Gordana Kalan Živčec: »Sem večna optimistka.«

Ko je po neuspelih majskih volitvah še naprej ostala na mestu predsednice zdravniške zbornice, prim. Gordana Kalan Živčec dobre tri mesece ni hotela potrditi ponovne kandidature. Vzela si je čas za razmislek, kot je dejala, za uvid v dogajanje v ozadju, ki naj bi bilo odločujoče pri končni presoji.

»Vprašala sem se, kaj želim delati, narediti in doseči v naslednjih petih letih. Resda je medicina po profesionalni plati moja največja ljubezen – sem specialistka dveh specialnosti, družinske in urgentne medicine –, a na zbornici je še kar nekaj stvari ostalo nedokončanih, pa čeprav v programu za prejšnji štiriletni mandat pravzaprav ni več niti ene obljube, ki bi ostala neizpolnjena. Pred mano pa je še kar nekaj pomembnih ciljev,« pravi predsednica zbornice in kandidatka za isto mesto tudi v naslednjem mandatu.

Zdaj je kandidatura napovedana in vložena, priprave na volitve tečejo, predvolilna mrzlica se stopnjuje. Sindikat Fides je pred nekaj dnevi podprl kandidaturo Andreja Možine, medtem ko glede Kalanove vztraja pri odločitvi, sprejeti pred majskimi volitvami. Po tej odločitvi si Gordana Kalan Živčec podpore glavnega odbora sindikata, katerega članica je bila pred leti, ne zasluži več – pri čemer Kalanova opozarja, da so ji mnogi člani sindikata povedali, da jih po njihovem mnenju ni nihče povprašal.

Kot v družini

»V koordinaciji zdravniških organizacij, v kateri štirje partnerji usklajujemo mnenja in poglede, nismo vedno enotni. Toda zdravništvu je lastno, da uredi nesoglasja znotraj svojega stanu. V koordinaciji moramo poiskati najmanjši možni skupni imenovalec soglasja – tako kot v družini. Tudi v družini se vsi njeni člani ne strinjajo o vsem, najsi gre za banalne ali strateško najbolj pomembne zadeve. Lahko pa rečem, da bi nam bilo vsem bolje, če bi tako, kot deluje koordinacija, delovala tudi slovenska država ali, denimo, državni zbor,« je prepričana predsednica zbornice.

Ko se je spraševala, kaj in zakaj bi bilo v naslednjih štirih letih (lahko) bolje, če ne bi več vodila zbornice, ni našla odgovora, ki bi jo odvrnil od vnovične kandidature. »V življenju sem, hvala bogu, srečna. Boli pa me in mi je tuje, da mi usodo krojijo ljudje, ki o strokovnih zadevah, s katerimi se ukvarjam(o), vedo malo ali nič. V zadnjih štirih letih smo dosegli veliko. Cilj je ostal nespremenjen. Slovenija je na družbenem razpotju, soočena s prevrednotenjem vrednot. Če smo bili pred dvajsetimi leti polni idealov, smo zdaj žalostni, ker se Slovenija ne razvija več. In to je treba spremeniti,« meni Gordana Kalan Živčec.

Prepričana je, da je srečen človek. »Dokler si v harmoniji s seboj, si uspešen. Zame, denimo, je kozarec vode vedno napol poln, ne napol prazen. In prav danes, ko se pogovarjava o viziji za nadaljnji razvoj zdravniške zbornice, sem prejela sporočilo kolega, ki mi je napisal: 'Če bi bilo v Sloveniji deset odstotkov ljudi tako pozitivnih, kot si ti, bi bila naša država mega Švica.'«

Premagovanje stisk

A marsikaj, povezanega z vodenjem zbornice v zadnjem mandatu, v analih slovenske medicine ne bo ostalo zapisano v superlativih; javnost si jo je v tem času zagotovo najbolj zapomnila po odzivih v primeru Nekrep. Ob tem pa Kalanova poudarja: »Sem in vedno bom zagovarjala pravico zdravnika do pravičnega postopka.« Sicer pa tudi v naslednjem mandatu namerava delno še naprej delati v praksi, toliko, da bodo izpolnjeni pogoji za licenco v obeh specialnostih, v 80 odstotkih pa bo, če bo izvoljena za predsednico, zaposlena pri zbornici (»Zbornica zahteva celega človeka, saj je to časovno in fizično zahtevno delo, ki ne more biti ljubiteljsko ali protokolarno.«). Verjame, da ji bo z okrepljeno ekipo uspelo – ne glede na viharje, ki jih je sprožala v strokovni in laični javnosti v nekaterih svojih ekspozejih, ki bodo ostali nepozab(lje)ni, neizbrisni.

