evangelista, torej lepota zdravega, športnega telesa. Na prelomu tisočletja pa se je vse bolj pojavljala lepota »grdega«, ekstremno vitka, celo shujšana dekleta, z namerno bledim obrazom, deško postavo brez oblin. A zdaj se zdi, da se obline spet vračajo, deloma tudi po zaslugi znamke spodnjega perila Victoria's Secret. Spet v ospredje prihajajo lepa dekleta z ženstvenimi oblinami.

Ste prepričani?

Da. V našem studiu smo za korak naprej, vidimo kampanje, ki se snemajo za prihodnje sezone. Lahko rečem, da je ta sprememba precej opazna. Seveda se to ne bo zgodilo čez noč, pravim le, da se spet povečuje potreba po zdravi, klasični lepoti. Mislim, da gre trend v smeri klasične lepote in klasičnih vrednot.

Stvari v našem življenju, ki so zelo umetne, bodo izginile, odnosi bodo postali globlji, ne tako površni, hitri, umetni, kakršne smo si ustvarili prek medmrežnih družabnih skupin, kot so facebooki, myspacei, twitterji.

Kot nekakšen pionir novih tehnologij in sokreator umetnega raja sem mislila, da ste bolj na »drugi strani«?

Ne, nisem digitalna oseba, sem oseba pravih odnosov. Potrebujem pogled, dotik, nasmeh, vonj.

Govorim o odnosih med moškim in žensko, ki bodo postali bolj sentimentalni, ne toliko povezani s hitro konzumacijo, hitrimi srečanji. Občutki in ljubezen že nekaj časa izginjajo; facebook ni ravno način, kjer bi šlo za to, kako zares globoko spoznati osebo. Zares spoznati. Gre samo za klike z miško, hitra srečanja, všeč – ne všeč.

Kako modno lepoto določa tehnologija?

Gotovo je to, da smo s filma prišli na digitalni zapis, spremenilo pogled na lepoto ženskega telesa in obraza. V zadnjih petnajstih letih se je vse bolj uveljavljala praksa, da s poliranjem, retuširanjem vsak model narediš lepši, še bolj popoln.

Se počutite malo krivega, da ste z vašimi studii, ki veljajo za najbolj vplivne v svetu mode in oglaševanja, pomagali ustvariti Huxleyjev Krasni novi svet, torej diktaturo mladosti, srečnih ljudi in nedosegljive lepote?

Ne počutim se krivega (nasmešek). Ne moreš se boriti proti tehnologiji. Moraš v korak s tokom, s trendi. Tako tehnologija določa nove ideale lepote.

Inženir pri Eastman Kodaku je že leta 1975 izumil digitalni fotoaparat. A bilo je prezgodaj, digitalno naj bi bilo preveč »nevarno« za človeštvo – če smo iskreni, predvsem zato, ker je bil takrat glavni posel film in kemikalije za razvijanje. Potem so se pojavili Japonci in danes snemamo samo digitalno.

V modi je opazen nov trend: iz digitalne fotografije prihajamo v ero gibanja. To pomeni, da ne gre več za to, da ujameš model v določenem trenutku, temveč da model posnameš v gibanju. V modi se ne fotografira več, ampak se snema, in potem samo zamrzneš posamezne podobe. Tudi tukaj se pojavljajo različne tehnike. Cinemagraf, zelo zanimiva, kjer imaš kombinacijo fotografije in gibanja. Če si prej lahko retuširal fotografijo, je pri videu to nemogoče. To bo spet pomenilo, da bo v ospredje prišla realna lepota. Pri modelu, ki jo najamejo za določeno reklamo, zahtevajo, da mora biti dobra tako v poziranju kot v gibanju. Torej mora biti ne samo fotogenična, ampak tudi videogenična oziroma telegenična.

V čem je razlika po vašem?

Preprosto, kako te kamera bere. Kako bere tvoje gibanje, mimiko, tvoj pogled, nasmeh. Na primer, jaz sem nefotogeničen, sem pa zato bolj telegeničen. Fotografija je iztrgan delček sekunde. Zamrznjen trenutek. Video je popolnoma druga zgodba. Poleg tega slow motion, upočasnjeno gibanje. Sto posnetkov na sekundo. Recimo, model hodi in to je v počasnem posnetku videti še bolj senzualno, kot da hodi velika mačka, leopard. Saj veste, v dokumentarcih o velikih mačkah v počasnem posnetku lahko začutiš vso eleganco, vsako gibanje mišic, mehkobo, s katero se te živali premikajo … Hočem reči, da je slow motion zelo zanimiva nova dimenzija realnosti, ki se vse bolj uporablja v modi.

