Tiskane izdaje
Taborišča za begunce so arhitekturna manifestacija državnega rasizma. (Mikkel Bolt, danski teoretik)
Če imamo pravila, ki so v nasprotju s človečnostjo, moramo spremeniti pravila in ne človečnosti. (Isi Foighel, nekdanji danski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice)
Danska velja za eno najsrečnejših držav na svetu. Toda svoje sreče Danci niso pripravljeni deliti s komerkoli. Še najmanj z begunci, zato jih porivajo daleč proč od mest. V begunska taborišča, ki so jih uredili v nekdanjih vojašnicah in psihiatričnih bolnišnicah, kjer obupani in zlomljeni, daleč od oči srečnih Dancev, po leto in več negotovo čakajo na dovoljenje za bivanje v državi. Ali izgon iz nje ...
»Hamlet je imel prav. Res je nekaj gnilega v deželi Danski. Ta država izjemno kruto ravna z begunci. Čeprav so na oblasti zdaj socialdemokrati, se ta levosredinska vlada do priseljencev obnaša huje od vseh desničarjev. Še bolj grobo kot skrajna ljudska stranka. Oblast počne vse, da Danska ne bi postala beguncem prijazna država. Da bi jim tu karseda zagrenila življenje. Tudi zato, da ne bi za njimi silili še svojci. In da se ne bi motali po vlakih, avtobusih in mestih ter se kazali (srečnim) ljudem, jih pošilja v taborišča, skrita po gozdovih in po robovih odročnih krajev. Celo besede begunec se izogibajo. Kajti begunec pred nekom beži in mu je že zato treba nekako pomagati. Veliko raje uporabljajo termin prosilec za azil. Kajti v tem primeru gre za človeka, ki trka na tvoja vrata in nekaj prosi, od tebe pa je potem odvisno, ali mu boš vrata odprl ali ne ...« zgrožen nad takšnim ravnanjem pripoveduje Per Šmidl, danski pisatelj in publicist s češkimi koreninami (oče je bil doma iz Prage), ki se veliko ukvarja s to problematiko in drugimi domačimi aktualnimi temami. Njegovo najnovejše literarno delo ima naslov Wagon 537 Christiania.
Umiranje na obroke
Beguncev je na Danskem precej manj kakor na Švedskem. Tam so do nesrečnikov, ki velikokrat tvegajo življenje, da bi prišli v Evropo, bistveno prijaznejši kakor pa v njihovi najmanjši skandinavski sosedi. [Še več. Švedska je edina članica Evropske unije doslej, ki je na široko odprla vrata beguncem iz Sirije.] Toda kljub temu je na Danskem ta hip več kot 6000 prosilcev za azil, ki na odločitev o svoji usodi čakajo v 21 begunskih centrih. Eden med njimi je namenjen zgolj zlorabljenim in zato še toliko bolj ranljivim ženskam, še eden pa otrokom in mladostnikom, ki se na Dansko prebijejo sami, brez staršev ali drugih spremljevalcev.
Begunce, ki zaprosijo za azil, najprej namestijo v sprejemni center v Sandholmu, kakšnih štirideset kilometrov severozahodno od Københavna. Zato je tam vedno gneča. V Sandholmu se namreč običajno stiska tudi 600 ljudi in več hkrati. Ko jih registrirajo in podrobno izprašajo – ta proces traja tja do tri tedne –, jih pošljejo v druga taborišča za begunce po državi, kjer potem mesece in mesece čakajo in čakajo. Na dovoljenje za bivanje ali izgon. In medtem tiho umirajo na obroke. Osamljeni, izolirani, bolni, psihično zlomljeni, brez dela in zato velikokrat tudi brez upanja na boljšo prihodnost.
V mesta, med ljudi, v civilizacijo ne morejo. Ker nimajo denarja ne za prevoz in ne za kakšen priboljšek v Københavnu. Toda oblast pravzaprav hoče natanko to. Noče, da bi begunci vznemirjali srečne meščane. Večina Dancev jih namreč ne mara. Zanje so to zgolj nevarni ilegalci, teroristi, zavojevalci, grožnja danski suverenosti in državi blaginje. Nekakšni umazani čefurji, pravi Mikkel Bolt, danski teoretik in profesor na univerzi v Københavnu. Begunci so za njegove rojake vse, samo ljudje ne.
