Italija brez Silvia?! 
Zveni neverjetno

Je mogoče, da se svet obrne na glavo v nekaj dneh, da padejo krone z glav in da vsemogočniki nenadoma niso več, kar so bili še včeraj in prej skoraj dve desetletji? Italijani težko doumejo, kaj se dogaja. Še teže verjamejo, da je res, kar jim časniki, radio in televizija sporočajo iz oblastnih palač. Še teže razumejo, da bo velikanski del medijev morda že prihodnji teden obrnil ploščo in neusmiljeno udaril po človeku, ki je obvladoval vse.

Pred tednom je Silvio Berlusconi, tudi njegovi mediji mu pravijo Vitez, kljub vsem težavam in kljub občasnemu posmehovanju kolegov iz velike Evrope še sedel v sedlu. Čakale so ga hude preizkušnje, ampak hudournikov je prebrodil že veliko, vedno se je kako znašel, da se je potem vse prav izteklo. Obvladal je svojo stranko, ki je pravzaprav samo njegovo razširjeno podjetje, strankarske strukture in notranje demokracije sploh ne pozna, obvladoval je medije. Za vsako glasovanje o zaupnici, teh je bilo v treh letih enainpetdeset, si je dal kupiti dovolj novih imen in obrazov, ki so čez kakšen dan postali člani vlade, visoki funkcionarji.

Potem je prišel torek, ko so mu dotlej zvesti podložniki pokazali vrata in je izgubil tla pod nogami. Izdajalci, je zapisal na listič pred seboj. Kar naenkrat ni imel več parlamentarne večine. Še isti večer je bil pri predsedniku republike Giorgiu Napolitanu. Gostitelj in gost pa sta govorila vsak svoj jezik.

Berlusconi je pripovedoval o odstopu brez določenega roka, torej ni imel namena zares odstopiti. Prej bo rešil domovino, je rekel, sprejel bo odrešujoče ukrepe. Kdaj? Čez kakšen teden, dva ali tri. Potem bo že kako, samo da bo prav, če ne drugače, bodo pa volitve.

Napolitano, znan kot načelen mož, ki mu Vitezovo ovinkarjenje ni bilo nikoli všeč, je srečanje doumel drugače. Brez ovinkov, ugank in zvitih načrtov. Zmenila sva se, je rekel Napolitano, da bo odstopil in potem nič več kandidiral.

Italijani, ki jim je bil Berlusconi že skoraj dve desetletji kot ogledalo duše, so osupli, ko se je samo dan pozneje zgodila »črna sreda«. Občudovali so Silvia Berlusconija, ker je iz nič naredil vse, postal je najbogatejši in najvplivnejši, ušpičil je to in ono, pa ni bil nikoli kaznovan, sprejemal je zakone za svojo osebno rabo, pa se spet izmuznil z novimi zakoni, če so mu ustavni sodniki prejšnje izničili.

Vsi bi bili radi kot Vitez. Do srede, usodnega devetega novembra. Takrat je neusmiljeni finančni svet namesto mencavih Italijanov povedal, da ima dovolj dovtipov, zgodbic iz dežele bunga bunga, pravljic o dobrem življenju v polnih restavracijah. Italijo so na finančnih trgih obstreljevali z vsemi topovi, zaradi Italije in Vitezovih nenehnih zvijač so se zamajali vsi trgi. Neusmiljeno so padale delnice Berlusconijevih podjetij. Medijski imperij Mediaset je v nekaj urah izgubil ducat odstotkov. Svet okrog dvorca Arcore se je sesul.

Začel se je čas brez Silvia, pa tega še tisti ne verjamejo, ki tako bogokletne besede zapišejo. Vitez je – verjetno prav zaradi tistih izpuhtelih dvanajstih odstotkov – pozabil, kako je nasprotnikom grozil še kakšen dan prej. Reševati je začel svoje imetje. Volitve, na katerih bi prišel nazaj na oblast, je potisnil v pozabo, preveč energije bi pobrale, zastoj bi bil, ki bi lahko zdesetkal njegove milijarde evrov.

V sredo zvečer je predsednik Napolitano imenoval Maria Montija za dosmrtnega senatorja, to je vsekakor najvišja čast v Lepi deželi. Ekonomist, profesor, predsednik najbolj spoštovane zasebne univerze Bocconi je Mario Monti. Super Mario so mu rekli v Bruslju, kjer je bil dva mandata evropski komisar, ustavil je celo atilovski pohod Billa Gatesa na Evropo.

Monti je ta trenutek že skoraj predsednik nove, ne več Vitezove italijanske vlade. Ob Berlusconijevem strinjanju, seveda! In s podporo marsikoga izmed Montijevih odločnih nasprotnikov, ki so izračunali, da ne bodo dobili obilne parlamentarne penzije, če bo mandata konec že zdaj. Tri tisoč evrov na mesec do konca življenja za pet let dela, pa ne vsak dan, samo po dvakrat, trikrat na teden, pa še tedaj samo po nekaj ur, je toliko denarja, da se še parlamentarcu v glavi zavrti.

Tako hudo je bilo v Italiji, pravijo, in tako hudi so bili pritiski iz Bruslja, Frankfurta, Washingtona, da so se Silviu odrekli, pa naj so ga še tako občudovali. Res je, zadnje čase ni bilo nikjer več nikogar, ki bi na glas priznal, da je kdaj volil zanj. Če bi bile še enkrat volitve in bi bil Berlusconi zraven, pa bi prav mogoče še enkrat zmagal. Kaj potem, če sta se mu Merklova in Sarkozy posmehovala, če Italije niso več vabili na nobeno resno srečanje na vrhu!

Saj mogoče sploh ni res, kar se zdi, da se je zgodilo...