Janez Suhadolc: Arhitekti problemov ne rešujejo, ampak jih delajo

Arhitekt Janez Suhadolc, dolgoletni profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani za predmet prostoročno risanje, z letošnjim šolskim letom ne poučuje več, ker se je pri sedemdesetih upokojil. Maja letos se je na njegovem poslovilnem predavanju z naslovom Zakaj odsvetujem študij arhitekture trlo ljudi. Zavzeli so vsak centimeter predavalnice, veliko jih je besede lovilo od zunaj.

O Suhadolcu se ve, da je dober in izzivalen govorec, kritičen do vsega, najbolj do arhitekture. Sam ni projektiral, zato, pravi, lažje sodi o arhitekturi. Znan je predvsem po oblikovanju stolov in pisanju za različne časopise. V torek je od Društva oblikovalcev Slovenije prejel nagrado za življenjsko delo. Na začetku tega v njegovem nekdanjem kabinetu na fakulteti pravi: »Če ne bi bil v pokoju, bi imel danes popoldne vaje. Dober občutek je, da jih nimam več.«

Ali so vam bile vaje zoprne?

Ne, niso mi bile zoprne, zoprno je bilo, da dveh tretjin študentov stvari ne zanimajo. Ti hodijo sem zato, ker je fino biti študent. Ne vem, kako je na drugih fakultetah, ampak na naši jih študira dve tretjini zato, ker se to dobro sliši in ker je študentsko življenje lepo. Če ne bi bilo lepo, ne bi tako dolgo trajalo. V mojih študentskih časih so tiste, ki so študirali pet let, že postrani gledali. Zdaj pa je norma sedem, osem, devet let, pa študij ni nič težji. Nasprotno, ker je študentov toliko več, se merila znižujejo.

Vi ste, sem slišala, vztrajali pri zahtevnosti.

Pred desetimi leti je prišel k meni dekan Peter Gabrijelčič skupaj z Alešem Vodopivcem, ki je bil šef nekakšne študijske komisije, in sta me peljala v klet v bife ter mi rekla: Suhadolc, prostoročno risanje je pretežko, študentje komaj dihajo, tonejo pod študijskimi bremeni, zato malo popusti. Ampak po mojem nisem bil edini deležen tega nauka.

Najbrž so se študentje pritoževali dekanu?

Nekaj je že moralo biti. Celoten študijski proces se je zdel prenaporen in naj bi zaradi tega tako dolgo trajal. Kar pa ni res. Študij je dolg, ker je prijetno. Predvsem pa po drugem, tretjem letniku skoraj vsi naši študenti fušajo.

Zdaj najbrž ne več, ko je gradbeništvo zamrlo?

Zdaj bistveno manj, prej se je pa veliko fušalo po raznih birojih.

Tudi pri profesorjih, ki imajo biroje?

Seveda. Tu sem izvzet, pri meni ni noben študent nikoli fušal.

Zakaj pa fakulteta šola toliko arhi-tektov?

Kakor sem rekel: ker je študentsko življenje lepo. Kdor gre ob toplih večerih po Ljubljani, mu je jasno, kako je s tem. Študentski standard je visok, mi o takem nismo niti sanjali. Študenti imajo plačano hrano, vsak tretji ima avto ...

Kaj tako množično izobraževanje za poklic, po katerem še zdaleč ni tolikšnega povpraševanja, pomeni za družbo?

Menim, da v izobraževanju ni tako kot na njivi krompirja. Če njivo povečaš, bo večji pridelek krompirja, izobraževanje pa je bolj smiselno primerjati s športom. Na ljubljanskem maratonu je mogoče predvideti, kateri tekači bodo prvouvrščeni, pa če se njihova udeležba še tako povečuje. Množičnost pri vrhunskih rezultatih nič ne pomeni. Izobraževanje vendarle teži k neki posebnosti, izobražen človek naj bi nekaj posebnega znal. Geslo univerzo v vsako slovensko vas prav nič ne pripomore h kakovosti. Široke ljudske množice se s študijem samo zamotijo za nekaj let, država pa potem nima od njih nič ali zelo malo.

Ampak zdajšnja državna politika bolj kot kdaj prej zagovarja ustanavljanje univerz po manjših mestih.

To je velika napaka. Če kdo hoče imeti šolo, naj jo ima, ampak naj bo dosledno zasebna in naj se sama vzdržuje s šolninami, s prodajo storitev kot podjetje. Praksa je pa taka, da so na začetku šole res zasebne, potem dobijo koncesije in jih plačuje država. Če bi bil jaz vladar, se to ne bi dogajalo. Vseh teh šol pa ne zanimajo študenti, ampak predvsem službe oz. denar. Pod mojo vladavino bi se vpis na univerzo prepolovil.

