Jan Cvitkovič o totalnem filmu: Ko grem do konca v tem, kar delam

»Nepričakovana izkušnja čistega filma,« je zapisala portoroška žirija in nagrado za najboljši film festivala podelila Janu Cvitkoviču. Ženska (Medea Novak), Moški (Niko Novak) in Otrok (Tommaso Finzi) v postapokaliptičnih kostumih Beti Njari raziskujejo nove stare pokrajine planeta in z njimi pokrajine gledalčeve podzavesti. Archeo – krasni novi svet ali »arheologija podzavesti«, kot pravi avtor sam, je dobil nagrado tudi za najboljšo režijo in za najboljšo fotografijo (Jure Černec). Očitno je to Cvitkovičevo leto. To, da se njegov otrok rojeva med premiero njegovega »življenjskega filma«, se lahko zgodi samo Janu Cvitkoviću. V noči zaključka festivala so se mu v naročje usula tri dekleta, dve veliki vesni in ena Mala.

Dobila sva se v baru Lepa žoga v Šiški, prostori nad njim – produkcijska hiša Staragara in stanovanje nad barom – so zadnja leta epicenter njegovega filmskega in zasebnega sveta. Dekleti sta ravnokar iz porodnišnice, stopnice so posute s cvetjem, na dvorišču se zbirajo prijatelji, botri, »rojenice«... Jan s cigareto in kozarcem viskija sedi za okroglo mizo Lepe žoge – in videti je, kot bi ga izrezal iz prvega monologa filma V leru. Dvanajst let je sprhnelo v nič.

Kakšen odnos imate torej z vesnami?

Neerotičen.

Čudno, nekdo, ki daje vtis, da mu je vseeno za nagrade, od svojega prvega scenarija za kratki film Rop stoletja dalje nepretrgoma dobiva priznanja in nagrade. Nerazumljeni umetnik niste.

Saj ni res, da nisem vesel nagrad. Vesel sem vsake nagrade. Ne znam pa v njej prav dolgo uživati. Nisem nadarjen na to. Zato lahko zelo hitro zapadem v isto stanje kot pred nagradami.

Lahko pa še enkrat premontirate film. Menda je verzija, ki smo jo videli v Portorožu, šestnajsta po vrsti.

Ja. Dostikrat sem ga, to je res. A zares sem ga samo enkrat. Ko sva z Milošem že zaključila, me je nekaj morilo, začutil sem, da to ni to – in sva ga premontirala še enkrat, skupaj z zvokom. Kar je pomenilo dodatni čas in denar... A na koncu se je izplačalo. Zdaj film stoji. Zdaj lahko rečem, da je to moj življenjski film.

Stoji po kakšnem ključu? Je bila, recimo po četrti montaži, zgodba bolj jasno nakazana?

Zgodba je tudi zdaj. Zgodba je tako enostavna, da se je sploh ne vidi. Zgodba je najbolj enostavna zgodba na planetu Zemlja. Trije ljudje, moški, ženska in deček, ki se najdejo in se združijo v družino.

Mislite, da bi se v primeru, da se po apokalipsi srečajo trije preživeli, moški, ženska, otrok – to dejansko zgodilo?

Ne vem, kaj bi se zgodilo. Ko sem delal ta film, nisem razmišljal o tem. Že vnaprej sem se odločil, da ne bom nič razmišljal in da ne bom razmišljal niti o tem, kako ga bom montiral. Da ga bom samo delal. In v tem sem bil izjemno pošten, v smislu, da v ta film nisem dovolil vdora nikakršnim racionalnim konstruktom. Zaradi tega je ta film tako drugačen. Ker ne upošteva principa grajenja zgodbe, konstruiranja, generiranja nekih umetnih emocij, ki jih razvijaš samo na papirju, nisi pa jih začutil, zavohal, spustil skozse. Jaz sem samo dovoljeval, da mi podobe iz podzavesti prihajajo na površje, in sem jih zapisoval, ta proces je trajal kake dve leti...

Določeni prizori so videti kot prevod nekaterih vaših pesmi iz zbirke Lačna žival. Ne nazadnje ste naredili kratki film To je zemlja, brat moj, kot trailer za svojo poezijo.

