Izpoved tečnega pacienta

Naneslo je, in tu je težko dodati kaj pametnega, da sem v zadnjem letu in pol preživel vsega skupaj slab mesec v bolnici. No, v ljubljanskem Kliničnem centru, ki je med našimi zdravstvenimi ustanovami nekaj takega, kot je Cankarjev dom med kulturnimi domovi. Najbrž ni mogoče zanikati, da je bolezen v prestolnici določen privilegij, hkrati pa je treba dopustiti vprašanje, ali je zdravljenje v strokovno nedvomno uglednem Kliničnem centru tudi bivanje v najlepšem od slovenskih bolnišničnih svetov. Glede na to, da sem v tej ustanovi, in to na dveh različnih oddelkih, prebil omenjeno obdobje ter bil pri tem ves čas, razen dveurne narkoze, pri polni zavesti, si domišljam, da lahko imam o tej bivalni lokaciji kolikor toliko zaokroženo, z empirijo podprto mnenje.

Rad bi poudaril, da mi nikakor ne gre za to, da bi nergal zaradi pomanjkljivega komforta, jasno je, da luksuz javnemu zdravstvu ne pritiče, še manj se bom pritoževal nad bolnišničnim osebjem, o njem lahko govorim, z eno samo slabo izkušnjo, samo dobro. Rad pa bi izpostavil razmerje med pacientom in ustanovo, v kateri se zdravi; to je krhka in redko stehtana snov, ki jo pač oblikujejo neposredni doživljaji. V zadnjih letih – in v zadnjih mesecih še posebej – se veliko govori in piše o razmerah v našem zdravstvu, od nezadovoljstva medicinskih sester zaradi dvojnega tretmaja do preplačanih ali podplačanih zdravnikov, od neustreznih inštalacij v novogradnjah do farmacevtskih lobijev. Ob vseh teh velikih in sistemsko nerešenih, a rešljivih zadevah (čakamo na novega ministra za zdravje!) pogled na hospitaliziranega pacienta, na njegovo iztirjeno počutje, ne pride na vrsto. Pravzaprav je pacient tista sistemska postavka, ki je sama po sebi umevna, tako pač kot sanitetni material ali povečani obiski ob nedeljah. Kakor je po eni strani ugodno dejstvo, da je pacient v bolnici še živ in večinoma celo okreva, treba jemati kot uspeh medicinske znanosti, je po drugi strani nesreča v tem, da mora pacient tam v nenavadnih okoliščinah nekako preživeti svoj čas, čas dneva in čas noči.

Bolnica je seveda tipična inštitucija – tako kot dijaški internat, vojašnica ali telovadno društvo. Se pravi, da ima svoja pravila, disciplino, hierarhijo zaposlenih in tudi tihe nastavke za represijo. Red seveda mora biti, četudi ni daleč od pogube. Na primer: ker se je menda neki nesrečnež nekoč vrgel ponoči skozi okno, nočna dežurna sestra ne bo pustila odpreti stranskega okenskega krila na stežaj, ampak samo toliko, da je še mogoče za silo dihati. Ali pa, recimo v sobi za polintenzivno nego: čeprav je tako pacientu kot sestri jasno, da lahko prvi brez škode odkoraka na stranišče, jima pravila tega specialnega prostora takšne svobode ne dovoljujejo brez izrecnega dovoljenja glavnega sobnega zdravnika; ta pa pride, ker je danes nedelja, šele jutri.

Saj vsi vemo, kako je: javno zdravstvo je pred razpadom, če ga ne bo pravočasno rešila reforma. Vendar se v ravnanju s pacienti razpoke, ki so posledica pomanjkanja materiala, kadrov in dobre volje, morda še ne čutijo tako drastično, kot bi se glede na nekatere alarmantne informacije lahko. Siromašenja zdravstvenih uslug sem se najbolj slikovito zavedal nekega jutra, ko so sestre v isti polintenzivni sobi, kjer sem prebil tri dneve zato, ker ni bilo prostora na navadnem oddelku (kdor ne ve: razlika je približno takšna kot med fakirsko posteljo in pogradom), opravljale že kakšno sedmo ali osmo točko dnevnega reda (ta se začne z jutranjim merjenjem temperature), namreč preoblačenje postelj, umivanje pacientov in menjavanje njihovih hospitalnih uniform, ki so, kot da se je na tej točki oblačilna fantazija izčrpala že po prvi svetovni vojni, še vedno nekakšne progaste pižame, sestrice onih še bolj progasto poudarjenih arestantskih. No, že tako in tako je sreča, če dobi pacient opravo, ki mu je približno prav, se pravi, da lahko zapne gumbe na zgornjem delu in zaveže vrvico okrog pasu na spodnjem (če pa je zraven še gumb na razporku, si lahko čestita) – toda tistega jutra je izbruhnilo splošno pomanjkanje najbolj elementarne oblačilne elegance: namesto običajne bolniške srajce so bile na voljo nekakšne rubaške, ki so se oblačile spredaj, na hrbtu pa so imele vrvice za privezovanje. Medtem ko me je spreletavala vsekakor pretirana, od povprečnih filmov stimulirana misel na sovjetske gulage, mi je preizkušena, v sistemu utrjena sestra miroljubno razložila, da na oddelku za zdaj dobrih starih progastih srajc pač nimajo več. Zmanjkalo jih je, zato so potegnili na dan artikle iz davno opuščenega programa. Ko sem jo vprašal, kdaj se vrnejo zlati časi progastih pižam, je tako ljubko skomignila z rameni, da sem izgubil vso koncentracijo, potrebno za nadaljnje spremljanje tega problema.

