Tiskane izdaje
Ekonomist Janez Šušteršič, nekdanji punker, liberalec, podpredsednik Virantove državljanske liste in minister za finance, je ta čas eden najbolj zasedenih politikov in trn v peti sindikatom. Kakih 80 tisoč zaposlenih v javnem sektorju napoveduje, da bodo šli to sredo na ulice izrazit nezadovoljstvo z varčevalnim paketom njegove vlade.
Gospod minister, 9. februar ja ste po predstavitvi programa v parlamentarnem odboru za finance dobili vseh 15 glasov podpore, prisrčno so vam zaploskali tudi poslanke in poslanci opozicije, Jankovićeve PS in Pahorjevih SD. Po sprejetju vladnih varčevalnih ukrepov vam zdaj sindikati napovedujejo splošno stavko, prilepili so vam oznako brezčutnega »neoliberalca«. Kaj se je zgodilo v teh dveh mesecih, ste storili kakšno usodno napako?
(smeh) Po mojem ne. Predstavili smo nabor ukrepov, ki so potrebni za uravnoteženje javnih financ. Res pa smo po pregledu stanja ugotovili, da je kar precej več nekaterih nujnih izdatkov, ki jih lani ni bilo. Na primer izdatki za obresti, ki se letos povečujejo za več kot sto milijonov evrov. Zato je potreba po varčevanju ali znižanju odhodkov toliko večja. Te nujnosti vsi ne razumejo. Razumljivo, da so ukrepi, ki smo jih morali predlagati, nekatere presenetili. Tudi nas je presenetilo, da smo morali predlagati takšne reze, vendar pa enostavno v tem trenutku drugače ne gre.
Bodo ukrepi rešili Slovenijo pred stečajem?
Slovenija še ni tako daleč, da bi ji grozil stečaj, je pa res, da nam – če ne bomo tudi sami pokazali odločnosti in tudi sposobnost, da te ukrepe izvedemo – lahko zelo hitro grozijo kakšni ukrepi EU. To je tisto, čemur bi se zdaj radi izognili.
Rebalans predvideva neto zadolževanje v znesku milijarde 17 milijonov evrov. Kolikšen bo delež javnega dolga v BDP konec tega leta? Bo višji od 50 odstotkov BDP?
Stanje konsolidiranega dolga celotnega sektorja države konec leta 2011 znaša 16,954 milijarde evrov oziroma 45,9 odstotka BDP. Za leto 2012 nimamo še končnih ocen, verjetno pa se bo gibal okoli 17,848 milijarde evrov ali 50,1 odstotka BDP.
Kakšna je bila dediščina, ki ste jo prejeli od prejšnje vlade? Vas je presenetil podatek, da je lani javnofinančni primanjkljaj znašal rekordnih 6,4 odstotka BDP?
Ta podatek me je negativno presenetil. Ocene so bile, da bo primanjkljaj morda znašal 5,5 odstotka BDP, in iz te ocene smo izhajali. To novo dejstvo je za eno odstotno točko BDP (350 milijonov evrov) povečalo napor, ki ga moramo narediti v tem letu, da bomo izpolnili obljube, ki smo jih dali mednarodni skupnosti še v mandatu prejšnje vlade.
No, presenetljivo in skoraj brutalno je bilo tudi tisto sprva napovedano 15-odstotno znižanje plač v javnem sektorju, zlasti če bi se ga lotili kar počez, linearno. Ste namenoma postavili nekoliko višjo letvico, da bi na koncu pristali pri desetih ali osmih odstotkih?
Predstavili smo nabor ukrepov in pojasnili sindikatom, da so to naša izhodišča. To smo mislili zelo resno, vključno s tem, da smo pripravljeni kakšno stvar spremeniti, če bi se za to dogovorili s sindikati. Tak dogovor ima svojo vrednost, ker naredi politiko uravnoteženja javnih financ bolj prepričljivo in tudi trajnejšo, z manj tveganji. Zato smo v ta dogovor pripravljeni vložiti precej truda, se pogajati in tudi popustiti pri kakšnem predlogu. Del tega smo že naredili. Zdaj upamo, da bodo tudi sindikati povedali – tega doslej še niso –, koliko so nam pripravljeni priti naproti.
Bo vlada ugodila zahtevi sindikatov in plačala stroške napovedane stavke 18. aprila?
Vladno stališče je, da ni podlage in razlogov za to, da bi stavko plačali.
Tema tega tedna je bilo tudi zlato fiskalno pravilo v ustavi. Ali z njim napovedani varčevalni ukrepi stojijo in padejo?
