Tiskane izdaje
Gaspari odhaja iz slovenske politike, ki ji navzven nikoli ni želel pripadati, čeprav je bil enajst let minister v štirih vladah, guverner, poslanec in predsedniški kandidat. Z njim smo govorili tudi o zapuščini Pahorjeve vlade. »Ta vlada bi glede na potenciale lahko bistveno bolje delovala. Žal se to ni zgodilo. Za to smo odgovorni vsi, ki smo bili v vladi, pa tudi mnogi, ki v vladah niso bili, pa želijo vladati.«
Pred Ljubljansko borzo – pred le 20 leti je bila ena prvih znanilk tržne demokracije – šotorijo protestniki in pozivajo v boj proti nadvladi finančnega kapitalizma. So njihovi protesti nesmiselni?
Ne zdijo se mi nesmiselni. Drugo je, ali bodo lahko učinkoviti, saj nimajo jasne agende, kaj bi radi storili. Vedo, proti čemu so, ne znajo pa povedati, zakaj. Od sredine 80. let se je začel pospešen razvoj finančnih storitev, ki se je vedno bolj razhajal s stvarnimi gospodarskimi gibanji. Ideja, da bo finančno poglabljanje prineslo bistveno višjo gospodarsko rast, se je izkazala za netočno oziroma je bila točna le, kolikor se je pokrivala z gospodarskimi ciklusi. Zdaj bi morali okrepiti regulacijo finančnih inštitucij. Kapitalsko bi morali razmejiti komercialne banke, investicijske banke, banke, ki se ukvarjajo s premoženjem. Nekateri vidijo rešitev v nacionalizaciji bank, a tu rešitve ni. To so poskušali Francozi v 80. letih, pa so si premislili. Večji nadzor bo zmanjšal umetno učinkovitost finančnega sektorja, zagotovil pa bo manjše negativne posledice, kot jih je povzročil njegov razvoj v zadnjih 25 letih.
Je Slovenija zdaj v gospodarski krizi?
Če je Evropa v krizi, je tudi Slovenija. Naša kriza je bolj kriza nesposobnosti, da se prilagodimo spremenjenim okoliščinam, na katere nimamo neposrednega vpliva. Do skrajnosti se je to izkazalo z referendumskim ciklom, ki je bil uperjen proti nujnim reformam. Zelo vprašljivo je, kakšen bo naš naslednji korak, če se ta problem z referendumi ne bo kvalitetno rešil. Slovenija se lahko v razvoju zelo močno zatakne. Ne verjamem pa v nove razvojne paradigme, ker se vračajo na znano. Če želimo skandinavski koncept, ki pomeni zelo učinkovit zasebni sektor, ki je sposoben preživeti globalizacijske trende, na drugi strani pa socialni sistem, ki daje enake pravice vsem, ne moremo imeti irskih davkov in švedskih socialnih transferjev, kot pravi dr. Čok. Z neučinkovitim gospodarstvom je to nedosegljivo.
Vodite protikrizno skupino ministrov. Kako se je vlada spopadla s krizo? Ste zadovoljni z rezultati?
Prav gotovo nisem zadovoljen. Ni nam uspelo pri spremembah v javnem sektorju. Tistim, ki so temu nasprotovali, bo mogoče še žal, ker bodo v drugačnih okoliščinah sprejemali težje ukrepe. In to zelo kmalu. Na začetku, ko je bilo treba hitro reagirati na poslabšanje položaja pri nas in v Evropi, smo potrebovali več kot pet mesecev, da smo v državnem zboru sprejeli najbolj nujen ukrep, ki ga je zavrla neplodna razprava o tajkunizaciji gospodarstva. To se je skušalo reševati prek bančnih bilanc. S tem je bilo porabljenega preveč časa. Ko so banke ustavile kreditiranje, smo začeli izčrpavati likvidnost in solventnost podjetij, na koncu smo prišli do kreditnega krča. Tistim, ki trdijo, da so z bojem proti tajkunom dosegli kvalitetno spremembo v gospodarstvu, lahko povem, da so morda imeli poštene namene, uporabili pa popolnoma napačne inštrumente.
Je to kritika na račun nekdanjega kolega, ministra Lahovnika in stranke Zares?