Videla sem vaš kratki modni art film Chameleon, v katerem se orokavičena roka v čipki dotika modela v close-upu; vsakič, ko se je dotakne, se spremeni izraz na njenem obrazu in barva njene obleke. Kakšen je bil namen tega filma?

Oh, to snemanje sem organiziral za drugo fotografinjo, precej slavno, ne bom omenjal njenega imena; a potem se je tik pred snemanjem prestrašila.

Česa?

Novega načina. Te velike kamere – red camera. 120 posnetkov na sekundo. Ker gre tu za popolnoma drugačno zgodbo kot pri fotografiji.

Tako sem to posnel sam, brez posebnih priprav. Vse je bilo zelo spontano, idejo sem dobil med snemanjem. Imeli smo dva modela, a prva, vidite, ni imela telegeničnosti, zato sem uporabil samo njeno roko.

Vaš kolega Helmut Newton je rad rekel, »da ne mara belega ozadja, ker ženske ne živijo na papirju ali v studiu, pač pa v hiši, avtomobilu, na ulici, v hotelski sobi«.

(nasmešek) Ah, nekoč mi je rekel: Federico, jaz sem fotograf ulice, kot veš. Toda če bom potreboval studio, bom prišel k tebi. Newton je kar nekajkrat snemal v Pier 59. Že res, da je sam sebi rekel fotograf ulice, ampak to je bila seveda igra besed. Bil je daleč od tega. Res pa je, da je najraje snemal na konkretni lokaciji, na zanimivi ulici, v nenavadni hiši, najraje v hotelski sobi. Hotelske sobe je imel posebej rad.

Kaj lahko še rečete o Helmutu Newtonu?

Bil je in je še vedno navdih za številne fotografe. A tudi tak umetnik mora imeti svoj navdih. Njega je recimo navdihoval fotograf Rudolf Koppitz, češkoslovaški fotograf, eden od vodilnih predstavnikov umetniške fotografije na Dunaju med obema vojnama. Zelo je znan po svojih fotografijah človeškega telesa, njegove ikonografske študije Bewegungsstudie, študije gibanja, so nekaj izjemnega. In jaz sem zelo ponosen lastnik ene od njegovih čudovitih fotografij.

To je evolucija. Na neki način vsakdo mora kopirati od nekoga. Kdo si ni sposodil Helmuta Newtona, tudi jaz. Gre samo za to, kako to imenuješ. Kopija ali reinterpretacija njegovega stila. Čudovita stvar pri njem je bila, da sem ga vedno videl z nasmeškom, bil je zelo nežen, senzibilen, prijazen.

Zanimivo, o njem so njegovi sodelavci govorili, da je kot oseba »egocentričen, sprevržen, celo seksističen«.

Moja izkušnja z njim je povsem drugačna. Imel je močno domišljijo, njegova domišljija je bila perverzna, zato so bili njegovi modeli postavljeni v sadomazohistične ali fetišistične prizore. A kot človek je bil izjemno nežen, občutljiv. Prav njegova osebnost je dovoljevala modelom, da so se zelo sprostile pred kamero. Vedno je govoril, da za to, da je ženska seksi, ni važno, kakšne lase ima in kakšne so njene prsi, ampak da gre za to, kaj ima v glavi. Kaj razmišlja.

In vi? Kako ste vi delovali na svoje modele?

Na začetku ni bilo preveč sproščeno, priznam. Moral sem se naučiti, kako prebiti led. Na začetku je bila v studiu vedno napetost. Morda zato, ker sem močen moški. In takih, se mi zdi, v modnem svetu, ni ravno veliko naokrog (samoironičen nasmešek).

»Ko bi videl, kaj vse sem videl s tvojimi očmi!« replikant Rutger Hauer reče svojemu stvaritelju v Iztrebljevalcu. Kaj vse ste videli skozi oči svojih kamer v vaših studiih? Se človeško oko lahko naveliča človeške lepote, potrebuje vedno močnejše dražljaje, da ga kaj še vznemiri?