Ne, sploh ne. Varčevalne ukrepe je mogoče sprejeti tudi brez fiskalnega pravila v ustavi. Fiskalno pravilo tudi ne določa načina, kako naj se javne finance uravnotežijo. Uvaja samo načelo, da javne finance morajo biti uravnotežene. Vladi in parlamentu nalaga, da morata sprejemati ukrepe, s katerimi zmanjšujeta javnofinančni primanjkljaj. Kako pa to počnejo, je še vedno stvar odločitve vlade in državnega zbora.
Četrtkova seja vlade, kjer ste sprejeli predlog zakona o uravnoteženju javnih financ, se je zaradi živahne razprave zavlekla za pol ure. Ali vlada še vedno povsem enotno vztraja pri 800-milijonskih varčevalnih ukrepih, ki ste jih poslali v parlament kljub napovedani stavki?
Da, vlada vztraja, ker enostavno ni bilo zbližanja s sindikati v okviru ekonomsko-socialnega sveta. Predlagali smo ukrepe, ki se vladi ta čas zdijo najboljši med tistim, kar je možno. Smo pa že večkrat povedali, da če bo prišlo do dogovora, bo vlada v državnem zboru pripravljena predlagati ustrezne spremembe teh ukrepov. Ni se pa seja zavlekla, ker bi se pogovarjali, ali naj pri teh ukrepih kaj spremenimo. Šlo je bolj za tehnično usklajevanje zakona in posameznih formulacij, ker je to zelo zahteven zakon, ima skoraj 300 strani in ga je bilo težko pripraviti v kratkem času in ga tudi natančno prebrati. Zato smo morali nekatere stvari še doreči na vladi.
Predsednik republike Danilo Türk je vaše varčevalne ukrepe pripoznal kot prvorazredno temo in v intervjuju za Primorski dnevnik poudaril, da nalagajo preveliko breme socialno najšibkejšim in da je treba najti pravičnejšo razporeditev bremen. Okrcal vas je, da »vztrajanje pri nekem svojem konceptu, ki je pretirano pod vplivom neoliberalističnega pogleda, ne bo omogočalo konvergence in tistega konsenza, ki ga potrebujemo«. Vas ta predsednikova kritika preseneča?
Ne, se pa z njo ne strinjam.
Zakaj pa ne?
Ker je to kritika, podobna tistim, ki so se v javnosti že pojavljale, in temelji na nerazumevanju. Prvič, ko smo pripravljali te ukrepe, smo se na vladi najprej lotili področij, ki posegajo v investicije, materialne stroške, programe in projekte države. To so ukrepi, ki so se nam zdeli manj boleči. Ko smo ugotovili, da bo treba poseči tudi v nekatere socialne prejemke, smo tako rekoč pri vseh ukrepih – v glavnem jih je pripravljalo ministrstvo za delo – pazili, da smo jih pripravili tako, da bolj prizadenejo tiste z relativno višjimi dohodki. Recimo, pri otroškemu dodatku predlagamo, da se ukineta samo zgornja dva razreda. Tudi pri nadomestilih za brezposelne smo šli zniževat zgornjo mejo tega nadomestila. Pri večini ukrepov smo vendarle skušali zaščititi tiste z najnižjimi dohodki, da jih ti ukrepi ne bi prizadeli ali pa vsaj ne toliko kot ostale. Zadnje čase pogosto slišim, da je dvig davka na dodano vrednost ideološko vprašanje. Menim, da je to velika novost v ekonomski teoriji. (smeh) Vedno sem nasprotoval hitri uvedbi DDV, ker menim, da so v tem trenutku ključne težave na strani proračunskih odhodkov.
V Sloveniji imamo prevelik delež javne porabe, ki bi se morala nujno prilagoditi realnim zmožnostim. Zdaj imamo priložnost, da to dosežemo s predlaganimi ukrepi. Če to ne bo dovolj ali pa če nam na tej poti kje spodleti, je dvig DDV ukrep v sili, ki ga lahko vsaka vlada zelo hitro sprejme. Če bomo imeli zlato pravilo v ustavi, še toliko bolj. Vendar ne posezimo hitro po lahkih rešitvah, saj je naloga, ki jo imamo, zelo težka. Zato predlagam, da najprej naredimo tisto, kar je težko, in tako bomo tudi najbolj prepričljivi. Pustimo si enostavne stvari za konec. Tudi z gospodom Jankovićem, ki je velik zagovornik dviga DDV, sva se na koncu pogovorov o tisti koaliciji strinjala, da je to ukrep, ki si ga pustiš za rezervo, za skrajno silo. V tem smislu me preseneča, da se tovrstna razmišljanja spet pojavljajo kot prva alternativa, ki bi jo morali narediti, in se ji obenem daje etiketa nekega ideološkega vprašanja.
