Janez Stanovnik — 90-letnik: Borec za zmeraj

Visoki jubilej človeka, ki ga veliko Slovencev pozna kot »očeta naroda«, je priložnost, da se spoštljivo ozremo na njegovo življenjsko pot skozi viharje novejše slovenske zgodovine.

Osnovne človeške, moralne in politične nazore je Janezu vsadil v srce že njegov družinski krog. Njegov oče, dr. Ivan Stanovnik, ugledni pravnik in politik, je bil eden od voditeljev katoliške Slovenske ljudske stranke, znan še posebej po tem, da si je v duhu Krekovih idej prizadeval stranko osvobajati klerikalizma in jo usmeriti k socialnim problemom slovenstva. Tudi Janez se je že ob koncu svojih dijaških let ogrel za takšno usmeritev in za odpor proti vse bolj grozečemu pojavu fašizma in nacizma. Pritegnilo ga je razmišljanje Edvarda Kocbeka v katoliški reviji Dom in svet, v katerem je avtor kritično ocenil povezovanje španske Cerkve s fašizmom in ostanki fevdalizma. Ko je Kocbek leta 1937 ustanovil revijo Dejanje, je v uredniški odbor povabil tudi Janeza Stanovnika in vrsto drugih mladih nadobudnih somišljenikov. Pod Kocbekovim vplivom se je Janez po vpisu na pravno fakulteto vključil v napredno akademsko društvo Zarja, po fašistični okupaciji Slovenije pa se je pridružil Osvobodilni fronti in postal član prvega, matičnega odbora OF na univerzi. Italijani so ga jeseni 1941 zaprli, ko je bil čez nekaj mesecev izpuščen, pa je takoj odšel v partizane. Postal je politični aktivist krščansko-socialistične skupine v OF s partizanskim imenom Tine Koren.

V začetku leta 1943 je izvršni odbor OF, ki se je takrat zadrževal v Polhograjskih Dolomitih, imenoval Janeza in mene za člana svojega poverjeništva, ki naj bi opravljalo tekoče naloge na terenu Notranjske in Dolenjske. Ko se je vodstvo OF preselilo v Bazo 20 na Kočevskem Rogu, pa so naju imenovali za svoja instruktorja.

Takrat, ko sva se prvič srečala, so bile razmere za politično delovanje »na terenu« zelo neugodne. Ljudje so bili prestrašeni in vse bolj izpostavljeni sovražni propagandi. Dostop aktivistov OF v mnogo krajev je bil skoraj nemogoč ali vsaj zelo tvegan. Celo v vrstah osvobodilnega gibanja so se pojavljale težave, zlasti v odnosih med komunisti in krščanskimi socialisti. Z Janezom glede tega nisva imela težav v medsebojnih odnosih, oba pa sva se trudila umirjati skrajnosti in nestrpnosti v političnem delu. V teh razmerah sem kmalu Janeza spoznal kot požrtvovalnega in značajnega človeka ter iskrenega tovariša. Sredi leta 1943 so ga poslali na Primorsko, kjer je postal član Pokrajinskega narodnoosvobodilnega sveta. V začetku septembra, ko je Italija položila orožje, je pri tem delu doživel zanosne trenutke vstaje primorskega ljudstva in njegove dejanske priključitve k matičnemu narodu. Na zasedanju zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, v začetku oktobra 1943, je bil Janez izvoljen za člana vrhovnega plenuma OF, ki se je preimenoval v slovenski narodnoosvobodilni svet, SNOS.

Tik pred koncem druge svetovne vojne je Edvard Kardelj, minister za konstituanto v vladi Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), odpeljal Janeza s seboj v Beograd za načelnika oddelka za izgradnjo oblasti v njegovem ministrstvu. Ko je Kardelj postal podpredsednik vlade in zunanji minister, je Janeza vzel za vodjo svojega kabineta. Tako se je začelo njegovo novo življenjsko obdobje v svetu visoke državne politike in mednarodnih odnosov. Sodeloval je tudi na mednarodni konferenci v Parizu, na kateri so obravnavali sklenitev mirovne pogodbe z Italijo. Čas v Beogradu je Janez izkoristil za dokončanje študija prava in podiplomsko izpopolnitev. V letu 1952 so ga imenovali za ekonomskega svetnika stalne misije Federativne ljudske republike Jugoslavije pri sedežu OZN v New Yorku. Tako se je pričelo novo obdobje njegovega življenja, ki je bilo posvečeno mednarodnim ekonomskim odnosom.