Res je, da je šlo v zadnjih letih skozi oba studia Pier 59 v New Yorku in Los Angelesu vse tisto, kar vidimo v holivudski produkciji, vsi top modeli, filmske zvezde, in da so tu delali veliki fotografski mojstri, od Stevena Meisela, Patricka Demarchelierja, Stevena Kleina, Petra Lindberga ... V tem studiu sem imel priložnost opazovati mlade modele, ki so kasneje postali supermodeli, videl sem, kako so se razvijale Gisele Bündchen, Diane Lee, Emily DiDonato ... Fotografija in video pač ustvarjata magijo, reprezentacijo druge realnosti, ki je zelo drugačna od realnosti, ki jo živimo.

V teh umetno ustvarjenih svetovih so ljudje mladi, čudoviti, lepi in srečni, brez napak, brez skrbi. Tako kot ste rekli, krasni novi svet. In to v resnici potrebujemo. V svetu, kjer je toliko žalosti, depresije in grdote, potrebujemo malo iluzije.

Toda če je ta iluzija orodje v rokah korporacij, ki nas prepričujejo, da potrebujemo nekaj, samo zato, da bi pripadali, da ne bi bili izobčeni iz družbe ...

Nihče te ne more o ničemer prepričati, če si tega na tihem ne želiš. Ljudje potrebujemo veselje, užitek v našem življenju. In v studiih Pier 59 to počnemo. Nič ni lepšega, kot če pripraviš ljudi do tega, da se počutijo bolje, in da sanjajo o tem, da bi bil ta oseba, ki jo vidijo na plakatu, v reviji, v videu ...

V teh časih se to zdi nepošteno. Kako bo po vašem globalna kriza vplivala na podobe v modi, oglaševanju? Kaj se bo zdaj s tem svetom zgodilo zaradi krize?

Najprej vam bom rekel, da ne govorite z osebo, ki bi vam dejala, da se bodo naslednje leto stvari obrnile na bolje. Moj pogled na to krizo je žal zelo pesimističen. To bo zelo zelo dolga recesija.

Najdaljša v zgodovini zahodne civilizacije?

Lahko bi tako rekel, da. Zato, ker bo globalna. Kitajska se bo v prihodnosti soočala z resnimi težavami, podobno velja za dežele, za katere zdaj pravimo, da so v gospodarskem vzponu, kot je Brazilija ali Avstralija. Te dežele so izvažale dobrine, ki jih je potrebovala Kitajska, toda Kitajska je te dobrine spremenila v lastne izvozne produkte.

A ker so Evropa, Amerika in preostanek sveta v krizi, Kitajska ne more več izvažati teh produktov. Ko bo Japonska, tretje največje gospodarstvo na svetu, bankrotirala, to ne bo samo bankrot Lehman Brothers, ne, tu govorimo o celotni državi. Nihče ne more storiti ničesar. In ko se bo to zgodilo, bo šel ves svet v depresijo, brezposelnost bo še narasla.

Če se vrneva k modi in oglaševanju ...

Mislim, da se bo moda razdelila na zgolj dve veji. Na eni strani nizkocenovne znamke, ker bo vse več ljudi, ki si ne bodo mogli privoščiti oblek, bodo pa vseeno morali biti oblečeni.

No, to se je sicer že zgodilo s pojavom nizkocenovnih blagovnih znamk, H&M, Zara, Top Shop.

Že, a še vedno je vmes obstajala cela vrsta srednjecenovnih znamk. To je tisto, kar bo izginilo. Zara je neverjetna zgodba o uspehu, ki se bo še nadgrajevala in se prilagodila na situacijo. To je največja družba na svetu, ki z oblačili služi milijarde. Takšni bodo imeli prihodnost. Na drugi strani pa se bo razvijala zelo luksuzna moda. Prepad med bogatimi in revnimi se bo še povečal. Ali ni že zdaj tako, boste rekli; ne, lahko je še huje. Srednji razred bo izginil. Na vrhu bo zelo majhen odstotek bogatih, vse ostalo bo revni sloj. Morda bomo potrebovali 10 ali 15 let, da bomo prišli iz tega. To bo spremenilo obnašanje družbe, vplivalo na njene vrednote. Mislim, da nas velika kriza čaka čez leto ali dve, vse je odvisno od Kitajske. Če bo Kitajska denar vložila v lastno gospodarstvo, to pomeni zamik krize, a neizbežno nas še vedno čaka.