Zdaj varčujejo vse vlade po Evropi. Na Finskem (koalicijo vodi desnosredinska konservativno-liberalna stranka, premier je Jyrki Katainen, finančni minister leta 2009 po izboru Financial Timesa) namera vajo znižati porabo za tri milijarde evrov, so med štirimi evrskimi državami z bonitetno oceno AAA. Na vprašanje, kaj je skrivnost finskega uspeha, je premier povedal, da so zelo disciplinirani v javnih financah in hkrati prisegajo na dobro izobraževanje in inovacije: »Smo zelo odvisni od izvoza, vsak dan, teden in mesec moramo izvažati znanje in inovacije.« Finska je bolje osmislila svoje varčevalne ukrepe kot mi. Vaš komentar?
To je priložnost, ki smo jo zamudili. Načelno in vsebinsko se strinjam s tem, na čem temelji konkurenčnost. Vendar je bil čas za to leta 2009. Tedaj je imela vlada visok javnofinančni primanjkljaj in je hkrati povečevala sredstva na teh področjih, zlasti za raziskave in razvoj. Danes vidimo, da od tega enostavno ni bilo učinka. Kljub temu primanjkljaju imamo še vedno kreditni krč, imamo veliko brezposelnih in ni velikega preboja visokotehnoloških podjetij. Enostavno ne moremo več nadaljevati s takšno politiko in upati, da se bo vendarle nekaj zgodilo. Čas za to je minil. Smo v drugačnem položaju, kot je Finska, ki je tudi v krizo prišla z bistveno boljšo podlago. Finska je pred krizo veljala za zgled tako na področju izobraževanja kot pri tehnoloških podjetjih. Zato so v času krize to lahko izkoristili. Slovenija pa je bila že pred krizo v zaostanku na teh področjih. Reševati krizo tako, da boš ta zaostanek nadomestil, je po mojem mnenju iluzija.
Finci bodo varčevali tudi tako, da bodo sklestili birokracijo. Nameravajo znižati število občin s 336 na dobrih sto (znižanje za dve tretjini) do leta 2015. Ali lahko vlada pri nas kaj naredi v tej smeri?
Mi smo z zakonom o uravnoteženju javnih financ predlagali znižanje povprečnine, to pomeni znižanje financiranja občin. Pričakujemo, da bodo tudi občine naredile to, kar je storila država, torej, da bodo pogledale svoje proračune, našle prihranke in se obnašale bolj racionalno. Zmanjševanje števila občin pa bi seveda zahtevalo spremembe cele vrste zakonov, najprej pa tudi koncepta tega, kako si pri nas predstavljamo lokalno samoupravo. To pa ni kratkoročen ukrep in o tem doslej nismo razmišljali.
V Skandinaviji so zdaj izumili novo skovanko »growsterity«, torej varčevanje in hkratno gospodarsko rast. Kako imamo pri nas rast vključeno v vladne varčevalne ukrepe?
Večina ukrepov je nastala na ministrstvih. Minister Žiga Turk na primer ocenjuje, da bo kljub varčevalnim ukrepom lahko veliko naredil s pametnejšim usmerjanjem sredstev in drugačnim pristopom. Pri nas smo predolgo razmišljali o tem, da se moč politike lahko meri le s tem, koliko denarja daš za kak namen. Bolj pomembno je, za kaj ga daješ, in včasih je mogoče, tudi z manj denarja ali s prihranki na določenih področjih, denar preusmeriti tja, kjer bo najbolj učinkovito dosegal cilje. To je načrt, ki lahko da rezultate. Na splošno pa tudi na davčnem področju predlagamo določene spodbude za vlaganja v raziskave in razvoj, za investicijska vlaganja, predlagamo neomejeno davčno olajšavo in zniževanje stopnje davka od dohodka pravnih oseb. Razbremenjujemo gospodarsko dejavnost in del delovnih mest, kar je pomembno za podjetja, ki imajo priložnost za nov zagon ali pa za izkoriščanje položaja na trgu, ki vendarle ni povsod po svetu tako depresiven, kot je v Evropi. Tu so tudi drugi ukrepi. Dokapitalizacija NLB je lahko zelo pomembna za odpravo kreditnega krča in pozicioniranje Slovenije kot države, da bo spet postala kredibilna za investitorje.
Kako daleč je zdaj dokapitalizacija NLB, ali vemo, koliko bo znašala? Bo to 400 milijonov evrov?
