Tiskane izdaje
Bistveno manj stabilen, kot je bil takrat. In poln nepredvidljivih zasukov. Hamas in izraelska vlada se na skrivaj pogajata za hrbtom palestinskega predsednika Mahmuda Abasa. Ta se v Združenih narodih trdo bori za priznanje svoje države, a ker je ZDA uspelo blokirati vsakršno resnejšo razpravo v varnostnem svetu, se zdi, da je Abasov glavni cilj zdaj izsiliti ameriški veto in s tem spraviti v zadrego tako Washington kot tudi vlado v Jeruzalemu, meni Vadi Abunasar, palestinski politolog iz Izraela in vrhunski poznavalec Bližnjega vzhoda. Pot do palestinske države bo še trda in dolga in v Izraelu so pripravljeni storiti vse, da je sploh ne bi bilo ...
Izraelu se je po več kot petih letih s Hamasom le uspelo dogovoriti o izpustitvi ugrabljenega vojaka Gilada Šalita. Izraelske varnostne službe so v tej zgodbi še enkrat popolnoma odpovedale, saj jim v petih letih ni uspelo ugotoviti, kje ga skrivajo. Zakaj sporazum ravno zdaj?
Timing je po svoje v resnici zelo nenavaden. A hkrati tudi povsem logičen. Hamas in Izrael sta se nenadoma znašla pred skupnim sovražnikom – Mahmudom Abasom. Hamas pomalem izgublja pozicije. Tudi zaradi nemirov v Siriji, kjer je sedež političnega vodstva, ki ne ve, kaj storiti. Izraelski premier Benjamin Netanjahu ima doma vrsto gospodarskih in socialnih težav. Med drugim so za prvi november napovedani množični protesti v vseh večjih mestih po državi. Po drugi strani pa so pozicije palestinskega predsednika Mahmuda Abasa vse močnejše. Svetu je dokazal, da Benjamin Netanjahu noče miru. Medtem ko Hamas nima več prav veliko ponuditi Palestincem, je Abas krenil v silovit boj za priznanje palestinske države in pri tem tvegal celo konflikt z ZDA. Zaradi te svoje drže ima zdaj doma in po svetu vse več podpore.
Dialog med Hamasom in Izraelom je bil potemtakem neizogiben? Za Izrael je bil celo nujen?
Jasno je, da sporazum o izpustitvi Gilada Šalita in več kot tisoč palestinskih zapornikov nikakor ni bil diktat ene same strani, ampak v resnici dogovor. O tem pričajo tudi izjave Hamasovih voditeljev, ki so prvi začeli objavljati sezname osvobojenih palestinskih zapornikov. Med njimi so bili tudi taki, ki so bili obsojeni na zelo dolge zaporne kazni, pa Palestinci iz Jeruzalema in celo nekaj izraelskih Arabcev. Oglasil se je tudi Halid Mašal, vodja Hamasovega politbiroja v Damasku, in ponosno oznanil, kako uspešen je bil Hamas v pogajanjih z Izraelom. Dodal je, da po zaslugi sporazuma v izraelskih zaporih poslej ne bo več palestinskih žensk in ne otrok, mlajših od 18 let. In zadovoljni so bili tudi Izraelci. Joram Cohen, vodja varnostne službe Šabak, je denimo izjavil, da je bil sporazum mogoč tudi zato, ker je Hamas umaknil nekaj svojih zahtev.
Z izraelske strani se je s Hamasom v Netanjahujevem imenu posredno pogajal visoki častnik Mosada David Meidan?
To drži. Ti stiki so trajali več mesecev. Toda pogajanja s Hamasom je v bistvu podpirala tako rekoč vsa izraelska vojaška in politična elita. Z njimi se je strinjal že omenjeni Joram Cohen, vodja Šabaka, pa vodja Mosada Tamir Pardo in načelnik generalštaba Benny Gantz. In seveda večina ministrov. Benjamin Netanjahu je imel pri tem torej zelo močno podporo, tudi v javnosti. Raziskave javnega mnenja so namreč pokazale, da je sporazum s Hamasom o izmenjavi zapornikov podpiralo kar 70 odstotkov Izraelcev.
Toda bilo je tudi veliko nasprotnikov sporazuma. Almagor, združenje, ki povezuje izraelske družine, žrtve terorja, je od vrhovnega sodišča denimo zahteval, naj ne dovoli te izmenjave, češ da je med izpuščenimi Palestinci veliko takih, ki so si umazali roke z izraelsko krvjo.
