Tiskane izdaje
Drugo je začel živeti po atentatu v Maputu, ko je za las ušel smrti. Takrat je v bolnišnico dobil pismo, v katerem so mu prijatelji obljubili, da ga bodo maščevali. Toda kako? Bodo ljudem rezali roke? Jim bodo iztaknili oči? Je to res rešitev? »Sam sem razmišljal bistveno drugače. Če dobimo demokracijo in svobodo, bo to najlepše maščevanje za vse zlo in krivice, ki so nam jih povzročili. To bo moje mehko maščevanje. Ko bomo pred sodiščem spet vsi enaki ...«
Albie Sachs, ki je letos dopolnil 76 let, je legenda Južne Afrike. Čeprav je belec, se je že kot študent in kasneje kot mlad advokat pridružil prepovedanemu Afriškemu nacionalnemu kongresu. Zaradi tega je bil dvakrat zaprt v samici. Po tej travmatični izkušnji je odšel v Veliko Britanijo, kjer je tudi doktoriral. Od tam se je vrnil v Afriko. V Mozambik, kjer je v Maputu predaval pravo in kasneje delal na ministrstvu za pravosodje. Aprila 1988 so južnoafriški agenti podtaknili bombo pod njegov avto. V atentatu je izgubil desno roko in levo oko. Po rehabilitaciji se je leta 1990 vrnil v Južno Afriko.
Po volilni zmagi Nelsona Mandele je postal eden glavnih piscev nove demokratične ustave, ki je, kot pravi, najlepši spomenik tej topli in ponosni državi. Petnajst let je bil tudi ustavni sodnik. Doslej je objavil vrsto knjig. Nekatere med njimi so že prelili na filmsko platno in postavili na odrske deske. Prihodnji teden bodo v Londonu predstavili dopolnjeno izdajo njegovega bestsellerja The Soft Vengeance of a Freedom Fighter, za katero je pred leti dobil literarno nagrado Alana Patona. Pogovor z njim je nastal na Bledu, kjer se je udeležil velike mednarodne konference pravnikov.
Bili ste eden najtesnejših prijateljev in sodelavcev Nelsona Mandele. Kako se danes počuti nekdanji predsednik?
Je precej star. Malce slaboten in zelo lep. Njegov obraz je jasen, nasmejan in poln čustev. V glasu je še vedno čutiti nekdanjo odločnost. Ni pa več aktiven. Se je umiril. Vsi, ki ga poznamo, smo veseli, da je še med nami. A v javnosti se nekaj zadnjih let skoraj ne pojavlja več.
Se pogosto srečujete z njim?
Nekdaj sva bila pogosto skupaj, danes pa ne več. Vsi njegovi prijatelji spoštujemo njegovo zasebnost. Je v glavnem s svojo družino. Kot predsednik države se je upokojil že dolgo nazaj. Zdaj pa je javnosti sporočil, da se je upokojil še enkrat. Upokojitev po upokojitvi torej. Kot upokojeni predsednik je bil namreč še vedno izjemno aktiven, zdaj pa je, kot pravi, vendarle napočil čas za počitek.
Kako vi vidite njegovo vlogo v preporodu Južne Afrike?
Nekateri biografi z njegovo vlogo pretiravajo, drugi ga morda podcenjujejo. Pretiravajo v smislu, da je on sam poskrbel za velike spremembe v naši državi. Nelson Mandela je vedno poudarjal, da je bil v tistih prelomnih časih pravzaprav le del kolektiva, pripadnik generacije, ki je hotela spremembe. Zanje se je bojeval lepo, posebno, dostojanstveno. In v tem svojem boju je bil zelo odločen. Tudi zato, ker je bila takrat za njim vsa njegova generacija. Bil je nekakšen navdih zanje. Znal je prisluhniti zahtevam črnskega prebivalstva, ki je vladajoči belski manjšini in vsemu svetu zelo jasno povedalo, kaj hoče. Bil je v bistvu njihov glasnik.