To je zemlja, brat moj je bil uvod v Archeo, nekakšen test, ki sem ga opremil s poezijo. To je vse. Je pa res, da sem tudi svojo poezijo pisal enako, se pravi: eliminiral sem vsakršno racionalnost.

Niste popravljali.

Zelo malo, morda sem kdaj popravil kakšno besedo.

Malo preden je odšel, je hotel poezijo Lačna žival prevesti v animirane podobe slikar Damijan Cavazza. Veste, katere pesmi si je izbral?

Ne vem točno, katere... Spomnim se, kako je prišel k meni in mi rekel, da bi rad nekatere pesmi iz Lačne živali animiral.

Malo je nenavadno, ker sva se o tem pogovarjala točno tukaj, za to mizo, kjer zdaj sediva midva, jaz sem sedel na svojem stolu, on pa na mestu, kjer sedite vi... Prisežem. To je res čudno.

Fasciniralo me je, da je nekdo v tej poeziji začutil željo, da bi jo animiral, torej da naredi še nekaj bolj radikalnega, kar sem naredil sam. Pravzaprav je šel Dajo še dlje, kot sem šel sam. (pomolči) Škoda, da se to ni zgodilo.

Pravite, da ste v Archeu poskušali popolnoma izničiti vse vdore racionalnega – niste nekaj podobnega rekli in naredili že v drugi polovici Odgrobadogroba? Da ste v drugem delu filma pozabili na scenarij in se s kamero popolnoma prepustili intuiciji, kamera gre v grob, zavije v nebo...

Ne, večina tega je bilo že v scenariju. V zadnji tretjini filma nehajo govoriti in do konca nihče več ne spregovori niti besede. Že pri snemanju Odgrobadogroba, sploh pa med montažo, ki je trajala leto dni in tri mesece, sem dojel, kakšen hočem, da bo moj naslednji film. Že takrat sem imel v glavi podobe Archea. To je bilo leta 2004.

Mislite, da ste z Archeom res postavili kariero na kocko, kot je rekel predsednik žirije Matjaž Javšnik?

Če gledaš v lokalnih razmerah, bi se temu lahko reklo tudi tako. Glej ga, naredil je odbit film, očitno se mu je kompletno utrgalo, porabil je denar, naslednjič ne bo dobil nič več...

A sam niti pomislil nisem na kaj takega. Lahko pa cenim Javšnikovo misel, ker to pomeni, da so na to pomislili oni, žirija. Ker se da iz tega razbrati, da so v tem filmu prepoznali rez, neko radikalnost, neki pogum, jebiga.

Že ko smo začeli snemati Archeo, sem sodelavcem povedal, naj ne bodo razočarani, ker vem, da bo ta film popolnoma razdelil občinstvo: na totalne fene in totalne kritike. Pri Archeu imaš samo dve možnosti: ali popolnoma odklopiš razum in se prepustiš in te bo film zapeljal nekam, kjer še nisi bil. Če pa ti to ne uspe, boš celo uro in pol razmišljal, kaj je zdaj to, in v najboljšem primeru boš videl »samo neke slike«...

Ki so lepe.

Ki so lepe slike, seveda, ampak »kaj je pa zdaj ta Cvitkovič hotel?«

A tako je. To je zame sploh edini pravi film, ki sem ga kdaj videl v življenju. To je filmski jezik. Vse drugo ni filmski jezik. Je snemanje literature, proze.

Zakaj bi bilo kaj narobe s tem, da je film snemanje proze, zakaj bi edini pravi film moral biti samo poezija, kot ste rekli Nini Zagoričnik za Val 202?

Ne pravim, da je kaj narobe. Archeo je pač tak, kakršen je. Moj naslednji film bo prav tako snemanje proze, bo čista zajebancija, komedija, z duhovitimi dialogi...

Ko pa delam takšno stvar, grem do konca v tem, kar delam. In to je zame totalni film, vseobsegajoč film, ki deluje na vseh ravneh, ne samo na vizualni. Je pa res, da je večino ljudi strah, da bi se spustili v neznano. Večina ljudi gre v kino po varnost, po prijetnost, po udobje, po smeh... Tudi po intelektualiziranje, analiziranje. Takšni ljudje tega filma nikoli ne bodo začutili. Konec koncev se mi je podobno zgodilo s Kruhom in mlekom. Na začetku so ga vsi pljuvali, zdaj pa so ga prav po glasovanju kritikov in publicistov izbrali za najboljši slovenski film zadnjih dvajsetih let.

