Iztrgati najdišče iz okolja pomeni, da mu odvzamemo kontekst

Arheološko najdišče ni nič drugega kot zelo okrnjena biografija majhnega prostora, pravi arheolog Matija Črešnar.

Objavljeno
30. oktober 2011 18.13
Posodobljeno
31. oktober 2011 07.00
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura

»Arheološko najdišče ni nič drugega kot zelo okrnjena biografija majhnega prostora, zapis dogodkov v njem. Nikakor pa ga ne moremo razumeti brez okolice, ki ga obdaja,« pravi mednarodno uveljavljeni arheolog dr. Matija Črešnar, strokovnjak za proučevanje kovinskih obdobij na območju srednje in jugovzhodne Evrope s centra za preventivno arheologijo ZVKDS in oddelka za arheologijo ljubljanske filozofske fakultete. Pred kratkim je s sodelavci pripravil dve razstavi o novih, nedestruktivnih metodah arheološkega proučevanja: Dediščina na dlani in Poleti v preteklost.

Zdi se, da je obseg preventiv nih arheoloških izkopavanj ob gradnji slovenskega avtocestnega križa prerasel pričakovanja arheologov in tudi presegel njihove zmožnosti tako glede hranjenja najdb v depojih kot njihove strokovne obdelave. Po preproščeno bi lahko rekli, da je izkopanega arheološkega gradiva preveč in da je bil projekt zastavljen preširoko.

Če se ustaviva že pri izrazu preventivna arheologija, je v tem vprašanju uporabljen nekoliko napačno. V času gradnje slovenskega avtocestnega križa so se načela preventivne arheologije pri nas uveljavljala v praksi, v same postopke planiranja pa še niso bila prenesena. Preventivna arheologija namreč pomeni, da so arheološke službe, v našem današnjem primeru center za preventivno arheologijo ZVKDS, vključene v najzgodnejše faze načrtovanja prostorskih projektov. Projekt arheoloških raziskav na avtocestah (projekt SAAS) je vodil zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) po načelih sprejete evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine v La Valletti oz. malteške konvencije leta 1992. Organiziranost službe varstva kulturne dediščine danes je posledica rezultatov in tudi ugotovitev konservatorske stroke in znotraj nje arheološke stroke, kako pri tako obsežnih državnih projektih najbolj optimalno varovati arheološke ostaline v prostoru. Seveda če bi imeli to znanje in izkušnje, ki danes izhajajo iz projekta SAAS, že tedaj, bi se predvidoma lahko marsikateremu izkopavanju izognili. Takrat pa so bili arheologi konservatorji postavljeni pred že začrtane trase cest in znašli so se najboljše, kot so se lahko. Po izkušnjah iz tujine je bila skozi projekt SAAS v slovensko arheološko stroko vpeljana sodobna metodologija, s katero smo z naborom različnih metod najprej evidentirali potencialna arheološka najdišča in jih nato tudi izkopali. Če pa je bilo novoodkrito arheološko najdišče tako edinstveno in dobro ohranjeno, so se iskale in v primeru rimske vile v Mošnjah, rimske vile v Školaricah itd. tudi našle posebne tehnične rešitve. Posledično pa načrtovana trasa ceste arheološke dediščine ni izbrisala iz prostora. Seveda so rezultati arheoloških raziskav presenetili vse. Ob tem pa nikakor ne moremo reči, da je bilo izkopanega gradiva preveč in da je bil projekt zastavljen preširoko. Edina alternativna možnost, ki se je takrat ponujala in je za našo stroko, kakor bi morala biti tudi za vsakega razmišljujočega človeka, popolnoma nesprejemljiva, je bilo uničenje arheoloških najdišč.

Je bil pa to nedvomno trenutek, ko so se tudi druge strani, vpletene v prostorsko načrtovanje, začele zavedati, da je vključitev arheološke stroke v najzgodnejše faze dela smotrna oz. nujna. Šlo je za evolucijski preskok, kot ga je bilo mogoče opazovati in ga lahko še vedno opazujemo tudi v drugih državah v naši okolici.

To obdobje, kar je treba poudariti, je pomenilo ne le za razvoj kulturnovarstvene stroke, temveč arheologije nasploh velik korak naprej. Razvoj se pozna pri metodah dela na terenu, kjer so bile vpeljane najsodobnejše tehnološke pridobitve, predvsem povezane z zajemanjem podatkov in njihovo obdelavo v računalniškem okolju. Izrednega pomena pa so tudi nova dognanja. Nižinski svet, v današnjih časih pogosto intenzivno kmetijsko obdelovan, kot je na primer Dravsko-Ptujsko polje, je še pred dvema desetletjema predstavljal domala belo liso na arheološki karti. Danes pa že raziskujemo poselitvene vzorce v nižinskem svetu tudi za obdobja, v katerih nižinske poselitve prej nismo poznali.

