Gregor Majdič z matičnimi celicami zdravi živali in načrtuje nov zgodovinski roman

Med drugim je tudi avanturist, svetovni popotnik, ki se ukvarja s tveganimi športi. Je človek, ki življenje uživa polno, hkrati pa je pri vsakem delu, ki se ga loti, perfekcionist. K svojim presežkom zdaj lahko pripiše, da je slovenski znanstvenik, ki mu je v dveh mesecih uspelo dobiti dve prvi nagradi za isto inovacijo – zdravljenje živali s pomočjo matičnih celic. Prvič oktobra na konferenci o prenosu tehnologij na Inštitutu Jožefa Stefana, drugič prejšnjo sredo, ko je rektorjevo nagrado za najinovacijo ljubljanske univerze delil s sodelavko Katerino Čeh.

Ob pripravi na pogovor sem razmišljala, da se je s takšnim znanstvenikom, kot ste vi, po eni strani lažje in po drugi strani precej težje pogovarjati kot z večino vaših kolegov. Lažje zato, ker imate očitno izredno razgibano in zanimivo življenje in ker ste vešči komunikacije. Težje pa iz skoraj enakega razloga. Znanstvenik, ki je tudi mojster besede, izniči običajne novinarske prednosti. Ta pogovor bi pravzaprav najbolje napisali kar sami...

Ampak v tem primeru bi si postavljal drugačna vprašanja, verjetno manj zanimiva.

Saj jih še ne poznate. Naj začnem takole: čemu pripisujete to, da ste tako vešči pisanja?

Mogoče bi to lahko pripisal tudi temu, da je bil moj oče profesor slovenščine na ljubljanski pedagoški fakulteti, mama pa učiteljica angleščine. Pri nas doma smo imeli vsi radi knjige.

Toda fant iz učiteljske družine se običaj no vpiše na gimnazijo, vi pa ste šli na srednjo veterinarsko šolo. Zakaj?

Zato, ker sem kot otrok počitnice preživljal na kmetiji starih staršev blizu Celja in takrat sem se odločil, da bom veterinar in da bom tudi sam živel na deželi. S tem namenom sem se vpisal na veterino, vendar sem med študijem ugotovil, da me bolj zanima raziskovalno delo. Mi je pa iz mladosti ostalo to, da imam še vedno najraje športe in druge dejavnosti, ki so vezani na bivanje v naravi. Sicer sem imel že v osnovni šoli zelo rad biologijo, sploh pa genetiko. Mogoče se zdaj sliši patetično, a ko smo se nekje v sedmem razredu začeli učiti o DNK, o povezovanju kromosomov, sem bil čisto fasciniran.

Ste bili odličnjak?

Večinoma da, sedmem razredu pa me ja zgrabila puberteta in takrat sem imel nekaj težav z angleščino in matematiko. Spraševal sem se, zakaj se je treba učiti angleščino, saj je ne bom nikoli potreboval... No, ko sem na Škotskem pisal doktorat v angleščini, sem ugotovil, da takšno znanje pride kar prav...

Še prej ste očitno odkrili čare raziskovanja. Je to prišlo samo od sebe ali vas je kaj spodbudilo?

Bilo je proti koncu študija veterine, ko sem se lotil raziskovalne naloge. Moj mentor je bil profesor dr. Srdjan Bavdek, ki je bil zelo dober raziskovalec in je tudi mlade znal zelo dobro usmerjati v raziskovanje. Ugotovil sem, da je to delo zelo zanimivo, in se ob pomoči omenjenega profesorja usmeril v raziskave. Bavdek je tudi zaslužen za moj doktorski študij na Škotskem. Kar pa se raziskovalnega področja tiče, sem se zanj odločil sam. Od nekdaj me je najbolj zanimalo delovanje telesa, zato je bila usmeritev v fiziološke raziskave skoraj samoumevna.

Je bil vaš odhod na Škotsko začetek serije velikih potovanj?

Ne, kje pa, prvič sem starše s potovanjem šokiral ob koncu srednje šole. Takrat sem se najprej z večjo skupino udeležil vzpona na francoski Mont Blanc, po tistem pa sem se, namesto da bi se vrnil domov, pridružil dvema, ki sta štopala do Pariza. Nato sem vsake počitnice med študijem izkoristil za potovanja, denar zanje sem si prislužil s študentskim delom. Zaradi potovanj sem se potrudil in študijske obveznosti opravil že pomladi.