In eden najbolj prepoznavnih svetovnih politikov tistega časa!
Sprememb v Južni Afriki seveda ni bilo zgolj zaradi misli, dejanj, moči in poguma Nelsona Mandele. Vse to je počel v imenu svojega naroda. Po drugi strani pa seveda tudi ni bil zgolj nekakšno orodje zgodovine. Imel je svoj stil in način političnega delovanja, a pri tem se je precej zgledoval po Albertu Lutuliju in po svojem tesnem prijatelju Oliverju Tambu. Ta stil vodenja je bil zelo močan, a nikoli demagoški. Bil je topel, človeški, kolegialen. Vodja, ki je poslušal in ne le ukazoval. Vodja, ki je odgovarjal za svoje poteze in nosil tudi posledice svojih odločitev, ki so bile zaradi vladnega nasilja pogosto zelo krute. In tudi sprevržene, saj je oblast na vse načine poskušala ohromiti gibanje. Vsi njegovi sodelavci smo to zelo cenili. Boj za spremembe v Južni Afriki je bil kolektiven, toda njegov osebni prispevek v tem boju je bil izjemen in neizmerljiv.
Vi ste bili vrsto let član prepovedanega Afriškega nacionalnega kongresa. Za belca je bila to v bistvu dokaj nenavadna odločitev.
V Afriškem nacionalnem kongresu (ANC) v resnici ni bilo veliko belcev. Toda nisem bil edini. Bilo je nekaj mladih ljudi, ki so sovražili apartheid, nasilje. Bojevali smo se za svoje dostojanstvo, ki ga v apartheidu seveda ni bilo. Hoteli smo živeti kot svobodni ljudje, zato smo se pravzaprav tudi povezali s črnsko večino.
S tem se niste borili le za dostojanstvo temnopoltega prebivalstva, ampak tudi za dostojanstvo belcev?
Točno. To je bila čudovita osebna izkušnja. Kajti v tem ilegalnem boju smo pravzaprav že ustvarjali zarodek nove Južne Afrike. Ljudi in državo brez rasizma, ki bo temeljila na demokraciji in na spoštovanju jezika in kulture vsakogar. Vse to je Afriški nacionalni kongres v bistvu že bil, še preden je padel apartheid.
Toda za manjšinsko vlado je bil Afriški nacionalni kongres teroristična organizacija?
Ne le teroristična organizacija, ampak tudi združenje, ki da sovraži belce. Zaradi svojega rasističnega pogleda na svet nikakor niso mogli dojeti, da imajo tudi črnci lahko svoje voditelje, svoje odločitve...
... kakor da niso ljudje ...
... ki niso dovolj zreli za kakršnokoli resno početje. Zato so nas belce obtoževali, da stojimo za njihovimi zahtevami in odločitvami. Za oblast smo bili belci, ki smo sodelovali z ANC, zgolj nekakšni manipulatorji. To je bil seveda popoln absurd. Prispevali smo toliko, kolikor smo lahko prispevali. Kajti bili smo zelo majhen drobec v tem velikem gibanju za spremembe.
Ki pa se ni nikoli zatekalo k terorizmu?
Afriški nacionalni kongres je bil vedno proti terorizmu. S terorjem pač ni mogoče mobilizirati množic. V tistem času so na Bližnjem vzhodu množično ugrabljali letala. Mi smo odločno zavračali takšno početje. Če bi se šli terorizem, bi se s tem sami ujeli v past, ki nam jo je ves čas nastavljal režim. Zatirani zato nikoli ne sme uporabljati metod in jezika, ki ga govori zatiralec. Dejstvo je, da je v Južni Afriki državni teror odnesel ogromno življenj, bistveno več kakor akcije posameznih črnskih gverilskih skupin.
Kasneje ste tudi sami postali žrtev državnega terorja! To je bila za vas strašna izkušnja.
