France Bučar, devetdesetletnik

Drugega februarja mineva 90 let od rojstva dr. Franceta Bučarja, pravnika, profesorja, disidenta, domoljuba, osrednjega lika slovenskega osamosvajanja, predsednika prvega demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta, ključnega pisca slovenske ustave, dolgoletnega predsednika Slovenskega panevropskega gibanja, inovativnega in enkratnega družbenega analitika, predvsem pa izjemne osebnosti. Večina Slovencev ga pozna prek zgodovinske javnopolitične vloge, toda ob njegovi 90-letnici je prav, da opozorimo tudi na Bučarjevo intelektualno-akademsko razsežnost, ki bo prav tako vstopila v zgodovino slovenske humanistične in pravne misli. Zato se želim v tem kratkem zapisu dotakniti prav tega – znanstvenega pomena misli profesorja Bučarja.

V obsežnem opusu se je profesor Bučar dotikal številnih tem in izhajal iz različnih akademskih disciplin. Tako lahko razberemo tri akademska obdobja. Začel je z doktoratom iz prava in bil izbran za Eisenhowerjevega štipendista. Objavljal je dela iz upravnega in gospodarskega prava (Pot napredka, 1961; Uvod v javno upravo, 1969; Podjetje in družba, 1972). Prav zaradi knjige Podjetje in družba je bil leta 1978 po odločitvi CK KPS odstranjen z ljubljanske univerze zaradi »pomanjkanja moralno-političnih kvalitet«. To je bila zanj izjemna akademska in psihološka preizkušnja, saj ni mogel raziskovati, pisati ali celo razpravljati – bil je akademsko izoliran. Nekoč mi je razložil, da vsak intelektualec potrebuje povratno informacijo drugih intelektualcev, da lahko svojo misel še izpopolni, izbrusi ter nadgradi. Profesor Bučar je takrat, z njegovimi besedami, veljal za »intelektualno kužno osebo«.

Vendar je s svojo »bohinjsko« vztrajnostjo in razumnostjo prestal ta izziv. Poglobil se je v behavioristična besedila, zlasti Karla Deutscha, ter svojemu disidentstvu dodal nov pomen. Disidentstvo je namreč tudi prehod v njegovo drugo akademsko obdobje, ko se je v svojem delu dotikal predvsem politologije in etike (Resničnost in utvara, 1986; Ujetniki preteklosti, 1995; Demokracija in kriza naših ustavnih institucij, 1998; Porušena harmonija sveta, 2003, Na novih razpotjih, 2006). To je era, ko je profesor Bučar odigral zgodovinsko vlogo, ki jo poznajo tudi generacije, rojene po letu 1991: od njegovega govora v evropskem parlamentu leta 1988 do vodenja novega demokratičnega parlamenta v Sloveniji in do vodilnega pisca slovenske ustave. Za zgodovinske sladokusce velja zapisati anekdoto, ki mi jo je profesor Bučar zaupal o njegovem potovanju v Strasbourg: na povabilo dr. Otta von Habsburga je v evropskem parlamentu pozval svet, naj Jugoslaviji ekonomsko ne pomaga, saj s tem podaljšuje agonijo in ne spodbuja spremembe totalitarnega režima. Takrat se je zoperstavil prevladujočemu prepričanju Zahoda, ki je sledil »containment policy« Georgea Kennana. Ko je na tej poti profesor Bučar s sinom hotel prečkati mejo med Jugoslavijo in Avstrijo, je izkusil temeljit pregled in izpraševanje policije na mejnem prehodu. Pri profesorju Bučarju so našli tudi osnutek govora v angleščini. Ker ga očitno niso razumeli, so jima dovolili nadaljevanje poti.

Bučarjevo zadnje akademsko obdobje je nastopilo po vstopu Slovenije v EU in Nato. Pomembno je izpostaviti vlogo, ki sta jo profesor Bučar in Slovensko panevropsko gibanje odigrala pri vstopanju Slovenije v mednarodne povezave – tako v slovenskem kot mednarodnem političnem prostoru. Ob pregovorni politični razklanosti Slovenije se zdi neverjetno, da je Slovensko panevropsko gibanje pod vodstvom profesorja Bučarja leta 2003 pred referendumom o vstopu Slovenije v EU in Nato bilo sposobno z izjavo za javnost Zgodovinska priložnost pridobiti politično nasprotujoče si posameznike. Profesor Bučar je s svojimi prijateljstvi in ugledom v mednarodni skupnosti odprl marsikatera vrata mladi slovenski državi ter njenim predstavnikom. Po vstopu Slovenije v EU in Nato je profesor Bučar postopoma začel predajati vodenje slovenske veje najstarejše proevropske organizacije mlajšim generacijam, sam pa se je posvetil zgodovinski analizi razvoja slovenske nacije. Tako je svoj obsežni opus knjig zaključil z zgodovinskimi publikacijami (Rojstvo države, 2007; Slovenci in prihodnost, 2009; Čas velikih sprememb, 2011; Temelji naše državnosti, 2012).

