Janez Lombergar: Na radiu sem kot otrok poslušal, da nekje obstaja televizija

Rojen sem bil 22. avgusta 1954 v Mariboru. Po končani gimnaziji sem se vpisal na Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Vpisal sem znanstveno smer študija, pri kateri smo namesto pedagoške smeri obveznega B-predmeta dobili v enakem številu ur dodatne strokovne predmete s področja zgodovine ter kulturne zgodovine in dve stopnji nemščine in latinščine. Leta 1979 sem diplomiral pri prof. dr. Lucu Menašeju na katedri za občo evropsko umetnost s primerjalno študijo motivnega sveta zahodnoevropskega simbolizma in dekadence v likovni umetnosti, književnosti, gledališču in glasbi. Istega leta sem za raziskovalno nalogo o zahodnoevropski ikonografiji findesieclovskega časa prejel tudi univerzitetno Prešernovo nagrado. Ukvarjal sem se z za tisto obdobje tako zelo značilnim motivom demonične usodne ženske, femme fatale. Na osnovi uspeha tedanjega dela na univerzi sem vpisal tretjo stopnjo študija, po katerem naj bi na pobudo svojega mentorja ostal na fakulteti v znanstvenoraziskovalnem in pedagoškem delu. (Iz življenjepisa Janeza Lombergarja)

Janez Lombergar je zdaj znan predvsem kot veliki mojster televizije. Takšno je pač življenje.

Sva v vaši knjižnici, ki se mi zdi ena najbolj fascinantnih zasebnih zbirk. Knjige do stropa, na vseh štirih straneh neba. Toda Janez Lombergar je v javnosti znan predvsem kot človek televizije. Kako gredo te stvari vkup: televizija in strast do knjige?

Saj v meni ni nobene meje med biti ljubitelj knjige ali biti ljubitelj televizije. Knjige. Sem seveda otrok, ki je zrasel le s knjigo; spominjam se, da sem nekoč na radiu poslušal, ko so pripovedovali, da nekje obstaja televizija, ki je bila tedaj meni nekaj neznanega. Imel sem pa že v tistem času izjemno močno vizualno, nasploh čutno predstavo in skrajno čutno sem tudi dojemal svet okrog sebe. Stanovali smo v stari vili na robu mariborskega mestnega jedra, v našem pritličju je bila nekdanja predvojna družin ska jedilnica, pred hišo pa je bil drevored lip, ki je dajal sobi senco. V tisti sobi je bila velika miza, pod to mizo pa preproga, ki jo še danes hranim kot enega najpomembnejših spominov na svoje otroštvo. Pod to mizo je bilo še bolj temačno; in vsak dopoldan sem zlezel pod mizo, preprogo sem zavihal, tako da je na koncu zavihka nastala popolna tema, taka brez konca. Tam spodaj sem ležal in na tistem gosto črnem ekranu gledal svoje »filme«. Vso svojo fantazijo in vse v knjigah prebrane zgodbe, vse svoje občutke sem sprojiciral v tisto temo.

Ko berem knjige, se mi še danes dogaja, da vidim filme. Dobra knjiga mora v človeku zbujati izjemno močne predstave, barve, svetlobe, slike. Sem velik častilec pisane in govorjene besede. In besede lahko celo vonjaš, okušaš, otipaš, slišiš, kako zvenijo. Če so seveda napisane ali izgovorjene tako, da iz sebe vse to dahneš vanje. Če vanje položiš svoj odnos do tistega, kar besede pomenijo in sporočajo. In potem se tako čutno dotaknejo tudi bralca ali poslušalca. Od vseh je to odvisno! Potem besede prebujajo nekje iz naših globin lasten čutni spomin. Ne nazadnje me je ta ljubezen do besed, njihovega občutenja in čutne upodobitve, ki spremlja branje knjige, pripeljala tudi v študij umetnostne zgodovine, čeprav sem po duši bolj kulturni zgodovinar kot umetnostni zgodovinar.