Nihče noče biti razstreljen! Izgubil sem desno roko in levo oko. Toda v tem zlu je bilo tudi nekaj čudovitih stvari. Ko si pripadnik osvobodilnega gibanja, se vsak dan, vsako noč sprašuješ, kdaj bodo prišli pote. In ko pridejo, bom dovolj pogumen? Bom zdržal? In v resnici so prišli pome in jaz sem preživel! To je bil fantastičen občutek. Slišati je nenavadno, toda sam sem bil v resnici osupel nad dejstvom, da sem ostal živ. Po tej tragediji sem bil deležen toliko pomoči in ljubezni kot morebiti še nikoli v življenju. Mislim, da se vsak vsaj enkrat v življenju vpraša: Če jutri umrem, bo kdo jokal za menoj? Ker je bila eksplozija moje honde v resnici strašna, so vsi mislili, da sem mrtev. In so jokali. To me je takrat dobesedno pretreslo. Do dna duše.
Po tej drami ste se morali veliko stvari naučiti na novo.
Predvsem kako ravnati s svojim telesom. Kako vstati. Kako hoditi. Kako zavezati kravato. Naučiti sem se moral pisati z levo roko. Življenje se je zame začelo na novo. In od takrat se ne bojim ničesar več. Pred tem sem pogosto tuhtal, kaj drugi mislijo o meni. Bom kritiziran za svoje ravnanje ali ne? Prej sem si večkrat zastavljal ta vprašanja, po atentatu pa nikoli več.
Strahu torej ni več?
Ne. Ta nesreča me je nekako osvobodila. Postal sem svobodnejši in ljudje pravijo, da tudi velikodušnejši. Zagotovo obstajajo boljše in bolj prijetne poti, da prideš do tega, toda dejstvo je, da je ta nesreča odločilno spremenila tudi moj pogled na svet. Mojo življenjsko filozofijo, ki vse negativno spreminja v pozitivno. Strašno energijo represije, odtujevanja in uničevanja osebnosti v energijo, ki osvobaja in emancipira. Spreminjanje zla je postalo moj življenjski projekt po tem atentatu.
Toda to ne bi bilo mogoče brez vašega smisla za humor, ki ga je mogoče zaslediti v vseh vaših knjigah.
Šalim se, torej sem, bi danes bržkone dejal René Descartes.
In ne brez ljubezni, ki jo zlasti po tej tragediji postavljate nad vse drugo.
Zagotovo. Si lahko predstavljate življenje brez ljubezni? Z mojim smislom za humor, ki ste ga omenili, pogosto pravim, da v ljubezni ni naključij. Je vedno le timing. Ko srečam kakšno lepo žensko, se namreč vedno izkaže, da je poročena ona ali pa da sem poročen jaz...
Tragedija se je zgodila v Maputu, prestolnici Mozambika, kjer ste kot profesor prava pomagali novi vladi osvobodilnega gibanja Frelimo. To je bila za vas zagotovo ravno tako izjemna izkušnja.
Življenje v neodvisnem Mozambiku je bilo čudovito. Bil sem spet v Afriki, kajti afriški problemi so bili tudi moji problemi. Tu so bili moji ljudje, moja glasba, moja svetloba, moj dež, moja zemlja, moje sadje, moji okusi. Naredili smo seveda veliko napak...
Kot vedno na začetku?
Seveda, kajti veliko problemov smo tudi podedovali. Bilo je v času hladne vojne. Ta je zahtevala strašno ceno. Naredili smo kar precej napak. Nismo vedeli, kako voditi novo državo in družbo. Toda zame je bila to neverjetna izkušnja. Ne tista teoretična, ki se jo učiš v šoli. Vse je bilo ena sama praksa. Tam sem v živo spoznal, kaj je to terorizem, spoštovanje različnosti, spopad idej, odprtost družbe. Zame je bil Mozambik nekakšna nova univerza. Tudi zaradi izjemno močnega nerasizma, ki je bil pravo nasprotje Južne Afrike. Temeljil je namreč na sprejemanju in interakciji različnih kultur, jezikov, glasbenih oblik. Jemal je iz Evrope, Afrike, Azije. Ta multikulturalizem je bil v Mozambiku zelo močan. Ko sem se vrnil v Južno Afriko, sem bil po tej mozambiški izkušnji zelo samozavesten. Tam se je še vedno govorilo o afrocentrizmu ali o evrocentrizmu, v Mozambiku pa je bil vedno v ospredju peoplecentrizem.