Po projekciji v Portorožu so Archeo nekateri primerjali z Malickovim filmom Drevo življenja?

Nisem ga videl. Sem pa videl trailer, in glede na trailer ne bi šel gledat tega filma.

Zakaj ne?

Trailer me ni povlekel. Zaznam energijo iz kadrov in tam je nisem zaznal. Govorim seveda o tisti energiji, ki meni ustreza.

Koliko ljudi, mislite, bo lahko zaznalo energijo v vašem filmu?

Meni podobni ljudje pač, na kateremkoli koncu sveta in Slovenije.

Kaj pa če boste spoznali, da je takih ljudi zelo zelo malo? Bo to bolelo?

To ni mogoče, ker jih je bilo kar nekaj, ki jih je ta film že presunil. Prav tukaj v studiu (pokaže navzgor proti stopnicam) sem zadnjič imel človeka, ki je pogledal film in doživel Stendhalov sindrom. Ko je prišel dol na drink, mi je hotel nekaj povedati, pa kar nekaj časa ni mogel. Človek se je tresel. Kasneje mi je povedal, da je to doživel prvič po dvajsetih letih. Prvič se mu je zgodilo, ko je v živo videl sliko Van Gogha Hiša v Arlesu. To je Igor Prinčič, eden od naših koproducentov. In vem, da je takih ljudi na tem svetu kar nekaj.

Dobro vem, da ne moreš narediti filma, ki bo všeč vsem. Filmov je ogromno, vsak si lahko vzame svojega in ga gre gledat.

Po kakšnem ključu ste izbirali lokacije za snemanje?

Večino smo posneli na italijanski strani. Ni bilo ključa. Vozili smo se naokrog z avtom in iskali kraje, kjer smo začutili neki poseben naboj.

V javnost ste dali informacijo, da ste film delali tudi ob pomoči hipnoze. Kako naj bi to potekalo na snemanju in kdo vam je pomagal pri tem?

Nekaj časa sem hodil k hipnoterapevtu dr. Marjanu Pajntarju, on je bil prvi v Sloveniji, ki se je ukvarjal z nebolečim porodom ob pomoči hipnoze... K njemu sem hodil, ker me je zanimalo, kako doseči stanje popolne sproščenosti za ustvarjanje. To stanje sicer lahko doživiš, kadar si napol v snu ali če si v redu zadet, pijan. In tega sem se hotel naučiti trezen.

In ste se naučili veščine, kako se sami lahko spravite v tako stanje?

Ja, naučil sem se tudi, da tega ne moreš vedno narediti sam. Da imaš obdobja, ko se lahko sprostiš, in so obdobja, ko tega ne moreš. In tudi v tem filmu so nekateri prizori iz teh seans.

Ste »to stanje« oziroma »veščino« prenesli na igralce – in kako?

Že pred snemanjem smo z igralci imeli posebne vaje z Natašo Burger, s katerimi smo začeli že na snemanju V leru. Temeljijo na popolnem sproščanju, na popolnem odprtju – kar je zelo podobno tehniki hipnoze.

S temi vajami tako razosebiš igralce, razosebiš v dobrem smislu besede, da so samo tam, samo v tistem trenutku, poslušajo svoje telo, šume, vdihe, izdihe... in to je izkušnja, ki jo ima igralec v sebi, ki je ne igra.

In mislite, da se prenese tudi na platno?

Absolutno.

V Odgrobadogroba nanizate kup arhetipskih podob – križanje gluhonemega dekleta, obešenec, potapljač v sodu, v Archeu jih ogolite na najbolj primarne, voda, zrak, kamen, zemlja... »Nazaj k naravi?«

V tem filmu sem želel, da je planet, torej narava, eden od igralcev. Zato sem se tudi odločil za snemalca Jureta Černeca. V kratkem filmu Sonje Prosenc, ki ga je snemal Černec, sem videl prizor, ki me je presunil. Je prazen prizor, samo cesta, trava, travnik, ampak tako močan. In ne veš točno, zakaj. Skozi ta prazen kader sem začutil cel planet. In takrat sem dojel, da lahko nekdo z enako postavljeno kamero posname prazen kader, ki je samo prazen kader lepe narave, lahko pa je to kader, ki brni, ki ti da vedeti, da je to kos površine nekega planeta, organizma... In Černec je to v Archeu naredil.