Tako doživljate leposlovje, ki je na policah tam v drugi sobi, tu, kjer se pogovarjava, so pa knjige o kulturni in umetnostni zgodovini, zgodovini in druga humanistika. Kako doživljate te strokovne knjige?

Ko v nenehni želji po novih vedenjih iz različnih knjig piješ vase in kopičiš v sebi nova znanja, se v tebi izoblikuje odnos do vsega tega. Po nekem čarobnem ključu se vse te prebrane vsebine in vsi osvojeni podatki začnejo povezovati med seboj v logične krivulje, in kar je še bolj vznemirljivo, rojevajo se fantastične asociacije. In vse začne rasti v čisto nove razsežnosti. V človeku začnejo nastajati nove zgodbe. Več sto scenarijev za televizijske oddaje o kulturni in umetnostni zgodovini sem napisal v treh desetletjih dela na televiziji in prav dobra zgodba, s katero pripoveduješ in sporočaš, je temelj vsakega scenarija. Seveda jo je pa treba povedati na televizijski način.

Imate radi zgodbe?

Ja, obožujem jih! Rad jih pripovedujem in še veliko raje jih poslušam. Hvaležen sem življenju, da imam možnost spoznavati ljudi, zelo učene in čisto preproste izkušene in modre ljudi, ki znajo pripovedovati, ki imajo dar vse povedati v zgodbah. Tudi zato imam tako zelo rad televizijo, saj dobra televizija pripoveduje zgodbe, pa ne le v obliki igranih ali dokumentarnih oddaj, prav povsod, tudi v informativnem programu. Dobra televizija so – zgodbe v slikah. Na to, žal, vse prevečkrat pozabljamo in smo, ko s sliko le pokrivamo besedila, dostikrat le »poslikan« radio.

Slika mora pripovedovati sama, biti zgo vorna, tudi če bi ugasnili zvok.

V tem vašem svetem prostoru, tako rekoč templju knjige, ki spominja na renesančne 'studiole', vidimo ob drugih predmetih tudi slikarske palete. Kaj ima slikarstvo skupnega s knjigo, televizijo, navsezadnje celo z internetom?

Pravzaprav imajo predmeti v mojem življenju neko drugo vlogo, ki bi jo bolj poudaril. Vsi predmeti, s katerimi sem obdan, vsi ti, kot jim pravim, »okruški časa«, so neke vrste posredniki, mediji, ki me navdihujejo in mi dajejo posebno moč, da se v sebi pogovarjam s tistimi, ki so jih nekdaj držali v rokah, da v njih začutim njihov čas. Seveda, to se razume, gre ves čas le za pogovor s samim seboj.

In prav vsak predmet ima svojo zgodbo. Tu na steni so res tudi palete Jakopiča, Gasparija, Kobilce, Kosa, vsaka govori svojo zgodbo.

Če že omenjava ta velika imena, imava verjetno v mislih nekaj žlahtnega. Kako pa je s televizijo, ki se zdi nekaj fluidnega, pardon, profanega?

Na televizijo sem pred več kot tridesetimi leti prišel po naključju, a verjamem, da mi je bilo to usojeno. Bil sem na fakulteti, namenjen za asistenta, pa so me nekega dne poklicali na televizijo, ker so potrebovali strokovnega sodelavca pri eni umetnostnih oddaj. Začarala me je, televizija, in sem ostal – zaradi vsega tistega, kar je njeno žlahtno bistvo; gotovo me ni osvojila s pripisovano ji profanostjo. Mimogrede, kar zadeva televizijo, nikoli ne bom razumel, da mnogi veliki televizijski ustvarjalci niso nikoli dobili velike Prešernove nagrade za življenjsko delo.

Recimo?