Predmet, ki ste ga poučevali, še ostaja po vašem odhodu v pokoj? Je sploh še smiseln glede na to, da danes arhitekti delajo z računalniki?

Predmet ostaja, se pa večkrat pojavlja dilema. Vsekakor je prostoročno risanje zadnji renesančni predmet na tej šoli, pri katerem naj bi prišle do izraza umetniška navdahnjenost, risarska sposobnost in zmožnost ukvarjati se z esenco. Tu sploh ne pridejo v poštev funkcionalni vidiki, zgolj umetniškost, kar je pri drugih predmetih bistveno bolj v ozadju. Resnica je – zdaj kot upokojenec to lahko rečem –, da včasih kakšna risba v prvem letniku pri prostoročnem risanju po moči izraza presega diplomsko delo.

Vi se niste ukvarjali s projektiranjem. Kako ste si predstavljali svoje poklicno življenje, ko ste se odločili za študij arhitekture?

Kot gimnazijec sem bil razmeroma dober v matematiki, ampak brat Anton je bil dosti boljši. Razmeroma dobro sem tudi risal, pri čemer tudi nisem bil izjemen. In sem si mislil: če to skombiniram, je zame najustreznejša šola za arhitekturo. Nisem se ne vem kako zmotil. Sem bil pa ob vpisu prepričan, da bom projektiral velike stavbe. Po diplomi sem ugotovil, da je okrog teh tako imenovanih velikih nalog precejšnje prerivanje in da so za pridobitev velikih projektov potrebne še druge lastnosti. Zato sem najprej zaplaval v oblikovalsko-grafične vode. Obenem pa sem začel delati na šoli, pozneje sem se posvetil stolom in mizam. Rekel bi, da s temi stolčki realiziram male arhitekture. Kakšen od teh stolčkov ima v sebi več arhitekture kot marsikatera stolpnica. Pozneje so postala pretiravanja okrog velikih nalog še močnejša in danes je v Ljubljani okrog tri tisoč arhitektov. Predstava, da bodo vsi ti gradili stolpnice do neba, je utopična. Tudi vse življenje okrog tega je usmerjeno v vrsto razpisov. Na primer za parcelo pri Šumiju je bilo izrisanih najmanj sto bolj ali manj podrobnih projektov.

So investitorji naročili sto projektov!?

Da. Razpisani so bili trije natečaji, če na vsakega pride kakih dvajset projektov, jih znese šestdeset. Potem je bilo še nekaj posebnih nalog pa internih natečajev, menjavali so se investitorji. Najprej je bil tam predviden centralni komite partije, potem poslovni objekt, za njim hotel, potem so pokazali zanimanje Američani, v novejšem času pa so načrtovali stanovanja in multikino. Tam pa še vedno zeva gradbena jama, ki našemu stolnemu mestu ni v ponos. Še več, našel se je denar za rušitev, o zidavi pa ni ne duha ne sluha. Kdo le je plačal podiranje Šumija, saj to ni poceni. Podiranje je stalo 200 tisoč ali 300 tisoč evrov. Ta denar je odnesel veter.

Take stvari so resen problem Ljubljane in najbrž tudi drugih slovenskih mest. Na elitnih lokacijah dobesedno v neskončnost gledamo jame ali razvaline. Kako bi bilo po vaše to mogoče rešiti?

Meni je to neznanka. Vzemimo ljubljansko potniško postajo. Tam so podrli pošto pa težkoatletski klub pa kurilnico in še neke stavbe vmes, skratka kakih pet, šest objektov, za kar je bil denar, potem pa je vse obstalo. Ta denar je šel v pogubo. Rekel bi takole: ko bi začel nekdo podirati, bi moral imeti celovito dokumentacijo za novo gradnjo.

Kako pa bi bila ta dokumentacija lahko zavezujoča?

Saj, ker gredo potem v bankrot ipd. Je res skoraj nerešljivo. Na investicije se ne spoznam, vem pa, da je za vse to kriva tudi urbanistična dogma, ki je del naše stroke. Urbanisti arhitekti so obsedeni s tako imenovanimi kompleksnimi rešitvami. Emonika, na primer, je nepregleden kompleks. Predstavljati si, da bi imel nekdo denar, s katerim bi zgradil vse od postaje do vseh objektov okrog, je utopično. Vendarle živimo v majhnih slovenskih razmerah. Medtem ko so v starih časih – če gledate Miklošičevo ali Trubarjevo ulico – stale hiše iz različnih obdobij. Ko so hišo med dvema drugima podrli, so postavili novo in je bila ulica v dveh letih spet sklenjena. Delalo se je v okviru predvidljivih možnosti, zdaj pa se ukvarjajo z nekimi kompleksi, ki so za investitorja preveliki zalogaji.