Ljudje torej?
In njihova umetnost. Mozambik je zelo revna država, izmučena od državljanske vojne. Toda vsaka šola, vsako podjetje ima svoje kulturniške skupine, pevske zbore, plesne skupine, gledališča. Ljudem primanjkuje kruha, toda v mnogih domovih boste kljub temu vselej našli kakšno majhno, doma narejeno umetnino. Kultura ni merilo kultiviranosti družbe. V Mozambiku je kultura del duha tega čudovitega naroda. In to se je za vselej vtisnilo vame. Ko smo odprli zgradbo novega ustavnega sodišča v Johannesburgu, sem ga tudi zaradi te mozambiške izkušnje opremil z vrsto umetniških del.
Del teh je posvečen mladi črnki Phili Portia Ndwandwe, bojevnici za svobodo in žrtvi apartheida. Ena od umetnin se imenuje The Blue Dress. Modra obleka.
Umetnina je delo slikarke Judith Mason. Nekega dne, ko je ustvarjala v svojem ateljeju, je po radiu slišala zgodbo o mladi gverilki, ki je bila – preden so jo ubili – več tednov gola zaprta v samici. Njeno telo so našli zgolj zato, ker je njen morilec kasneje pokazal, kje jo je zakopal. Pokrita je bila le z nekaj koščki modre plastične vrečke. Judith je ta zgodba zelo ganila. Kupila je nekaj modrih plastičnih vreč in iz njih sešila modro obleko ter jo posvetila »Sestri«, kot je zapisala nanjo. Ta obleka zdaj visi tam, skupaj s še dvema platnoma, ki ju je podarila našemu ustavnemu sodišču.
V Južno Afriko ste se vrnili leta 1990?
Po 24 letih emigracije. Enajst let sem preživel v Angliji, enajst let v Mozambiku, zadnji dve leti pa sem prebil v glavnem v Londonu in New Yorku. Bilo je čudovito vrniti se v Južno Afriko. Kajti vsi, ki smo se vračali, smo se zavedali, da smo doma zato, da bomo gradili demokracijo, novo državo. A ne z nasiljem in prevlado nad dotedanjimi zagovorniki apartheida, ampak s pogajanji in z zagotavljanjem možnosti vsem, da povedo svoje mnenje. Napisali smo novo ustavo, ki je zelo spoštovana. Ne le doma, ampak tudi v svetu. Zame je ta ustava najlepši in najpomembnejši spomenik Južni Afriki.
Bili ste glavni arhitekt tega veličastnega ustavnega spomenika.
Ne glavni, ampak eden glavnih. Novo ustavo je pisala velika skupina uglednih pravnikov.
Ste pri pisanju nove ustave upoštevali tudi tuje izkušnje?
Večina nas je živela v tujini, na vseh koncih sveta. Južnoafričani so živeli in študirali v Zahodni in Vzhodni Nemčiji. V Sovjetski zvezi, v ZDA, Kanadi, na Norveškem in Švedskem, v Egiptu in Mozambiku. In tudi v takratni Jugoslaviji. Poznali smo pravno in ustavno prakso teh držav. Poznali smo jo iz prve roke, ne le iz knjig in političnih teorij. Videli smo pozitivne in negativne strani. Tudi to, kaj prinaša represija in kaj korupcija. In ko smo pisali novo ustavo, smo znova veliko potovali. Študirali smo tuje ustave. Zlasti ustavo ZDA, Kanade, Nemčije, Indije, Namibije. Upoštevali smo pozitivne izkušnje z vseh koncev sveta. Toda našo novo ustavo smo pisali sami. Ničesar nismo kopirali in ne uvažali. Zrasla je iz naših korenin.
