Tiskane izdaje
Oče Mussie Zerai
Sredozemlje ne sme postati Divji zahod!
Laura Boldrini, nekdanja tiskovna
Lampeduso, ta sredozemski otok nesrečnega imena, sta sredi tedna obiskala predsednik evropske komisije José Manuel Barroso in italijanski premier Enricco Letta. »Le kaj počneta tukaj? Sta mar prišla pogledat, ali so že vsi pomrli?« je bil sarkastičen eden od otočanov. V svoji jezi je pravzaprav zadel v bistvo problema. Nedavne tragedije pri Lampedusi, ko je utonilo več kot tristo beguncev, ne bi bilo, če ne bi trdnjava Evropa tako surovo in rasistično zapirala svojih vrat pred priseljenci. Pred nesrečniki, ki jih že zaradi demografskih trendov pravzaprav nujno potrebuje.
Abu Kurke Kebato, 25-letni Etiopijec, begunec, ki s štiri leta mlajšo ženo Sino Tafse Mohamed in majhnim otrokom zdaj že drugo leto živi na Nizozemskem, bi se zagotovo strinjal z omenjenim prebivalcem Lampeduse. Pred dobrima dvema letoma je namreč sam doživel podobno tragedijo. In na srečo preživel. Preostalih 63 beguncev, ki so jih trgovci z nesrečo ljudi v libijskem Tripoliju nagnetli na sedem metrov dolgo gumijasto barko, kjer je bil stisnjen tudi sam, nikoli ni končalo tistega usodnega potovanja.
»Nisem imel dobrega občutka. Ko smo odpluli, sem hotel skočiti v morje in odplavati nazaj na obalo. Toda prijatelj me je posvaril, da bodo libijski vojaki, bilo je sredi vojne proti Gadafiju, zagotovo streljali name. Ostal sem v čolnu. Ne nazadnje sem za to pot plačal 1200 dolarjev. In preživel. Prijatelj iz domače vasi, s katerim sva se prek Sahare prebijala v Tripoli, na tej dramatični poti proti Lampedusi ni imel sreče,« mi Abu Kurke Kebato pripoveduje v Svetu Evrope v Strasbourgu.
Slalom med ladjami
Pa bi lahko preživeli vsi, če bi jim tisti, ki so z neznosno brezbrižnostjo opazovali njihovo nesrečo, pravočasno priskočili na pomoč. Sredozemsko morje je namreč eno najbolj prometnih in najbolj nadzorovanih morij sveta. Zaradi vojne proti Libiji je bilo tedaj tam veliko Natovih ladij. Bilo jih je toliko, da je plovba od Libije proti Italiji pravzaprav spominjala na nekakšen slalom med vojaškimi ladjami, je položaj na morju v dneh operacij proti Gadafiju slikovito opisal italijanski pomorski častnik. In nesrečnike na morju so v resnici večkrat opazovali. Nekajkrat s helikopterji, drugič z nekaj ribiških ladij, tretjič z velike vojaške ladje, ki je priplula povsem blizu.
»Nekateri na tej ladji so bili oblečeni v civilna oblačila, drugi v vojaške uniforme različnih barv. Na krovu sta bili dve letali. Eno od njih je vzletelo, nas obkrožilo in se vrnilo na ladjo. Z ladje so nas ves čas opazovali z daljnogledi in nas fotografirali. V rokah smo držali trupla umrlih beguncev in jim s tem jasno dali vedeti, da potrebujemo pomoč. Drugi so z rokami zajemali morsko vodo, da bi na ladji videli, da nimamo kaj piti. Tretji so mahali s prazno kanto za gorivo. Toda zgodilo se ni nič. Hladnokrvno so opazovali, kako umiramo ...« vidno prizadet pripoveduje Abu Kurke Kebato.
Drama se je začela 26. marca pred dvema letoma. Tistega večera se je 72 ljudi – petdeset moških, dvajset žensk, med njimi tudi nekaj nosečnic, in dva otroka – na libijski obali vkrcalo na sedem metrov dolgo gumijasto barko, ki naj bi jih v 18 urah, kot so jim zatrjevali, pripeljala do Lampeduse. Stari so bili od 20 do 25 let. Vsi so bili iz Afrike: iz Etiopije (47), Nigerije (7), Eritreje (7), Gane (6) in Sudana (5). Ko so se vkrcali na čoln, opremljen z enim samim motorjem, so jim tihotapci odvzeli tako rekoč vso hrano in vodo, samo da bi na čoln lahko zbasali čim več ljudi in tako pobrali čim več denarja. Namesto 60 je bilo »potnikov« naenkrat 72. Hrano so odvzeli celo paru, ki je imel s seboj dojenčka. Na čolnu je tako ostalo le nekaj steklenic vode in zavoj peciva.