Odskočna deska v življenje
Nad žalostnim dejstvom, da begunci za mnoge Dance res niso ljudje, se je pred nekaj leti resno zamislil danski slikar Morten Goll. Ko je končal akademijo, je zanosno razmišljal, da bo z eno samo sliko spremenil svet. A je kmalu spoznal, da to seveda ne bo šlo tako zlahka. Realnost je namreč preveč kruta, da bi jo bilo mogoče spremeniti kar čez noč. Zato je kot angažiran umetnik pomislil, da bi svet morda lahko začel spreminjati postopoma, korak za korakom, če bi kaj več storil za begunce. In tako se je rodila ideja o posebni hiši zanje. Zamisel o prostorih v središču Københavna, kjer bi se srečevali, si lajšali dušo, se izobraževali in tako razbijali uničujočo monotonijo v begunskih taboriščih. Ta hiša naj bi bila zanje nekakšna odskočna deska, trampolin, v boljše življenje. In v katero bi lahko prihajali tudi Danci, ki jih zanima begunska problematika.
Tako je sredi glavnega mesta, na Skyttegade 3 v københavnski četrti Nørrebro, novembra 2009 vrata na široko odprla Trampolinhuset. Hiša Trampolin, ki deluje po družinskem načelu: »To je moja hiša, tvoja hiša, naša hiša.« Projekt, kakršnega ni na Danskem in ne v Evropi.
»Naš cilj je bil predvsem zlomiti izolacijo, ki begunce v taboriščih peha v depresijo in malodušje. Jih seznaniti z okoljem, v katerem živijo, njihovim pravnim statusom, in naučiti jezika. Kajti prava integracija v dansko družbo se začne šele, ko dobijo azil. Nič prej. To pa lahko traja zelo dolgo. Po drugi strani pa želimo s politiko široko odprtih vrat med nas privabiti tudi Dance, jih seznaniti z razmerami, v kakršnih živijo begunci, in jih s tem motivirati, da s skupnimi močmi spremenimo dansko, evropsko in globalno begunsko in azilsko politiko,« pravi visoki in sloki Morten Goll, izvršni direktor hiše Trampolin, ki jo vodi skupaj z ženo Tone Olaf Nielsen, sicer kuratorko, v Trampolinu pa koordinatorko vseh programov, ki jih je kar veliko. V projektu skupaj z njima sodeluje več deset danskih prostovoljcev, veliko pa morajo postoriti in narediti tudi begunci sami, saj gre v bistvu za njihovo hišo.
Država ne da nič
Danska vlada ni za ta izjemen projekt doslej odštela niti krone. Ves denar je prišel iz fondacije Oak, ki sicer deluje na Danskem, a ima švicarske korenine. Zato v bistvu tudi finance prihajajo iz Švice. Fondacija je hiši Trampolin leta 2010 nakazala tri milijone kron (okrog 400.000 evrov). Toda denar kopni. Hišna blagajna bo marca prihodnje leto prazna. Zato Morten Goll že zdaj vztrajno išče nove vire. A se zaveda, da bo bitka trda. V državi je težko najti ustanovo, ki bi bila pripravljena pomagati beguncem.
Celo Rdeči križ, ki je doslej skrbel za skromno žepnino beguncem in organiziral jezikovne šole zanje, je dramatično oklestil svoj proračun. »Jezikovnih šol zdaj ni več, a ne zaradi denarja. To je le izgovor. Pravi vzrok ukinitve je dejstvo, da nihče noče gledati beguncev na vlakih, ki vozijo v København. Rdeči križ financira samo še jezikovno šolo za otroke, ki pa je skrita nekje v gozdu, daleč proč od oči Dancev,« pove Morten Goll.
Trampolin že ves čas sam organizira učenje danskega jezika. Toda ker begunci nimajo denarja, vlak in avtobus pa nista najbolj poceni, lahko na tečaje pridejo le tisti, ki jim hiša plača vozovnico do Københavna in nazaj v taborišče. Ker ni denarja, je hiša že začela omejevati program. Do avgusta letos je bila beguncem na voljo šest dni v tednu. Zdaj jim vrata odpre samo še v četrtek, petek in soboto. A begunci tam ne morejo ostati prav dolgo. Zvečer namreč vsi lovijo zadnje vlake in avtobuse nazaj v svoja taboriščna domovanja. V hiši lahko prespijo le tisti, ki se vnaprej javijo, da bodo zjutraj vse počistili in pospravili po Trampolinu. In seveda tudi tisti, ki jim je vodstvo hiše v resnejših primerih pomagalo priti do zdravnika ali do pregleda v mestni bolnišnici.
V Trampolinu je najbolj živahno v petek, ko ta mali otok enakosti in spoštovanja drugačnosti v milijonskem Københavnu postane nekakšen svet v malem. Ko depresivni begunci iz begunskih taborišč tod s pomočjo Mortena Golla in njegove izjemne ekipe znova postanejo ljudje. Ljudje, ki jim je v iskrivih očeh kljub vsemu prestanemu mogoče prebrati neizmerno voljo do življenja. In do novega začetka ...