Kateri je najpomembnejši stavek te vaše ustave? Tisti, ki govori o odpravi smrtne kazni?
Ne, ne. Najpomembnejši je tisti del, ki govori o človeškem dostojanstvu, enakosti in svobodi. To je nekakšen temelj in rdeča nit naše ustave. Odprava smrtne kazni, ki jo je prejšnji režim tako pogosto zlorabljal, je bila seveda pomemben dosežek. Ko sem postal ustavni sodnik, je denimo na usmrtitev čakalo več kot štiristo ljudi. Odprava smrtne kazni ni zapisana v ustavi. Je zgolj posledica člena, ki govori o človeškem dostojanstvu.
Toda stavek »Nobenega pripora brez sodnega procesa!« pa je v ustavi?
Da. Te besede so v njej. Jaz sem vztrajal pri tem stavku. Že pri pisanju prvih osnutkov ustave.
Ker ste na lastni koži občutili, kaj pomeni biti zaprt brez obtožnice in brez sojenja?
Deloma tudi zaradi moje izkušnje. Toda to takrat ni doletelo le mene, ampak tako rekoč vso generacijo aktivistov za svobodo in bojevnikov proti apartheidu. Takratni režim je s pripori brez sojenja v bistvu sam negiral in miniral svoj lastni pravosodni sistem.
Je to ustava, ki jo je mogoče hitro prebrati?
Ne. Je kar zajetna. Njen glavni del je kratek, ima pa precej prehodnih določb, zato branje ne gre prav hitro od rok. Toda tisti glavni del je napisan v zelo jasnem jeziku, tako da jo lahko razume prav vsak. K sodelovanju smo denimo povabili človeka, ki ni bil pravnik, in ga prosili, naj prebere ves tekst, skrajša stavke, če misli, da je to potrebno, in naj opozori na izraze, ki niso dovolj jasni. Njegove pripombe smo potem tudi upoštevali. Naša ustava je berljiva in vsem razumljiva.
In to je za ustavo pravzaprav najpomembnejše?
To je ključnega pomena. Prevedli smo jo v vseh enajst uradnih jezikov Južne Afrike, tako da je dostopna vsem, ki želijo vedeti, kaj je v njej in kakšne pravice in obveznosti jim ponuja.
Kako pomembna je bila za prenovo Južne Afrike znamenita komisija za resnico?
Odigrala je izjemno vlogo. Vseh problemov v državi seveda ni rešila. Tega pravzaprav niti nismo pričakovali. Toda uspelo ji je razčistiti najbolj boleče spomine in izkušnje. Ljudje so javno spregovorili o trpljenju in zločinih. Mnogi so si s tem za vselej olajšali vest. Toda pri tem ni šlo za nekakšno vsesplošno amnestijo. Kdor se je hotel oprati krivde za zločine, je moral na komisijo in pred vsemi priznati: »Jaz sem ubil tega človeka! Jaz sem mučil tega zapornika!«
Na dan so torej prišle zgodbe, ki jih ni prej nihče poznal?
Nekatere med njimi so bile državna skrivnost. Več deset tisoč ljudem smo dali možnost, da povedo svojo zgodbo. Komisija je vse preverila na terenu. Njeni člani niso sedeli v pisarnah. Šli so v šole, cerkve. Tudi v najbolj zakotne kraje. In dali ljudem možnost, da povedo, kar jih je leta žrlo od znotraj. Te zgodbe so se nato pojavljale na televiziji, radiu, v tisku. Vsa država je bila vpletena v to veliko čiščenje in lajšanje vesti. Tudi ANC je moral priznati, da čeravno se je boril za svobodo, je v nekaterih primerih tudi sam teptal človekove pravice. Bil sem član ANC. Odkrili smo, da so naši aktivisti mučili ljudi. To smo seveda ostro obsodili. Moj največji dosežek v karieri je, da sem že v emigraciji, pod vodstvom Oliverja Tamba, napisal kodeks obnašanja, ki je dosledno prepovedoval mučenje. Tudi če smo ujeli agente režima, ki so nas hoteli likvidirati. Za integriteto organizacije in za njeno moralno podobo je bilo to zelo pomembno.