Preizkusili ste škotski in ameriški način izobraževanja oziroma raziskovanja. Kateri vam je bolj ustrezal?

Mislim, da se glede raziskovalnega dela z ZDA težko kosa kakšna druga država. Pri njih je to delo najbolje financirano. Toda tudi na Škotskem sem imel zelo dobre razmere, predvsem mi je bila dežela zelo všeč in mi je še vedno.

Vas je kdaj zamikalo, da bi ostali v tujini?

Priložnost za to sem vsekakor imel.

Kaj vas je zadržalo, glede na to, da ste svetovljan?

Spet bo zvenelo patetično, toda dejstvo je, da imam Slovenijo zelo rad. Kljub težavam mi je všeč tukajšnji način življenja. Glede na moj slog življenja mi ogromno pomeni bližina hribov in morja. To odtehta prednosti službe v tujini.

Ko ste prišli iz Škotske, ste bili stari 29 let, po prihodu iz ZDA pa 35 let. Kako so vas sprejeli doma, ste bili vredni več ali manj od tistih, ki so ves čas doma potrpežljivo čakali na prevzem profesorskega mesta na fakulteti?

Zmotilo me je predvsem to, kako so me doma sprejeli po Škotski. Iz tujine sem prišel navdušen, poln energije in idej, kako bomo doma boljše delali, kako si ljudje želijo mojega znanja in izkušenj. Nato sem ugotovil, da si tega sploh ne želijo, da jim bolj ustreza trenutni sistem, v katerem se ni treba truditi in dokazovati. Zanje sem pomenil le nezaželeno konkurenco, zato so mi metali polena pod noge. To je bilo zame največje razočaranje.

Je bil to razlog za odhod v Ameriko?

Deloma. Odšel sem predvsem zato, ker sem imel tam možnost izpopolniti si znanje pri izvrstnih strokovnjakih. No, ko sem se znova vrnil, je bil moj status nekoliko boljši kot prej. Na veterinarski fakulteti mi je uspelo ustanoviti nov oddelek in v njem sem osnoval raziskovalno skupino, ki še vedno deluje.

Si želite, da bi ta skupina kdaj prerasla v inštitut?

Ne, za zdaj res ne. Mi je pa pomembno, da sem vodja oddelka, ker mi to omogoča, da sam razpolagam z denarjem od projektov.

Toda verjetno veste, da se pripravlja sprememba, po kateri bodo ves raziskovalni denar dobile institucije in ne posamezne raziskovalne skupine?

Tega se zelo bojim. To bi pomenilo, da se bomo vrnili dvajset let nazaj, ko se je denar delil po zelo vprašljivih kriterijih. Ne po znanstvenih, temveč po vseh mogočih drugih. Res upam, da se to ne bo zgodilo, ker bi to utegnilo dolgoročno poslabšati položaj slovenske znanosti.

Na vašem področju v svetu deluje izjemno veliko raziskovalnih skupin. Kako se v takšni konkurenci prebiti v ospredje?

Z dobrimi idejami in s trdim delom. Potrebuješ pa tudi nekaj sreče. Naša sreča je, da sem iz Dallasa prinesel miške, ki se jim zaradi genske manipulacije niso razvile spolne in nadledvične žleze. Pri življenju jih ohranjamo tako, da jim takoj po rojstvu presadimo nadledvične žleze. To, kolikor vem, ne uspeva nikomur drugemu, zato so naše miške edine na svetu, ki so celo življenje brez spolnih hormonov in brez jajčnikov in so zato idealni objekti naših eksperimentov. Z njihovo pomočjo lahko popolnoma ločimo vpliv spolnih hormonov in genov.

Glede na vaše raziskovalne dosežke bi verjetno lahko kandidirali tudi za sredstva evropskega raziskovalnega sveta, ki so največja in dajejo največ raziskovalne svobode?

Sem že razmišljal o tem, vendar imam smolo, da sem za začetno podporo že prestar oziroma je od mojega doktorata minilo preveč časa, za drugo skupino pa verjetno še nisem naredil dovolj. Manjka mi, denimo, kakšna objava v Nature ali v Science. Menda bo že enkrat prišel pravi čas.