In popravite me, če si morda še nečesa ne razlagam prav: arheologi se danes ne osredotočate več na posamezna najdišča, marveč na prostor, okolje v času.

Prostor je kategorija, v kateri se vse dogaja, in vsako arheološko najdišče je, podobno kot vsako mesto, vas pa tudi osamljena gorska kmetija, vpeto v svojo okolico. Iztrgati najdišče iz njegovega okolja pomeni, da mu odvzamemo kontekst, ki je ključen za njegovo razumevanje. Bližina vodnih virov, primernih obdelovalnih površin, komunikacijskih koridorjev, rudnih bogastev je le nekaj parametrov, ki so pomagali pri izbiri kake lokacije za poselitev. Tako kot se ne da zgodovinskih oseb, kot je na primer Žiga Zois, razumeti brez konteksta časa, v katerem je živel, in ljudi, ki jih je srečeval, na primer v vsem znani palači na Bregu v Ljubljani. Arheološko najdišče ni nič drugega kot zelo okrnjena biografija majhnega prostora, zapis dogodkov v njem. Nikakor pa ga ne moremo razumeti brez okolice, ki ga obdaja. Arheologi so to že od nekdaj večinoma upoštevali, a je razvoj tehnologije in metod raziskovanja v zadnjih letih prinesel velik napredek in odprl prej očem nevidno.

Metode daljinskega zaznavanja so tisti nabor večinoma komplementarnih načinov raziskav, ki nam nedestruktivno prinašajo mnoga nova spoznanja tako o posameznih arheoloških najdiščih kot o njihovi okolici. Medtem ko je aeroarheologija oz. slikanje iz zraka z namenom evidentiranja novih arheoloških najdišč prisotno že skoraj stoletje, so druge metode, kot je na primer lidarsko snemanje oz. lasersko skeniranje površine, dobile večji zagon v zadnjem desetletju.

Lahko o tem poveste kaj več?

Z aeroarheologijo dokumentiramo predvsem vegetacijske znake, sence in barvo tal ter na podlagi izkušenj poskušamo interpretirati določene strukture, ki so večinoma še pod zemljo. Lidar nam po drugi strani ponuja natančen izris površja in tako zabeleži vsako naravno ali s človeškim dejanjem povzročeno spremembo v okolju. Medtem ko nam lidar v razumevanje struktur pod površjem odpira vrata le prek natančnega beleženja reliefa, pa nam geofizikalne analize ponujajo pogled tudi pod zemljo. Metode, ki si jih je arheologija v začetku izposodila od geologije in jih sedaj razvija v skladu z lastnimi potrebami, nam na podlagi različnih fizikalnih lastnosti materialov izrisujejo stanje pod površjem zemlje. Z njimi lahko tako v številnih primerih brez izkopavanja določimo potek zidov in jarkov, predvidimo ognjišča oz. peči itn., torej strukture, ki po fizikalnih značilnostih odstopajo od okolice.

Arheologi tako že nekaj časa niso več »žličkarji«, kakor so si jih radi privoščili investitorji, ki po nepotrebnem zavlačujejo gradbena dela, lopata in motika pa nista več glavni arheološki orodji. Kdaj in kako se je to spremenilo?

Veliko se je spremenilo. A spremembe se nanašajo na eni strani na nabor raziskovalnih metod, ki jih uporabljamo, preden pride do izkopavanja, ko pa smo arheologi na terenu in izkopavamo, je osnova za uspešno delo še zmeraj ročno orodje. Dokumentiranje oz. zajemanje podatkov je postalo drugačno in hitrejše, podprto z najrazličnejšo sodobno računalniško tehnologijo. Kljub temu pa je izkopavalec še zmeraj tisti, ki na podlagi znanja in izkušenj odloča, kaj in kako je treba izkopavati in kako bodo podatki vneseni v računalnik.

Ob tem pa seveda ne kaže pozabiti na širok nabor analiz, ki jih vključuje arheologija in se ukvarjajo z izkopanimi najdbami.

Vse bolj se uporablja besedna zveza »uporaba nedestruktivnih metod«. Kaj lah ko pod tem razumemo nestrokovnjaki?