Proti sporazumu so bili tudi nekateri nekdanji visoki častniki. Med njimi denimo nekdanji šef Mosada Meir Dagan in nekdanji načelnik generalštaba Gabi Aškenazi. In tej »trgovini« s Hamasom so odločno nasprotovali tudi verski krogi. Ti so na dan znova privlekli staro zgodbo o rabinu Meiru Ben Baruhu, z vzdevkom Maharam iz Rotenberga, ki je v 13. stoletju živel v Nemčiji. Ko se je od tam poskušal preseliti v Sveto deželo, so ga takratne oblasti zaprle. Toda rabin Baruh je židovski skupnosti in svojim privržencem v mestu zabičal, naj ga nikar ne poskušajo odkupiti, saj bodo oblasti zanj zagotovo zahtevale preveč denarja. Tako je ostal v ječi in tam tudi umrl. Njegovo sporočilo, ki ga v Izraelu – in tudi drugod po svetu – prepogosto spoštujejo še danes, je bilo torej zelo jasno: Ne odkupujte jetnikov za več, kakor so v resnici vredni ...
Kdo so bili pogajalci na Hamasovi strani?
S sporazumom z Izraelom je Hamas hotel dokazati, da je organizacija enotna in da ne dovoljuje razhajanj med političnimi aktivisti. Glavne igralce v pogajanjih z Izraelom je mogoče razdeliti v pet kategorij. V prvo sodijo tako imenovani hardlinerji iz Gaze, med njimi zlasti Mahmud Zahar in Ahmad Džabari, poveljnik brigad Kasam. Potem so tu tako imenovani pragmatiki iz Gaze, zlasti Gazi Hamad, ki naj bi, kot pravijo nekateri viri, poskrbel za preboj v teh mučnih pogajanjih z Izraelom. V tretji kategoriji so hamasovci iz Damaska. V pogajanjih sta še posebej aktivno sodelovala Nizar Avadalah in Saleh Aruri. Svojo vlogo so potem seveda odigrali tudi zaprti Hamasovi voditelji v izraelskih ječah. In ne nazadnje so tu še aktivisti Hamasa na Zahodnem bregu, toda njihova vloga je bila v tej pogajalski bitki marginalna. Glavnino pogajalske ekipe so seveda sestavljali Hamasovi voditelji iz Gaze in Damaska, sporazum pa je bil sklenjen po tem, ko ga je potrdil Mahmud Zahar. Ta je pred prihodom v Kairo nekaj dni prebil v Libanonu, kjer je očitno imel resne pogovore z vodstvom iz Damaska. Hamas je s tem sporazumom vsem regionalnim igralcem, še zlasti Egiptu, Saudski Arabiji in Jordaniji, pa tudi zahodnemu svetu hotel dokazati, da je v bistvu veliko bolj pragmatičen, kot si o njem mislijo.
Egipt je bil v teh pogajanjih pravzaprav ravno tako ves čas v igri.
Pomembno vlogo je opravil zlasti novi šef egiptovske varnostne službe Murad Mavafi. V Izraelu so bili po padcu Mubaraka zelo zaskrbljeni nad dogajanjem v Egiptu. Toda uradni Kairo je v bistvu dokazal, da bo v odnosih z Izraelom pravzaprav nadaljeval Mubarakovo linijo: hladen mir, ki po eni strani pomeni sodelovanje, po drugi pa agresivne javne nastope in ostre zahteve do Izraela. Kairo je s tem sporazumom znova dokazal, da je njegova posredniška vloga v občutljivih zadevah v bistvu neprecenljiva. Nova oblast v Kairu je s takšno politiko od Izraela že izsilila nekaj koncesij, med drugim dovoljenje za povečano število vojakov na Sinaju in opravičilo za smrt šestih egiptovskih vojakov, ki so jih Izraelci pobili pred nekaj tedni blizu meje z Eilatom.
Ali je po izpustitvi Gilada Šalita, ki je doma v hipu postal nekakšen superzvezdnik, mogoče pričakovati premirje med Hamasom in Izraelom?
Nekateri Hamasovi viri v resnici govorijo o 18-mesečnem premirju, ki naj bi začelo veljati po izpustitvi Gilada Šalita. Toda sam menim, da je to praktično nemogoče. Predvsem zato, ker se Hamas ni odpovedal novim ugrabitvam izraelskih vojakov. Tudi izraelska stran se ni odpovedala morebitnim povračilnim ukrepom zoper osvobojene palestinske zapornike, če se bodo ti znova zatekli k nasilju. In ne nazadnje: v Gazi deluje vrsta islamističnih skupin in posameznikov, ki bi bili kadarkoli pripravljeni minirati morebitno premirje. Nekdanji šef Mosada Efraim Halevi je denimo izjavil, da se je s Hamasom mogoče pogovarjati. Hamas da je partner za dialog. Po njegovih besedah sodeč Izrael torej v prihodnjih nekaj mesecih zanesljivo ne bo udaril po Hamasu, zato tudi ta ne bo imel pravih razlogov za morebitne protiudarce.