Tudi, če želite. To so bile najboljše želje, a so peljale v napačno smer. Zato, ker se niso uporabili inštrumenti, ki so pravi za spopad s takimi problemi.
Slovenija je zdaj v precej slabšem položaju kot na začetku krize, konec leta 2008, ko je vaša vlada prevzela oblast. Imamo 5,5-odstotni javnofinančni primanjkljaj, podvojen javni dolg, kilavo gospodarsko rast, vsaj 50 tisoč več brezposelnih, prezadolžena podjetja. Kritiki vam lahko marsikaj očitajo.
Poglejmo izhodišče za kritiko. Slovenija je že pred krizo, leta 2007, imela strukturni javnofinančni primanjkljaj (tisti, ki ni odvisen od konjunkture) v višini 2,4 odstotka BDP. Leta 2010 je bil ta primanjkljaj enak, 2,4-odstoten, a v popolnoma drugačnih gospodarskih razmerah. To so podatki evropske statistike. Leta 2007 smo imeli javnega dolga za približno 24, 25 odstotkov BDP. Če bi trend primanjkljaja, ki je nastal v dobrih letih (in za 2007 pravijo, da je bilo najboljše leto), potegnili do danes, bi se v petih letih javni dolg povečal za deset odstotnih točk, s 25 na 35 odstotkov BDP. Ta trenutek je dolg približno na ravni 43 odstotkov BDP. To pomeni, da je ta vlada, glede na okoliščine, pridelala za osem odstotnih točk dolga. Vse drugo bi nastalo zaradi zadržanega strukturnega primanjkljaja, ki je lahko pričakovan v kriznih in ne visoko konjunkturnih časih. Če bi izpeljali reforme, ki so bile zavrnjene z referendumi, bi bilo zniževanje strukturnega primanjkljaja toliko boljše. Toliko glede ogromnega prirasta javnega dolga, ki se pripisuje nesposobnosti te vlade. Temelji tega prirasta so bili postavljeni že prej. Se spomnite odprave davkov (denimo na plačilno listo), ki so pomenili 1,7 odstotka BDP? Se je po njej kaj izboljšala konkurenčnost gospodarstva? To je vprašanje menedžerjem slovenskih podjetij, ki so to ugodnost dobili – in jo hitro porabili. Hkrati pa se nam je zato skoraj za milijardo evrov zmanjšal priliv v državni proračun. Na drugi strani se izdatki, vezani na plače, socialne transferje in pokojnine, niso zmanjšali. Pri plačah smo celo dobili dodatek, 800 milijonov evrov, zaradi plačne reforme.
Ki jo je postavil minister Virant?
Tudi on je bil med avtorji tega zakona. Po drugi strani se socialni transferji niso zmanjšali. Še zdaj, po treh letih krize, je naš Ginijev koeficient, ki meri stopnjo dohodkovne neenakosti, enak kot pred tremi leti. Le malo je takih držav Evropi. Razumna pokojninska reforma je padla iz političnih, ne pa vsebinskih razlogov. Šlo je za napad na vlado, ki je bil v tem primeru uspešen. Zdaj javnofinančni primanjkljaj znaša 5,5 odstotka BDP. Če odštejemo letošnjo enkratno državno intervencijo v NLB (dobrih 240 milijonov evrov), ki je bila po mojem nepotrebna, prevzete dolgove Slovenskih železnic (135 milijonov evrov), za katere so vedele že prejšnje vlade, pa jih niso prevzele, in dokapitalizacijo Adrie Airways (slabih 50 milijonov evrov), bo leta 2012 za približno 1,3 odstotne točke BDP manj primanjkljaja, ker je bilo letos toliko enkratnih učinkov. Že zato bo primanjkljaj največ 4,2-odstoten. Če bi sprejeli intervencijske ukrepe, ki jih državni zbor ni želel obravnavati, bi zagotovo znižali primanjkljaj na 3,8 odstotka BDP. Leta 2013 bi bili nato pod tremi odstotki, ne da bi bili prisiljeni v izredne, nemogoče ukrepe v javnih financah. Zakon o minimalni plači so sindikati postavljali kot imperativ in hkrati obljubljali dogovor tudi glede trga dela in pokojninskega sistema. Veste, kaj je na koncu ostalo. Zakon o minimalni plači je bil sprejet, druga dva akta pa so socialni partnerji obstruirali z vso močjo.