Omenjeni raziskovalni »primanjklja ji« očitno ne vplivajo na vašo podjetniško uspešnost. O vaši novi metodi zdravljenja živali z matičnimi celicami, kar že tržite prek podjetja Animacel Biotehnologija, so ocenjevalci inovacij pisali v superlativih. Kako je prišlo do te inovacije, ki vsaj na prvi pogled odstopa od vaših siceršnjih raziskav?

Drži, da se mi v glavnem ukvarjamo z raziskavami možganov, med drugim tudi v okviru projekta, ki ga finančno podpira ameriška vlada. Toda mene zanimajo tudi matične celice in tako se mi je nekega dne porodila ideja, da bi se lotil tega projekta. Ker vem, da v ljubljanskem kliničnem centru uporabljajo terapijo z matičnimi celicami pri določenih oblikah srčnega popuščanja, je bila moja prva ideja, da bi se tega lotil pri mačkah in psih. Nato smo razvili učinkovito zdravljenje oziroma lajšanje težav pri številnih živalskih boleznih, kot so obraba hrustanca, kolčne displazije, artroze ter poškodbe in vnetja kit in vezi, morda bomo to razširili tudi na poškodbe hrbtenjače. Zaenkrat zdravimo pse, predvidoma bomo v kratkem podoben način zdravljenja ponudili tudi pri konjih in mačkah. Klinični potek zdravljenja je dokaj preprost in tudi za žival dokaj nestresen.

Veterinar živali v splošni anesteziji odvzame majhen košček maščobnega tkiva, običajno v območju hrbta. Iz odvzetega maščobnega tkiva se v posebnem laboratoriju osamijo matične celice, ki jih je treba namnožiti. Vbrizgane matične celice nato na mestu poškodbe sprožijo celjenje obolelega sklepa oziroma tkiva. Trenutno je postopek razvit za zdravljenje različnih sklepnih obolenj, kot so artritisi, kolčne displazije in poškodbe hrustanca. Uspeh zdravljenja je različen glede na vrsto obolenja, najboljši je pri svežih artritisih in poškodbah hrustanca. Pri hudih kroničnih displazijah kolkov ne moremo pričakovati obnovitve tkiva, kljub temu pa lahko z zdravljenjem z matičnimi celicami manjšamo ali odpravimo bolečino. Poleg nas v svetu obstajata samo še dve firmi, ki to ponujata, ena je v Belgiji in druga v Ameriki. Mi smo tretji, ki smo razvili takšno metodo zdravljenja.

Je vaša metoda boljša ali slabša od konkurence? Kako poteka vaš inovativni postopek zdravljenja?

Belgijske metode ne poznam dovolj dobro, mislim pa, da je precej podobna naši. V primerjavi z ameriško firmo imamo precejšnjo prednost. Mi namreč sami namnožimo matične celice, zato potrebujemo le kakšen kubični centimeter maščobnega tkiva, ameriški kolegi pa injicirajo le tiste matične celice, ki jih pridobijo, zato potrebujejo bistveno več tkiva.

Vsakdo, ki je že videl psa z bolečimi sklepi, se je raznežil ob zgodbi o osemletni psički Rozi, ki do zdravljenja ni hotela na sprehod, leto pozneje pa je kot prerojena in ji je tudi šestkilometrski sprehod v veselje. Marsikdo si ob tem zaželi, da bi na podoben na čin lahko pomagali tudi ljudem. So to real ne želje?

Žal vsaj za zdaj ne kaže tako. Problem matičnih celic je, da so to nerazvite celice, podobne celicam v zarodku, takšne celice pa se lahko čez leta razvijejo tudi v rakaste celice. Pri psu z dosti krajšo življenjsko dobo te nevarnosti ni, pri človeku pa seveda obstaja. Zato se za zdaj pri ljudeh ta terapija lahko izvaja samo, če bi se bolezen sicer lahko končala s smrtjo.

Pomoč ste menda potrebovali tudi vi, in to zaradi zapletov pri ustanovitvi firme Ani macel Biotehnologija...

Naše podjetje je spin out, kar pomeni, da je ideja nastala v univerzitetnem okolju, kasneje pa smo ustanovili podjetje za trženje te inovacije. Pri ustanavljanju smo imeli precejšnje težave. Govorili so nam, da smo tajkuni, da s tem privatiziramo in uničujemo fakulteto... V odločilno pomoč pri ustanovitvi nam je bila podpora vodstva univerze. Žal ljudje v večini naših akademskih okolij enostavno ne razumejo, zakaj je nujno potrebno povezovanje znanosti in gospodarstva, da prihaja denar za njihove plače in raziskave iz davkov, ki jih država lahko pobira samo iz gospodarstva. Več kot bomo imeli novih podjetij z visoko dodano vrednostjo, več denarja se bo lahko vrnilo v akademsko sfero.

