Jajoi Kusama, Alica v deželi pik

Kričeče rdeča lasulja, dolga rdeča obleka z belimi pikami, črne nogavice z belimi, modrimi in roza pikami, celo njen invalidski voziček je porisan s pikicami. Jajoi Kusama je videti kot Alica, ki je pravkar stopila iz čudežne dežele ene od svojih slik.

Kamor koli pride prva princesa pik (polka-dots) na svetu in najbolj znana še živeča umetnica iz Japonske, pušča za sabo – pike. »Pika ima obliko sonca, ki je simbol energije vsega sveta in našega življenja, in hkrati obliko lune, ki je mir. Okrogla, mehka, brezsmiselna in neznana ... Pika je pot v neskončnost,« je zapisala v romanu Manhattan Suicide Addict.

Pomlad-poletje v znamenju pik

Na njujorški Peti aveniji so odprli trgovino Louisa Vuittona, ki sta jo prenovila skupaj s kreativnim direktorjem pri LV Marcom Jacobsom. Pike so zadnji krik mode v sezoni pomlad-poletje. V parku ob reki Hudson se je mogoče nastaviti poletnim žarkom in poležati na njenih »hribčkih«, rdeče-belih skulpturah Guidepost to the New Space. V njenem rojstnem kraju Macumotu vozijo avtobusi, porisani s pikami. V Whitney Museum of American Art v New Yorku so odprli njeno retrospektivno razstavo, ki je pred tem gostovala v Tate Modern v Londonu. Tudi tam je rekla I'm Here, but Nothing (njena instalacija: soba, v njej pa kavč, miza, kozarci, televizor itd., polepljeni s fl uo re scentnimi pikami, ki se svetijo v temi). Ni bilo ravno nothing, njene pike so natisnili celo na načrtu londonske podzemne železnice.

Jajoi Kusama se je rodila leta 1929 v Macumotu v prefekturi Nagano v zelo konservativni družini. Risati je začela pri desetih, a ji je stroga mati vrgla stran vse barve in platna. Kot pravi Kusama v videu, ki je spremljal razstavo v Londonu, ji je bilo namenjeno, da se bo nekoč poročila z bogatašem in skrbela za družino. Že v zgodnjem otroštvu so se ji pojavile vidne in slušne halucinacije. Pravi, da so se rože, ki jih je risala, pogovarjale z njo, vzorci, ki jih je ponavljala do neskončnosti, pa da so jo hoteli posrkati vase in požreti. Po vojni je študirala tradicionalno japonsko slikarstvo, študij kmalu zasovražila in se začela spogledovati s kubizmom in nad realizmom.

Veliki vzornici Georgii O'Keeffe, knjige o njej je odkrila v antikvariatu, je poslala nekaj pisem in svojih akvarelov. O'Keeffejeva ji je na njeno presenečenje odpisala in pohvalila njena dela. Kusama je spakirala kovčke in leta 1957 brez denarja in dovoljenja družine odpotovala v Seattle, pol leta pozneje pa v popek sveta, čeprav ji je velika ameriška vzornica O'Keeffe-san odsvetovala New York, ker da je preveč krut za »ljubeznivo japonsko dekle«.

Alica v deželi lulčkov

Prva leta v New Yorku, kjer je preživela petnajst let, so bila »živi pekel«, kot je zapisala v avtobiografiji. Za hrano je brskala po smetnjakih, ponoči pa je bilo v stanovanju tako mrzlo, da je prebedela cele noči in ustvarjala. Najprej je slikala manjše slike, menda jih je naredila tudi po tristo na dan, nato velike celo deset metrov. Na platnih je pletla mreže, vzorce, ki se ponavljajo v neskončnost: sivi trikotniki na beli podlagi, rumeno-črna mreža, rdeči liki na beli ... Platna iz serije Infinity Net te kar posrkajo vase, zdi se, kot da te hočejo požreti, zapreš oči in miže spremljaš migotanje. Z njimi je načrtovala preboj, da bo zatresla newyorški umetniški svet. Prodala je le nekaj del, pa še to za manj kot dvesto dolarjev.