Po padcu apartheida se torej niste obnašali kot zmagovalci, ki trdijo, da so čisti in da bodo zdaj razkrinkali vse sovražnikove zločine?
Ne, tudi člani ANC so morali pred komisijo za resnico in priznati grehe. Da ne bo pomote: ogromno večino zločinov je seveda storil režim, zaslepljen z rasistično ideologijo. Toda zame je bilo v bistvu še bolj pomembno, da so tudi aktivisti ANC priznali zlorabe, ki so jih počeli.
Bi te izkušnje lahko uporabili tudi v drugih državah?
Seveda. Nedolgo tega sem o tem govoril v Beogradu, kjer sem opozoril, da pri komisiji za resnico še zdaleč ne gre le za to, da žrtve obtožujejo krvnike in narobe. Vsakdo mora predvsem sam s seboj razčistiti, zakaj je storil zlo sočloveku. In to velja za vse, ki so bili vpleteni v krvavo balkansko morijo. In drugič: pomembno je javno spregovoriti o tem. Zgolj poročilo ni dovolj. To bi bil le še en papir, ki bi šel skozi nekaj rok, nato pa bi za vedno ostal v arhivih. Videti je treba solze ljudi, poslušati njihove glasove. Glasove tistih, ki so trpeli, in tistih, ki so počeli zločine. Videti naše sosede in prijatelje. Tiste, ki so trpeli, in tiste, ki so ubijali. Le tako je mogoče do konca razčistiti stvari, o katerih bi vsi najraje molčali. To je najboljša pot do moralne katarze naroda, ki se mora nenehno samospraševati, zakaj se je to zgodilo. Kako? Kje sem bil takrat jaz? Kaj sem storil in česa nisem? Kaj je treba storiti, da se to ne bo zgodilo nikoli več? V Južni Afriki smo v razčiščevanju teh problemov in vprašanj šli zelo globoko. Komisija za resnico je opravila izjemno delo.
Agent Henri van der Westhuizen, ki je organiziral atentat v Maputu, je prav tako stopil pred komisijo za resnico.
Nekega dne mi je na telefonu pustil sporočilo, da gre pred komisijo. Kakšen teden kasneje je prišel k meni na sodišče. Bil je mlajši in nižji od mene. To je torej mož, ki me je hotel umoriti! Nikoli se nisva srečala, nisva se poznala, nikoli se nisva jezila drug na drugega. Bil je uslužbenec države, ki je poskušala likvidirati ljudi, kakršen sem bil jaz, jaz pa sem pripadal gibanju, ki je poskušalo uničiti režim apartheida. Spremljal me je po hodniku in med hojo sva govorila o vsem mogočem. Tudi o atentatu. Ko sem se hotel posloviti, mi je ponudil roko. Odgovoril sem, da se z njim ne morem rokovati, toplo pa sem mu priporočil, naj gre na komisijo za resnico in tam pove vse, kar ima povedati. Ko je odhajal, je bil videti kot poraženec.
Nekaj mesecev kasneje, bilo je okrog novega leta, ko sem že povsem pozabil na to srečanje, me na neki zabavi nekdo pokliče: »Albie!« Ozrem se in zagledam Henrija. Nisem ga pričakoval. Njegov obraz je sijal. »Si šel na komisijo?« povprašam. »Da. Povedal sem vse, kar sem vedel...« je dodal in čakal na mojo reakcijo. Na obrazu sem mu videl, da govori resnico. Ponudil sem mu levo, zdravo roko. Odšel je pomirjen in srečen. Jaz pa sem malodane omedlel. Kasneje so mi povedali, da je po tem najinem srečanju jokal dva tedna. To me je ganilo. Nisva prijatelja. Nikoli ne bova šla skupaj na pijačo. Toda če bi se kdaj nenadoma pojavil poleg mene, bi ga seveda prijazno pozdravil. Kajti to ni več tisti Henri, ki je slepo izpolnjeval navodila nadrejenih. To je povsem drugi Henri. Postal je človek, ki je spregledal.