Zakaj se v Sloveniji nujni ukrepi obstruirajo?
Zato, ker politična večina prepričuje javnost, da se da brez posebnih ukrepov preiti gospodarsko krizo in spet zajeti jadra za ponovni gospodarski vzpon. Nekateri zdaj celo pravijo, da sploh ne potrebujemo več nobene gospodarske rasti, da bomo kar s trajnostnim pristopom rešili vsa naša vprašanja. Ne vem, kako bi lahko brez rasti zagotovili trajnostni razvoj. Prav nobene možnosti ni, da bi brez gospodarske rasti ohranjali korak z drugimi državami Unije, ki bodo rasle.
Kako kvalitetne kolege ste imeli v Pahorjevi vladi, če jih primerjate s tistimi iz Drnovškovih vlad?
Ne bom komentiral ne zdajšnjih ne prejšnjih kolegov in njihovega delovanja. Bi pa ta vlada glede na potenciale lahko bistveno bolje delovala. Žal se to ni zgodilo. Za to smo odgovorni vsi, ki smo bili v vladi, pa tudi mnogi, ki v vladah niso bili, pa želijo vladati.
Ste razočarani ob koncu ministrovanja?
Bilo je dobro, lahko pa bi bilo bolje.
V kakšni kondiciji bo Slovenija, ko jo bo vaša vlada predala novi?
Plačilna bilanca je uravnotežena, kar je velik dosežek ne le za vlado, ampak tudi za celotno ekonomijo. To pomeni, da iz države ne odtekajo neto finančni resursi. Res imamo relativno visoko brezposelnost. Ta ni rešljiva le z gospodarsko rastjo, ampak tudi s strukturnimi spremembami na trgu dela, ki jih v javnosti nismo mogli vzpostaviti. Imamo izjemne neenakomernosti na trgu dela. Tipičen primer je študentsko delo, kjer se je izkazalo, kaj lahko v Sloveniji storijo majhni lobiji. Študentski servisi so terorizirali vso državo. Imamo težave z gospodarsko rastjo, ki niso samo težave Slovenije. Vsa Unija prihaja v razmere zelo nizke gospodarske rasti ali celo brez rasti. Glavni problem je finančni sektor. Tudi v Sloveniji je finančni sektor velik problem. Če finančni sistem ne deluje, država ne more ukrepati. Gradbeni sektor se je spravil v veliko krizo že v letih 2005–2007, s kreditiranjem infrastrukturnih projektov v času največje konjunkture. Ta podjetja niso izboljševala kvalitete ponudbe in tehnologije in konec njihovega cikla je bil predvidljiv. Ob prihodu naše vlade sploh ni bil pripravljen noben resen infrastrukturni projekt. Težava je tudi popolno mrtvilo v prostorski politiki, kjer administracija zavira vsak pospešek države glede umeščanja večjih infrastrukturnih projektov. Lahko govorimo o železnicah, savski verigi elektrarn in podobno.
Ob mrtvilu, ki ga omenjate, ne pozabimo na živahne spremembe namembnosti zemljišč in s tem povezane zaslužke.
To je prvobitna akumulacija po slovensko.
Dobro, kaj bo še dediščina vaše vlade?
