Izhod iz krize je v izobraževanju

Podcenjujoč in žaljiv odnos do izobraževalk in izobraževalcev, od vrtcev do univerz, je postal zaščitni znak aktualne vlade. Oblast prepričuje, da rezultati naših šol primerjalno niso dobri. Učiteljstva da je preveč, da dela premalo in slabo in bi ga bilo mogoče brez resne škode precej zmanjšati. Edini cilj učiteljskega sindikata je, da bi »za čim več denarja čim manj delali«. Pod pretvezo, da branijo kakovost javnih šol, politikantsko nasprotujejo spremembam standardov in normativov in »vztrajajo na starih, uhojenih poteh, ki so pripeljale Slovenijo v sedanjo krizo«.

A ni vse tako črno. Niso vsi učitelji nergači, nezadovoljneži, zdraharji, politikanti, nehvaležneži in lenuhi. Minister dr. Žiga Turk je prepričan, da je tiha večina dobra in poštena, da išče rezerve, se reorganizira in išče dodatne vire. Njih spoštuje in se jim zahvaljuje. Tihe večine, ki bi vdano sprejemala nerazumno ostre vladne posege, ni, je zgolj želja ministra! V zadnjih desetletjih se še ni zgodilo, da bi slovensko učiteljstvo tako jasno artikuliralo, kaj hoče, kaj sprejema in kaj kategorično zavrača: strinja se z znižanjem plač, a le pod pogojem, da se ohrani sedanja raven javnega izobraževanja. Prostovoljno privoliti v znižanje plač v zameno za ohranitev izobraževalnih standardov je gesta, ki bi ji morala oblast izreči spoštovanje, ne pa, da jo zasipa s prezirom.

Proti uničevanju javnega šolstva

Pred nekaj tedni je 16 civilnodružbenih organizacij – od sindikatov, ravnateljskih in strokovnih združenj in zvez do dijaške organizacije – podpisalo protestno izjavo proti uničevanju javnega šolstva. Jedro izjave je zajeto v sledečem odstavku: »Podpisniki protestne izjave proti uničevanju javnega šolstva ugotavljamo, da nismo soočeni le z veliko gospodarsko krizo, temveč tudi z družbeno. Enako kot številni drugi v Sloveniji in Evropi smo prepričani, da varčevanje v izobraževanju, od vrtcev do univerz, ne more prispevati k izhodu iz krize, ampak slednjo celo ohranja in ob tem utrjuje brezizhodno stanje. V večini razvitih evropskih držav so v nasprotju z ravnanjem slovenske vlade, ki sicer nekritično ponavlja prevladujoče varčevalne vzorce, področje vzgoje, izobraževanja in znanosti izvzeli iz varčevalnih ukrepov ali pa vlaganje v šolstvo celo povečali. Pridružujemo se tistim v Sloveniji in Evropi, ki razumejo, da lahko krizo presežemo le z večjim vlaganjem javnih sredstev v izobraževanje, znanost in kulturo. Prav ta področja omogočajo refleksijo stanja, v katerem smo, novo védenje, poglobljeno razumevanje družbenih procesov in produkcijo inovativnih idej, ki jih primanjkuje pri iskanju izhoda iz krize. Drastično varčevanje na račun javnega šolstva, ki ne more privesti do več znanja, do boljših in zahtevnejših delovnih mest, do bolj solidarne družbe, kaže, da slovenska vlada ne vidi poti naprej. Podpisniki pozivamo vlado, naj opusti namero o zaostrovanju standardov in normativov, zmanjševanju proračunskih sredstev za financiranje javnih vrtcev in šol ter javnega visokega šolstva, ker ogroža kakovostnejšo prihodnost ter blaginjo državljank in državljanov.«

Reakcija ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport na izjavo je bila bliskovita in kategorična: »Ukrepi, ki jih načrtujemo, niso na škodo kakovosti, pač pa težijo k racionalizaciji poslovanja šol in vrtcev v skladu z gospodarsko-finančnim stanjem v državi.«