V Ameriki so Janeza, kot borca proti fašizmu, številni napredni izobraženci in zlasti strokovnjaki v OZN sprejeli z naklonjenostjo. Omogočili so mu dostop do najuglednejših predstavnikov ekonomske znanosti in do bogatih virov strokovnih informacij. V tem času se je okrepil svetovni proces dekolonizacije, zato ga je še posebno pritegnilo vprašanje ekonomske emancipacije nerazvitega sveta. Tako ima ena njegovih prvih knjig naslov Nevezane dežele v svetu ekonomskih blokov. Stike z vrhunskimi tujimi ekonomskimi strokovnjaki je ohranjal tudi po vrnitvi iz Amerike, ko je postal direktor Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu, po tem pa profesor na ekonomski fakulteti ljubljanske univerze. Za svoj predmet ekonomski odnosi med deželami v razvoju je napisal imenitno knjigo: Mednarodni gospodarski sistem – od dominacije k enakopravnosti. Za njo je dobil Kidričevo nagrado, za drugi dve knjigi pa še nagradi Kidričevega sklada. Dve leti je bil član zvezne vlade, pod predsedstvom Borisa Kraigherja, ki je sprejemal njegovo zavzemanje za uvedbo tržnega gospodarstva. Po Kraigherjevi smrti je to funkcijo zapustil in sprejel ponudbo, da postane svetovalec U Tanta, predsednika svetovne konference Združenih narodov o trgovini in razvoju, Unctad, v Ženevi. Ko je bil U Tant leta 1968 izvoljen za generalnega sekretarja OZN, pa je Stanovnik postal izvršni sekretar ekonomske komisije OZN za Evropo. To nalogo je v statusu generalnega podsekretarja OZN opravljal do upokojitve in vrnitve v Ljubljano leta 1983. Tako se je sklenilo njegovo petnajstletno življenjsko obdobje v Ženevi, ki je bilo v celoti posvečeno delovanju na področju evropskega in svetovnega gospodarstva.

Po vrnitvi v Ljubljano je bil Janez leta 1988 izvoljen za predsednika predsedstva Socialistične republike Slovenije. Njegov mandat je potekal v težavnih in negotovih razmerah, ko so se v Sloveniji krepile osamosvojitvene težnje, v Beogradu pa so se zaostrovali unitaristični ukrepi zveznih organov in velesrbske politike. K ljub vsem pritiskom so bila v Sloveniji v tem obdobju sprejeta dopolnila k slovenski ustavi, s katerimi je bila poudarjena pravica slovenskega naroda do samoodločbe in razdružitve ter pravica do organiziranja političnih strank in večstrankarskih volitev.

To so bili odločilni koraki na poti k osamosvojitvi Slovenije. Z volitvami se mu je iztekel mandat in za prvega predsednika Republike Slovenije je bil aprila 1990 izvoljen Milan Kučan.

Po osamosvojitvi Slovenije se je Stanovnik za nekaj let umaknil iz javnega življenja in posvetil svoji invalidni ženi. Leta 2003 je izšla njegova knjiga Aleš Stanovnik in njegov čas. V te m letu je bil izvoljen za predsednika zveze združenj borcev in udeležencev narodno osvobodilnega boja. Na tem izpostavljenem položaju mu delovanje ni lahko spričo razmer, ki so zavladale na Slovenskem v odnosu do novejše zgodovine in še zlasti do narodno osvobodilnega boja. Vendar ostaja borec in je s svojimi pogostimi javnimi nastopi zelo priljubljen med članstvom organizacije, katere glavna naloga je ohranjanje vrednot NOB.

Ob visokem jubileju vsi, ki spoštujemo njegovo življenje in delo, Janezu Stanovniku iskreno čestitamo in želimo, da bi še dolgo ohranil življenjsko čilost in borbenost.