Kako ironično, petdeset let pozneje, tik pred padcem Lehman Brothers in izbruhom finančne krize, so njeno No. 2 iz »neskončne mreže« na dražbi pri Christie's prodali za 5,1 milijona dolarjev, največ, kar je kdaj dobila še živeča ženska umetnica.

Na začetku šestdesetih let je platna zamenjala za mehke skulpture in z njimi napolnila stole, zofe, čevlje, otroške vozičke ... Oblike belih klobas spominjajo na moške ude. »Oče je bil velik ženskar in je večino časa preživel z gejšami. Ko sem bila majhna, me je mama pošiljala vohunit za očetom. Zaradi tega kasneje nisem mogla spati z moškimi.« Od tod tudi njena obsedenost s falusi. Tako kot tudi s pikami. Kot pravi, si s ponavljanjem pomaga premagati strahove. »Delam jih vedno znova in kar ne neham, dokler ne zgorim v procesu. Ta proces imenujem uničenje. Nočem odpraviti psihičnih težav, raje jih izkoristim kot moč za umetnost.«

Falusi iz blaga, napol njeni s perjem, so povsod: na oblekah, foteljih, stolih, v čevljih … S Compulsion Furniture se je septembra leta 1962 predstavila v njujorški Green Gallery, skupaj z (med drugim) Andyjem Warholom, na eni izmed prvih razstav ameriškega poparta. Seriji obsedenosti s seksom je sledila serija obsedenosti s hrano, testenine različnih oblik, nalepljene na kovčke in prebarvane v zlato. To je bil njen odziv, kako poosebiti gnus nad preobiljem hrane v povojni Ameriki.

Na razstavi v Tate Modern, moji najljubši galeriji na svetu, je bila soba, na las podobna njujorški galeriji Gertrude Stein iz leta 1963, ko je Jajoi Kusama predstavila delo Aggregation: One Thousand Boats Show. Sredi sobe bel čoln, poln belih falusov. Na stenah, stropu in tleh pa 999 črno-belih fotografij istega čolna. Na eni strani obsedenost s seksom, na drugi strah pred seksom. Neki kritik je takrat zapisal: Alice in Willyland, Alica v deželi lulčkov.

Ko so jo nekoč spraševali, ali se je zgledovala po Andyju Warholu, ki je s Flowers prekril stene, ki se ponavljajo vedno znova, je odgovorila, da ji ni bil noben umetnik nikoli za inspiracijo. Še več, Warhol je menda prišel na otvoritev One Thousand Boats Show z navdušenjem na obrazu, češ, kako čudovita razstava. Tudi podobnosti z deli Josepha Cornella in Donalda Judda, s katerima je imela razmerja, je odločno zanikala. »Kvečjemu sem jima bila jaz inspiracija,« je odgovorila. Grškega umetnika Lukasa Samarasa pa je celo obtožila, da je zrcalno sobo prekopiral od nje.

Japonka v New Yorku

Jajoi Kusama se je dobro zavedala, v kakšnem položaju se je znašla kot Azijka, pa še umetnica povrhu, v pretežno belem moškem umetniškem New Yorku. Obupno je hlepela po petnajstih minutah slave. S skulptur se je preusmerila na performanse. Naokrog je hodila v kimonu in z rožastim dežnikom paradirala po industrijskih predelih, praznih ulicah, med brezdomci. Bolj eksotična ni mogla biti. Zbegana tujka v tujem velemestu. Njen Walking Piece je posnel profesionalni fotograf Eiko Hosoe. Na to je veliko dala.

Leta 1966 je brez povabila odpotovala v Benetke na bienale. Oblečena v zlati kimono je na travi pred italijanskim paviljonom razstavila Narcissus Garden, 1500 zrcalnih krogel, in jih prodajala po 1200 lir za kos. Nezaslišano: »umetnost je naprodaj kot hotdogi ali kepice sladoleda«, je završalo v polikanih Benetkah. In takoj je sledila prepoved. Leta 1993 se je vrnila na »kraj zločina«, takrat s povabilom. Zrcalno sobo je napolnila s srebrnimi bučami, ki zdaj – spet: kako ironično! – na dražbah dosegajo po četrt milijona dolarjev za kos.