Klic v Italijo
Po osemnajstih urah vožnje po razburkanem morju Lampeduse še ni bilo videti. Gorivo je bilo že skorajda pri koncu. Zaradi valov je bilo v čolnu vse več vode. Potniki so postajali zaskrbljeni. Nekatere je mučila morska bolezen. Tedaj so nad seboj zagledali majhno belo letalo, ki je bilo očitno na patruljnem poletu. Mislili so, da so rešeni, toda letalo se ni vrnilo. Zavladala je panika. Zato se je »kapitan« čolna, Ganec, ki je potoval s svojo ženo, odločil, da bo prek satelitskega telefona, ki so mu ga tihotapci dali s seboj, poklical očeta Zeraia, eritrejskega duhovnika, ki naj bi jim pomagal v Italiji.
Oče Mussie Zerai je po prejetem klicu takoj poklical v rimski koordinacijski center za reševanje na morju, kjer je tudi urad obalne straže, in jim sporočil, da je barka sredi morja v resnih težavah. Da ji primanjkuje goriva in vode. In da so ljudje obupani, saj je bilo po telefonu jasno slišati krike: »Pomagajte! Pomagajte! Hitro! Hitro!«
V čolnu so se po tem telefonskem pogovoru prepustili toku, saj je bilo goriva čedalje manj. Nekaj ur zatem se je nad njimi pojavil vojaški helikopter. V njem sta bila najmanj dva moža, oblečena v vojaško uniformo in z orožjem v rokah. Brodolomci so začeli divje mahati z rokami in pilota opozarjali na oba otroka. Helikopter je nato izginil in se čez čas vrnil. Beguncem je po vrvi spustil nekaj paketov vode in piškotov. Na njih so bile italijanske nalepke. Posadka je nesrečnežem v čolnu z gibi rok dala vedeti, da se bo helikopter vrnil. Pa se ni. Čoln je obstal sredi Sredozemlja. Med valovi, ki so postajali vse bolj divji. Nekaj ljudi je odplaknila voda, a jih zaradi grozečih valov sploh niso reševali.
Urin namesto vode
Šestega dne so ljudje začeli umirati. Nekateri so halucinirali. Verjetno tudi zato, ker so pili morsko vodo. Neka ženska se je iz obupa sama vrgla v morje. Po desetih dneh je pomrla že polovica potnikov. Zaradi smradu so jih metali iz čolna. Tisti, ki so še bili pri življenju, so bili zlomljeni. In prav desetega dne se je prikazala omenjena vojaška ladja, ki se jim je povsem približala. »A na krovu niso reagirali. Nihče se ni oglasil in nihče nam ni poslal nobene pomoči. Ladja je preprosto odplula in nas pustila same sredi morja,« pove Abu Kurke.
Barka je bila dokončno prepuščena morskemu toku in vetrovom. Potniki so bili že povsem na koncu z močmi. Da bi preživeli, so pili lastni urin, v katerega so pomešali malce zobne paste, ki jim je še ostala. Abu Kurke pravi, da ga je v bistvu rešilo prav to. Bilo je grozljivo. Ljudje so umirali tiho, kar med pogovorom. Še pred minuto si govoril z njimi, potem pa jih nenadoma ni bilo več ...
Desetega aprila, po petnajstih dneh uničujočega boja za preživetje, je čoln namesto ob Lampeduso zadel ob skale blizu Ziltena, libijskega mesta, ki leži 160 kilometrov vzhodno od Tripolija in 60 kilometrov zahodno od Misrate. Na njem je bilo tedaj samo še enajst ljudi. Neka ženska je umrla v trenutku, ko se je čoln dotaknil kopnega. Tam so jih v hipu aretirali. Libijski vojaki so jim pobrali vse, kar so imeli pri sebi: poročne prstane, verižice, fotografije in dokumente. Večina preživelih je od naporov omedlela. Odpeljali so jih v zapore, kjer je zaradi malomarne zdravniške oskrbe umrl še en preživeli. Ostala je torej le deveterica. Preostalih 63 je za vselej ostalo v vodah Sredozemlja.