V intervencijskem zakonu smo opozorili, kaj je treba storiti. A ta zakon v parlamentu ni ugledal luči sveta. Če ukrepov, ki smo jih navedli v zakonu, nova vlada ne bo storila takoj januarja, bo v proračunu približno 300 do 350 milijonov dodatnih izdatkov (slab odstotek BDP, op. p.), ki so nepokriti. Reagirala bosta evropska komisija in evropski svet, ker Slovenija za leto 2012 ob veljavnem proračunu nima sprejetih ukrepov, ki bi potrjevali, da država nadzoruje položaj. Naslednja vlada bo morala to imeti na mizi, ne kot idejo, temveč kot sprejet ukrep. Unijo zanima samo delujoč program. Za vladne ukrepe ne bo šest mesecev časa od januarja naprej, temveč bodo morali biti januarja že sprejeti. Če ne bo velike krize v Evropi, bo tudi naša gospodarska aktivnost pozitivna, resda na nizki ravni. Potrebni bodo ukrepi v finančnem sektorju, a ne slaba banka. Če bomo iz bilanc bank potegnili slabo aktivo, bomo porabili ogromno denarja za zelo majhen pozitiven učinek na gospodarstvo. Če želite zmanjšati slabo aktivo, npr. za 100 enot, z odkupom te aktive porabite okoli 80 enot, če pa ta problem rešujete z dokapitalizacijo, je ta potrebni znesek multiplikativno manjši. To bi nas pripeljalo v situacijo, v kakršni se je po nepotrebnem znašla Irska. Pomembni so tudi ukrepi, da se bo izboljšal občutek zunanjih akterjev o Sloveniji. To so spremembe pokojninskega in zdravstvenega sistema, visokega šolstva in izobraževanja. Neizvedba pokojninske reforme na leto pomeni za 200 milijonov evrov prikritih dodatnih stroškov. Ti se bodo povečevali kot snežna kepa iz leta v leto. V najboljših letih prejšnje vlade so celo oslabili veljavno pokojninsko reformo za približno odstotek in poslabšali položaj v pokojninski blagajni.
Govorite o lobijih, ki vladajo Sloveniji. Jih lahko imenujete?
Z imeni in priimki jih ne morem. A v gradbeništvu so nekateri v dveh letih zaslužili 800 milijonov evrov na avtocestnem križu, nato pa so se leta 2009 ali 2010 pojavili kot bankrotirana družba. Vsi ti milijoni so morali nekam iti, ne le skozi prenizke cene, s katerimi so s trga izločali druge ponudnike, temveč tudi v operacije, ki z gradnjo avtocest niso imele nobene povezave. O Liechtensteinu in drugih destinacijah ste tudi mediji veliko poročali. Poglejte investicijsko področje v medicini in zdravstvu. Vse naložbe v zdravstvu od leta 2000 naprej so prekoračile zneske, dogovorjene v projektih, za najmanj 100 odstotkov zaradi slabega načrtovanja ali povezovanja izvajalcev z naročniki. Dogaja se, da te naložbe naročajo ločeno in se zato gradijo desetletje ali več, nekvalitetno. In če pogledate zgrajene objekte, se zdi, da gre za hotele, ne pa za medicinske objekte. Tretje področje je energetika …
... na čelu s TEŠ 6...
Ne le TEŠ 6, vsi veliki energetski projekti v Sloveniji so imeli isti problem. Če pogledate TEŠ, kaj se je dogajalo ob njegovi pripravi, na začetku gradnje, ugotovite, kako neprofesionalno je bil voden ta projekt za dobro milijardo evrov. V mesecih, kar gostujem na ministrstvu za gospodarstvo, sem videl veliko primerov, ko se poskuša prek državnih pomoči in podobnih inštrumentov urejati stvari, ki bi jim rekel socializacija v zasebnem sektorju.
Kaj pa lobiji v bankah?
To je druga plat medalje. Večino velikih projektov lahko naredite le z domačimi in tujimi posojili. Koliko je dobrega projektnega načrtovanja v bankah, je treba vprašati bankirje. Veliko denarja izgubljamo v fazi priprave projektov. Tipičen primer slabe prakse v javnem naročanju je bil vsa leta Dars.
So lobiji tako močni, ker je vlada šibka?
Saj je bilo vedno tako, pri tej vladi se je to morda bolj jasno videlo, ker so začele delovati inštitucije, ki so to prikazale bolj pregledno. Tipičen primer je AUKN, kjer je vse bolj na površju, kot je bilo prej.
AUKN ste v vladi sami postavili, po letu dni pa ugotavljate, da je vrh lobistične ledene gore. Kako to?