Kaj pa meja z Gazo? Združeni narodi so po izpustitvi Gilada Šalita, zaradi česar je pravzaprav tudi prišlo do blokade, od Izraela že zahtevali, naj odpre vse prehode.
Nekaj podobnega je izjavil tudi Salah Bardavil, eden od voditeljev Hamasa v Gazi. Dejal je, da bi morali vsi prehodi poslej delovati z najmanj 80 odstotki zmogljivosti. Toda zadeva je bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Do ugrabitve Gilada Šalita in kasnejšega prevrata v Gazi je vse prehode s palestinske strani nadzoroval Fatah, ki ga zdaj v Gazi ni več. Fatah je nadzoroval tudi Rafo, glavni prehod med Gazo in Egiptom. Tam so bili tudi opazovalci Evropske unije, ki pa se v tej situaciji tja bržkone ne bodo vrnili. Zato na prehodih še ne kaže pričakovati povsem svobodnega pretoka blaga in zlasti ne ljudi.
Pri sporazumu med Hamasom in Izraelom gre v bistvu za nekakšno zaroto proti Fatahu in predsedniku Mahmudu Abasu. Kako daleč je pravzaprav dialog med Hamasom in Fatahom, ki ga ni že vse od Hamasove zasedbe Gaze pred štirimi leti?
Azam al Ahmad, član Fatahovega centralnega komiteja, ki je v Fatahovem imenu pristojen za medpalestinski dialog, se je tik pred sporazumom o izmenjavi ujetnikov v Kairu sestal z vodjo Hamasa Halidom Mašalom, ki ima svoj štab v Damasku, in njegovim namestnikom Muso Abu Marzukom. Ob tej priložnosti se je Mašal po telefonu pogovarjal z Abasom. Voditelja sta se dogovorila, da se bosta sestala v kratkem in tako osebno poskrbela za oživitev spravnega procesa med dvema najmočnejšima palestinskima gibanjema. Toda kljub tovrstnim zagotovilom je do resnične sprave med Hamasom in Fatahom v bistvu še zelo daleč.
Razlogov za to je kar nekaj. Obe gibanji sta se namreč odločili za taktiko »počakaj in potem poglej«. Fatah potrpežljivo čaka na razplet krize v Siriji, ki resno slabi moč Hamasa. Hamas čaka na razplet zgodbe v Združenih narodih. Če Abasu ne uspe s priznanjem palestinske države in privoli v nadaljevanje pogajanj z Izraelom, ne da bi ta zamrznil gradnjo židovskih naselij, bodo tudi delnice Fataha močno padle. Poleg tega obe strani še vedno obtožujeta druga drugo. Fatah denimo trdi, da je Hamas v pogajanjih o izpustitvi palestinskih zapornikov iztržil premalo, Hamas pa odgovarja, da je Fatah tisti, ki ni nič naredil. Kljub nenehnim stikom z Izraelom. Prav zato v obeh gibanjih menijo, da je čas na njihovi strani in da bo padec enega ali drugega režima nasprotni strani ponudil priložnost za popoln nadzor nad palestinskim ozemljem.
Ta taktika zagotovo ni v prid prizadevanjem za neodvisno palestinsko državo. Je predsednik Abas o svoji pobudi sploh govoril s Hamasom?
Ne. Vodstva Hamasa ni seznanil s svojimi načrti. Mahmud Abas se s Hamasom ne pogovarja že lep čas. Nedavni telefonski pogovor s Halidom Mašalom, ko je bil ta v Kairu, je bil prvi te vrste v zadnjih letih.
Kakšna je zdaj usoda palestinske države? Diplomatska dejavnost je v zadnjih tednih malce zamrla. Mahmud Abas je članicam Sveta Evrope v Strasbourgu brez dlake na jeziku dejal, da je zdaj pravi čas za priznanje, toda palestinsko vprašanje se kljub temu ne premakne nikamor.
Združenim državam je za zdaj uspelo blokirati vsakršno resnejšo razpravo v varnostnem svetu. Hkrati pa si prizadevajo za obnovitev pogajanj med Palestinci in Izraelom v okvirih, ki jih je začrtal bližnjevzhodni kvartet. Kaj se bo zgodilo, je težko napovedati. Mahmud Abas je kljub zdajšnjemu zastoju opravil veliko delo. Bojim se, da mu arabske države pri tem ne pomagajo dovolj, razdeljena Evropa pa tudi ne. Evropska unija je v tem trenutku politično zelo šibka. Njenim članicam so dobri odnosi z Izraelom in ZDA pomembnejši od vsakodnevnega teptanja človekovih pravic na okupiranem Zahodnem bregu. Palestinski predsednik si seveda močno želi pozitivni izid glasovanja, toda zdi se, da je njegov glavni cilj zdaj izsiliti ameriški veto v varnostnem svetu in s tem spraviti v zadrego tako Washington kot tudi vlado v Jeruzalemu.
