Gospodarji elektronskih muh

Dojenčki s telefoni, otroci s tablicami. Njihova digitalnost je navdihujoča, a za nekatere tudi strašljiva.

Objavljeno
30. avgust 2013 14.19
Udeleženci proslave ob dnevu državnosti, na Kongresnem trgu v Ljubljani 24.junija, 2013.
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Za sosednjo mizo sta sedeli mladi družini. Prva mama je pestovala dojenčico, drugi par je miril živahnega dveletnika, ki ga niso zanimali odrasli pogovori. Ko je deklica zaspala, je oče iz nahrbtnika izvlekel elektronsko tablico, jo vključil in poklical sina. Ta je takoj pritekel, sedel za mizo in s prstki zdrsel po gladkem zaslonu. Elektronska naprava je staršem podarila skoraj celo uro miru.

Podobne prizore sem med počitnicami opazoval na plaži, v avtocestnih zastojih ali med sprehajanjem po nakupovalnih središčih. Vlogo igrače je včasih odigrala elektronska tablica, drugič pametni mobilnik z velikim zaslonom. Mali uporabniki so znali premikati ikone in odpirati programe. Izkušenejši so se spretno sprehajali med risankami, slikanicami in interaktivnimi igrami. Zaradi lahkotne rabe elektronskih naprav se je zanje že uveljavil izraz »digitalni malčki«.

Njihova digitalnost je navdihujoča, a za nekatere tudi strašljiva.

Psihologi, sociologi, antropologi in drugi poznavalci človeškega obnašanja v medijih objavljajo zelo različna mnenja o vplivu elektronskih zaslonov na otroke. Strokovna stališča se prepletajo z nekritičnim navdušenjem in moralno paniko, ki že več stoletij usmerjata razmišljanje o tehnološkem razvoju. Zagovorniki trdijo, da izobraževalni programi in interaktivne igre omogočajo izjemno hitro pridobivanje novega znanja in pomagajo ustvarjati možganske povezave, ki bodo zelo koristile otrokom v kompleksnem digitalnem svetu. Kritiki opozarjajo, da se mladi možgani še ne znajo braniti pred navalom elektronskih dražljajev, zato jih lahko tablice zasvojijo in nadomestijo druge otroške dejavnosti, ki so pomembne za pridobivanje gibalnih veščin, učenje medosebne komunikacije in razvoj čustev.

Starši so zato vse bolj zmedeni. Je treba otroka čim prej spoznati z digitalnimi tehnologijami, da se bo pozneje v življenju laže znašel? Ga je bolje vsaj do šole obvarovati pred računalnikom, tablico in telefonom, da ga ne prikrajšamo za izkušnjo fizičnega sveta? Bodo dobri starši spodbujali ali omejevali uporabo novih tehnologij?

Ta vprašanja niso zahtevna samo zaradi neenotnosti strokovnjakov. Raba medijev in digitalnih tehnologij postaja za odgovorno starševanje enako pomembna kot pravilno prehranjevanje, skrb za zdravje, izbira najboljšega vrtca ali najprimernejše interesne dejavnosti. Številni starši zato občutijo krivdo, kadar s telefonom ali tablico zamotijo otroke, da bi doma končali službeno delo ali si privoščili kratek oddih, saj se ustrašijo, da jih s tem zanemarjajo ali izpostavijo škodljivim vplivom elektronskih naprav. Zavedajo se, da bodo otroku zelo težko predpisovali rabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij, če se sami ne bodo znali ali smeli izklopiti. Predvsem pa se bojijo, da kot »digitalni priseljenci« ne bodo znali usmerjati »digitalnih domorodcev« v novem in zanje pogosto nerazumljivem svetu, je v marčevski številki mesečnika Atlantic zapisala ameriška publicistka in urednica Hanna Rosin.

Ta starševski strah se ni pojavil šele z elektronskimi tablicami, saj so podobne skrbi v zadnjem stoletju vzbujale vse nove medijske tehnologije.

Preden je televizija za kritike postala največji medijski škodljivec 20. stoletja, so jo proizvajalci in strokovnjaki oglaševali kot idealno varuško, ki bo otrokom krajšala čas, jih izobraževala in v omejene delavske vsakdanjike prinašala širino velikega sveta. Oglasi za televizorje so prikazovali srečno družino, zbrano okrog novega sprejemnika. Televizija je bila sprva starševski zaveznik, saj jim je – podobno kot današnje tablice – prinesla več prostega časa in otroke odvrnila od nevarnih vplivov ulice. A zavezništvo ni bilo dolgo.

