Festivali: Od slavljenja dnevov depresije do poudarjanja svetovljanskosti kraja

O festivalski mrzlici, ki Slovenijo najraje zajame v vročih poletnih mesecih, smo se pogovarjali z docentom za kulturno in socialno antropologijo na filozofski fakulteti. Problematiko je obravnaval tudi v monografiji Festivalski kraji: koncepti, politike in upanje na periferiji, ki je izšla lani. Središče njegovega akademskega raziskovanja so turizem, festivali, lokalna identiteta, antropologija kraja in prostora ter geografska marginalnost.

Veliko se govori o festivalizaciji Slovenije, vsak manjši kraj ima že svoj festival, poleg tega si vsaka dvodnevna manifestacija (četudi že naslednje leto neslavno ponikne) nadene ta naziv. Pa vas na začetku prosim za definicijo festivala. Kdaj festival sploh postane festival?

Če bi se moral odločiti za eno samo definicijo, bi bil v težavah, saj je teh veliko. Znani so na primer opisi, da gre za večdnevne dogodke, ki predstavljajo presežke nekega umetniškega področja. Iz latinskega korena besede moramo k temu dodati še veselo razpoloženje, torej prazničnost dogodka. Toda ideja o festivalu se je zgodovinsko in kulturno spreminjala. Ko so pred dobrim stoletjem slovenski časopisi poročali o Dvořákovih uspehih v Angliji, so festival bralcem predstavili kot glasbeni spektakel. Kasneje je prevladal omenjeni modernistični koncept predstavljanja niza izbranih umetniških izvedb. Danes pa dominira postmoderna označevalna logika, ko je bolj kot vsebina pomembno tisto, kar festival označuje. Festival je tako postal priljubljeno orodje zelo raznolikih akterjev, ki želijo z družabnim, prazničnim, privlačnim in medijskim dogodkom nekaj označiti in okrepiti javni pomen dotičnega. S festivalom lahko podčrtamo marsikaj, denimo kako blago, dejavnost ali kraj, lahko pa tudi sam dogodek. Kot je izjavil neki avtor, dela beseda festival prave čudeže, saj že sama po sebi pritegne več pozornosti občinstva, kot bi ga kak dogodek sicer. Festivalizacija je torej proces, ki odraža družbeno tendenco po označevanju sveta na način, ki naj bi dvigoval razpoloženje zainteresirane javnosti.

Kaj, menite, je sprožilo razmah festivalov v Sloveniji? Je trend po svetu drugačen?

Ne bi rekel, da gre za slovensko posebnost. Vzemimo knjigo From Sundance to Sarajevo, katere sporočilo je, da filmski festivali danes nastajajo po vsem svetu, prva naloga vsakega novega festivala pa je poiskati svojo differentia specifica. V iskanju vsebinske razlike nastajajo zares posrečeno koncipirani festivali, kot so dnevi depresije, ki po pripovedovanju kolega antropologa potekajo nekje na Finskem. Razlike pa festivali ne delajo le s programom, ampak tudi s prizoriščem. Spoj med festivali in kraji je namreč precej trden. Festivali preprosto potrebujejo določen kraj, kjer potekajo, obenem pa jim ta kraj lahko rabi za ustvarjanje razlike, torej kot posebnost konkretnega festivala. Poudarjajo, da filme gledamo z morjem v ozadju platna ali da koncert poslušamo sredi močvirja itd. Ključno pri vsem skupaj pa je, da ni le festival tisti, ki potrebuje kraj, ampak velja tudi obratno. Družbeno-ekonomski red, ki mu pravimo neoliberalizem, od krajev namreč zahteva, da se postavijo kot samostojne enote mednarodnega tekmovanja za resurse, v katerem igra svojo vlogo tudi tekmovanje podob, ki jih kraji ustvarijo o sebi. Tukaj torej nastopijo festivali kot nekakšni ojačevalci krajev, saj lahko kateri koli kraj zapakirajo v pozitivno sporočilo o svetovljanskem, sodobnem, dinamičnem, prazničnem, dobro razpoloženem itd. kraju. Od tod tudi gosta geografija festivalov po Sloveniji in svetu.