Ustanovitev AUKN je bila posledica analize, ki smo jo naredili skupaj z OECD. Vedno pa je problem, kako obliko napolniti z vsebino. Očitno smo jo napolnili s pomanjkljivo kadrovsko in drugo vsebino. Izkazalo se je, da pri AUKN obstajajo vzorci vplivanja zunaj uradnih poti. Teh vzorcev v Sloveniji očitno nismo izživeli. Ni pomembno, ali bo ta inštitucija nekoč organizirana pri zakladnici ministrstva za finance, marveč ali se bo delež državnega premoženja normaliziral na raven, ki jo država potrebuje. Zelo sem presenečen nad izjavo predsednika republike v intervjuju za zadnjo Sobotno prilogo, ko je komentiral upravljanje državnega premoženja in dokapitalizacijo NLB. To je novost, ki je prej nisem zaznal.
Kaj konkretno vas je tako presenetilo v izjavi predsednika Türka?
Ko je dejal, da ni nujno, da mora biti država vpeta v dokapitalizacijske procese, recimo v NLB. Enkrat se bomo pač morali odločiti o naboru naložb, ki jih država potrebuje, ne za to, da bo ščitila nacionalni interes, temveč da bo usposobila delovanje države ali gospodarstva na najboljši način. Prav gotovo nacionalni interes ni skoraj vsako zasebno podjetje v Sloveniji. In če moramo javne finance konsolidirati, se to običajno počne ne samo na tokovih, ampak tudi na premoženju.
Rekli ste, da država zdaj ne bo dokapitalizirala NLB. Kdo jo bo, glede na pogajanja z EBRD, IFC, KBC?
Na pogajanjih so odgovornost prevzeli pogajalci iz AUKN, država v tej dokapitalizaciji ne sodeluje. Zato, ker ne more žrtvovati svoje javnofinančne stabilnosti zaradi potreb ene banke. To bi bilo še s stališča t. i. nacionalnih interesov preveč. So še drugi lastniki banke in potencialni zasebni in mednarodni investitorji, ki morda želijo vstopiti vanjo. Zato ni potrebe za vstop države. Banka te velikosti ima sistemski značaj za slovensko gospodarstvo, ne zato, ker se imenuje NLB, temveč ker ima v portfelju veliko gospodarskih verig. Če se obnaša pasivno pri prestrukturiranju teh verig in zlahka pusti propasti večja podjetja, bo izgubljala denarni tok tudi pri manjših podjetjih, vezanih na večja podjetja. Na koncu bo izgubljala bilančni potencial in močno oškodovala celotno gospodarstvo. Zato je položaj te banke tako pomemben. Banka Slovenije je postavila časovne roke dokapitalizacije do aprila 2012. Vsekakor bo položaj v Evropi v prihodnjem letu izjemno neprijeten za refinanciranje, ne le podjetij in bank, ampak tudi držav. Prihodnja vlada ne bo imela zelo veliko časa za reakcije. Parlamentu smo z zakonom o javnih financah pripravili rešitve, žal ta o njih ni razpravljal.
Je treba vsaj deloma zamenjati upravo in nadzorni svet NLB?
Bil sem zainteresiran za to, da se poslovni načrt banke okrepi, da se opredeli položaj glede Banke Celje, kjer bi konsolidacija lahko prinesla koristi. Še vedno mislim, da bi se s tem lahko kapitalska ustreznost izboljšala za okoli 0,4 odstotne točke, če je že banka ne more prodati. Ta del programa se ni uresničil, zato ga je treba časovno in vsebinsko prilagoditi. NLB je šele po dveh letih ustanovila enoto za prestrukturiranje, ko je očitno, da se vsega ne bo dalo urediti zgolj s stečaji in povečevanjem zavarovanj. Poleg tega banka, ki dinamično zmanjšuje bilančno vsoto in tržni delež, ni nevtralna s stališča okolja, v katerem deluje. Nesmiselne so dokapitalizacije, ki zmanjšujejo delovanje banke. To ni interes države kot solastnika. Zato sem bil kritičen, nisem pa nikoli sam predlagal, da je treba konkretno koga zamenjati. Če se je AUKN zdaj odločil za zamenjavo štirih nadzornikov NLB, bi pričakoval, da bo izbral nadomestne člane po strokovnih merilih. Ti, ki jih je predlagal, so večinoma neprimerni.
O njih bo odločala bližnja skupščina NLB, kjer se lahko še zaplete.
Predpostavljam, da lahko na skupščino pridejo tudi nasprotni predlogi za člane NS.
Seveda. Poznate imena?