Ukrepi na škodo kakovosti

Shematičen odgovor dobro ponazori ideologijo neoliberalizma in je uporabljiv tudi za pedagoške namene. V prvem delu besedila ministrstvo, ne da bi trenilo z očesom, zanika, da bi serijsko privijanje vijakov izobraževanju pomenilo kakršne koli negativne posledice. Učiteljicam in vzgojiteljicam so se znižale plače, hkrati pa bi jim šolske oblasti – če tega s stavko in množičnimi demonstracijami ne bi preprečil Sviz – povečale obseg dela (dvig tedenske učne obveznosti za učitelje, povečanje trajanja neposredne prisotnosti za vzgojitelje v vrtčevskih oddelkih) in zahtevnost dela (povečanje števila učencev in otrok v vrtčevskih oddelkih), imeli bi manj svetovalnih delavcev in knjižničarjev, razredi in oddelki bi bili bolj polni, kakovost izobraževalnih procesov in raven rezultatov pa naj bi ostala enaka?!

Na ministrstvu seveda dobro vedo, da gre hkratno znižanje plač, znižanje sredstev za materialne stroške, splošno povečanje obremenitev učiteljev in poslabšanje razmer za izvedbo vzgojnega in izobraževalnega procesa na škodo kakovosti. A če ministrstvo to ve, zakaj vztraja pri svoji nemogoči trditvi? Takoj ko bi se vprašali, kakšne bodo posledice zniževanja plač, dodatnega obremenjevanja učiteljev in poslabšanja razmer za tiste, ki se izobražujejo, bi morali pretehtati negativne posledice in cilj bi postal vprašljiv. Le apriorno (sicer infantilno) zanikanje dejstev omogoča ohranjanje videza racionalnosti cilja, ki tako ostaja nedotaknjen in odpira pot umestitvi zahteve po »racionalnem« poslovanju šol in vrtcev za osrednji cilj šolske politike, ki se mu morajo podrediti vsi drugi.

Anatomija ravnanja šolskih oblasti je obupna: najprej kategorično zanikajo vsakršno zvezo med predlaganimi ukrepi in poslabšanjem kakovosti izobraževanja, ko pa bi – skladno z neoliberalno logiko – morali vztrajati, da je treba stroške za izobraževanje znižati, ker bo to omogočilo gospodarsko rast, jih postane strah lastne ideologije in zatečejo se v mrzlično fabriciranje »dokazov«, da so v izobraževanju normativi nespodobno dobri, naša država pa kljub temu »razkošju« ne dosega želenih rezultatov. Za vsak primer, če to »dokazovanje« ne bi bilo učinkovito , opravičevanje racionalizacij ministrstvo stopnjuje s podtikanji, da izobraževanje in izobraževalci parazitirajo na žuljih delavcev. Neprekosljiva je, seveda, izjava predsednika vlade, da univerzitetni učitelji za polno plačo delajo po štiri ure na teden. A tudi gorečnosti resornega ministra, ki »razkošje« našega izobraževalnega sistema in nepripravljenost učiteljstva na več dela dokazuje z enostransko in zavajajočo uporabo podatkov, ne kaže prezreti.

Manipulacija s številkami

Tako je minister Turk v državnem zboru 3. julija letos na seji odbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino dokazoval, da v slovenskih osnovnih šolah pride na enega učitelja 10,31 učenca, kar bi Slovenijo uvrstilo med države z najugodnejšimi razmerji v Evropi. Le pet držav naj bi imelo ugodnejše razmerje med učitelji in učenci. A številko za uporabo v primerjavah so na ministrstvu pridobili tako, da so k učiteljem prišteli tudi prek dva tisoč učiteljev v podaljšanem bivanju, ki jih pri opredeljevanju razmerja med učitelji in učenci ne upoštevajo v nobeni od evropskih držav! Brez te nedopustne manipulacije se Slovenija z 12,45 učenca na učitelja uvršča šele na 15. mesto v Evropi: za Malto (7,8 učenca na učitelja), Litvo (8,8), Portugalsko (9,3), Grčijo (9,5), Latvijo (9,85), Dansko (10,8), Madžarsko (10,9), Avstrijo (11,3), Poljsko (11,45), Španijo (11,55), Švedsko (11,66) in Finsko (12,05). Če bi nadalje primerjali razmerje med učitelji in učenci v prvih šestih razredih, kar je sicer običajno pri mednarodnih primerjavah, pa je Slovenija s 17 učenci na učitelja precej pod evropskim povprečjem, ki znaša 14,1 učenca na učitelja.