Vsa tri tematsko raznolika akademska obdobja povezuje Bučarjeva sistemska teorija. Zato je prav, da analizo Bučarjeve misli začnemo prav pri njej. Njegova sistemska teorija ga ne uvršča samo v vrh slovenskega intelektualnega prostora, ampak predstavlja tudi relevanten prispevek k razvoju nove znanstvene paradigme. S tem Bučarjeva misel in njegov sistem postajata pomemben del svetovnega akademskega prostora. V Sloveniji se žal tega ne zavedamo dovolj; posledično pa tudi ne svet okoli nas. V angleščino, današnjo latinščino, je prevedena samo ena Bučarjeva knjiga – Resničnost in utvara (v prevodu The Reality and the Myth, 1989). Da bi opozorili na Bučarjeve misli tudi v tujini, so člani Slovenske panevropske mladine, ki so študirali na akademskih institucijah na Dunaju in Washingtonu, podarili nekaj izvodov te knjige več svetovno uveljavljenim profesorjem.

Bučarjevo misel lahko uvrstimo v tako imenovano kritično sistemsko razmišljanje, ki je ena izmed oblik sistemske teorije ter ima več značilnosti. Prva je dvom o dokončni rešitvi – kritična distanca do primarnih in sekundarnih podatkov in virov ter do lastne percepcije in interpretacije le-teh. Bučar v svojih monografijah vedno znova izpostavlja pomen kritičnega uma, ki ga povezuje s svobodo duha. To lepo ponazori, ko pravi, da kritični um postavlja vprašanja, na katera mu ne religija ne znanost ne moreta odgovoriti. Tako Bučar postavlja pod vprašaj tudi vse tisto, kar drugi avtorji sprejemajo kot aksiome ali kot danost (demokracijo, tržno gospodarstvo, EU, človekove pravice). Še več, Bučar ostaja kritičen celo do svojega političnega dela.

Druga značilnost njegove misli je komplementarizem na teoretični ravni (upoštevanje različnih stališč strokovnjakov in povezava teh v novo celoto) in na metodološki ravni (združitev različnih metodologij, ki omogočajo optimalno rešitev ne glede na njihov paradigmatični izvor). Bučar govori o sistemski skladnosti. Če slednje ni, sistem razpade; če podsistemi nasprotujejo temeljnim vrednotam sistema, ta nima prihodnosti. Vendar je obenem velik personalist, saj meni, da sistem išče svojo utemeljitev v ljudeh, družbi, torej v samem sebi. Človek in sistem za Bučarja nista ločeni entiteti, pač pa je človek ključni dejavnik sistema.

Tretja značilnost njegovega prepričanja je človeška emancipacija – nekaj, kar omogoča vsem, da optimizirajo svoje potenciale. Bučarjeva dela izžarevajo takšno stališče. Vsak podsistem in vsak posameznik ima tudi svojo sistemsko funkcijo. Med mikro- in makroravnijo ne zeva prepad, ne predstavljata dveh svetov, temveč sobivata, obstaja njuna spojitev. Bučar gre tu še korak dlje in izpostavlja pomen odgovornosti človeka za funkcioniranje sistema. To pomeni, da si vsak posameznik in zato tudi vsak podsistem prizadeva za optimalno delovanje sistema kot celote.

Torej Bučarjev sistem ni dokončen, ni univerzalen, saj je živ in se spreminja, ker je v njegovem središču človek, ki se s časom spreminja, kakor se spreminja tudi okolje sistema. To ga ločuje od drugih sistemskih teoretikov in daje njegovi misli dodano vrednost. Znani sistemski teoretik Niklas Luhmann, ki poudarja pomen komunikacije med podsistemi, je nekoč dejal, da nima interesa za ljudi. Bučar je tu popolnoma drugačnega mnenja. Človek je ključ za funkcioniranje in razumevanje sistema.

Danes v postmoderni znanosti iščemo sovpadanje med pozitivizmom in nepozitivizmom. Prvi si želi vse meriti, drugi si želi vse opisati in izkusiti. Obe znanstveni paradigmi sta si bili do zdaj izključujoči. Toda danes si tudi filozofi in znanstveniki prizadevajo domisliti način, ki bi združeval kvalitativni in kvantitativni pristop; ki bi upošteval strukturo in dejavnike. K tej razpravi veliko prispeva Bučarjeva misel. Njegov sistem predstavlja ontološki okvir za nastanek nove metodologije in posledično nove znanstvene paradigme. Glavni izziv te razprave je, kaj je konkretna stičiščna točka obeh pristopov. Kaj je torej epistemološka osnova nove metodologije? Je to odgovornost akterjev (etika) ali hierarhija (moč) posameznega podsistema?

Tega vprašanja se profesor Bučar v svojih delih še ni dotaknil. Dodaten izziv za njegovo teorijo je tudi njegovo predpostavljanje racionalnosti akterjev znotraj sistemske strukture, saj živi akterji vsekakor nis(m)o vedno racionalni. Teh vprašanj smo se s profesorjem Bučarjem v zadnjem letu dotikali v naših razpravah in opazili, da o njih veliko razmišlja. Zatorej Vam, profesor Bučar, ob visokem jubileju iskreno želimo vse dobro ter moč in iskrivost za soočenje z novimi izzivi.

Igor Kovač je podpredsednik Slovenskega panevropskega gibanja.