Isti dan, prvo uro

Včasih si človek zaželi, da bi bil stenica. Stenica, skrita v vladni sejni dvorani. Stenica, ki bi na lastna ušesa slišala, s kakšnim tonom je bil predstavljen neki predlog. Kako vladni funkcionar predlaga nekaj, kar je neokusno, etično sporno, morda protizakonito? Kako vladni funkcionar, recimo, da mu je ime A. B., izusti predlog, da bi sam postal funkcionar v neki drugi, vplivni, dobro plačani instituciji? Ali odkritosrčno reče: »Na funkcijo predlagam sebe.« Ali na videz nevtralno reče: »Predlagam, da funkcijo zasede A. B.« Ali morda zadevo izpelje tako, da A. B. na funkcijo zvijačno predlaga E. K., ta pa na funkcijo predlaga A. B.? Zanimiva bi bila barva glasu. Je glas brezbarven? Ali pa je vsaj malo zardel? So besede, izrečene na seji vlade, dobile komaj opazno rdečkasto nianso? Je bil glas jeklen, suh? Ali pa se je glas za trenutek zatresel? Ali lahko optimistično domnevamo, da so predlogi, ki so neokusni, neetični, morda nezakoniti, izrečeni jecljajoče? S slabo vestjo?

Komisija za preprečevanje korupcije si je po nekajmesečnem premoru zastavila pomembno vprašanje. Sta člana vlade Alenka Bratušek in Karl Erjavec ravnala koruptivno, ker je vlada sklenila, da za člana evropske komisije iz Slovenije predlaga Alenko Bratušek in Karla Erjavca? Je morda koruptivno ravnal tudi minister in predsednik SD Dejan Židan, ker za funkcijo kot tretja oseba iz Slovenije kandidira njegova strankarska kolegica Tanja Fajon? Je bil vladni postopek nominacije kandidata za člana evropske komisije iz Slovenije izveden skladno z minimalnimi higienskimi standardi, ki jih določa slovenska zakonodaja?

Zastavimo si enostavno vprašanje: kakšne bi bile možnosti, da bi bodisi Alenka Bratušek bodisi Karl Erjavec postala člana evropske komisije, če bi o tem vprašanju odločali čez pol leta. Morda bosta čez pol leta v vladi, morda v parlamentu, njune možnosti za članstvo v evropski komisiji pa ne bi bile niti hipotetične. Edina možnost, da kandidirata za komisarsko mesto, se je na obzorju pojavila v zadnjih dneh deževnega julija. Čas iskanja člana komisije iz Slovenije je sovpadel z volitvami in ugašanjem mandata stare vlade, nova vlada pa funkcije še ni zasedla. V obdobju, ko naj bi vlada zadržano opravljala tekoče posle – karkoli že to pomeni -, je na eni zadnjih sej sprejela eno ključnih kadrovskih odločitev. Ker je komisarski položaj dobro plačan, ne gre zgolj za vpliv. Gre tudi za materialni status. Osnovna komisarska plača znaša dobrih 20 tisoč evrov mesečno (bruto). K temu znesku so prištete še nekatere bonitete. Letna vsota osnovne plače in bonitet bi komisarja uvrstila med deseterico najbolje plačanih slovenskih direktorjev. Obstaja sicer hipotetična možnost, da bi kakšna od slovenskih gospodarskih družb ob koncu mandata člana slovenske vlade povabila v upravo in mu namenila plačo, primerljivo s plačo komisarja. Takšni prehodi iz vladnih funkcij v dobro plačane službe v korporacijah so se v preteklosti že dogajali. Vendar so v teh primerih odločitve sprejemali nadzorni sveti. Ob nominiranju kandidatov za člana evropske komisije iz Slovenije pa sta dve osebi, ki sta odločali o dobro plačani in vplivni službi v Bruslju, odločali o sebi.

Kaj zdaj? Protikorupcijska komisija bo prebrala magnetograme. Primerno bi bilo, če pridobi tudi tonski posnetek vladne seje. Kako so bili izrečeni neokusni kadrovski predlogi? Se je komu vsaj za trenutek zatresel glas?

In potem? Kako ravnati, če bi državni organ ocenil, da je ob nominaciji kandidatov za evropsko komisijo iz Slovenije prišlo do koruptivnega ravnanja? Ne glede na to, v kateri fazi bi bili bruseljski postopki, lahko vlada, ki temelji na spoštovanju etičnih standardov in vladavine prava, ukrepa zgolj na en način: če bi predstavnik Slovenije v evropski komisiji na domačih tleh dobil žig koruptivnega ravnanja, mora država Slovenija predstavnika nemudoma odpoklicati. Isti dan, prvo uro. To bi bilo dobro za Slovenijo in evropsko komisijo. Ne gre zgolj za to, da si Slovenija ne more privoščiti sramote, ko bi v komisiji sedela oseba, obremenjena s koruptivnim ravnanjem. Tudi komisija si ne more privoščiti sramote, da bi v najmočnejši evropski politični instituciji sedel nekdo, ki vzbuja dvom. Za nekaj drugega gre. Če bi komisija za preprečevanje korupcije ugotovila, da je bilo ravnanje nominiranih kandidatov koruptivno, in bi temu sledil odpoklic, bi bil postavljen primeren standard politične kulture. Ta bi preprečeval, da bi se podobna domislica uresničila kdaj v prihodnosti.

Nekdo je sicer rekel, da o vsem odločajo kadri. A tako preprosto enostavno ne sme biti. Obstajajo tudi pravila ter politični in kulturni standardi. To je tisto, kar omejuje samovoljo kadrov.