Ali v Sloveniji zlorabljamo ta naziv?

Z nazivom ni nič narobe. Veliko festivalov niti ne uporablja tega naziva, ampak se poimenujejo bolj poetično. A četudi želijo z imenom pobegniti pred festivalsko mrzlico, s tem ne spodkopavajo sistema, v katerega so vpeti in o katerem sem govoril prej, torej sistema markiranja, iskanja razlik itd. Res pa je, da bi morali tisti, ki odločajo o financiranju, dobro pretehtati, kaj je festival, kdaj je mednarodni, kaj ni komercialna vsebina, kaj pomeni, da neka prireditev poteka tradicionalno, in ne nazadnje tudi, v kakšnih krajevno definiranih razmerah poteka festival.

Ali so festivali odgovor na družbeno krizo?

Leta 2010 sem se na Danskem udeležil konference, kjer smo razpravljali o relacijah med krizami in festivali. Nekateri udeleženci so govorili o krizah kulturnih identitet in festivalski produkciji identifikacije pa o festivalih kot turistični niši, ki naj regenerira lokalne ekonomije. To povezavo znova vidim prostorsko oz. v povezavi s kraji. Terensko delo sem opravljal tudi v vasi, od koder so se že skoraj vsi izselili ali pa so pomrli, kjer so zato ljudje opustili upanje v prihodnost vasi. Potem pa se je tam pojavil festival, ki to upanje vrača, četudi ni nujno, da bo festival resnično spremenil demografski trend in sluteno prihodnost vasi. V tem smislu je bil odgovor na določeno krizo, ki je sicer ne rešuje, a olajšuje bivanje v njej. Nadalje lahko krizo povežemo z dejstvom, da delajo dominantne naracije nekatere kraje za periferne ali, natančneje, da ljudem v teh krajih vlivajo občutek nepomembnosti. Naracije, ki povzdigujejo dinamičnost, mobilnost, propulzivnost krajev, tvorijo kriterije, po katerih so mnogi kraji drugi kraji. Festival lahko na to odgovori tako, da vsaj začasno kraju priskrbi želene kvalitete, torej dinamičnost, pretočnost, kozmopolitstvo itd. Z govorom o periferiji nočem implicirati dihotomije med prestolnicami in drugimi kraji neke države; znanka iz Sarajeva mi je pripovedovala o njihovem jazzovskem festivalu kot o času, ko zanjo »njeno« mesto postane resnično vredno življenja v njem, zato na tem festivalu rada sodeluje. Prebivanje v določenih krajih torej vliva občutek krize, zaradi katere se posamezniki odločajo, da bodo organizirali festivale.

V vaši knjigi Festivalski kraji: koncepti, politike in upanje na periferiji omenjate »metodo upanja«. Kaj predstavlja?

Idejo o metodi upanja sem prevzel od japonskega antropologa Hirokazuja Mijazakija, da bi opisal delovanje, ki teži k vzpostavitvi spremembe, ki ima tudi potencial za to, a obenem zahteva vztrajnost akterjev pri reprodukciji določene prakse/znanja. Zanimali so me organizatorji/domačini, ki skušajo s festivali proizvesti bolj kozmopolitski kraj svojega prebivanja. Ker ima festival določen potencial za spreminjanje kraja, vendar pa običajno vnaša le začasno ali trenutno preobrazbo kraja, je vztrajnost akterjev nujna, obenem pa ta vztrajnost tudi ni težavna, saj od enega do naslednjega festivala, torej od enega do naslednjega trenutka upanja, običajno mine le eno leto. Organizatorji torej delujejo proti naslednjemu festivalu, opogumljeni s preteklim festivalom. Zato sem v tej perspektivi festivale poimenoval metoda upanja.

Kako porast te periodične aktivnosti vpliva na siceršnjo, celoletno kontinuirano kulturno ponudbo? Ali gre zgolj za simbolno preobrazbo kraja ali ima festival širše posledice?