Ali niso celoviti urbanistični posegi edino smiselni za preprečitev sračjih gnezd?

Sliši se lepo, ni pa praktično. Ljubljana je dobila po vojni vsaj tri generalne urbanistične načrte. Če bi kdo pogledal, kaj je bilo narejenega po vsakem, bi ugotovil, da v bistvu nič. Mesto se vendarle gradi samo parcialno, saj so parcialne tudi potrebe in prav tako parcialno prihaja denar. Zakaj bi kdo gradil velikanski kompleks na ljubljanski postaji, ki je najbolj opuščen kraj na svetu? Tam ni nikogar, res pa je, da je bila včasih žarišče. Bilo je tako veliko ljudi, da je bilo treba na okencu kupiti peronsko karto za vstop na postajo. Slovenski poročevalec, predhodnik Dela, je bil najprej naprodaj na železniški postaji. Tja me je zvečer oče pošiljal po še topel izvod. Kdo neki gre danes tja kupit časopis? To govori o dimenziji postaje nekoč in danes.

Ste zaradi razočaranja nad vsem tem svoje zadnje predavanje naslovili z Zakaj odsvetujem študij arhitekture? Vas je presenetilo, da jih je tako zelo veliko želelo slišati vaše zadnje besede izza katedra?

Pričakoval sem, da bo veliko ljudi, ne pa, da jih bo toliko. Ena študentka je omedlela, ker prezračevanje ni narejeno za toliko ljudi, sam pa sem imel med predavanjem občutek, da mi v glavi zmanjkuje kisika. Da je moje predavanje odsevalo položaj v naši stroki, ni dvoma. Osnovna teza je bila: arhitekti arhitekturnih problemov ne rešujejo, ampak jih delajo. Kamorkoli se vtaknejo, bodisi z novo zidavo bodisi s prenovo, se ve, da bo razdejanje večno.

Zakaj?

Ker je takšna urbanistična dogma. Po njej vsak objekt stoji sam zase na neki parceli in se ne sme povezovati z obstoječimi objekti. Iz tega sledi razkopanost, ki jo v novejšem času premorejo vsa mesta. Arhitekti se ne upajo prilagoditi zatečenemu položaju in hočejo za vsako ceno izstopati od obstoječega. Druga teza mojega predavanja pa je bila, da v Ljubljani (lahko bi pa se nanašala na marsikateri drug kraj) noben tip novejše stavbe ne presega enakega ali podobnega tipa stavbe iz preteklosti. To sem pokazal na več primerih, eden je bil veleblagovnica. Teh je v Ljubljani veliko, ampak je Centromerkur [nekdanji Urbanc in zdajšnja Galerija Emporium] daleč najlepša. Maximarket je čisto spodobna arhitektura, tudi Nama je še kar, ampak to, kar videvamo zdaj, vsi ti Spari, da ne govorim o Lidlih in Hoferjih, so navadne barake, ki nimajo zveze z arhitekturo. Na tem področju je slabše kot v socializmu. Kdo izdaja ta dovoljenja!?

Saj, kdo?

To je stvar politike, denarja, kapitala. Pritisk je velikanski. Ampak takrat, ko so v Ljubljani podirali Kozlerjevo palačo ob Slovenski cesti, v kateri je bilo Delo, se je govorilo o nujnosti širitve ceste, da bi lahko ob prvomajski paradi vštric vozila dva tanka. A se tvorec te zamisli Kardelj ni podpisal pod ukaz, temveč je to naročil stroki. In prominentna profesorja s te šole, torej stroka, sta utemeljila, zakaj naj se Kozlerjeva hiša poruši. In še vedno se tako dogaja.

Politika ukaže stroki in ta se vda?

To je tako kot za časa cerkvene inkvizicije. Jana Husa je širjenja krive vere obtožila cerkev, sežgala pa ga je civilna oblast. Cerkev si je umila roke, češ, mi smo samo rekli, da Jan Hus ni v redu, nismo pa ga pogubili. Tudi pod rušitev Kolizeja je podpisana stroka.

Najbrž je bilo vedno tako, tudi včasih, ko so gradili lepa in veličastna mesta. Torej te povezave niso bile vedno slabe?