Po natrpanem delovnem dnevu, ko je konec jezikovnih tečajev, pogovorov o problemih in posvetov, kako pomagati tistim, ki so v resnih stiskah, fantje in dekleta brž zagrabijo mize in stole in jih za kakšno slabo uro preuredijo v skupno jedilnico. Petek je namreč dan, ko tu za begunce pripravijo skromno, a zanje, nevajenih razkošja, vselej odlično večerjo. Med mojim obiskom Trampolinhuseta so prostovoljci v kuhinji pripravili okusen orientalski riž s piščancem. Za dolgo skupno mizo je med večerjo slišati malodane vse jezike sveta. Od arabščine, farsija in lokalnih afriških jezikov pa tja do ruščine. Tu so namreč tudi begunci iz Rusije, eden je celo iz Vladivostoka, a ruščino začuda obvlada tudi Ahmed Ali Mohamed iz Kismaja v Somaliji, ki je begunec že celih dvajset let.
Somalija, Rusija, Danska
Njegova zgodba je neverjetna. Še kot napol otrok, imel je namreč komaj petnajst let, je s stricem, ki je bil po poklicu inženir, leta 1993 pobegnil iz Somalije, kjer je že divjala vojna. Najprej sta se prebila v Jemen, nato pa v Sirijo, kjer sta ostala kar nekaj časa. Stric se je razumel na popravila avtomobilov in Ahmed Ali mu je pogosto pomagal, tako da je tudi sam hitro postal pravi mehanik. A življenja v Siriji se je počasi naveličal, zato je krenil naprej. Prek Turčije, Gruzije in Azerbajdžana v Rusijo, kjer je ostal celih pet let. Polovico tega obdobja je preživel v Sankt Peterburgu, kjer se je tudi naučil ruščine. A v Rusiji seveda ni nameraval ostati. Prek Ukrajine, kjer je živel osem mesecev, je krenil v Moldavijo, od tam v Romunijo, marca letos pa je prispel na Dansko.
Zdaj živi v begunskem taborišču Sigerslev, kjer človek lahko znori zaradi popolne izolacije. »Mnogi begunci, ki so tam z mano, imajo resne psihološke probleme. Delali bi, pa ne morejo. Tudi sam čakam na dovoljenje za delo. Ko se bom naučil danščine, ga bom zagotovo dobil,« je prepričan Ahmed Ali.
Znanje jezika v državi, kjer živiš, je preprosto nuja. Znanje ruščine mu je sredi hude zime v Ukrajini denimo rešilo življenje. Ker tam ni begunskih taborišč, pozimi ni imel strehe nad glavo. In ne hrane. Zaradi mraza je bil na koncu z močmi. Potem je na srečo le našel ljudi, ki so ga bili pripravljeni vzeti pod streho. »Samo zato, ker sem govoril njihov jezik. Zato prijateljem v mojem begunskem taborišču nenehno ponavljam: Molite svojega boga in se učite jezika! Brez danščine na Danskem ne boste prišli nikamor!« se razgovori Ali Ahmed, ki redno prihaja v Trampolinhuset. Tu so prijatelji, tu se sprosti. Tudi z brenkanjem na kitaro. V taborišču pa je v sobi popolnoma sam. Nekaj časa je bil z njim še en Somalec, ki pa si je v mestu poleti našel dekle in zdaj v taborišče prihaja samo še po skromno žepnino. Prepričan je, da bo kmalu tudi sam samostojen in neodvisen človek. Samo dovoljenje za delo mora dobiti ...
Prav to je eden glavnih problemov, s katerimi se spopadajo begunci na Danskem, opozarja Mikaela Freiesleben, sociologinja z univerze v Københavnu. Mnogi med njimi imajo določeno znanje in izkušnje in bi zagotovo radi poprijeli za delo. Tudi zato, da bi lahko znova samostojno zakorakali v novo življenje. Toda pristojni uradi so pri tem zelo kruti, morda celo preveč. »Če že nočejo beguncev v glavnem mestu, naj jim potem omogočijo vsaj delo v manjših krajih. Če bi ti ljudje lahko delali, bi bilo depresij in drugih bolezenskih motenj v taboriščih bistveno manj. Tako pa so zaradi negotovega čakanja in uničujočega brezdelja pogosto na robu psihičnega zloma,« opozarja danska sociologinja.