Maščevanje ni v vaši naravi. Zavzemate se za mehko maščevanje, pišete v vaših knjigah. Toda kaj je pravzaprav mehko maščevanje? Je to demokracija, vladavina prava?
Po operaciji v Maputu, kjer so mi rešili življenje, sem v bolnišnico dobil pismo, kjer je pisalo: »Ne skrbi, tovariš! Maščevali te bomo!« Spraševal sem se, kaj pravzaprav lahko storijo. Bodo ljudem rezali roke? Jim bodo iztaknili oči? Je to res rešitev? Sam sem razmišljal bistveno drugače. Če dobimo demokracijo in svobodo, bo to najlepše maščevanje za vse zlo in krivice, ki so nam jih povzročili. To bo moje mehko maščevanje, ko bomo pred sodiščem spet vsi enaki. Takrat bodo iz moje odtrgane roke zrasle lilije in vrtnice. Krvavo maščevanje je neracionalno in kontraproduktivno, saj gre zgolj za nadaljevanje nasilja, za spopad zveri. Mehko maščevanje je nekaj povsem drugega. Je zmagoslavje idealizma, prepričanj, dokaz življenjske moči in moči upanja. Praksa je pokazala, da to deluje. Nasilje nad nasprotnikom jemlje preveč moči. Nasprotnika je namreč mogoče zlomiti tudi drugače.
Novo ustavno sodišče, kjer ste kot ustavni sodnik delali petnajst let, domuje v nekdanji ječi. V zloglasnem zaporu številka 4, kjer sta bila nekoč zaprta tudi Nelson Mandela in Mahatma Gandhi. Kdo je bil pobudnik te ideje? Nelson Mandela?
Ne. Ne. Mandela ni maral zaporov. Za to nenavadno lokacijo sva se ogrevala sodnik Johann Kriegler in jaz. Zapor je bil takrat seveda že opuščen. To je bila nekoč v resnici grozljiva ječa. Najbolj črna luknja Johannesburga. Če je temnopolta družina pogrešala kakšnega svojega člana, ga je bilo mogoče poiskati na samo štirih krajih: na policijski postaji, v bolnišnici, v mrtvašnici ali pa v zaporu številka 4. Najina ideja, da bi prav tam postavili ustavno sodišče, je hitro dobila podporo. Predsednik Mandela pa se je tja prvič odpravil šele tedaj, ko smo ga povabili, naj oznani zmagovalca mednarodnega natečaja za arhitektonsko ureditev novega sodišča. Toda začel je zelo nespodbudno. »Tu se počutim zelo neudobno. Zato bom po končanem govoru pri priči odšel od tod. Da ne bo kdo spet posegel po ključih ...« Seveda se je šalil, saj je podpiral našo zamisel. Nič ni namreč lepšega kot negativno spreminjati v pozitivno ...
Kako to, da se je Mahatma Gandhi znašel v tem zloglasnem johannesburškem zaporu?
V Južno Afriko, v Transvaal, je prišel k svojim rojakom z indijskimi koreninami. Skupaj z njimi je protestiral proti rasistični zakonodaji. Končal je seveda v tem zaporu. Imam dobrega prijatelja Indresa Naidooja. Njegov ded je takrat, na začetku prejšnjega stoletja, protestiral skupaj z Gandhijem. Zapornikom indijskega rodu so ponižujoče ukazali nositi nekakšne čepice. Ded mojega prijatelja je zinil, da je ne bo nosil. Gandhi pa mu je odvrnil: »Ne! Če hočemo v resnici razumeti, kakšno je življenje, moramo preskusiti, kako živijo tisti, ki najbolj trpijo. Ki najtežje živijo. Zato bomo nosili to kapo. Nosili jo bomo s ponosom in ne kot znak ponižanja!« Ko se je vrnil v Indijo, je s seboj vzel tudi to čepico. Postala je simbol indijskega boja za neodvisnost.