V to nisem vključen.
Poglejmo Pipistrel in gospoda Boscarola, ki seli proizvodnjo v Italijo. Zakaj se država ne obnaša bolj prijazno do podjetij, ki so motor razvoja Slovenije?
Administracija ne sledi potrebam za večjo konkurenčnost, ki niso nujno povezane z denarjem. To je problem vseh vlad v Sloveniji, še posebej po letu 2000. In verjetno bo tudi problem prihodnje vlade. Administrativna dovoljenja, administrativne omejitve, to so stvari, ki ne zahtevajo veliko denarja, hkrati pa prinašajo možnost za bolj učinkovito delo. Ta naložba je šla v Italijo zato, ker niso mogli pridobiti dovoljenj za gradnjo tovarne na slovenski zemlji, v okolici sedeža podjetja. Zakaj? Enkrat so problem okoljski, drugič kulturni standardi, potem so težave z nekimi tretjimi standardi. Ministrstva med seboj ne zmorejo najti soglasja. Imamo prostorsko zakonodajo, ki je nemogoče komplicirana. Posamezni resorji eden drugemu skačejo v postopke in jih zavirajo. Zato pridobivanje gradbenega dovoljenja pri nas traja neskončno dolgo. Umestitev v prostor traja predolgo. To so osnovni razlogi, zakaj je ta naložba odšla, ne pa, da je bil davčni tretma slab ali da ni spodbud.
Ste član vlade. Ali ni naloga vlad, da postavite gospodarsko okolje, ki bo spodbujalo razvoj podjetij?
Seveda je.
In zakaj se nič ne ukrene, premakne na bolje?
Mimo mentalitete ljudi se ne da. Če je za birokrate bolj pomemben lastni položaj kot učinkovitost delovanja, dobimo javne razpise, ki so slabo pripravljeni, imamo postopke, kjer je pomembno, da je vse podpisano, ne pa narejeno, dobimo nadzorne mehanizme, kjer je bolj pomembno, na kateri decimalni vejici je izračun narejen, ne pa, ali je projekt vsebinsko in ekonomsko dobro izveden. To slednje so elementi prave industrijske politike, ki je Slovenija doslej ni imela. Upam, da jo bo dobila. V tej mali službi vlade za razvoj bomo ta predlog še dali od sebe. Bo provokativen. Naloga industrijske politike ni podpirati slabe in socializirati probleme, pač pa spodbujati dobre, in to ne zastonj, s subvencijami. To je najboljša internacionalizacija slovenskega podjetništva. Imamo recimo ogromno gozda in izjemno razdrobljeno in slabo menedžersko vodeno lesnopredelovalno industrijo. Država tu ne more pomagati, če ni pravih ljudi na pravih mestih. Pri nas nimamo enega pomembnega podjetja, ki bi bilo nosilec razvoja v tej panogi. Imamo sicer nekaj podjetij v avtomobilski industriji, nekaj v farmaciji, nekaj v predelovalni industriji – in to je to. Na teh je treba graditi, jih spodbujati, ne pa se ukvarjati z vsemi hkrati.
Na zajtrku ameriške gospodarske zbornice je bil veleposlanik ZDA, gospod Mussomeli, kritičen, rekoč, da ga pri nas besedna zveza »nacionalni interes« spravi v slabo voljo. Češ da ne pomeni nič dobrega za ameriške naložbe. Kako vi gledate na nacionalni interes?
Ko že omenjate veleposlanika, bi bil zelo vesel, če bi Američani sprejeli dvostranski dogovor, ki bi omogočal gospodu Boscarolu, da mu ne bi bilo treba iti v Italijo in bi lahko neposredno iz Slovenije izvažal letala v ZDA. To bi pričakoval od ZDA. Kar zadeva njegov komentar glede nacionalnega interesa, pa bi povabil katerokoli ameriško banko, da se udeleži dokapitalizacije NLB. Enako velja za druga ameriška podjetja. Ne bi imel nobenega pomisleka, če bi kakšna greenfield naložba iz Amerike prišla v Slovenijo.
Prioriteta te vlade je gospodarska diplomacija. Je bila v zadnjih treh letih izpeljana kaka pomembna tuja naložba?