Na to lahko pogledamo preprosto: če imate zlato kreditno kartico in začnete potovati, uživati, si privoščite vse, boste na koncu to morali plačati. Prej ali slej. Nimate izbire. Plačilo lahko samo odlagate. Svet, sploh zahodni, je ugodno živel s to veliko kreditno kartico svetovne centralne banke. Zdaj je prišel čas obračuna. Vsi plačujemo ceno za to.

Ste kot deček odraščali z zavestjo, da pripadate zelo stari plemiški družini, da se vam po žilah pretaka »modra« kri, da ste »nekaj posebnega«?

Pravzaprav ja. Vzgajala me je moja stara mama, princesa Maria Marchesi Ajossa, zelo premožna ženska. Imeli smo veliko zemlje na jugu Italije, v Kalabriji. Zelo se spomnim trenutka, ko je mojega brata in mene pripeljala na vrh gore in nama rekla: Poglejta, vsa zemlja, ki jo vidite med enim in drugim morjem (Tirenskim in Jonskim), je last naše družine. Imel sem sedem let, moj brat deset; gledala sva dol z gore, se čudila, a v resnici nisva dojela, kaj pravzaprav to pomeni.

Toda eden bolj živih spominov je, ko smo z bratom in babico prišli na polja, kjer so delavci obdelovali zemljo, in ko smo prišli bliže in so delavci zagledali mojo babico, so vsi po vrsti kot na ukaz pokleknili in ji poljubili roko. In poljubili so tudi (nasmešek) male rokice mojega brata in mene. Takrat sem se počutil zelo nenavadno.

To ni bilo edinkrat, da so vam zaposleni izkazovali takšno spoštovanje?

Spomnim se, da mi babica ni dovolila, da vstopim v kuhinjo, prepovedano je bilo zahajati v spodnje prostore. V hiši so veljala določena pravila. V vsem življenju se nikoli ni dotaknila denarja. Vedno je imela ob sebi nekoga, ki je to naredil namesto nje. To je bil popolnoma drug svet. Rodila se je konec 19. stoletja in umrla je leta 1969. In imela je samo enega moškega v življenju.

Kar niti ni tako nenavadno za tisti čas.

Že. A z mojim dedom (Principe del Luigi) sta se poročila, ko je bila še zelo mlada, dobila sta tri otroke, med njimi mojega očeta. Ko je imela 25 let, je njen mož, moj ded, umrl in do konca življenja je ostala sama. Nikoli več ni niti pogledala drugega moškega. Izredno lepa ženska.

Kako se spominjate svoje matere? Je bila prav tako plemiškega rodu?

Izhajala je iz aristokratske družine, da, bogate nemško-slovenske družine.

Menda ste dobili nazaj stavbo na Wolfovi?

Da, to je stavba, ki smo jo dobili nazaj v procesu denacionalizacije. Imamo tudi zemljo v okolici Ljubljane in Bleda, kjer se je rodila moja mama. A ko je prišla vojna in je na oblast prišel maršal Tito, je dal po vojni ubiti mojega starega očeta, očeta moje mame, čeprav je sodeloval s takratnim osvobodilnim gibanjem in podpiral partizane. Ubili naj bi ga zato, ker je bil nemškega rodu. Najbrž tudi zato, ker smo imeli kar nekaj posesti in nepremičnin. Veliko kasneje, ko je sestra moje matere pričala na sodišču, pregledali so vse papirje, so morali priznati napako. A škoda je bila že storjena. Moja mama je po vojni brez vsega odšla v Italijo, v Milano; postala je model takrat zelo popularnega Emilia Puccija. Bila je izjemno lepa ženska, veljala je za eno najlepših žensk v Italiji. Tam je spoznala mojega očeta (Giovannija Pignatellija della Leonessa), svetovljana, ki je bil poleg vsega še princ (nasmešek). Kakorkoli, zaljubila sta se, rodil se je moj brat. Bili so nori časi, petdeseta, šestdeseta, starša sta se ločila, jaz sem se rodil po tem, ko sta že nehala živeti skupaj. Nikoli nisem živel z očetom. Tudi moje mame ni bilo veliko doma, nenehno je potovala po svetu.