Pek iz Palestine
Palestinski begunec Nazim Džaber Saleh iz Tulkarma na Zahodnem bregu bi rad delal. Pri peku v okolici taborišča se je zelo hitro naučil obrti. V šestih mesecih je postal tako dober, da mu je lastnik pekarne sam ponudil službo. In 6000 kron plače na teden. Toda oblasti Palestincu ne dovolijo delati. Morten Goll je o njegovem primeru govoril s pristojnimi službami v državi. Toda te se izgovarjajo, da Nazim nima nobenih dokumentov. »Kje pa naj jih dobim, če pa so mi jih pobrali že v Ramali!« se jezi 43-letni Nazim. »Naj mi jih dajo Danci, pa jih bom imel! Saj zato sem tudi pobegnil v Evropo!« doda Palestinec, ki ni le izvrsten pek, ampak tudi dober frizer. Za majhno plačilo v hiši Trampolin vsak petek striže begunce, ki bi se radi urejeni vrnili v svoja taborišča.
Nazim Džaber Saleh je iz Palestine zbežal zato, ker sta ga preganjali obe tamkajšnji politični strani. Najprej je bil v Hamasovih zaporih, poldrugo leto. Zgolj zato, ker ni hotel javno podpreti njihovega gibanja. Ko so ga izpustili, ga je zgrabila še nasprotna stran. Zaradi manjšega spora zaradi zemlje. Ker tudi v Fatahu ni imel zaveznikov, se je sodišče postavilo na stran močnejšega in ga obsodilo na pol leta temnice, tam so ga mučili in mu polomili prste, zaradi nenehne teme pa ima še danes težave z vidom. »Svet ne pozna Palestine. Tu še zdaleč ne gre zgolj za konflikt z Izraelom, ampak tudi za krvava, nesmiselna in pogosto tragična medpalestinska obračunavanja. Tudi pri nas gre politikom, tako kot povsod na svetu, zgolj za oblast,« se razjezi Nazim.
Ko so ga v Fatahu spustili iz temnice, bi moral dve leti ostati v hišnem priporu. Zato se je odločil za pobeg. Tihotapcem je plačal 7000 dolarjev. Ti so deseterico Palestincev oblekli v športne trenirke in jih kot športno ekipo z lažnimi dokumenti spravili v Jordanijo, od tam pa na letalo proti Evropi. Nazim ve samo to, da so iz Amana leteli pet ur. Kje so pristali, ne ve, ker je bila že tema, na letališču pa ni videl nobenega napisa. Tihotapci so jih kot športnike hitro spravili mimo kontrol in nato v manjši avtobus. Potovali so tri dni, praviloma le ponoči. Čez dan so počivali v kakšni stranski ulici. Tihotapci so vsakih nekaj ur iz avtobusa nagnali po dva Palestinca. Sam je v avtobusu ostal do konca poti, ko so ga odvrgli pred neko železniško postajo. Tam je ugotovil, da so ga pripeljali v København. Ker ni znal jezika, je zjutraj končno le našel nekega Arabca in ga vprašal, kam naj se obrne. Ta mu je povedal, kje je najbližji azilni center.
Od takrat se Nazim valja po begunskih taboriščih. Lahko bi dobil delo, pa mu oblasti ne dovolijo delati. Je brez dokumentov, zato ne more nikamor. Niti v Jordanijo, da bi se tam dobil z družino. Oblasti v Ramali so po tem, ko so odkrili, da je pobegnil, začele trdo privijati očeta in vrtati vanj, kam je pobegnil sin. Ko je oče lani umrl, na njegov pogreb seveda ni mogel, so začeli grobo drezati še v mater in brata. Nazima se zaradi nerazumljivega odnosa danskih oblasti pomalem loteva obup. Ima šele 43 let in bi rad delal. Tudi zato, da bi pomagal družini, ki ima zaradi njegovega pobega doma samo težave.
Ledeno sonce
Med begunci, ki so se tistega petka po večerji živo in sproščeno predajali druženju, ki ga v taboriščih tako pogrešajo, se je z majhno kamero ves čas spretno sukal Ramin Mohamadi. Begunec iz Afganistana, ki je šele dobre tri mesece na Danskem. Mohamadi, 31, je mlad filmski režiser, ki je zaradi svojega kratkega igranega filma The Icy Sun (Ledeno sonce) moral zbežati iz Kabula.