To je bilo nedolžno in pravzaprav nežno, tudi nekoliko simbolno srečanje s padajočim standardom v javnem zdravstvu, srečanje s pomanjkanjem, ki bi ga bilo mogoče nadgraditi z razpravo o kakovosti hrane. Pa ne kar nasploh, ker je seveda jasno, da človek v bolnico ne pride zaradi izpopolnjevanja v gurmanstvu; ne, to vprašanje, pri katerem sem si nabral kar nekaj enako vznemirjenih somišljenikov, bi bilo smiselno omejiti na preprosto pekovsko radovednost, namreč, kako, s kakšno znanstveno ali samo trgovsko metodo pride Klinični center do tako neužitnih sort kruha, zaradi katerih ima cela soba vonj po prešanju starih čevljev. Ampak naj se vprašanje o omajanem standardu na tem resnično zagonetnem mestu konča.

Naj bodo dobrine, ki spremljajo bolniško oskrbo, takšne ali drugačne, neizpodbitno je, da je treba preživeti vsak dan posebej: od jutra do večera in od večera do jutra. Nepremično ležanje in branje je hitro pokvarljivo kratkočasje, tudi Švejk ali Gargantua začneta po nekaj urah presedati, hedonizem in askeza sta namreč težko v isti postelji. Ni torej čudno, da sem nazadnje pristal (že spet!) pri Proustu; njegovi dolgi stavki, prevlečeni s tapetami meni nikoli otipljivega življenja, se ovijajo okrog vzglavja in postelje mehko in otožno kot šal grofice Guermantske. Toda ura je šele tri popoldan! Sledi blagodejni obisk in potem neskončni večer.

Resnično, najteže je zvečer. V Kliničnem centru se življenje za pacienta konča ob pol sedmih, po večerji. Za človeka, ki je navajen legati v urah po polnoči, je to kot strah pred razsvetljenim labirintom, za katerega vemo, da ima izhod, ne vemo pa, ali ga bomo našli. Pomembna je razlika, ki jo prinašata letni ali zimski čas. Če je dan dolg, je v postelji še zmeraj mogoče brati, kljub občutku, da so knjige na svetu zato, da mučijo paciente, če pa je zunaj noč, človeku ne preostane drugega kot bolščanje v strop in čakanje na odrešilno uspavalno tableto. Na voljo je sicer lučka za branje, toda če imaš ob sebi hudo bolnega soseda, ki hoče spati in ne prenaša svetlobe, se stvar zaplete; tako sem raje pogledoval skozi okno v mračno silhueto Cukrarne na drugi strani Ljubljanice in si – kaj pa drugega! – predstavljal tisto znamenito kamro, v kateri sta pred stodesetimi leti drug za drugim umrla Kette in Murn. A to je še vedno bolje, kot imeti v sobi televizor in zraven sotrpina, ki ima za najvišji trenutek dneva kuharski resničnostni šov na Pop TV, nekakšen debilni zvarek iz vampov in vampirjev, za katerega sem sprva naivno mislil, da bo pogoltnjen v enem večeru, potem pa se je to medijsko kozlanje nadaljevalo vse naslednje dni in moj sosed ni obupal ...

Seveda, bolnišnica v sistemu javnega zdravstva ni na svetu zato, da bi skrbela za razvedrilo pacientov; navsezadnje imamo za svoje bolezni tudi svoje slabe zasluge in naša naloga je, da smo potrpežljivi in vedre volje. Takšna je načelna, pričakovana in s tiho hvaležnostjo kronana socialnomedicinska direktiva – toliko bolj v sedanjih slovenskih razmerah. Vse drugo je nadstandard, ki ga premore kakšen švicarski sanatorij ali tihomorska šamanska skupnost. Kljub temu mi po glavi blodi zgodbica, ki sem jo prebral v daljnih šolskih letih, gre pa takole: Gospodar leže v posteljo, toda pridruži se mu nadležna bolha. Nekaj časa jo zaman podi, potem pa se krepko razjezi, rekoč: Bolha, če si utrujena ali bolna, miruj! Če pa si zdrava, kaj rineš v posteljo! – Težko je torej, če je pacient premalo bolan, za povrh pa še tečen.