Razlika je v tem, da toliko denarja, kot ga je danes, ni bilo še nikoli, pa naj še tako govorimo o krizi. Zato se da narediti skoraj vse. In ta novejša velika gradbena aktivnost ni primerljiva z nobenim obdobjem. To je en vidik arhitekturnega problema, drug pa je, da dajemo prednost avtomobilom. Tretja stvar je, da stroka razglaša klasično lepoto za preživeto. V resnici pa so moderne stavbe dolgočasne.

Zato ker nimajo ornamentov, skulptur?

Takole je šlo. Imeli smo gotiko, ko je nato prišla renesansa, so govorili, da je gotski, srednjeveški slog vandalski. Pa pride barok, kritizira renesančni slog, češ, mi moramo zdaj malo skrivenčiti, zaviti v spiralo, nakodrati, in barok je res vrh arhitekturnega ustvarjanja. Nastopi klasicizem in rečejo, da je lepo, ker spet antika prevladuje, stavbe so zadržane, a še zmeraj lepe. Sledi secesija in ta se ozre po širnem svetu, po azijskih kulturah, rastlinah oz. organskih oblikah in nastane valovita, plapolajoča arhitektura. Spet rečemo, da je lepo. Pa art deco, ki ga naša umetnostna zgodovina skorajda ne priznava. Ta slog je malo bolj kockast in stiliziran od secesije. No, za vsem tem pride modernizem. Ta vse, kar je bilo dotlej, razglasi za slabo, modernisti pa naj delajo stavbe, ki so gladke, brez dekorja, pomembni so volumni in razmerja, ni pa detajla. To je dolgčas.

Arhitektura brez detajla je res dolgo-časna.

Kaj pa si ljudje ogledujejo, ko gredo po svetu? Stare stavbe in trge, ne pa novih. In tudi v turističnih prospektih niso kot zanimivosti nikoli predstavljene nove hiše.

Ali podobno vidite moderno umet-nost?

Moderna umetnost ne temelji več na znanju, risanju, talentu, ampak na neki domislici. Kaj pa so te instalacije drugega kot nekaj, kar si nekdo izmisli? Ampak moderni arhitekturi ne moreš ubežati, ni ti pa treba na razstavo moderne umetnosti. Na Metelkovi so naredili nov muzej za sodobno umetnost, vendar je to muzej za smeti. Zgradili so tempelj, da so v njem razstavili dobesedno smeti, in to naj bi bila umetnost.

Se niste nikoli vprašali, ali imate morda konservativen okus in vam zato nista všeč sodobna umetnost in arhitektura?

Saj res. Ampak arhitektura, ki je vsem na očeh, ne more biti stvar hermetično zaprtih krogov, kot je lahko slikarstvo. In široke ljudske množice tega ne sprejemajo kot nekaj lepega. Gredo ljudje v Barcelono gledat Gaudija ali nove nebotičnike? Ves turizem povsod po svetu je usmerjen k staremu.

V mestih je treba graditi zaradi poslovnih in stanovanjskih potreb. Kako naj bi po vašem danes gradili objekte, da bi bili lepši?

Modernizem ni znal najti sredstev izraza, ki bi bili konkurenčni preteklim. Ne rečem, da je treba graditi kot v gotiki, čeprav so obdobja psevdogotike, psevdorenesanse ... Recimo ljubljanska univerza je mešanica, nekakšna renesančno-gotska stavba. Plečniku se je zdela nepopisno grda, nam pa je prekrasna. Ali pa Prešernov spomenik na Tromostovju. Saj so ga vsi popljuvali, Cankar, Župančič itd., v resnici pa je najlepši spomenik v Ljubljani razen mogoče Robbovega vodnjaka in Begićevih vrat na stolnici. Stroka, ki ne zna preseči zgledov iz preteklosti, je mrtva. Kaj če bi bila medicina na isti ravni kot pred stoletjem!?

Ste tako kritični tudi do javnih spomenikov, ki so sestavni del podobe mest?

Ljubljanski javni spomeniki so drugačni, tudi tisti po letu 1945 ne zaostajajo za starejšimi. Na prvem mestu so zame Begićeva vrata, všeč so mi Smerdujev Ilegalec, Savinškova stavka rudarjev na Zaloški cesti, Ravnikarjeva Stela pri vladni palači, Putrihov in Kalinov vhod v parlament, Tihčev spomenik Cankarju, Brdarjevi Adam, Eva, Safir ... Brdarjevi kipi ne bi mogli nastati v baroku, vidiš ekspresijo, ki pritiče moderni. Vidiš tudi, da človek zna, ima talent, izjemnost. Ko pa Marjetica Potrč naredi zid iz opeke, pa četudi to razstavijo v MoMi, ona zame ni umetnica. Danes je vse v rokah kustosov, ki manipulirajo s tokovi sodobne umetnosti.