Poenostavljeno povedano gre za nabor raziskovalnih metod, s katerimi brez fizičnega poseganja v arheološke plasti, torej brez izkopavanja, karseda natančno dokumentiramo stanje arheoloških ostalin. Pomemben del tega so tudi metode daljinskega zaznavanja, med katerimi na Slovenskem najpogosteje uporabljamo aerofotografijo, lidarsko snemanje in geofizikalne metode. Te se s svojimi rezultati med seboj dopolnjujejo in tako omogočajo, da že brez posega v arheološke plasti pridobimo karseda dobre podatke o najdišču in njegovi okolici.

Če gre za načrtovan poseg v prostor v obliki gradnje, lahko na podlagi takšnih rezultatov in morebiti dodatnih nedestruktivnih raziskav, kot so površinski terenski pregledi in nizkoinvazivni posegi v arheološke plasti v obliki vrtin ali testnih sond, konservatorska služba načrtuje nadaljnje postopke v zvezi z načrtovanim posegom. Če pa je območje predmet jasno zastavljenih znanstvenih raziskav, lahko na podlagi teh rezultatov natančno načrtujemo raziskave tako, da s čim bolj omejenim posegom dobimo kar najbolj izpovedne rezultate.

Tako za arheologijo v Sloveniji kot tudi za stroko nasploh lahko trdimo, da se v zadnjih desetletjih usmerja k uporabi nedestruktivnih metod. K temu je precej prispevalo sprejetje malteške konvencije leta 1992, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1999. Podpisnice so se med drugim zavezale k spodbujanju uporabe nedestruktivnih arheoloških raziskovalnih metod in preventivne arheologije.

Precejšnja novost v slovenski arheologiji so tudi besede v katalogu razstave v galeriji spomeniškovarstvenega centra ZVKDS, kjer je za klasično pojmovanje arheologije zapisana dokaj nenavadna trditev: »Del današnje arheologije pa je prav zavzetost proučevanja 'naselbinskega prostora', ugotavljanje sprememb v krajini, ki jo je oblikoval človek vse od začetkov kmetovanja pa do novega veka.«

Klasično pojmovanje arheologije se razlikuje že, če o njem povprašamo stroko, zainteresirano javnost ali laično javnost. Kot povsod v družbi gre za kopico stereotipov, ki so se izoblikovali zaradi različnih vplivov v daljšem časovnem obdobju. Čas romantičnih izkopavalcev in zbiralcev je že davno minil. Tudi arheološki stroki sta čas in tehnološki razvoj prinesla nove metode, ki so vplivale tudi na razvoj znanosti.

Jasno je, da posameznih najdišč zunaj prostora, v katerem so nastala, ne moremo razumeti. Ker pa se današnje okolje pogosto močno razlikuje od tistega, v katerem je bilo na primer naselje obljudeno, moramo poskušati razvozlati tudi zgodbe, ki nam jih ponuja krajina. Mnogi veliki infrastrukturni posegi, ki danes spreminjajo našo okolico, ob gradnji ne le zabrišejo, temveč popolnoma izbrišejo ne samo fizične ostanke preteklosti, ki jih arheologi po najboljših močeh poskušamo bodisi obvarovati bodisi primerno dokumentirati in izkopati, temveč dušo krajine. Ne me razumeti napak; ne pripadam ljudem, ki bi radi ustavili »razvoj«, čeprav je včasih slabo načrtovan in deluje popolnoma nebrzdano, a krajina izgublja svoje naravne fizične in nadfizične značilnosti, ki jih bomo v prihodnosti pogrešali. In to krajino, v katero so vtisnjeni še mnogi sledovi pretekle poselitve, ureditve prostora, komunikacij pa tudi človekovega dojemanja sveta in soočanja z njim želimo arheologi zabeležiti, raziskovati in poskušati razumeti.

Aeroarheologijo ste že omenili, da je stara arheološka metoda. Pravite, da je vplivala na arheologijo toliko kot odkritje teleskopa na astronomijo. V čem je ta njena vrednost?

Pogled iz zraka, bodisi vertikalen bodisi poševen, arheološko najdišče jasno postavi v širši kontekst pokrajine, v kateri je. Ni več le posamezna točka, temveč je del nečesa večjega – pokrajine, ki je v vsakem časovnem obdobju živela kot celota.

Posnetki prvih arheoloških najdišč so bili, kot je to pogosto pri velikih odkritjih, nemara narejeni brez želje po širši raziskavi prostora. Kljub temu pa je to prineslo nesluten razvoj veje arheologije, ki sedaj razpolaga z milijoni posnetkov krajin, ki v primernih razmerah razkrivajo svoje skrivnosti.