Televizijska panoga se je hitro razvijala in komercializirala. Z javnim servisom, ki je množičnemu občinstvu ponujal varen medijski izbor zabave, informacij in izobraževalnih vsebin, so začele tekmovati zasebne televizije in kabelski programi. Otroci in mladina so postali pomemben trg, ki so ga nagovarjale neštete oddaje in reklame. Starši so slutili, da se otroci izmikajo njihovemu nadzoru, saj niso imeli časa in znanja, da bi dovolj dobro spoznali televizijski medij in sooblikovali otroške gledalske navade. Televizija ni bila več dobra varuška, ki so jo starši povabili v gospodinjstvo, ampak je začela kvariti mladino, povzročati debelost, slabšati medosebne odnose in spodkopavati moralo. Nato je vlogo medijskega negativca v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prepustila osebnemu računalniku.

Računalniki v domove niso vstopali kot varuške, ampak kot učni pripomoček, šolska potrebščina in pomembna naložba v otrokovo prihodnost. Proizvajalci in strokovnjaki so jih prikazovali kot najpomembnejše orodje informacijske družbe, ki ne sme manjkati v nobeni sodobni družini, zato so jih starši množično kupovali, če so si jih le lahko privoščili. Vendar tudi osebni računalniki niso prav dolgo opravljali vloge urejevalnikov seminarskih nalog in predvajalnikov interaktivnih enciklopedij, kar je bil njihov prvotni namen.

Že pred razmahom interneta so se pojavili prvi medijski zapisi o računalniški zasvojenosti, nevarnih hekerjih in piratih, dostopnosti pornografije in širjenju anarhistične literature. Razvoj širokopasovnih povezav, povečevanje procesorske zmogljivosti in miniaturizacija so računalnike skrili v vsakdanje uporabniške izdelke. Na svetovnem medmrežju so se razvile nove komunikacijske navade. Nastajale so virtualne skupnosti in spletna družabna omrežja, v katerih so se povezovali skriti prebivalci otroških sob. Nekdanje starševsko navdušenje so znova zamenjali strah, sprijaznjenost in občutek nemoči pred skrivnostnimi elektronskimi napravami in svetovi, v katere niso znali ali upali vstopiti. Otroci pa so kljub spretni uporabi računalniških orodij ostali otroci – z vsemi otroškimi čustvi, negotovostjo in potrebo po varnosti, ki zaradi starševskega umika na internetu prevečkrat ni bila izpolnjena.

Fenomen digitalnih malčkov kaže, da je mit o prepadu med digitalno in nedigitalno generacijo še vedno živ, čeprav so digitalni svetovi po prvih tridesetih letih razvoja ohranili večino kulturnih, političnih in družbenih značilnosti fizičnega sveta. Utopična pričakovanja in katastrofične napovedi, ki znova usmerjajo razmišljanja o elektronskih tablicah, se v zgodovini medijev in tehnoloških inovacij doslej še niso uresničili. Serijskih morilcev, ki so igrali računalniške igrice in poslušali težkometalno glasbo, niso pokvarili mediji, ampak so poznejše preiskave razkrile, da so njihovo osebnost večinoma izoblikovale spolne zlorabe, razbite družine ali duševna bolezen. Zato tudi današnjih malih uporabnikov ne bodo pokvarili mobilniki in tablice, če bodo starši vsaj približno poskrbeli za njihove čustvene potrebe in otrok ne bodo popolnoma prepustili elektronskim varuškam. Resnične nevarnosti se bodo skrivale drugje.

Razprave o internetni zasvojenosti, kibernetskem nasilju, zaščiti otrok in pomenu komunikacijskega izobraževanja so sicer koristne, a se premalo dotaknejo največjih izzivov, ki jih prinaša vsenavzočnost elektronskih naprav. Današnje otroke bodo ogrožale posledice strahu pred terorizmom, zaradi katerih se danes odrekamo elektronski zasebnosti, svobodi izražanja in drugim informacijskim pravicam – ne glede na to, kako zrelo in odgovorno bodo uporabljali komunikacijske tehnologije. Njihove življenjske poti bodo določale nevidne odločitve zasebnih algoritmov, ki jim zaupamo izračunavanje zavarovanj in kreditov, podeljevanje štipendij, nagrajevanje najboljšega delavca in izbiro življenjskega sopotnika. Elektronske identitete, s katerimi bodo iskali službo in uveljavljali državljanske pravice, prepuščamo zasebnim podjetjem, nad katerimi ni javnega nadzora. Neskončne možnosti prihodnjih zlorab, ki jih ne moremo napovedati z analizo medijske in tehnološke zgodovine, pa ostajajo varno skrite za podobami dojenčkov, ki zatopljeno gladijo svetleče zaslone.