Ljubljana se je v zadnjem času vendarle polepšala. Ji to priznate?

V zadnjem času so postavili čez Ljubljanico šest ali sedem mostov. Ampak kateri je najlepši med vsemi novimi ali obnovljenimi? Stari litoželezni most na Hradeckega cesti, ki je bil narejen leta 1848. Za povrh je ta most zložljiv, odviješ ga in preseliš na drugo lokacijo.

Na novo urejeno obrežje Ljubljanice je ljudem všeč.

Stroka, ki ne zna preseči vzorcev preteklosti, naj pusti pri miru tisto, kar smo dobili v uporabo kot dediščino. Obrežja, ki jih je naredil Keller leta 1922, so najlepša v Sloveniji. Teh ne bi bilo treba kozmetično popravljati. Imamo pa v tem mestu Klinični center, in kaj bi bilo lepšega, kot da bi ljubljanska oblast tam za bolnike uredila obrežje, ki je zdaj nagnusno, pravzaprav ga sploh ni.

Kakšna pa je naša pretekla arhitektura?

Arhitekturnega bogastva Slovenci nimamo. Naša pretekla arhitektura, tisto, kar se ni podrlo, je v primerjavi z Makedonijo velika. V primerjavi z južno Srbijo smo fantastični, glede na Bosno smo super. Se pa ne moremo primerjati z Dalmacijo; o taki arhitekturni dediščini, kot jo ima na primer Dubrovnik, lahko le sanjamo. Da ne govorim o Italiji, pa ni treba ravno tja, dovolj je že Avstrija. Skratka, v primerjavi z jugom smo jo dobro odnesli, v primerjavi s severom in zahodom pa smo reveži.

Bi se dalo arhitekturno krajino popraviti?

Bi. Poglejte, kaj je naredil Plečnik. Če imamo kaj, kar lahko postavimo ob bok severu in zahodu, je samo Plečnik. Z njim se res lahko postavljamo. Noben drug narod, tudi večji od slovenskega, ni imel svojega arhitekturnega stila. Mi smo ga imeli s Plečnikom in njegovo šolo.

Zaradi Plečnika ste se nekoč v Mladini prepirali z Žižkom.

Žižek je o Plečniku napisal, da če ni bil fašist, je bil pa protofašist, in to zato, ker ni uporabljal železobetona, ki je bil takrat moderen material. No, saj Plečnik res ni bil posebej moralen človek, bil je sebičen in samoljuben, ob tako neumnem stavku pa nisem mogel biti tiho. Predvsem v Žižkovem stavku ni nobene povezave, za povrh pa je moral Plečnik, ko je gradil cerkev sv. duha na Dunaju, dobiti od prestolonaslednika Ferdinanda dovoljenje, da je smel uporabiti železobeton. To je bila prva cerkev iz železobetona na svetu. Saj tudi Nuk nima stropov iz brun. Če Žižek nima pojma o nekaterih stvareh, naj o njih ne piše.

Si dom in svet še vedno ogledujete s kolesa?

Po svojem zadnjem predavanju sem šel v Ljubljani na vlak do Kozine – s sabo sem imel zložljivo kolo –, od tam sem se peljal s kolesom v Trst, ker tja vlak ne vozi. Iz Trsta sem se podal z vlakom do bližine Firenc, od tam pa sem prikolesaril do Reggia Calabria. Prevozil sem 1200 kilometrov. Po Italiji je prijetno kolesariti, ljudje se ves čas pogovarjajo s tabo.

Koliko na teh izletih prekolesarite na dan?

Sto kilometrov v povprečju. Ustavljam se, da kaj skiciram, fotografiram, včasih napišem tudi kakšen potopis.

Kar dosti pišete. Vas pisanje bolj zanima kot arhitektura?

Pisanje me veseli. Naj primerjam pisanje, slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo. Michelangelo, na primer, nariše Poslednjo sodbo in to velja za eno največjih umetniških del vseh časov. Navdihnilo je ogromno ljudi. Ampak ali je ta stvaritev spremenila tok zgodovine, usodno vplivala na človeštvo? Ni. Pa pomislimo na Luthra, ki je nabil na cerkvena vrata listek papirja s tezami in – svet se je obrnil. Pisana beseda je močnejša, bolj kot slike prevzame ljudi, je orožje, ki spreminja svet.