Šestdeseta so bila leta hipijevstva, eksperimentiranja s spolnostjo, drogami in mistiko. Kusama se je še vedno brezupno trudila preživeti od umetniškega ustvarjanja. Organizirala je performanse in to skrbno snemala s kamero Juda Yalkuta. Na drevesa, živali in ljudi je kot kaka Pika Nogavička risala pike. (Mimogrede: na razstavi v Londonu je bila porisana s pikami tudi risba njene matere, čeprav jo je tako sovražila.)

Enega izmed performansov je pripravila v finančnem delu New Yorka. Policija je nemudoma posredovala in ustvarjalce obtožila, da gre za orgije, čeprav je bilo samo veliko golih teles in malo seksa. Okupirajmo Wall Street se je pravzaprav začel pred petdesetimi leti s Porišimo Wall Street s pikami. V marsičem je bila Jajoi Kusama mnogo pred časom. Film Kusama's Self-Obliteration je bil prikazan na več artfestivalih in dobil več nagrad v ZDA in Evropi.

Še z eno akcijo je dosegla veliko publiciteto. Ameriškemu predsedniku Richardu Nixonu se je v odprtem pismu ponudila, da bo spala z njim, če bo končal vojno v Vietnamu. Nixon jo je zavrnil, Jajoi Kusama pa se je vse bolj približevala petnajsti minuti slave. V zadnjih šestdesetih sekundah se je o njej pisalo celo več kot o Andyju Warholu. Nekaj časa je izdajala tudi revijo Kusama Orgy.

Konec leta 1972 jo je pretresla smrt Josepha Cornella, s katerim je imela deset let, kot pravi, »romantično, strastno, a platonsko« razmerje. Bila je izčrpana, brez denarja, slabega zdravja, povsem na tleh ... »Georgia O'Keeffe-san je bila tako zaskrbljena, da je prišla pome v New York in začela pakirate kovčke,« je Kusama povedala v nekem pogovoru. »Veliko sem delala vsak dan. Večkrat sem poklicala zdravnika in rekel mi je, naj raje pokličem na psihiatrijo. Poklicala sem tja in psihiater je rekel: Preveč delate. Zaradi tega ste bolni.«

Spet doma

Leta 1973 se je vrnila na Japonsko. »Vrnitev na Japonsko je morala biti zanjo zelo ponižujoča,« je v videu, ki je spremljal odlično razstavo v Londonu, dejala kuratorica Frances Morris. Odkar je prišla iz ZDA, prostovoljno živi v psihiatrični bolnišnici v Tokiu – doma, kot sama pravi. Napisala je avtobiografijo, izdala je zbirko pesmi in slik in nekaj romanov. Kazalo je, da je zgubljena za slikarski svet. V osemdesetih je spet začela likovno ustvarjati.

»Če ne bi slikala, bi se že zdavnaj ubila.« Vsako jutro ob devetih gre v atelje, ki ga ima čez cesto, in riše do petih, šestih popoldne, potem pa se vrne v oskrbo zdravnikov. Ali pa dela oblake (The Clouds): blazine, napolnjene s perjem, pobarvane z belo in srebrno; ali snežinke (Leftover Snow in the Dream). Neskončno rož se pogovarja z njo, oči, avtoportreti, mreže in pike s slik jo še zmeraj hočejo posrkati vase. Rdečim rožam na oranžni podlagi, črnim očem na rumeni, rdeči mreži na modri itd. je dodala nove motive. Spermatozoidi mrgolijo na slikah, kot da bi jih gledali pod mikroskopom, neskončno psov in lutk se smeji s slik.

Leta 1989 je njujorški Center for International Contemporary Arts pripravil retrospektivno razstavo. Štiri leta pozneje je zastopala Japonsko na beneškem bienalu. Tokrat je dobila uradno povabilo. Zrcalne krogle izpred tridesetih let so nadomestile buče. Najvišja cena posamezne buče, ki jo je dosegla na dražbi: dobrih 270.000 dolarjev. Dokazala je, da je umetnost res mogoče prodajati kot »kepice sladoleda«, kar so ji očitali pred leti.