Bi podjetje lahko ostalo v okviru fakultete?

Ne, ker bi tam lahko delali samo v zelo omejenem obsegu, zato ne bi mogli izkoristiti tržnih potencialov, ki se nam ponujajo. Naj bom konkreten – s fakultetno opremo in kadri bi lahko izpeljali le nekaj zdravljenj na leto, zdaj pa v prvem letu računamo na nekaj sto, v nekaj letih pa že nekaj tisoč zdravljenj. Poleg tega fakulteta ne more odpirati poslovalnic v tujini, mi pa imamo velike načrte za širjenje v tujini, konkretno se ta trenutek že pogovarjamo o odprtju poslovalnic na Hrvaškem in v ZDA, v drugi polovici naslednjega leta pa nameravamo naskočiti trge v severni Italiji, Avstriji in Nemčiji.

V kateri fazi je zdaj vaše podjetje?

Podjetje, ki ga bo vodila partnerica pri projektu in sooustanoviteljica, moja doktorandka Katerina Čeh, je bilo ustanovljeno letos zgodaj pomladi. Investitor je poiskal nas, kar se menda zgodi le, če je podjetje zelo perspektivno. Naša investitorja in solastnika sta podjetnika Tomaž Pirih in Matej Zupanc, ki je tudi direktor Veterinarske bolnice Šentjur. Priskrbela sta nam prostore in zagotovila sredstva za laboratorijsko opremo. Sam ostajam tretjinski lastnik.

Vam ob vsem, česar se lotevate, ostaja prostor še za kakšno novo knjižno idejo? Ste hiter ali počasen pisec?

Oh, žal mi še starih idej ni uspelo uresničiti. Predvsem roman o srednjeveški medicini na Bližnjem vzhodu pri Arabcih, kjer so imeli v 10. ali 11. stoletju v velikih mestih, kot sta Bagdad ali Damask, bolnice, kjer so za vsakega bolnika vodili kartoteko, ki ga je nato spremljala celo življenje. Zgodovina medicine je neizčrpen vir navdiha za dobre zgodbe. Ali sem počasen ali hiter pisec? Ne vem. Gabrijelov pasijon sem napisal v približno dveh letih. Ob zbiranju gradiva me je blazno fasciniral podatek, da je bila prva medicinska šola v Evropi ustanovljena že v 11. stoletju v Salermu na jugu Italije in predvsem to, da so na tej šoli že v 11. stoletju zanesljivo imeli vsaj eno profesorico, verjetno pa celo več, kar nekako ne gre skupaj z našimi običajnimi predstavami o tistem času.

Dobili ste priznanje za promotorstvo znanosti, ki marsikateremu znanstveniku ne uspeva. Kaj vi znate, drugi pa ne?

Morda je razlika v tem, da si res želim, da bi se o znanosti v Sloveniji več govorilo in pisalo, prepričan sem, da si znanstveniki to zaslužimo. Ob tem je samoumevno, da moramo prav sami največ pripomoči k promociji. Delova priloga Znanost je skoraj izjema v slovenskem medijskem prostoru, ki načrtno približuje znanost ljudem, in to s poudarkom na dosežkih slovenskih znanstvenikov.

Kako na splošno ocenjujete slovensko znanost? Ali je prikrajšana zato, ker je Slovenija mala, ali je, nasprotno, Slovenija prikrajšana, ker ji znanost ne da toliko, kot dobi iz državnega proračuna?

Mislim, da imamo oboje, torej dobro in slabo znanost. Problem Slovencev je, da ne maramo, da bi kdo izstopal, vsi si želimo biti enaki.

Podobno je tudi pri financiranju znanosti, ki preveč izenačuje dobro in slabše, pisanje v res kakovostne revije in v tiste, kjer lahko objavlja skoraj vsakdo. Znanosti ne sme voditi profit, mora pa biti tudi v njej prisotno tržno razmišljanje, da si tudi znanstveniki konkurirajo, da se trudijo biti boljši od drugih. Naj mi pove, kdor ve, zakaj bi bilo s tem kaj narobe?