Na primer veliki režiserji televizijskih dram, Mirč Kragelj, Janez Drozg in drugi. Tudi avtorji naših neštetih odličnih dokumentarcev in ne nazadnje avtorji značilno televizijskih zvrsti oddaj, v katerih se prepletajo različni žanri. In to iz enega samega razloga: ker razni odbori za podeljevanje teh nagrad televizije nikoli niso razumeli kot nekaj, kar sodi v okvir umetniške ustvarjalnosti.

Kako si pojasnjujete, da televizija po mnenju mnogih ne spada v območje tistega, kar imamo za žlahtno?

Če televizijo pojmuješ zgolj kot medij za dnevno informiranje ali zgolj kot medij za razvedrilo, je morda res tako, ampak še to je vprašljivo – tudi razvedrilnost je lahko na nacionalni televiziji le metoda za uspešno posredovanje tehtnih vsebin. Televizija, kakor koli obrneš, ni samo posrednik kulturnih dogodkov ali pa ne bi smela biti samo to. Televizija mora biti tudi ustvarjalka kulture same, umetnosti kot take. Pa tudi kot posrednik kulturnih dogodkov opravlja pomembno vlogo, saj ima izjemno velik avditorij. En sam odstotek gledalcev obsega publiko kar petnajstih polnih velikih dvoran Cankarjevega doma hkrati! Televizija ima tu izjemno vlogo – ne samo obveščanja, temveč tudi osveščanja. In iz tega izhaja njena velika odgovornost za vse, kar ustvarja in predvaja. Včasih se premalo zavedamo socialnih in individualnih učinkov vsake predvajane slike in izrečene besede. Televizija, jasno, mora biti ogledalo ljudem in času, v katerem živimo. Pa nikakor ne ukrivljeno ogledalo, ki pači sliko! Obenem pa mora biti svetilnik, ki kaže pot naprej. Je medij, ki ob svojih stvaritvah tudi posreduje vse tisto, kar ustvarjajo veliki duhovi na različnih področjih. In spodbuja ustvarjanje.

No, televizija bi morala biti po svoji logiki nekaj najbolj transparentnega, organiziranega. Državni organi se ukvarjajo z njo. Parlament. Čemu potemtakem na Slovenskem popolna zmeda? In če smo že tu, se je verjetno treba vprašati, kaj je nacionalna televizija. Kaj je nacionalno in kaj je televizija?

Jaz seveda že ves čas govorim o vlogi in pomenu, o poslanstvu javne televizije z nacionalnim programom, ne o televiziji kot mediju nasploh. In ta televizija ima zelo jasno vlogo. Ne glede na to, kaj je zapisano v takih ali drugačnih zakonih in statutih, je bistvo jasno: nacionalna RTV je v svojem bistvu kot Narodna in univerzitetna knjižnica, kot nacionalna Drama ali Opera, Narodni muzej ali pa Narodna galerija ... Temeljna pravica vsakega Slovenca je seveda na televiziji dobiti tisto, kar si – če in ko potrebuje ali želi – lahko izbere. To pomeni, ob obveščanju, predvsem izobraževanje in kulturo ter umetnost. Ne kaže pozabiti, da je prav nacionalna televizija tudi naša daleč največja gledališka ali koncertna dvorana, največja galerija ali kinematograf in še marsikaj. In prav v vsak, še tako odročen dom lahko seže.

Če smo prav razumeli, govorite o nekem »svetu modrecev«, ki naj bi odločal o televiziji, o njenih visokih standardih in njeni t. i. nacionalni biti. To malce spominja na Platonovo Državo. Platon je predlagal filozofe, ki naj bi usmerjali vse družbene zadeve.