Mojster tega je Damien Hirst, s katerim imata isto strast – pike in s katerim sta si letošnjo pomlad nekaj časa delila tretje nadstropje Tate Modern v Londonu. »Njegove« pikčaste slike so vredne milijone dolarjev, no, zdaj, zaradi krize, menda že malo manj, če vprašate Juliana Spaldinga, kusto sa in likovnega kritika , pa nič, saj je pred otvoritvijo Hirstove razstave jasno sporočil: »Prodajte svojega hirsta, saj kmalu ne bo vreden nič.« In si prislužil prepoved vstopa v londonsko meko sodobne umetnosti. (Razstava Jajoi Kusame se je med tem že preselila v New York, Damien Hirst ostaja ob Temzi do septembra.)

Na otvoritvi v Londonu je Kusama med drugim dejala: »Rada imam Damiena Hirsta, cenim njegovo delo in sem zelo vesela, da so polka-dots, ki sem jih začela uporabljati, postale simboli ljubezni in miru.« In dodala: »Vse, kar sem naredila, sem naredila sama, brez asistentov. Prav zato sem na invalidskem vozičku.« Kritika je letela na Hirstovo četico, ki riše namesto njega.

Leta 1998 se je vrnila še na en kraj zločina, v njujorški muzej sodobne umetnosti, kjer so ji pred tridesetimi leti prepovedali Grand Orgy to Awaken the Dead at Moma. Amerika jo je odkrila znova. Njeno delo je težko umestiti med popart, minimalizem ali postminimalizem; je unikatno, tako bizarno kot takrat, ko je nastalo, so zapisali ob razstavi Love Forever. In še vedno sveže, bi lahko dodali. Tudi s Kusamine strani je Amerika njena večna ljubezen. »Amerika me je vzgojila in vse, kar sem postala, dolgujem njej.«

Vse se začne in konča s pikami

Ena od Kusaminih večnih obsedenosti je, kako upodobiti neskončen prostor. Prvič je napolnila zatemnjeno sobo z zrcali in lučkami leta 1965 v delu, ki ga je poimenovala Infinity Mirror Room – Phalli's Field. Za razstavo v Londonu je pripravila največjo zrcalno sobo doslej, Neskončno zrcalno sobo, napolnjeno z briljantnostjo življenja. V sobi se počutiš, kot da si pravkar vstopil v mlečno cesto, med zvezde, ki spreminjajo barvo. Absolutno neskončno.

Ko je Jajoi Kusama leta 1958 prišla v New York, je šla najprej na Empire State Building, pogledala na mesto in si rekla: Tukaj mi bo uspelo . »V vesolju je neskončno pik. Zvezde so pike. Vse se začne s pikami. Jaz sem pika, ti si pika, vsi smo pike ...« je nekoč dejala. V življenju je morala naslikati nebroj pik, da so jo sprejeli tudi doma, na Japonskem. »Japonski muzeji mojih del niso niti pogledali, zdaj, ko sem slavna po vsem svetu, pa jih hodijo kupovat celo v Ameriko,« je povedala v nekem intervjuju. Leta 2006 je kot prva Japonka prejela praemium imperiale, eno od najprestižnejših japonskih nagrad za mednarodno priznane umetnike.

Pri triinosemdesetih še vedno ustvarja. Še vedno je polna idej. Zdaj se je preusmerila na velike plastike. Pikčaste hribčke in ogromne pisane rože (The Visionary Flowers), ki rastejo samo v njeni čudežni deželi.

Njeno brezkončno energijo je opazil tudi kreativni direktor pri Louisu Vuittonu Marc Jacobs. Povabil jo je k sodelovanju – tako kot pred tem Takašija Murakamija – in nastala je kolekcija pikčastih torbic, oblek, čevljev, zapestnic ... Za začetek je prišel na trg parfum, imenovan Dot, Pika, od prejšnjega tedna pa so naprodaj še oblačila . »Za mnogo ljudi, ki ne hodijo v galerije ali ne poznajo Kusaminega dela, bo to priložnost, da jo spoznajo skozi oči Louisa Vuittona,« je navdušen Jacobs.

Kot je Jajoi Kusama dejala v nedavnem pogovoru, čuti, da smrt ni več tako daleč. Damien Hirst je s serijo Spot Paintings hotel dokazati, da »je opazovanje slik lahko podobno drogiranju«. Kusama ima drugačno filozofijo: »Če nase nalepim piko in potem še drugo zraven druge in tako naprej, bo moje življenje izginilo za pikami – v neskončnost.«