Kar bi se res lahko zgodilo, saj je Barack Obama v svojem zgodovinskem govoru pred dvema letoma v Kairu obljubljal Palestincem državo, zdaj pa jim grozi z vetom?
Američani so se v resnici znašli v zagatnem položaju, saj nanje zdaj ne pritiskajo le Izraelci, ampak tudi Palestinci. In to ne več na ameriškem terenu, ampak v Združenih narodih, pred očmi vsega sveta.
Kakšna je zdaj taktika Benjamina Netanjahuja? S sporazumom s Hamasom je poskušal dokazati, da je za premike, toda hkrati trmasto vztraja pri židovskih naseljih, ki so največja ovira na poti do miru. In do palestinske države.
Benjamin Netanjahu želi pridobiti čas. Prepričan je, da zdaj ne bo nihče pritiskal nanj, saj se bo v ZDA kmalu začela predvolilna tekma in Washington se med njo ne bo več tako intenzivno ukvarjal z Bližnjim vzhodom. Po ameriških volitvah pridejo na vrsto še volitve v Izraelu, predvidoma spomladi 2013. Do takrat zanesljivo ne bo zamrznil gradnje židovskih naselij. In če jih bo, bo to storil le deloma.
Ugledni izraelski dnevnik Haarec je Mahmudu Abasu predlagal, naj pride v kneset, tako kot je to svoj čas storil egiptovski predsednik Anvar el Sadat, in naj od tam nagovori izraelsko javnost in jo prepriča o nujnosti ustanovitve palestinske države, ki pri zdajšnji izraelski vladi pravzaprav nima veliko možnosti.
Zamisel ni slaba. Toda temu nastopu bi morala slediti še skrbno pripravljena kampanja, med katero bi morali Mahmud Abas in njegovi sodelavci nagovoriti ključne igralce na izraelskem političnem odru. To so seveda rabini, novinarji, poslovneži, župani mest in upokojeni častniki varnostnih služb. Brez njihove pomoči ne bo premikov.
Je formula o dveh državah za dva naroda sploh še realna možnost?
Zdi se, da razen tujcev, ki v glavnem ne poznajo Bližnjega vzhoda, in nekaterih lokalnih politikov nihče več ne verjame vanjo. Izrael, ki se noče odpovedati židovskim naseljem na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu, ta pa so v bistvu največja ovira za ustanovitev palestinske države, se vse odločneje zavzema za formulo »ena država in dve entiteti«. Po tem predlogu naj bi med Sredozemskim morjem in reko Jordan obstajala ena sama – izraelska – država z dvema palestinskima entitetama v Gazi in na Zahodnem bregu, ki pa ne bi imeli prave neodvisnosti.
Prav to jesen mineva dvajset let od konference v Madridu, kjer so Palestinci in Izraelci prvič po vrsti vojn in konfliktov končno le sedli za skupno pogajalsko mizo. Kakšen je Bližnji vzhod danes? Slabši ali boljši, kakor je bil pred Madridom?
Položaj je zagotovo slabši. Bližnji vzhod je zdaj bistveno manj stabilen kot takrat. Kriz je ničkoliko: Irak, Sirija, Jemen, Libija, Egipt ... Prave stabilnosti tudi zaradi zdajšnjih demokratičnih vrenj in arabske pomladi še ne kaže pričakovati. V dogajanje vse odločneje posega Iran. Izrael zamuja vse priložnosti za spravo z Arabci in tako sam razpihuje sovraštvo. Zaradi tega se krepijo različne radikalne organizacije in gibanja. Hamas in Hezbolah na primer. Združene države Amerike niso kos svoji posredniški vlogi, zato so postale del bližnjevzhodnega problema in ne več del rešitve. Zaradi ameriških napak ta hip v bistvu ni več države, ki bi lahko odigrala vlogo poštenega mirovnega posrednika. Tudi razbita Evropska unija ne bi bila kos tej nalogi. Edina svetla točka je pravzaprav dejstvo, da kljub številnim krizam tod ni več takšnega prelivanja krvi, kot smo ga bili vajeni v preteklih letih in desetletjih. Izjeme so kajpak Irak, Libija in Sirija, kjer bo kri, žal, še tekla.