Bežati je moral zato, ker so mu že kmalu po predstavitvi Ledenega sonca začeli groziti. S pismi in tudi z nočnimi napadi na hišo, kjer je živel z družino. V tradicionalni afganistanski skupnosti, kjer imajo glavno besedo še vedno verski voditelji, filma namreč niso sprejeli. Tudi zaradi nekaj ženske golote, ki si jo je Mohamadi kot režiser (in tudi producent) privoščil v tem svojem prvem zares odmevnem filmskem poskusu. Zgodba filma, ki traja vsega 25 minut, je nadvse travmatična. Glavna junakinja sanja o tem, da bi postala filmska zvezda in tako pomagala svoji revni družini, a pade v roke nepridipravom, posilijo jo in prodajo trgovcem z mamili. Drobec grobe afganistanske realnosti, ki pa je verski voditelji očitno nočejo videti na filmskem platnu.
Iz Afganistana je iz strahu pred linčanjem zbežal ob pomoči tihotapcev, ki jim je moral odšteti 25.000 dolarjev. Najprej so ga spravili v Pakistan, od tam pa je prek Dubaja letel v Hamburg in nato v København. Zdaj je že tri mesece v begunskem taborišču Avnstrup v okolici danskega glavnega mesta, kjer čaka na odločitev oblasti, ali bo dobil zatočišče ali ne. Prepričan je, da bo odgovor pozitiven. In ko ga bo dobil, bo na Dansko takoj prišla tudi žena Arzu s tremi majhnimi otroki (stari so pet, tri in eno leto), ki so zdaj pri njenih starših v Kabulu. Za zdaj se z njimi pogovarja le po telefonu.
Ramin Mohamadi se pospešeno uči danskega jezika. Je poln življenja in upanja. Tudi zato, ker ne dovoli, da bi ga življenje v taborišču strlo tako, kot je mnoge druge. Ker ima veliko prostega časa, zdaj piše zgodbo o afganistanskih beguncih na Danskem in snema dokumentarni film o Trampolinhusetu, tem toplem domu za mnoge nesrečnike, ki so jih trde socialne in politične razmere pognale daleč proč od domačih ognjišč.
Tramadol za tri dni spanja
Tja prihajajo tudi drugi begunci iz Afganistana, a so bistveno bolj zaskrbljeni kakor Ramin, ki je šele dobro prišel v danske taboriščne mline. »Stanje v taboriščih je obupno. Mnogi so na robu živčnega zloma. Toda zdravniki ne pomagajo. Vse, kar storijo, je, da ti dajo tablete, po katerih spiš tri dni in se potem zbudiš v še hujšem psihičnem stanju,« pravi Mohamed Hotaki iz Kabula. »To uničujoče zdravilo je tramadol!« ga dopolni Soltan Ahmad iz Herata. Ker je po poklicu farmacevt, dobro ve, kaj zdravniki dajejo pacientom, ki se v taboriščih obrnejo nanje.
Mohamed Hotaki je iz Kabula pobegnil zato, ker so mu talibi začeli resno groziti. Imel je odlično službo. Čeprav je inženir, je delal kot šofer na japonskem veleposlaništvu v Kabulu. »Talibi so mi ves čas očitali, da paktiram s pokvarjenim Zahodom, toda tudi oni v bistvu ves čas pragmatično sodelujejo s Karzajevo vlado, ki so jo, to vsi vedo, postavili kar Američani!« pravi Mohamed, ki se ni hotel bosti z njimi in je pred talibi raje pobegnil iz Afganistana. Družino je iz varnosti preselil v pakistanski Islamabad, potem pa se je prek Dubaja, Turčije in Avstrije prebil na Dansko.
Toda danske oblasti so pred nekaj tedni zavrnile prošnjo za azil, kar pomeni, da ga čaka deportacija. A ker se je pritožil na sodišče, je še vedno v begunskem taborišču. »V Afganistan se ne bom vrnil za nobeno ceno, kajti tam me čaka samo smrt. Na silo me ne morejo deportirati. Raje bom odšel na Švedsko ali v Nemčijo, kjer je politika do beguncev, ne samo tistih iz Afganistana, prijaznejša kot tu v deželi Danski,« doda Mohamed. Farmacevt Soltan Ahmad ga med pripovedovanjem prijateljsko tolaži s trepljanjem po ramenu in mu začne kazati uro. Do zadnjega vlaka v taborišče namreč ni več ostalo prav veliko časa.
Trampolinhuset se v petek zvečer vztrajno prazni. Po deseti ostanejo tam samo še tisti, ki so se javili, da bodo zjutraj počistili prostore in hišo pripravili za obisk novih gostov. Beguncev, ki jim je Morten Goll tod s svojo pogumno odločnostjo sredi hladne Danske uredil prijazen dom, v katerem za nekaj ur znova lahko postanejo – ljudje.