Izkušeni specialisti, aeroarheologi, izbirajo te primerne trenutke, ko arheološke strukture domala izstopijo iz okolice. Jutranje in večerno sonce mečeta dolge sence že na izredno majhnih razlikah v reliefu in tako v pokrajini, ki deluje nepoučenemu popolnoma ravna, naenkrat uzremo jarke in nasipe utrdb ob Krki ali opuščene rečne rokave Save pri Krškem. V primernem stanju vegetacije se na prostranih poljih Prekmurja izrisujejo poti, rimske vile in gručasto razporejene grobne gomile iz starejše železne dobe. Prej praznemu prostoru tako vdihnemo življenje, ki je daleč od današnjega, a še kako živo in polno informacij.

In katere so še druge metode nedestruktivne arheologije?

Število metod je veliko in se ves čas povečuje, njihova izpovednost s številom raziskav narašča, saj se z vajami že pregovorno vsi učimo in, upajmo, iz vajencev prek pomočnikov postajamo mojstri. V Sloveniji je ob aeroarheologiji zelo razvita tudi lidarska metoda oz. lasersko skeniranje površja, katere prvi rezultat je natančen tridimenzionalni posnetek okolja oz. digitalni model reliefa. A samo tridimenzionalni načrt sam zase še ne predstavlja rezultata. Za njegovo interpretacijo je potrebna ne le tehnična in programska podpora, temveč tudi znanje, s katerim se strokovnjaki lotevajo beleženja, opisovanja in preliminarne interpretacije ostalin. Sledi še pot na teren, kjer se poprejšnje domneve potrdijo ali zavržejo. Izjemni primeri, dokumentirani v preteklih letih, so nekatera prazgodovinska gradišča na Krasu, višinska utrjena naselbina Poštela pri Mariboru z grobišči iz starejše železne dobe, rimska vila pri Žirovnici, pa tudi ostanki rudarstva v okolici Litije itn.

Kot metode daljinskega zaznavanja, pa čeprav smo ob izvedbi fizično navzoči na terenu, so tudi geofizikalne analize. Metode, kot so na primer georadarska metoda, magnetometrija in merjenje električne upornosti, nam na podlagi različnih fizikalnih lastnosti materialov izrisujejo stanje v podpovršju. Z njimi lahko tako določimo zidove, jarke, ognjišča itn., torej strukture, ki po fizikalnih značilnostih odstopajo od okolice. Gre za metode, ki jih pri nas uporabljamo na že evidentiranih (potencialnih) arheoloških najdiščih in na manjših območjih do nekaj hektarov, na obzorju pa se že kaže njihova uporaba tudi na večjih površinah.

Če si prav predstavljam, je namen nedestruktivnih metod prav v tem, da evidentirajo morebitna arheološka najdišča in njihovo vsebino, izkopavanje pa prepuščajo prihodnjim rodovom.

Kot rečeno, se izkopavanjem v arheologiji ne moremo ogniti, so si pa metode daljinskega zaznavanja v arheologiji pridobile vidno mesto in niso le podpora, temveč specialistične veje v naši disciplini. Uporabljene kot metode preventivne arheologije, torej v sklopu varstva kulturne dediščine, so ključne za razumevanje prostora kot celote z vsemi njegovimi naravnimi in človeško ustvarjenimi lastnostmi in so ene od podlag za druge raziskave, od površinskih in podpovršinskih terenskih pregledov do testnih sondiranj. V prepletu z drugimi metodami so prav tako nepogrešljiv del vsakega resno zastavljenega arheološkega raziskovalnega projekta, katerega cilj je bodisi raziskovanje posameznega najdišča in njegove okolice bodisi širše kulturne krajine.

In kaj je bilo doslej že narejenega?

Neskromno lahko rečemo, da je bilo narejenega veliko. Na eni strani je oddelek za arheologijo filozofske fakultete že precej časa aktivno vključen v različne mreže, tako raziskovalne kot pedagoške, ki na različnih ravneh širijo znanje o daljinskem zaznavanju, intenzivno raziskovalno delo pa opravljajo tudi na ZRC SAZU. Po drugi strani pa ima pomembno vlogo pri razvoju in predvsem aplikaciji metod center za preventivno arheologijo ZVKDS, ki od leta 2009 tvorno sodeluje pri najrazličnejših prostorskih načrtih v Sloveniji in v naboru raziskovalnih metod s pridom uporablja tudi metode daljinskega zaznavanja. Plod našega dela, ki se zrcali tudi v strokovnih in poljudnih objavah, ter mednarodnega sodelovanja sta ne nazadnje tudi letošnji razstavi Poleti v preteklost / Flights into the Past v spomeniškovarstvenem centru ZVKDS in Dediščina na dlani / Heritage Revealed, ki je bila najprej razstavljena na Krakovskem nasipu, nato pa v atriju Mestnega muzeja Ljubljana MGML.