Archeo – arheologija. Rekli ste, da gre v tem filmu za arheologijo podzavesti. Zanimivo, za nekoga, ki je najprej hotel študirati fiziko?

In je potem končal v filmu. (nasmešek)

In si vso filmsko pot napisal kar sam, s prvim monologom v filmu V leru, ki ga je tudi povedal sam: »To je vse naravno, to je vse naravno in ozonske luknje in tele radioaktivnosti in krčenje deževnega pragozda in te polivinili in atomske vojne, to je vse naravno...«

(se smeje) Prav pred kratkim sem se spomnil na ta monolog in ugotovil, da še vedno drži, da je še vedno aktualen, pa čeprav se mi je takrat zdel malček naiven.

Kako so že zapisali kritiki: da je s filmom »V leru slovenski film prvič sproščeno spregovoril«?

Nisem gledal veliko slovenskih filmov, da bi lahko primerjal. Mi smo šli v to sproščeno, nismo se obremenjevali, kako bo to zvenelo, kako bo to izrečeno...

In potem tolminski Jean-Paul Belmondo dobi nagrado Yvesa Montanda za najboljšo moško vlogo. Več nagrad. Sploh v Rusiji so vas prav posebej opazili in nagrajevali kot igralca.

Takrat so bila to kar presenečenja. Ampak tako se je zgodilo. Tako se je pač zgodilo.

Nikoli prej niste imeli želje, da bi igrali?

Nikoli.

Da bi pisali pa?

To pa, pisal sem. Zbirka poezije Lačna žival je nastajala zadnjih 25 let, vsako leto kakšna pesem, dve, tri … Tista knjigica sem jaz.

Mimogrede, že kar preveč simbolično je – da v trenutku, ko se v Portorožu vrti vaš film, vi prisostvujete porodu svoje hčerke...

Ja. Res se zdi malo... Saj ne vem. Da ne bo preveč patetično... Ampak... Jaz sem vedel, da bo tako. Napovedal sem ji vse. Rok je imela danes, torej 4. oktobra, ampak takrat sem ji rekel, boš videla, Irena, rodila boš na svoj rojstni dan, 1. oktobra, in to med projekcijo filma v Portorožu. In točno tako je bilo. Rojevala je med projekcijo. Čista resnica. (se smeje) In resnica je tudi, da je Miha [Černec] rekel, da upa, da se to ne bo zgodilo, ker se bom gotovo noro važil s svojo »jasnovidnostjo« … in evo, res se važim.

Žganje, ženske in namizni nogomet, osnovne koordinate vašega bivanja?

Kdaj sem to rekel? Ampak saj je res. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Kje tukaj je šah?

Šahirati me je naučil stric Mile, ki je bil nekaj časa moj neke vrste nadomestni oče, za kar sem mu še danes neskončno hvaležen. Potem sem še kot mulc začel zahajati v gostilne in igrati gostilniški šah... in mi je bilo všeč, še zdaj mi je.

Kako ste potem prišli do Totalnega gambita, filma o pozabljenem slovenskem šahovskem geniju Albinu Planincu?

Včasih se mi je zgodilo, da sem kdaj preigraval kakšno staro partijo šaha katerega od teh mojstrov in da me je zadela njihova genialnost. To se mi je zgodilo pri Mihailu Talju, pri Paulu Keresu, tudi pri Bobbyju Fisherju. A prav ekstremno se mi je zgodilo pri Albinu Planincu. On je odigral nekaj tako neverjetnih partij, da...

In vedno je stavil na »mat«?

Ja, vedno je šel na vse ali nič. Ni se preveč ukvarjal z obrambo, s strategijo.

Ste se prepoznali?