Tu je bilo veliko dogodkov, pa malo rezultatov. Veliko se je potovalo, veliko se je podpisovalo, dejansko pa se je malo zgodilo. Obiskane so bile vse celine. T. i. gospodarska diplomacija gre ponavadi na obisk, ko je že vse dogovorjeno, ne pa da hodi tipat, ali se bo kaj zgodilo. Nemške in druge delegacije običajno pridejo s predsedniki vlad in podpišejo sklenjene projekte. Pri nas se dogaja obratno. Poglejte Japti (Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije), ki naj bi spodbujala tuje naložbe. Se vi spomnite kakšne velike tuje investicije v Sloveniji v zadnjih treh letih?
Prav to sem vas vprašal.
Je ni. Ob taki učinkovitosti ta inštitucija ni upravičila svojega obstoja.
Kdo bo Slovenijo potegnil iz krize? Politične stranke, sindikati, ekonomisti, banke ali močna podjetja?
Vsak na svojem področju. Vemo, da imamo težave s konkurenčnostjo. Stroški dela so previsoki, razmerje med Slovenijo in Nemčijo se že od leta 2006 naprej slabša. Javni sektor, šolstvo, zdravstvo, ne deluje kvalitetno po mednarodnih primerjavah. Glede na stopnjo razvitosti porabimo preveč denarja na prebivalca za šolstvo in zdravstvo.
Zdravniki in šolniki so drugačnega mnenja.
Zato pa smo tam, kjer smo. Ker ima vsak pravico nasprotovati nečemu, kar lahko izboljša razmere. Če želimo imeti skandinavsko strategijo, moramo močno dvigniti produktivnost v javnem sektorju. Gospodarstvo moramo narediti zelo učinkovito in konkurenčno in umakniti moramo državne intervencije. Zakaj so pri nas Telekom in elektrarne manj donosni kot v primerljivih državah Unije? Zakaj dajemo subvencije v zasebni sektor? Najprej podjetja prevzamejo posamezniki in jih obremenijo z velikimi dolgovi, potem pa pridejo državo prosit za državno pomoč, ker so v težavah. To je neskončen krog, ki ga je treba presekati.
Ali ljudje razmišljajo socialistično, češ, naj država poskrbi za nas, ne pa da bi si pomagali sami, kot je navada na Zahodu?
V precejšnji meri da.
Pribitki na slovenske obveznice so že enaki španskim. Nas trgi že dojemajo kot članico skupine PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija)?
Formalno ne, ker nas nihče tako ne omenja, hvalabogu, po pribitkih pa žal, da. To smo napovedali in žal se to dogaja. Glede na operativno sposobnost delovanja in sprejemanja ukrepov lahko upamo, da se ta zgodba ne bo nadaljevala. Pred časom sem rekel, da smo plezali po stopnicah na tobogan, zdaj smo na vrhu in počasi bomo začeli drseti.
Gospodarske napovedi za EU niso blesteče, za Slovenijo tudi ne. Je pred nami scenarij z izgubljeno petletko ali dvema?
Države, ki jih omenjate, imajo petletke že izgubljene, pri nas to še ni izgubljeno. Vprašanje je, kaj se bo dogajalo v Evropi. Kot se iščejo rešitve v Evropi, se utegne zgoditi, da bo vsa Evropa izgubila kakšno petletko, če ne bo našla rešitve. Rešitve Slovenija sama zase, zunaj evropskega konteksta, zagotovo ne bo našla.
Kako vidite razvoj gospodarske krize: v obliki črke W, L ali pa celo I?
Očitno ni slovenska, ampak angleška črka. To je najbolj odvisno od Evrope, kjer se pogovarjajo, ali se bliža nova recesija. To bi bil W, upam, da ga ne bo tudi v Sloveniji. Ali bo to L z ravno črto ali pa z rahlim povišanjem spodnje črte, pa ne vem. Slovenija ima možnost, da bi nadaljevala z normalno rastjo od treh do štirih odstotkov. Ta trenutek se je potencial znižal na približno dva odstotka. Da bi se to spremenilo navzgor, je potrebnih veliko sprememb, o katerih vsi vse vemo, politična volja pa jih ne zmore spraviti v celovito izvedbo. V naslednjem mandatu bo najmanj toliko težav kot v tem. Zato, ker se okoliščine ne bodo bistveno izboljšale, ljudje, ki naj bi to delali, pa tudi niso čarovniki.