»Klice in izraze podpore sem dobivala ves čas, tudi v najtežjih trenutkih, ki ste mi jih povzročili mediji. Seveda pa razumem, da nekdo, ki se zavzema za zdravnike, ne more biti priljubljen, sploh pa ne javno. Svetovali so mi, naj raje skrbim bolj zase kot za institucijo, toda sama čutim preveliko predanost zbornici, kolegom in ureditvi zdravstvenega sistema po najvišjih standardih, ki so v tem trenutku možni,« trdi Kalan Živčečeva. Ne glede na vse, kar se je dogajalo in zaznamovalo njen še vedno trajajoči mandat – ta se je formalno iztekel maja, a je zavoljo neuspelih volitev ostala na mestu predsednika do naslednjih volitev oziroma izvolitve novega predsednika –, predsednica zbornice ostaja neizprosna. Optimistka pravzaprav: »Ko grem po cesti, je devet od desetih pogledov, ki so mi namenjeni, prijaznih. To mi pomaga pri premagovanju stisk, ki jih je v delovnem vsakdanu zdravnika bistveno preveč in jih tudi predsedniku zbornice ne manjka.«

Vizije in načrti

Programskih načrtov in vizij, kot pravi, ni in jih ne bo bistveno spreminjala. Opazna pa je sprememba v pogledu na osamosvajanje zobozdravnikov. »Zobozdravniki si res želijo avtonomije, zato obžalujem, da v to nezadovoljstvo nisem posegla že prej. Razdora med zdravniki in zobozdravniki ni; nekateri le prelagajo odgovornost za svoje nedelovanje na zdravnike. Njihovo avtonomijo povsem podpiram – a ta mora biti usmerjena v cilje, ne v interese.« Sicer pa je njen program, kot pravi Kalanova, »napisan tehnično, saj je korektno, da v njem predstavim tudi posamezne naloge. Obljube? Obljub ni težko dajati. Težko jih je izpolniti.«

Gordana Kalan Živčec nasploh opaža, da pri mnogih diskusijah in nesoglasjih prevlada prav usmerjenost v uresničevanje ciljev, ki podlegajo osebnim interesom. Sama tega, kot zatrjuje, ne počne in ne dopušča. Tako je tudi z zdravstveno politiko (»Obljubljanje pravic, ki jih bolniki ne morejo dobiti, ni nič drugega kot laganje.«) in njenimi ukrepi (»Vsi ukrepi, ki jih politika sprejme ad hoc, se izkažejo za neučinkovite; tako tudi zakon o uravnoteženju javnih financ v zdravstvu ni omogočil prihrankov, nasprotno, povzroča zmedo in nepravilnosti, ki ne bodo imele dobrih posledic.«).

Med številnimi novostmi, ki jih načrtuje v delovanju zbornice, je mogoče zaslediti zagotavljanje pravne varnosti članom, visokih standardov in odličnosti pri delu zdravnikov in zobozdravnikov; njihovo zaščito pred nelojalno konkurenco neustrezno usposobljenih stanovskih kolegov iz tujine; ukrepanje proti izgorelosti; uvedbo novega sistema za obveščanje o opozorilnih dogodkih, s katerim bo zbornica zdravnike zaščitila pred neželenimi izidi zdravljenja  …

Nad napake

»S podjetjem iz Basla smo podpisali pogodbo za sistem javljanja kritičnih dogodkov v zdravstvu; tak sistem imajo v Švici, Nemčiji, tudi v Avstriji. Podjetje, ki je to aplikacijo razvilo, za njeno vzpostavitev računa manj kot 10.000 evrov in zelo vzdržno letno naročnino, medtem ko pri nas pri tovrstnih pogodbah nič ne stane manj kot 100.000 evrov,« pravi Kalanova, navdušena nad sistemom, ki zagotavlja anonimnost povzročitelja oziroma udeleženca neželenega dogodka, medtem ko so sicer vse informacije in ugotovitve, povezane z dogodkom, javno dostopne.

Skrb za kolege in njihov kakovostni karierni razvoj ji je, kot zatrjuje, tako rekoč sveta. »Pri vsej pomoči, ki jo zagotavlja članom, zbornica deluje kot družina. Z njo se veseliš, včasih pa tudi sporečeš.« In protikandidata, kaj meni o njiju? »Ljudi ne komentiram, komentiram dejanja,« pove Gordana Kalan Živčec. Ob tem pa vendarle omeni sporočilo podpore, ki ga je prejela ob napovedi kandidature: »Kdorkoli bo kandidiral, nihče ni tako predan kolegom in zbornici, kot si ti.«

V imenu vodstva zbornice je aktivna tudi v evropskem prostoru; slovenskim zdravnikom in zbornici je pripadlo priznanje, da je med najbolj proaktivnimi v Evropi. Kalanova, ki trdi, da resnično »verjamem v avtonomijo in svobodo, poklicno in osebnostno, za kateri pa moraš imeti znanje, informacije in korektne partnerje«, stavi na stanovsko združevanje. »Na takšno, ki temelji na znanju, ne na interesih.«

V teh sestrskih združenjih se je zdravnica, ko se je aktivno začela vključevati v urejanje sistema – konkretno v Fidesu –, brusila in izpopolnjevala. Toda časi se spreminjajo, ljudje prav tako. Kot ugotavlja Gordana Kalan Živčec: »Ni težko biti cesar v tujini, težko je biti priznan doma.«

In s tem je povedano vse.