Nič se nisem prepoznal, samo odigral sem njegovo partijo in me je zadelo do konca. To je tako močno, da se zjočeš od lepote... Ker ne moreš verjeti, da nekdo lahko naredi nekaj tako genialnega. Dejansko je ta človek eden največjih genijev, ki so kdaj živeli na tem prostoru. Zato smo šli delat film o njem. Mitja [Čander], Irena [Kovačević], Miha [Černec] in jaz. Zdelo se nam je prav, da mu naredimo en spomenik, jebiga. In zanimivo, da je bil film na Televiziji Slovenija zelo dobro gledan. Imel je sto tisoč gledalcev. To se mi je zdelo fantastično, da so ga tudi kakšni mulci na novo odkrili.

Z Mikijem Burgerjem svoja prvenca posnameta brez barv, V leru ter Kruh in mleko; zdaj oba posnameta filma brez besed. Circus Fantasticus in Archeo.

Saj to ni nobena novost v filmu...

Ni, ampak če pomislimo še na Šterkov Ekspres, ekspres, je naključje, da se kar trije režiserji generacije odpovedo besedam?

To je čisti common spirit. Z Mikijem sva o tem že prej veliko govorila. Jaz sem pred Archeom naredil tri kratke filme brez besed – Srce je kos mesa, Vem, To je zemlja, brat moj – in tudi zadnja tretjina filma Odgrobadogroba je brez besed...

To je dolg proces. Ni tako, da bi se kar naenkrat spomnil, zdaj bi pa malo eksperimentiral... Nihče od tistih, s katerimi sem govoril v Portorožu, ni niti izpostavljal tega, da gre za film brez besed. To sploh ni bilo izhodišče. V tem filmu ni niti glasbe, razen v odjavni špici, pa tega prav tako ni nihče opazil...

No, določen prizor zelo zaznamuje mistična, arabska glasba. Kaj je to?

To so derviši med transom, ki imajo poseben sistem prehajanja v stanje transa...

To ni film, to je molitev, ste rekli po projekciji. Ste namerno vtaknili v film različne drobce svetovnih religij? Imate derviše, imate »om«...

Kje je om? Prvič slišim. Na vajah smo delali komunikacijo med dvema človekoma. Igralca ležita tako, da se dotikata z glavama, komunicirata samo prek svojega dihanja in potem spustita iz sebe glas, človeški glas, ki izhaja iz najbolj sproščenega stanja. Glasova se lovita, se združita in pride do sozvočja... To ni om.

Podobno kot pokrajino raziskujete tudi obraze igralcev, Medea Novak, Niko Novak in nenavadni obraz dečka (Tommaso Finzi). Kaj vse vam govori človeški obraz?

Človeški obraz govori vse. Dvema človekoma sploh ne bi bilo treba govoriti med sabo, da bi se imela v redu. Govora si človek ni izmislil za ljubezenske zadeve, govor si je izmislil, da je lažje organiziral skupinske zadeve, kot so vojne, države, cerkve in podobno. In pa seveda za nakladanje … da se nono lahko pred vnuki važi, kakšen neznanski frik je bil, ko je bil mlad … Pa tudi za laganje. Če ne bi znali govoriti, ne bi mogli lagati. Sem pa za ta film nabral takšne kul poškodovane ljudi, ne mislim samo na igralce, skoraj na celo ekipo. (nasmešek) Film je žival. In ta žival deluje samo, če vsi njeni deli dobro funkcionirajo. Če se vsi čutijo del te živali. Zato sem takšne ljudi dal na kup – in ti ljudje so presegli vsa moja pričakovanja. In tudi samo snemanje je bilo – jebemti, da je bilo res – kot neverjetna nezemeljska izkušnja.

Koliko časa ste snemali?

Ne vem točno, kakih 30 snemalnih dni najbrž.

Ob prizoru, v katerem deček namerno pohodi hrošča, se zavedamo lastne dvoličnosti. Ko nam postane hudo zaradi zmečkanega hrošča, hkrati pa vsak dan z zaslonov spremljamo smrti ljudi...

Seveda. Vsak od nas vsak dan v usta nese kakšno lepo žival ali rastlinico, ki so jo ubili prav njemu na ljubo.

Ženska, ki zagrize v ubitega zajca... Nobenih težav s snemanjem tega prizora?

Po tisti sceni je bilo pa kar hudo, ja. Jo je zlomilo, Medeo. Čeprav smo ji dali noter surovo meso, ki ni bilo od zajca, ampak vseeno...