Težave evroobmočja so posledica počasnega reagiranja na spremembe v okolju. Slovenija je primer, kjer je sposobnost prilagajanja še toliko manjša. V Evropi imajo težave predvsem velike, čezmejne banke, ki so bile angažirane pri posojanju državam in bankam, ki so zdaj v težavah. Te velike banke niso locirane v majhnih, ampak v velikih državah. Treba je narediti shemo, ki bo poštena do držav, ki prispevajo v mehanizem reševanja, da ne bi nekateri plačevali bruto za neto, drugi pa samo neto.
Zakaj Slovenija ne opozarja, da morajo račun za slaba grška posojila plačati nemške ali francoske banke, ne pa slovenski davkoplačevalci?
Saj bo v prihodnjem koraku prihajalo do odpisov. Te odpise bodo delale zasebne banke. In te banke imajo nekje svoj sedež in regulatorja. Ta bo od njih zahteval dokapitalizacijo. In to bo naredil drug zasebni kapital ali pa država, kjer imajo sedež. Temu se nihče ne bo izognil, tudi te države, ki so manj neto prispevale, kot bi morda morale.
Boniteta Slovenije lahko še pade. Kaj to pomeni za refinanciranje državnih in zasebnih obveznosti do tujine, ki jih prihodnje leto zapade za štiri milijarde evrov?
To se da izračunati, kaj to pomeni pri skupno 16 milijardah dolga. Naše obveznice so imele včasih 0,8 odstotka (80 bazičnih točk) pribitka nad nemškimi, zdaj je ta pribitek že 340 bazičnih točk. Dolg pa se mora v celoti refinancirati v sedmih do desetih letih. Ob isti višini pribitka, kot je danes, tudi čez deset let si lahko izračunate dodatne stroške države.
Se bo stampedo pri slovenskih obveznicah ustavil po volitvah 4. decembra?
Mnogo bo odvisno od tega, kakšna bo reakcija nove vlade na začetku. Operativna reakcija seveda, ne besedna.
Na volitve se s svojima ekipama odpravljata tudi Zoran Janković in Gregor Virant. Ponujata dobro alternativo starim strankam?
Želim jima veliko sreče, kot vsem drugim, ne bi pa špekuliral, dokler nič ne vidim.
Že veste, koga boste obkrožili 4. decembra?
Ob tako bogati ponudbi se bo treba res potruditi. Rad bi slišal vse, ker vsi pravijo, da bodo zelo natančni v svojih programskih dokumentih. Upam, da to ne bodo samo projekti fizične gradnje objektov, ampak kaj bolj domišljenega.
Na kaj merite?
Država ni investicijski projekt, ampak je celota mnogih stvari, ekonomskih, socialnih. Treba je imeti mnoge odgovore ali vsaj predlog jasnih posegov. Tisti, ki bi samo gradili, se bodo morali hitro vprašati, kako bodo to financirali.
Že veste, kaj boste počeli po volitvah?
Da, približno vem.
Vas čaka služba v ECB, OECD …?
Take službe nikjer ne čakajo, nikogar. Imam pa dovolj izkušenj in znanja, da lahko še nekaj let delujem tam, kjer ni neposredne povezave s slovensko politiko.
Ostajate pa v finančni stroki?
Tako je.
The Economist prek twitterja poziva bralce, naj podajo napoved za leto 2012, animira jih celo s špekulacijo o koncu sveta. Kaj bi vi napovedali za 2012?
To je približno nekaj takega, ko se zdaj programi naših političnih strank delajo s povabili državljanom, naj nekaj napišejo. Upam pa, da bo leto 2012 manj slabo, kot ga sam vidim. ¾ » Ne bom komentiral ne zdajšnjih ne prejšnjih kolegov in njihovega delovanja. Bi pa ta vlada glede na potenciale lahko bistveno bolje delovala. Žal se to ni zgodilo. Za to smo odgovorni vsi, ki smo bili v vladi, pa tudi mnogi, ki v vladah niso bili, pa želijo vladati. » »