Ustavno sodišče v nekdanjem zaporu! To je zelo simbolična poteza.
Definitivno. Opozorilo, da se to, kar se je dogajalo, ne sme ponoviti nikoli več. Da bi človek tako okrutno zatiral človeka. Hkrati pa je tudi dokaz moči človeškega duha in vere v temeljne ideje in človeško dostojanstvo. Gandhi in Mandela ta boj predstavljata najbolj žlahtno. Zgradba sodišča je zelo lepa. V njej sem preživel izjemnih petnajst let. Zelo sem počaščen, da sem bil del generacije, ki je zgradila sodišče, in da sem v njem služil pravici in resnici.
Pred časom ste izjavili, da so sodniki pripovedovalci zgodb 21. stoletja. Kaj ste pravzaprav imeli v mislih?
Ljudje pogosto mislijo, da smo sodniki nekakšni stroji, ki mehanično uporabljajo stroga pravila za določene pravne situacije. To ni bila moja izkušnja. Smo del družbe, ki jo preiskujemo in presojamo. Pri tem posegamo zelo globoko v družbena dogajanja in v življenje ljudi. Ko objavimo svoje odločitve, pripovedujemo neverjetne zgodbe. Včasih so lahko dolgočasne, tehnične, zapletene, nedostopne. Vsak sodnik je lahko nekakšen novi Borges, za katerega se ve, da je pisal zelo kompleksne stvari. Tudi glas sodnika je del zgodbe. Način, kako privabiš bralca v pripoved, prav tako. Enako velja za prispodobe, ki jih uporabljaš. Sodniki torej so pripovedovalci zgodb. Zgodb namreč ne pripovedujeta le Hollywood in Bollywood. Pripovedujejo jih tudi politiki, verski voditelji in mi, sodniki. Le besednjak je različen. In kontekst seveda tudi. Sodniki se moramo zavedati, da pripovedujemo zgodbe. Zato jih moramo dobro oblikovati. V skladu z žanrom, ki ga narekujeta življenje in naša realnost. Tu ne gre za abstrakcijo, ampak vselej za usode ljudi. Zato so sodniki po mojem med največjimi pripovedovalci zgodb našega časa.
So tudi najbolj pošteni pripovedovalci?
Morali bi biti.
Pisatelj Alan Paton, po katerem je poimenovana literarna nagrada, ki ste jo že dvakrat dobili, je nekoč napisal čudovito knjigo z naslovom Joči, ljubljena dežela. Ali Južna Afrika danes še joče?
Joče. Se smeji. Razmišlja. Pleše. Vse to se dogaja v naši državi. Nekoč smo imeli državo, ki je bila zelo kruta do večinskega prebivalstva in je zelo trpelo pod tem režimom. Takrat je pravzaprav tudi nastala knjiga, ki ste jo omenili. Danes imamo državo s sodobno ustavo, ki je spoštovana in ki postavlja dostojanstvo človeka na prvo mesto. Toda kljub temu je v Južni Afriki še vedno veliko problemov. Nekatere smo podedovali iz preteklosti, nekateri so del krize, ki nam jo prinaša globalizirani svet, nekatere pa si povzročamo sami. To je lepa dežela. Ljudje govorijo tisto, kar mislijo. Ni jih več strah kot nekoč, ko so zaradi izrečene besede lahko še istega dne končali v ječi. Moje izkušnje kažejo, da so revni ljudje zelo potrpežljivi, če vidijo, da je politika poštena. Ljudje vedo, da spremembe ne pridejo čez noč. Nepotrpežljivost se začne tedaj, ko v družbi ni več poštenosti. Ko laž zamenja resnico.
Južna Afrika danes ni več takšna?
Južna Afrika je danes popolnoma drugačna. Še vedno je veliko neenakosti, veliko rasizma, toda apartheida ni več. In to je najpomembnejše.