V ljubljanskih kinematografih se zdaj vrti film Metoda Pevca Lahko noč, gospodična, v katerem ste eden od vogalov ljubezenskega trikotnika. Precej pogumno, da ste po tolikem času stopili v film kot ljubimec.

Tako se je zgodilo. Povabil me je, malo sem mencal, Metod je vztrajal, zaupal sem mu in sem sprejel. Že dolgo nisem bil na filmu in sem si rekel, zakaj ne? Še en izziv.

Ste imeli tremo? Vsaj v prvem prizoru?

Zgodilo se mi je podobno kot na snemanju V leru. Ko smo takrat snemali prvi prizor, sem mislil, da bom kolapsiral od nesamozavesti. In potem nikoli več v filmu. Pri Lahko noč, gospodična je bilo isto. Najprej sploh nisem mogel, bil sem kompletno out, sem mislil, da ne bo šlo. Samo prvi prizor. Potem je steklo.

Krhka, skoraj eterična Polona Juh in vi: zelo eksplozivna kombinacija. In, mimogrede, eden najlepših erotičnih prizorov v slovenskem filmu...

Ja, mislim, da je to inteligenten, lep film. Tudi s Polono sva se ujela. Zame je ona prav odkritje, kot oseba in kot igralka. Zanimiva, izjemno inteligentna, globoka oseba. Pa tudi... nekako normalno odbita je. Hočem reči, videti je čisto normalna, v sebi ima pa prikrito, simpatično odbitost...

***

Kako to, da ima kralj majic, King of T-shirts, kot vas je oklical Marco M ü ller, direktor beneškega festivala, danes na sebi belo majico?

(jo nonšalantno raztegne, kot bi jo videl prvič) Barva nedolžnosti. Ne vem, kdaj sem imel nazadnje na sebi belo majico. Morda v osnovni, res ne vem.

Prizor, ko prejemate beneškega leva prihodnosti v majici s srpom in kladivom... Težko je verjeti, da je takrat niste dali nase namerno, kot statement.

Nisem. Za prireditev sem imel pripravljeno lepo obleko. Malo predolgo sem se zadržal v kadi, in ko so mi začeli razbijati po vratih, da je nujno, da moram takoj v dvorano, sem pač vzel majico in hlače, ki sem jih imel prej na sebi. In nisem imel pojma, da bo tista majica imela... no, tak odmev. (se posmehne) In zaradi tega sem v Sloveniji postal simbol nečesa, kaj vem, partizanskega... Ko je bila na oblasti desna vlada, štiri leta nisem nič delal, ker so bili očitno prepričani, da sem zagrizen levičar in s tem njihov sovražnik. Neverjetno. Sem pa potem res postal, sovražnik take zabitosti namreč.

Če bi dobili nagrado za Srce je kos mesa, ki je bil kasneje prav tako premierno prikazan v Benetkah, bi bila situacija drugačna. Takrat ste imeli na sebi oranžno majico z likom Device Marije.

(se smeje) Točno. Ampak to majico z Marijo sem imel na sebi tudi v faveli v Sao Paulu, ko me je obstopila banda mulcev, ki so me hoteli ustreliti, ker so mislili, da sem policaj.

Kaj ste delali v faveli?

Zanimalo me je. S filmom sem bil na festivalu v Sao Paulu in že v hotelu sem spraševal, ali bi me kdo peljal tja; jasno, da so vsi mislili, da sem nor. Na ulici sem našel prostitutko, ki mi je sicer povedala, da se je rodila v faveli, a da me ne bi peljala tja. Rekel sem ji, da ji plačam, na uro. In sva šla. Iz centra sva potovala dve uri in pol, z vlakom, z busom in še peš. Ogromno mesto, pač.