Ne, ne, televizija nikakor ne more in ne sme biti kak »svet modrecev«, ki sami (samozadovoljno) mislijo in delajo program za vse druge! Gre za nekaj čisto drugega: na televiziji morajo biti ljudje, ki so verodostojni in odprti za vse široke spektre nazorov, prepričanj ter estetskih pogledov in ki so sposobni zaznati in pritegniti k sodelovanju res prave ustvarjalce in resnične modrece. Ne gre za samozadosten »stolp modrecev«, temveč za ustvarjalni otok, ki odpira možnosti najširšemu slovenskemu miselnemu in ustvarjalnemu prostoru. Na televiziji bi morale biti le skupine vrhunskih urednikov za posamezna področja, ki so na temelju svojega znanja in vedenja, ki iz tega izhaja, sposobni izostreno in odgovorno presojati o tem, kaj je pomembno in zakaj, kaj je smiselno in tehtno ter kaj nosi v sebi ustvarjalno moč, potem pa prisluhniti idejam in zamislim ter pritegniti ustvarjalce iz celotnega slovenskega kulturnega in mnenjskega prostora. Ob njih pa seveda na televiziji mora obstajati tudi jedro izobraženih strokovnjakov in izkušenih mojstrov z najrazličnejših področij, da se zamisli udejanjajo v oddaje. Nacionalna televizija mora imeti kot temeljni postulat verodostojnost in kakovost. Kakovosti pa se ne da predpisati ne z zakonom ne z dekreti. Je pa potrebno vzpostaviti take profesionalne standarde delovanja, ki kakovost ustvarjenih oddaj omogočajo in v okviru katerih se mestoma lahko rojevajo tudi ustvarjalni presežki.

Naj vprašamo malce drugače. Je v šent florjanskem okolju neke nedefinirane de mokracije, tudi moralnega zdrsa, nerazpoznavnosti inštitucij itd. sploh možno zorganizirati nekaj tako čvrstega in organiziranega, kot naj bi bila nacionalna televizija?

Če bi v to ne verjel, bi po tolikih letih ne bil več na televiziji. Je pa to smer, pot, po kateri želimo hoditi. Če je televizija kdaj prej v marsikaterem pogledu izgubila svojo smer, če je v marsičem res skrenila s svoje poti, sem prepričan, da gremo znova v pravo smer. Kar pa zadeva moralne vrednote, je treba poudariti izjemno odgovornost televizije pred tako širokim avditorijem. Vzorci, ki jih televizija vzpostavlja, so zelo učinkoviti – in če niso pravi, so prav tako učinkoviti. Ko govorim o vrednotah, imam v mislih tudi kulturo pogovora, kulturo sporočanja, kulturo razumevanja in medsebojnega ra zumevanja, kulturo strpnosti do vsakršne drugačnosti in njenega sprejemanja.

In ne nazadnje: ob vsem izjemnem pomenu scenografij, grafik in drugih likovnih prvin tega vizualnega medija ostaja nesporno dejstvo, da je televizija še vedno predvsem – človek, tisti, ki nas nagovarja s televizijskega ekrana, ko vstopi v našo dnevno sobo.

Beremo, da je v zadnjih letih vaši televiziji upadala gledanost. Zakaj je po vašem mnenju prišlo do tega?

Vzrokov je veliko in s tem pojavom se spopadajo vse evropske javne televizije. Še vedno pa se pri nas precej mešajo pojmi. Recimo gledanost. Kaj pomeni gledanost? Pomeni, da je oddaja dosegla svojo pričakovano ciljno publiko – pa naj bo manjša ali velika. Če te gledalec ne gleda, najbrž nisi imel pravega pristopa do njega. Mešajo se stvari celo tako, da se težnjo po večji gledanosti povezuje kar z nujnim vsestranskim poplitvenjem oddaj. Veliko teže, bolj zahtevno je narediti oddajo, ki je zelo kakovostna in zelo gledljiva oz. posledično gledana hkrati, to zahteva zelo veliko znanja. Najlažje je narediti nekaj poplitvenega, nekaj, kar učinkuje »na prvo žogo«. In vse prepogosto je opravičevanje takega poplitvenja oddaj s težnjo po večji gledanosti le izgovor za lastno neznanje! Seveda je to tudi skrajno neodgovorno, saj gre za podcenjevanje, za nespoštovanje gledalcev, dobesedno za žaljenje vseh tistih, ki jim je program namenjen. S tega stališča pa ni skrajno poplitvenje nič manj usodno kot vsak hermetizem, ko so oddaje namenjene le same sebi in samozadovoljevanju njihovih ustvarjalcev. Gre na eni strani za komuniciranje z gledalcem ali pa, na drugi strani, za odsotnost vsakr šne komunikacije. Televizija ne more imeti v svojem programu nečesa, kar je samo sebi namen. Nobena oddaja nima pravice, da živi v nekem terminu, na primer v osrednjem programskem času, samo zaradi tega, ker se, recimo, ukvarja s kulturo, le zato, ker je pač kultura pomembna.