Minister je poslankam in poslancem na isti seji dokazoval še, kako malo slovenski učitelji in učiteljice delajo. Trdil je, da so slovenski učitelji neposredno z učenci 16 ur in pol na teden (podatek je izračunan tako, da 22 pedagoških ur (po 45 minut) tedenske učne obveznosti v osnovnih šolah pretvorimo v astronomske, 60-minutne ure), v nasprotju s finskimi učitelji , ki so v zadnjih štirih letih ta neposredni stik povečali na 24 ur na teden. V neustavljivi želji dokazati, da učitelji premalo delajo, se je minister Turk zatekel v grobo manipulacijo. Finci v zadnjih štirih letih niso povečali učne obveznosti svojim učiteljem – to si je naš minister gladko izmislil –, so pa storili nekaj nepojmljivega za pamet, ki trenutno vodi našo šolsko politiko: predpise so spremenili tako, da se Finska ne uvršča več med države s »preveč ugodnim« delovnim časom učiteljev, kar so ji očitale ZDA in Japonska, in tako skrili realno obremenitev svojih učiteljev. Učno uro so administrativno opredelili kot 60-minutno uro, a od tega poučevanje traja 45 minut. Skratka, če bi bil naš minister dobronameren, bi lahko ugotovil, da v finskih osnovnih šolah učitelji poučujejo 24 pedagoških ur po 45 minut, v slovenskih pa 22 pedagoških ur po 45 minut. Razlika ni med slovenskimi 16 in finskimi 24 urami, ampak med slovenskimi 22 in finskimi 24 urami. Je sprejemljivo, da minister tako očitno manipulira s podatki? So za uveljavitev cilja dovoljena vsa sredstva?

Istega ministra je zaskrbel tudi strošek izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Na omenjeni seji se je vpraševal o realnem ovrednotenju njihovega števila, ki naj bi v Sloveniji doseg lo 7,7 odstotka, povprečje v Evropski uniji pa da je od štirih do šestih odstotkov. Po podatkih Evropske agencije za izobraževanje učencev s posebnimi potrebami je imela Slovenija v šolskem letu 2009/10 6,4 odstotka učencev s posebnimi potrebami, Finska 8,3, Norveška 7,9, Grčija pa samo 2,6 odstotka. V kateri državi je delež otrok s posebnimi potrebami realno določen? Kolikšen bi moral biti delež otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, da bo v skladu s finančno-gospodarskim stanjem v državi?

Dejstva: leta 2008 (zadnji razpoložljivi evropsko primerljivi podatki) je Slovenija za osnovne in srednje šole namenila 3,6 odstotka BDP, kar jo je po vložku sredstev uvrstilo na 13. mesto med evropskimi državami. Leta 2009 so v naj vplivnejši mednarodni primerjalni raziskavi PISA 15-letniki v naravoslovju zasedli šesto mesto, v matematiki sedmo, v branju pa 16. (dekleta 11. mesto). Sklep: Učinki izobraževalnih procesov so nad vlaganji v izobraževalni sistem!

Protekcija zasebnega šolstva

Ni dvoma, da bodo varčevalni ukrepi na področju izobraževanja, od vrtcev do univerz, vplivali na padec kakovosti, zato se je treba resno vprašati o posledicah. Jasno je, da slabša kakovost izobraževanja blaginje državljank in državljanov ne bo povečala, bo pa jo bolj neenakomerno razporedila. »Drastično zmanjšanje proračunskih sredstev za financiranje javnega visokega šolstva in znanosti ocenjujemo kot uvod v široko privatizacijo visokošolskega prostora in začetek nenadzorovanega razkroja visokega šolstva kot javne službe,« sta zapisala senat in upravni odbor Filozofske fakultete v izjavi proti uničenju in razvrednotenju visokega šolstva. Opozorilo je na mestu in ga je treba razširiti na celotno izobraževalno vertikalo. Ali neobičajno ostri in obširni posegi v izobraževanje, ki so globlji kot na nekaterih drugih področjih, ne potrjujejo skrbi, da se krizo poskuša izkoristiti za krepitev zasebnega izobraževanja? S padanjem kakovosti javnega izobraževanja se bosta krepili želja in potreba premožnejših po ustanoviti kakovostnejših zasebnih šol, kamor se bodo preselili najboljši učitelji, ker bodo imeli boljše razmere za delo, kar bo kakovost javnih šol še dodatno znižalo. Politične stranke vladajoče koalicije so v koalicijsko pogodbo zapisale, da bodo vzpostavile razmere za lažje ustanavljanje zasebnih šol in vrtcev. Ali k vzpostavljanju razmer spada tudi sistematično zniževanje kakovosti javnega šolstva?!