Ko sva nekaj časa postopala med barakami, nas je obstopila banda mulcev, starih dvanajst, trinajst let... Najmlajši mi je s strani nameril pištolo v ledvica. Ona je začela kričati in jokati, jaz nisem nič razumel, vse se je dogajalo kot v sanjah. Videl sem, da je padla na kolena, jokala, začela govoriti neka imena, hotela jim je povedati, da je ona iz te favele in da jaz nisem policist... Pri enem imenu se je njihov voditelj zdrznil; končno so poštekali, da se je ona res rodila tam in da so v faveli tudi njeni strici, kar pomeni, da tja ne bi nikoli pripeljala policaja. Potem je šef genga, ki je imel kakih štirinajst let, ukazal mulcu, ki je meril vame, da spusti pištolo. Ta mali, imel je kakih enajst let, je začel jokati in ga prositi, ali me lahko ustreli... Očitno bi s tem umorom postal polnopraven del genga, ne vem. Kakorkoli, šef genga je vztrajal, da me pusti. No, takrat sem imel na majici to Marijo. Morda je bila kriva tudi Marija, da je ti fantje niso ravno hoteli preluknjati, a bolj sumim, da je bilo eno od imen, ki jih je žebrala mlada prostitutka. Z njo sva takoj odšla od tam, na poti nazaj nisva nič govorila. Tresla se je od šoka.

Dajte no, vi pa ne?

Nisem se niti tresel, samo... odmaknil sem se. Nobenih emocij nisem čutil. Nič. Ko sva prišla v lobi hotela, sva si naročila steklenico viskija in jo začela kar stoje prazniti. Takrat sem se pa res začel tresti. Takrat je tudi pristopil Mika Kaurismäki. Kaj se dogaja, se je zarežal, najbrž je videl, da sva v šoku. Naj ti ona pove, sem rekel. Mika zna portugalsko, ker je živel tam. Ko mu ona razloži celo zgodbo, se obrne k meni in me vpraša: Sta bila res v faveli pri Ozascu? Ja, pravim. In on: Ja zakaj si pa nisi kupil pištole in se ustrelil kar tukaj v hotelu? Finski humor pač.

Zdi se, kot da je vaše življenje v nasprotju z dolgimi kadri vaših filmov – bolj Eisensteinova montaža atrakcij.

Tako pač je. Največ energije gre v samodestrukcijo. (se smeje)

Miha Černec [producent Staregare], ki zadnje čase precej zdravo živi, mi je zadnjič rekel: veš, kadar se pazim in živim tako, kot je treba, postanem kar malo preveč srečen. In to me malo zmede. In sem si rekel, točno to. Ko postaneš preveč srečen, je nekaj časa lepo, potem pa ne veš, kaj bi s tem... In greš spet v znano smer. Tudi Irena mi je pred časom rekla: Jan, a si kdaj pomislil na to, da bi lahko nekaj časa tudi zdravo živel? Zakaj pa? sem se začudil. Ja, ne vem, je rekla, mogoče zato, da boš lahko rekel, da si v življenju pa res že čisto vse probal. (se zareži)

Gre samodestrukcija skupaj z iskanjem Boga?

Jaz res ne vem. Spontano se dogaja, spontano. Nekateri tega gotovo ne rabijo. Večina najbrž tega ne rabi.

Zdaj imate pavzo?

Ravno o tem razmišljam. O pavzi. Da se malo neham ugonabljati, ker sem se nekaj časa res. Nagnjen sem k temu, od nekdaj, ne vem, zakaj je tako, ampak tako pač je. In zmeraj so me reševale ženske, od moje mame naprej...

Zato me ni lahko ubiti. / Umrl bom takrat, ko boš hotela ti. Pesem iz zbirke Lačna žival, posvečena mami, edina, natisnjena na črnem papirju.

(obmolkne) To je naredil oblikovalec, ja. Ko sem prišel v bolnišnico k mami, preden je umrla, je imela knjigo odprto prav na tej strani.

Kako ste že rekli, da vas to doživetje... »Boga ni niti poboljšalo niti poslabšalo, samo moj intimni konflikt je čedalje večji.«

Od takrat naprej sem morda šel še bolj radikalno v eno skrajnost in v drugo; očitno je treba v skrajnosti, da razviješ mehkobo v pogledu na stvari. Nimam pojma. Tudi Abraham Maslow, ki se je ukvarjal z izkušnjo božjega, peak experience, je vedel, da ima to doživetje tudi stranske učinke. Ko to enkrat doživiš, hočeš ponoviti to izkušnjo. Skozi življenje se hočeš vedno bolj približati temu stanju. V glavnem zdaj najbolj blaženo stanje doživim, ko gledam svoja otroka, preden zaspita.