Oddaje je iz spoštovanja do gledalcev treba pripravljati tako, da uspešno nagovorijo publiko, ki jo v določenem terminu predvajanja imajo. Pa naj so posvečene kateri koli temi in vsebini. Spoštovanje gledalcev, razdeljenih v manjše interesne skupine ali združenih v širok avditorij, upoštevanje njegovih različnih percepcijskih značilnosti pomeni, da boš ubral do njih tako pot, da te bodo gledali. Če te ne bodo gledali, svoje naloge nisi opravil in oddaja ni dosegla cilja. In ob vsem nespornem pomenu specializiranih oddaj za ozke ciljne publike ni dovolj, če zadovoljiš le manjšino, ki jo neko področje že tako ali tako zanima; bolj pomembno je, da tiste, ki jih stvar (še) ne zanima, z načinom posredovanja vsebine, z načinom pripovedovanja toliko vznemiriš in pritegneš, da vzbudiš njihovo vedoželjnost in zanimanje ter na koncu bogato potešiš njihovo prebujeno radovednost.

Ali sploh potrebujemo nacionalno televizijo?

Seveda jo potrebujemo! Potrebujemo jo zato, ker je to naš daleč največji in najpomembnejši sistem za informiranje in izobraževanje ter, kar je še posebej pomembno, za kulturo v najširšem pomenu besede. Javno televizijo z nacionalnim programom potrebujemo zavoljo tega, ker je imeti jo naša skupna temeljna pravica. Pod pogojem seveda, da ta televizija opravlja prav tisto vlogo, ki jo po svojem poslanstvu mora opravljati. Le s tem se osmišlja! Vsak zdrs drugam, vsak zdrs v komercialnost in poplitvenost je zgrešena pot.

Zadnji referendum je pokazal, da je Slovenija izjemno politično razklana, tako rekoč nezdružljiva. Čemu potemtakem ne bi imeli dveh televizij – eno za ene, drugo za druge?

Ko sem leta 1992 nastopil svoje prvo desetletno obdobje vodenja nacionalne televizije, je del tedanje slovenske politike hotel imeti – dva vzporedna Dnevnika. Na prvem sporedu dnevnik ene opcije in na drugem sočasno dnevnik druge opcije. To je bilo nekaj, kar je danes težko razumeti. Sliši se kot slaba šala, a je bilo res!

Je televizija lahko nad dnevno politiko?

Televizija mora biti odprta za vse nadzore in vse opcije in mora biti nad dnevno politi ko, predvsem zunaj njenega neposrednega vpliva. Vedno se, v vseh okoljih, najdejo tudi posamezniki, ki skušajo stvari speljati v napačno smer. In če se to zgodi, je naloga urednikov take posameznike spomniti, da delajo na javni televiziji.