Minister Turk zadnje tedne sicer zmagoslavno ponavlja, da zasebno šolstvo nima nobene protekcije in ni bilo nikoli protežirano. A prav ima rektor ljubljanske univerze dr. Stane Pejovnik, ko pravi, da je zasebno šolstvo v boljšem položaju od javnega, kar tudi ustrezno utemelji z razlikami pri stroških dela. Ministrova trditev je zgrešena tudi zato, ker imajo zasebne šole dva financerja: državo, ki zasebni šoli ali vrtcu zagotavlja od 85 do 100 odstotkov sredstev, in zasebnega ustanovitelja, ki prav tako financira zasebno izobraževalno ustanovo. Če država privija finančni vijak, javne šole tega zmanjševanja sredstev ne morejo nadomestiti, zasebnim pa lahko izdatneje pomaga ustanovitelj, ki nadomesti manjši priliv denarja iz proračuna. Prav iz teh razlogov bi minister Turk moral svoj razmislek obrniti: ker je kriza in je denarja premalo, bom prisiljen zasebnim šolam bolj znižati sredstva iz proračuna, saj je moja prva naloga, da skrbim za kakovost javnega šolstva in jo ohranim, kolikor se le da!

Standardna neoliberalna mantra

Zahteva, da se poslovanje šol in vrtcev racionalizira »v skladu z gospodarsko-finančnim stanjem v državi«, kot je opredeljena v drugem delu citiranega ministrovega odgovora na protestno izjavo proti uničevanju javnega šolstva, je standardna neoliberalna mantra. Mehanična uskladitev stroška izobraževanja z gospodarskim stanjem potrjuje videnje izobraževanja kot porabe, ki nima nobenega učinka na rast BDP in blaginjo prebivalstva. Je zgolj strošek, ki obremenjuje gospodarstvo. Nasprotje v razumevanju vloge in položaja izobraževanja med ministrstvom in podpisniki protestne izjave, ki vlaganje v izobraževanje razumemo kot vzvod za preseganje krize, ne bi moglo biti večje. Zato tudi ne preseneča, da zahteve po uskladitvi stroškov izobraževanja s stanjem gospodarstva ne ponavlja minister za finance ali minister za gospodarstvo, ampak minister, ki je odgovoren za kakovost izobraževanja v naši državi! In – ali ni pomenljivo, da oblast tako velik delež varčevalnih ukrepov osredotoči na izobraževanje, znanost in kulturo, ki družbo oskrbujejo z »refleksijo stanja, v katerem smo, z novim vedenjem, poglobljenim, svežim razumevanjem družbenih procesov in produkcijo inovativnih idej«? Hkrati pa se znižuje davek na dobiček podjetij. Kapitalu bomo zagotovili, da prek znižanega davka na dobiček preživi krizo udobno in brez sprememb. Cena za to pa naj bi bili slabše javno šolstvo, zdravstvo, sociala, kultura in znanost.

Če prosto povzamem po ekonomistu Frančku Drenovcu: Ali ni bolj perspektivno začeti spraševati se, kakšno gospodarstvo potrebujemo, kako naj ga organiziramo, da bo sposobno servisirati kakovostno izobraževanje, zdravstvo in solidarnostne programe v družbi, ne pa, česa vse se moramo odreči, da bi gospodarstvo in razmerja med delom in kapitalom preživela?

Branimir Štrukelj je glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije.