Tiskane izdaje
Heroinski odvisnik v zgodnjih tridesetih letih na Koprski ulici (Kapodistrou) blizu trga Omonia v središču Aten sredi belega dne na razžarjenem soncu panično išče žilo pod dimljami, kamor bi si lahko vbrizgal drogo. Njegovo shirano telo, polno modric in ureznin, razpada. Okolica, vajena podob socialnega dna, je imuna na njegovo goloto in organsko gnitje. Njegov popolnoma odsotni ulični tovariš kadi stekleno pipo, ubijalsko novost na atenskih ulicah. Dim iz pipe, v kateri žari nova, cenena droga, imenovana šiša – mešanica amfetaminov in baterijske kisline –, diši po vrtnicah. Skoraj kot parfum. Število okužb z virusom HIV se je med odvisniki v zadnjih dveh letih povečalo za šestkrat. Narkomani na ulicah zaradi uničujočih varčevalnih ukrepov – v zadnjem letu so se zaprli številni nočni in dnevni oskrbni centri, veliko ljudi je bilo odpuščenih – trohnijo pred očmi zmedenih turistov, ki jih je v stranske ulice zaneslo z uhojenega turističnega terena, velike grške iluzije. Turisti ne morejo skriti gnusa, prezira in strahu. Pekel – to so drugi.
Le nekaj deset metrov stran priletne vzhodnoevropske prostitutke, ki jim je grško drvenje v svet ukradlo preostanek ženskosti in dostojanstva, agresivno ponujajo mimoidočim lokalnim moškim odslužena telesa, s katerimi barantajo kot z najbolj ceneno robo. Njihovi zvodniki v bližnji polprazni taverni, izpred katere debeli točaj odganja pakistanske prodajalce neuporabnih plastičnih in gumijastih izdelkov, ob pivu in glasni grški glasbi srepo opazujejo dogajanje na ulici, kjer mladi Rom brez nog na improviziranem »skejtu« prosi vbogajme. V sosednjih ulicah se možakarjem v temnih avtomobilih v večernih urah ponujajo tudi dečki, stari morda petnajst let.
Zloraba. Na vseh ravneh.
Ženska pri petdesetih se glasno pogovarja po telefonu. Kričanje se prelevi v histerični jok. Nihče izmed mimoidočih je ne pogleda. Poleg nje upokojenka sistematično preiskuje smetnjak. Tudi brskanje po smeteh je nekaj povsem običajnega. Lakota ubije občutek sramu, občutek za bolečino drugega pa pospešeno izginja z vsakim novim koncentričnim krogom žrtev finančne krize, ki je prišla, da bi ostala. Da bi se razširila. Da bi potrkala tudi na naša vrata.
Revščina je kot bolečina. Relativna in absolutna. Brez jasne hierarhije.
Nasilni preprodajalec droge mi skoči pred obraz in ponudi – karkoli. A policiste, ki jih nikoli ni bilo več, bolj zanima varovanje bližnjega bankomata.
Zidovi okoli Omonie – in drugod po Atenah – so popisani z neonacističnimi slogani, ki so že zdavnaj »premagali« anarhistične in komunistične. Zlata zarja ni več le mišičasti vladar ulice – je tretja največja stranka v državi in naraščajoča politična sila, ki se kot gigantski parazit hrani s krizo in z diktaturo malih levičarskih narcizmov. Politični prostor je vzročno-posledično »terminalno« okužen z davno prežvečenimi in izplunjenimi ideologijami.
Bližnje trgovine so prazne. V zadnjih dveh letih so se okoli Omonie zaprli številni hoteli, turistične agencije in poslovni objekti. Na nekaterih že leto dni visijo dodobra porumeneli napisi Prodamo. Butične trgovine je nadomestila cenena azijska roba, ki jo zadnje čase – to je novost – na črno prodajajo tudi Grki. A hrana ni nič cenejša. Nasprotno. Skoraj petina otrok v osnovnih šolah je podhranjenih. Smrtnost novorojenčkov strmo narašča.
Skozi gost promet se z vključenimi sirenami, ki še okrepijo kakofonijo kaosa in tesnobe, prebija kolona policijskih vozil. Sledi ji rešilec. Se napoveduje še ena velika operacija lova na ilegalne priseljence, Jude našega časa? V zadnjem letu so grške oblasti iz osrednjih Aten v tako imenovane namestitvene centre, dejansko pa koncentracijska taborišča, (nasilno) odpeljale okoli 60.000 priseljencev. Tisti, ki so ostali, se v eksistencialnem kotlu grške prestolnice, ki razpada podobno hitro kot v vojni, borijo za preživetje. Spijo zunaj ali pa v natrpanih majhnih stanovanjih brez elektrike in vode, kjer jih, oboroženi s palicami in verigami, pogosto obiščejo neonacisti. Rasistični napadi ponavadi ostanejo nekaznovani. Vladajoča Nova demokracija stopnjuje ksenofobno politiko. Zato ni bilo presenečenje, ko je pred poldrugim mesecem na jugu Grčije lastnik farme jagod streljal na trideset delavcev – novodobnih sužnjev – iz Bangladeša, ki so si drznili zahtevati plačilo. Priseljenci so ujeti v začaranem krogu: ne morejo ne domov ne naprej, v druge evropske države. V Grčiji si ne želijo ostati niti Grki. Ti so ponovno postali – tako ali drugače – narod priseljencev.
Le nekaj sto metrov od središča nove Evrope se pred sedežem grške podružnice Zdravnikov sveta vije dolga vrsta ljudi, ki strpno čakajo na hrano in zdravila. »Zdaj je med čakajočimi že večina Grkov. Tretjina našega prebivalstva je brezposelna. Desetina jih živi pod pragom revščine. Brez službe je 62 odstotkov mladih. Vsak dan je huje. Zdravstveni sistem je razpadel. Vsiljeni varčevalni ukrepi so nas uničili. Trojka govori o približevanju koncu krize in uspešnosti ukrepov. A v resnici govorijo le o bankah in v imenu mednarodnih finančnih institucij. Varčevanje nas je uničilo. Sto tisoče ljudi, Grkov in priseljencev, je lačnih. Ne morejo si privoščiti zdravil. Število brezdomcev je ogromno. Enako velja za samomore. Narašča smrtnost novorojenčkov. Pokojnine so se že trikrat znižale. Novih služb še dolgo ne bo. Zdaj se približujemo vrhuncu krize. Najbolj se bojim tišine, ki je zavladala v družbi. Protestov skoraj ni več. Naraščata nestrpnost in rasizem. Tisti z malo zgodovinskega spomina dobro vedo, da to vodi izključno in samo v fašizem,« mi je ob ponovnem snidenju povedal utrujeni dr. Nikitas Kanakis, legendarni humanitarec in prostovoljni direktor Zdravnikov sveta, ki bo jeseni izgubil službo v javnem sektorju.
Po bližnjih ulicah, prizorišču velike evropske tragedije, ki bi si jo moral v živo ogledati prav vsak zagovornik »evropskega varčevanja«, tavajo izgubljene duše izgubljenih pogledov in izgubljenih iluzij. Nedolžne žrtve padle evropske ideje in zločina proti človeštvu – neposredne dogme o učinkovitosti in konkurenčnosti, ki neoliberalno ponavlja, naj se vsak znajde po svoje in da »kaj takega, kot je družba, ne obstaja«.
Naj se vsak znajde po svoje = vsak proti vsakomur = vojna napoved. Tudi v slovenskem jeziku.