Nekaj dni so jih prekladali iz zapora v zapor. Njihovo zdravstveno stanje se je nenehno slabšalo. Rane se niso celile, zdravil ni bilo. Hrana je bila zelo pičla, nekaj kruha in čaja. Ko so si čez čas le opomogli, so s pomočjo od zunaj pobegnili iz ječe in se zatekli v katoliško cerkev v Tripoliju, kjer so lepo poskrbeli zanje. Toda ker je bil položaj v Libiji vse bolj nevaren, so nekateri med njimi znova poskusili srečo. Tudi Abu Kurke Kebato, ki se je v drugo le prebil do Lampeduse, iz Italije pa potem na Nizozemsko, kjer po trdi bitki za azil zdaj živi v bližini Rotterdama in študira jezike.
Procesa v Španiji in Franciji
S tem tragičnim primerom se je prva začela resneje ukvarjati nizozemska senatorka Tineke Strik. Toda kot poročevalka Sveta Evrope je v Natu, ki očitno ni bil pripravljen pomagati nesrečnikom s čolna, naletela na zid molka. Preiskava je namreč razkrila, da sta bili v neposredni bližini čolna, ki je bil od vseh obsojen na smrt (left-to-die boat), takrat najmanj dve Natovi ladji. Ena je bila španska fregata Méndez Núñez, druga pa italijanska vojaška ladja Borsini. Obe sta na krovu imeli tudi helikopterje, tako da bi helikopter, ki je beguncem pripeljal vodo in piškote, lahko vzletel prav z ene od teh ladij. In zelo blizu je bila tudi francoska letalonosilka Charles de Gaulle, ladja torej, na kateri so begunci opazili dve letali ...
Nato je po tovrstnih odkritjih postal nekoliko bolj kooperativen, toda preiskav in sankcij kljub temu ni bilo. Zato Tineke Strik ne namerava odnehati. Ugotoviti hoče, kdo so bili ljudje, ki so z vojaških ladij in helikopterjev tako neprizadeto opazovali umiranje mladih Afričanov.
Na pomoč so ji zdaj priskočili v Španiji in Franciji. Madridski odvetnik Gonzalo Boye Tuset je začel proces proti kapitanu španske fregate Méndez Núñez, ki je bila v času tragedije vsega enajst navtičnih milj oddaljena od nesrečnega čolna. »Takrat je v Libiji divjala vojna. Natove ladje so imele nalogo blokirati pomorske poti in preprečiti pobeg polkovnika Gadafija. Zato so tako natančno opazovali čoln z umirajočimi. Ko so ugotovili, da to ni vojaška tarča in da na njem ni Gadafija, so mirno odpluli. To so storili zato, ker so bili v čolnu zgolj afriški begunci. Toda to, kar so storili, je vojni zločin. S svojim ravnanjem so grobo poteptali pomorsko pravo in evropsko konvencijo za človekove pravice, ki jo mora spoštovati tudi Nato. Zdaj so v resnih težavah, ker so priče še žive. Če bi v čolnu vsi pomrli, teh težav zdaj ne bi bilo ...« je bil v Strasbourgu zelo jasen Gonzalo Boye Tuset, sicer tudi profesor prava.
V Franciji država ni opravila ustrezne preiskave. Tožilec je namreč po šestih mesecih izjavil, da ni nobenih dokazov, da bi bila Francija vpletena v to tragedijo, in je zato ustavil vso zadevo. Zato je zdaj vzela stvari v roke francoska odvetnica Jeanne Warnet iz Mednarodnega združenja za človekove pravice, ki pravi, da nekdo preprosto mora odgovarjati za smrt 63 nedolžnih ljudi v Sredozemlju.
S tem se strinja tudi Abu Kurke Kebato, ki je zdaj, ko je na Nizozemskem z družino začel novo življenje, videti srečen človek. Toda hkrati brez zadrege prizna, da ponoči slabo spi, saj ga pogosto tlači mora. V sanje se mu nenehno kradejo ljudje, ki so na nesrečnem čolnu umirali pred njegovimi očmi. Kdo ve, kako spijo tisti, ki so z daljnogledi in s fotografskimi objektivi hladnokrvno in brez srca opazovali shirane begunce in jih pustili umreti sredi morja?