V Angliji so po zaprtju rudnikov v osemdesetih letih želeli s kulturo obuditi ekonomijo propadlih krajev. To je logika kulturne industrije, torej s simbolnim naličjem proizvesti materialne učinke. Toda ob festivalizaciji, ki smo ji priča, gre v mnogih primerih zgolj za prizadevanje domačinov za vpis v nadlokalni prostor, torej za poskus označitve kraja s kozmopolitsko kulturno potezo, ki je organizatorjem blizu. To ima pogosto bolj simbolne kot materialne učinke. Tem lahko sledi tako zaviranje kot spodbuda kontinuirani kulturni ponudbi krajev. Lahko se na primer zgodi, da festival s svojim bliščem zasenči vse drugo, kar ljudje v svojih okoljih še počnejo. Koncert postane preveč banalen, da bi se ga bilo vredno udeležiti ali ga sploh organizirati. Po drugi strani lahko stvari tečejo ravno obratno, pri čemer je verjetno prav na organizatorjih festivalov določena odgovornost, da se to zgodi. Jazz Cerkno je denimo osnova za številne koncerte v Cerknem čez vse leto, prav tako je bil spodbuda mladim Cerkljanom pri njihovem lastnem klubskem in festivalskem angažiranju.

Koliko je po vaši oceni festivalov v Sloveniji (morda delež), ki ne predstavljajo zgolj specifične kulturne ponudbe, temveč tržijo oz. unovčujejo tudi lokalne značilnosti kraja, ki jih ločujejo od drugih krajev?

Ocene ne morem podati, toda pojav je zanimiv. Včasih zaradi težnje po izpostavljanju kraja nastanejo manj posrečena poimenovanja, kot pri festivalu, poimenovanem po meji med privilegirano in preostalo Evropo. Zanimiv pogovor na to temo sem imel z organizatorjem trboveljskega punk festivala Šklabfest, ki je v svoji celostni podobi izpostavil vez med omenjeno glasbo in delavsko-rudarsko kulturo kraja. Povedal mi je, da je punk v Zasavju tako rekoč doma, poleg tega je asociacija na delavsko kulturo zgodovinska stalnica punka. Toda na žalost Trbovljam nekaj manjka, in sicer reka! V Sloveniji lahko opažamo pravo fascinacijo nad rekami, podobno kot na Hrvaškem nad morjem. Nemara so to nekakšni festivalski korelati »nacionalnih krajin«. Še dobro, da za visokogorje obstajajo določene omejitve glede množičnosti in hrupnosti prireditev …

Kaj se zgodi, ko festival zamenja lokacijo, kot na primer Poezija in vino iz Medane na Ptuj? Kako pomembna je identifikacija kraja s festivalsko ponudbo, ki postopoma postane blagovna znamka?

Festival verjetno lažje zamenja kraj kot kraj svoj festival. Očitno je gostiti festival pomembno, saj kot se spomnimo, v Medani selitve niso bili najbolj veseli. A so zato ustanovili nov soroden festival. Zdi se, da se ljudje radi identificirajo s festivali v svojih krajih, zlasti ko ti pripeljejo ljudi od vsepovsod, pogosto pomembneže, ki bi jih tja sicer ne bilo. Izkušnje iz Tolmina govorijo, da tudi subkulture, ki so s svojo pojavnostjo precej drugačne, domačine lahko privlačijo. Pogosto si domačine sicer zamišljamo kot kulturno zamejene in krajevno samozadostne, a kot kažejo številni primeri, ljudje prav radi medse sprejmejo festivalske tujce. Zato se lahko počutijo tudi izdane, ko kak festival, ki so ga posvojili, zagrozi z odhodom. Spomnim se nejevolje med Tolminci, ko je festival metala napovedal spremembo lokacije.

Tolmin je eden od gotovo najbolj priljubljenih festivalskih krajev v Sloveniji. Kaj so poleg reke ključni elementi, ki jih mora kraj imeti, da postane uspešno festivalsko prizorišče?