Kar pa zadeva referendum: če bi me vprašali, ali bi bilo za RTV bolje postati po novem zakonu »samostojna pravna oseba javnega prava posebnega kulturnega in nacionalnega pomena« ali po starem ostati javni zavod, bi tudi sam govoril o enih in drugih dobrih in ne najboljših plateh enega ali drugega sistema, o pomislekih itd. En ali drugi zakon sta pač le dva od zakonov. V bistvu noben zakon ne more urediti ali rešiti ničesar, če so ljudje, ki delajo na televiziji, premalo samostojni in kredibilni; še tako slab sistem lahko dobro deluje, če so ljudje pravi, pravi po svojem znanju, vedenju in etični drži, in še tako dober sistem ne more delovati, če ljudje niso taki. Pa vseeno mi je po referendumski zavrnitvi novega zakona žal zaradi tega, ker bi s prenosom lastništva objektov in zemljišč na RTV omogočil takojšen začetek gradnje novega multimedijskega središča, kjer bi nastajale sodobne informativne oddaje. Saj ga bomo vseeno postavili, a s časovnim zamikom, ki je potreben, da se vse pravno uredi. Nepotrditev novega zakona, ki je omogočal RTV nove programske storitve, bi lahko časovno zamaknila tudi uresničitev naše temeljne, najpomembnejše in najbolj razvojno naravnane programske novosti, nečesa, kar svet pozna, kar ima, pri nas pa tega doslej še ni bilo. Verjamem pa, da tega zamika vseeno ne bo in da bomo stvar z najširšim konsenzom o pomenu projekta rešili tudi z novelo obstoječega zakona. Gre za četrti ka nal, za poseben tematski program, ki bo do osme ure zvečer namenjen izobraževanju in šolski televiziji, po osmi uri pa v celoti kulturi, umetnosti in znanosti, vsebinam, ki so najbolj temeljnega pomena za javno nacionalno televizijo. Skoraj dve leti že tečejo intenzivne priprave, okrog projekta se je pod vodstvom izkušenih televizijcev zbrala široka skupina izjemno sposobnih in zavzetih novih mladih ustvarjalcev, sklenjeni so bili dogovori o sodelovanju z najvidnejšimi kulturnimi in znanstvenimi ustanovami – projekt bi moral steči jeseni prihodnje leto. Verjamem, da bo stekel! In oplemenitil bo podobo slovenske kulturne medijske krajine ter temeljito spremenil kakovost izobraževalnega sistema. Gre namreč za multimedijsko kulturno-izobraževalno platformo, v okviru katere bo mogoče vse oddaje spremljati tako med njihovim predvajanjem kot tudi po potrebi ali želji kadarkoli prek računalnikov.

Televizija torej ne more biti samo sredstvo za posredovanje kulturnih dogodkov?

Ne, ne more biti in ni samo to. Je medij, ki lahko da v svojih okvirih in s svojimi možnostmi tistemu gledalcu, ki se nekega dogodka ni mogel udeležiti, celo nekaj več. Ne da ga samo obvesti o tem, kaj je bil zamudil! Ob predstavitvi samega dogodka ali le njegovega dela prek ekrana mu lahko predstavi tudi ozadja, potek priprav na dogodek in odmeve nanj, vse tisto torej, kar spremlja dogodek. In dobro zasnovana in pripravljena kulturna oddaja bi morala biti v vseh pogledih že sama po sebi kulturni dogodek.

Govorite, kot bi govorili o novi televiziji. Kaj naj bi to pomenilo?

Ne, ne govorim o kaki novi, drugi televiziji, govorim o tej naši nacionalni televiziji. In veliko naših stvaritev je zelo dobrih, le da se včasih z njimi ne znamo prav pohvaliti. Zaupam v svoje sodelavke in sodelavce in verjamem, da bomo vsi skupaj tok televizije usmerili tja, kamor mora iti. Popolnoma razumljivo (ne pa tudi docela opravičljivo) je, da je v teh razburkanih časih dostikrat vse preveč zanihala. To je življenje. A zdaj je prišel čas, ko se mora televizija dokončno ovesti, kaj je njeno poslanstvo – in to poslanstvo karseda dobro in učinkovito opravljati.

* * *

Po tem pogovoru sva z Janezom Lombergarjem še dolgo v noč govorila v mikrofon »off the record«. Toda to bi bila že tema za prihodnji intervju, morda v času, ko televizije niti ne bo več. Ko bo končala na zaprašenih policah. Kot pač vse v življenju.