Kdo je potem skrbel za vas?

Predvsem moja babica.

A bili ste v stiku z materjo in očetom?

Sem. Z očetom manj. (Pomolči.) Veliko bolj sem bil navezan na mojo teto, brata in seveda babico. Moja babica je bila edina oseba, ki je v resnici skrbela zame. Umrla je, ko sem bil star 14 let, in takrat se mi je porušil svet. Nehal sem hoditi v šolo, začel sem delati. Ni šlo samo za žalost ob izgubi; bil sem v letih, ko sem postal uporniški, bil sem jezen. Oče mi nikoli ni dal ne podpore ne denarja. Poskušal sem se prebiti v svet, poiskati svoje mesto v svetu.

Mislila sem, da to, da ste odrasli v dvorcu, pomeni tudi, da ste se rodili z zlato žlico v ustih.

Saj sem se, dokler je zame skrbela babica. Ko je umrla, se je moje življenje popolnoma spremenilo. Pri štirinajstih sem bil nenadoma prepuščen samemu sebi. Začel sem delati kot finančni novinar ...

Pravzaprav ste princ, križan z ameriškimi sanjami, selfmade man?

(nasmešek) Ja, ni bilo lahko. Delal sem 14 ur na dan, medtem ko so se moji vrstniki imeli lepo, se družili z dekleti in hodili plesat. Dodatno delo sem delal tudi prostovoljno, dvigoval sem telefone za človeka, ki je bil eden vodilnih na rimski borzi, da bi se naučil ravnati z denarjem. Naredil sem licenco za borznega posrednika, potem sem odšel v Švico. Vmes sem delal kot gospodarski novinar, nato sem začel posel z nepremičninami. Tu sem zaslužil svoj prvi milijon dolarjev. Imel sem 21 let. Potem sem šel v Švico in bil menedžer za pomembno korporacijo in tam sem spet zaslužil veliko denarja. Nato sem šel v posel z bančnimi naložbami.

Torej imate izkušnjo, kako je biti brez denarja in kako ga ustvariti?

Gotovo. Imel sem svoje vzpone in padce. Najpomembneje je, da ostaneš močan in da se soočiš s težavami.

Imeli ste veliko priložnosti, da bi lahko podlegli skušnjavi dolce vite, veliko denarja, jahte ...

Saj sem podlegel. Podpišem Oscarja Wilda. Skušnjavi se upreš tako, da ji podležeš. Ne borim se s skušnjavo, nesmiselno je in veliko energije zahteva (nasmešek). A vedno sem imel mero. Vedno sem imel samoohranitveni nagon.

Genetika je očitno na vaši strani. Res imate kolekcijo zanimivih prednikov. Papež Inocenc XII., kardinali, generali ...

V družini imamo enega papeža, štiri kardinale, imeli smo kar nekaj bojevnikov, generalov. Neki drugi papež, ne spomnim se imena, je naši družini dal plemiški naslov kot nagrado za to, ker smo se borili proti Špancem, ki so takrat nadzorovali Sicilijo, cel jug, Kalabrijo, Neapelj. Pignatelliji so branili papeža in Rim, torej cerkev; tako smo dobili naziv, veliko zemlje in celo pravico, da tiskamo lastni denar v srebru in zlatu. In imeli smo pravico do pobiranja davkov. Ljudje, ki so prečkali našo zemljo, so morali družini Pignatelli plačati davek (nasmešek).

Za konec citat Diane Arbus: Fotografija je skrivnost o skrivnosti. Več ko ti pove, manj veš. Kaj je vaša definicija fotografije?

Zanimivo, da ste izbrali ta citat, ker pri fotografiji gre prav za to. Kako interpretiraš podobo. Vsaka podoba ustvari emocijo v osebi, ki jo opazuje, in ta emocija je zelo unikatna, tako kot je neponovljiv tudi opazovalec. Interpretacij podobe je toliko, kolikor je opazovalcev. Zato je fotografija vsakič skrivnost. Pomislite, ujameš trenutek in v tako kratkem času ujameš toliko občutkov, toliko vsega. Je kot poezija. Lahko bi napisal zgodbo o samo enem ujetem trenutku. In moja zgodba o tem istem trenutku bi bila drugačna kot vaša.