Verjetno je to Ljubljana, kjer tako rekoč ne mine dan brez festivala. A to še ne pomeni, da je festivalsko ozračje tam občutiti enako intenzivno kot v kakšnem malem kraju. V bolj intimnih okoljih postane festivalski tako rekoč ves kraj, saj se rado zgodi, da praznujejo tudi tisti, ki na festival sploh ne gredo. Glede dejavnikov uspešne festivalske produkcije pa lahko rečem le, da jih je veliko, in vsak primer je poseben. Gotovo pa je nekaj: če lokalci ne sprejmejo festivala medse, bo imel težave. Spomnimo se le Trnfesta. Nadalje je ključno, da priliv sredstev zagotavlja preživetje. Poseben primer se seveda pojavi takrat, ko se začnejo z načrtovanjem festivalov ukvarjati tudi občinske službe. To se je morda začelo dogajati v Tolminu, kjer je glede na število festivalov in priljubljenost prizorišča Sotočja to tudi smiselno.

Na Tolminskem se je precej angažirala tudi občina, ki je začela festivale v svojem kraju tržiti kot blagovno znamko. Oglaševali so se na primer kot festivalska dolina – Festivally. Festivali ponavadi zrastejo na čustvenem angažmaju lokalnih zanesenjakov. Bi morala država v določenih primerih pobudo prevzeti sama, ker je to v javnem interesu? Kakšna je po vašem selekcija, ki jo izvajajo država in posamezne občine, s tem ko festival denarno podprejo ali pa tudi ne?

Tako na državni kot na občinski ravni so potrebna merila. Predvsem na lokalni ravni teh marsikje ni. Problem nastane, ko ministrstvo določen festival prepozna kot kvaliteten, a hkrati na občinski ravni posluha ni. Tak festival potem zgubi legitimnost še na državni ravni, češ, ne podpira ga niti občina. Dodatno težavo povzroča dejstvo, da je tudi družbena moč krajevno neenako razporejena, torej da jo je v nekaterih krajih več kot v drugih. To pomeni, da je v krajih z večjo koncentracijo moči lažje zagotoviti nenamenska sredstva, dosegati sinergijo s povezovanjem več producentov, poskrbeti za medijsko pokritost in ne nazadnje lobirati za sredstva. Ali se ni ravno letos govorilo o neenaki geografiji razporeditve programskih sredstev za kulturo?

Kako razmah festivalov na periferiji vpliva na ljubljansko kulturno ponudbo? Vemo, da se ljubljanska publika redko odpravi na periferijo zaradi kulturne ponudbe, obratno je precej bolj pogosto. Ta fenomen je Robi Jamnik, organizator festivala Jazz Ravne, duhovito komentiral, da je pot od Ljubljane do Raven daljša kot pot od Raven do Ljubljane.

Po mojem vpliva dobro. Jazzovske vsebine so bile na trenutke močnejše v Mariboru ali Cerknem kot v Ljubljani in obratno. Verjetno je na delu zdrava tekmovalnost, ki spodbuja ene in druge, da iz leta v leto presenečajo. Kvaliteten program in dobra organizacija ne glede na kraj zagotavljata obisk. Res pa je, da je kritične mase nekje več kot drugod in da so razmere za delo v različnih krajih različne.

Kaj se je v vašem raziskovanju izkazalo kot ključni motiv vztrajanja pri organiziranju festivalov? V knjigi navajate več razlogov: decentralizacija kulturne ponudbe, boj za lastno pozicijo organizatorja, vpis kraja na mednarodni zemljevid, razširjanje vrhunske umetniške ponudbe, turistični pomen kraja in festivala ...

Moje raziskovanje je bilo usmerjeno na izbrane festivale v manjših krajih. Ugotavljal sem, da dobiček ni vodilo številnih organizatorjev, saj z veliko žara delajo prostovoljno. Vsekakor na oder ne postavljajo česarkoli, ampak sledijo svojemu izbranemu okusu. Toda pri tem so nekateri izjavljali, da je zanje pomembno tudi, kje poteka festival – da je izbrani kraj njihov lastni kraj. Prav težnja po delovanju doma se mi je zdela še najbolj zanimiva za razpravo. Gre za težnjo po preobražanju kraja s festivalom. To gre sicer na roko tudi že prej omenjeni neoliberalni tendenci po produkciji enkratnih krajev, a v prvi vrsti je tukaj na delu motiv iskanja bolj kozmopolitskega lokalnega prebivanja in ne površinsko delanje razlike s festivalizacijo kraja.