Znašala bo vsaj toliko, kolikor mora znašati po regulativi, in to je približno številka, ki jo omenjate. Sicer pa pogajanja potekajo in med njimi ne želimo govoriti, da jim ne bi škodili.
Uprava NLB se je pred časom že pogo varjala o dokapitalizaciji z EBRD, IFC. So ti partnerji še v igri?
To so bile mogoče ideje uprave. Vsekakor na tem področju ni bilo nič pripravljenega. Odkar je ministrstvo za finance to prevzelo, zadeve tečejo bistveno hitreje. Razumite pa, da res ne morem govoriti o tem, s kom se pogovarjamo.
Lahko obljubite, da zaradi dokapitalizacij NLB ne bo več trpel državni proračun, tako kot za časa prejšnje vlade?
Točno tako.
Se strinjate z guvernerjem BS, da kreditni krč ne obstaja, ampak imamo krč lastništva? In če mislite, da krč je: kaj bo vlada storila za njegovo sprostitev?
Težava je dejansko na obeh straneh. V slabih bilancah bank, ki nimajo kreditnega potenciala, in v slabih bilancah podjetij. Vlada lahko pomaga prek finančnega sektorja, prek podjetij težje. In to, kar zdaj počnemo, ko iščemo načine za dokapitalizacijo NLB brez udeležbe proračuna, je prvi korak k temu, da pritegnemo kapital in investitorje v Slovenijo in začnemo proces čiščenja bančnih bilanc. To je pot do tega, da bi ta krč postopno zmanjšali in bi vsaj prihodnje leto lahko bilo to kreditiranje boljše.
Ko smo že pri bankah: vlada je prejšnji teden razrešila nadzorni svet banke SID. Kaj je v ozadju te poteze? Je to prvi korak k zamenjavi uprave banke s politično bolj primernimi kadri?
V ozadju je predvsem želja, da to banko dejansko usmerimo v funkcijo razvojne banke. Zato je bila tudi delno ustanovljena. Že v zadnjih letih je v veliki meri dobila to funkcijo, prek nje se usmerjajo državna sredstva za pomoč gospodarstvu. Prek nje deluje poroštvena shema. Skratka, to ni komercialna banka kot NLB, ampak je državna banka z jasno opredeljeno javno funkcijo. Namen zamenjave nadzornega sveta je samo ta, da ima vlada možnost zagotoviti čim boljše opravljanje funkcije banke.
Se že ve, kdo naj bi to banko vodil v prihodnje?
Ne.
V javnosti je pogosto slišati govorice, da bi lahko krmilo katere od državnih bank prevzel Andrej Šircelj, finančni strokovnjak iz vrst SDS. Ali tudi vi tega gospoda vidite na čelu katere od državnih bank?
To ni vprašanje zame, temveč za nadzorne svete in za Banko Slovenije, ki mora šefu uprave podeliti licenco. Morda bomo prišli tudi do sistema, ko bodo člani bančnih nadzornih svetov potrebovali licenco. Tako da res ni naloga finančnega ministra, da se opredeljuje do teh vprašanj.
Pa vendar, bo država zdaj v NLB prodala svoje delnice do meje 25 odstotkov plus ena delnica?
Pogajamo se v tem okviru. Če pa bi se pokazalo za nujno, da prodamo več, bi morali spremeniti koalicijsko pogodbo, kjer je zapisana ta meja za banke in zavarovalnice.
Bo država do 20. aprila unovčila opcijsko pogodbo, odprodala 25-odstotni delež v Slovenski industriji jekla in pridobila 47 milijonov evrov?
Kolikor mi je znano, je minister za gospodarstvo že pojasnil, da se vlada ni odločila za unovčitev opcije za prodajo 25-odstotnega državnega deleža sedanjemu večinskemu lastniku SIJ. S tem želi vlada omogočiti spodbuditev pospešenega vlaganja večinskemu lastniku v obstoječa in nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo kot tudi ohranitev sedeža družbe v Sloveniji.
Kaj boste v vladi storili za to, da bo to državno premoženje bolje upravljano, da bo prinašalo višje donose – in bi nekaj od tega imel tudi državni proračun, pa tudi potrebno varčevanje bi bilo s tem manjše?
Prenovili bomo sistem upravljanja javnega premoženja. V medresorski skupini pripravljamo izhodišča, ki bi jih zapisali tudi v zakon. To želimo urediti do poletja. Razmišljanja gredo v smer, da bi imeli zgolj enega upravljavca in bi bilo to državno premoženje združeno na enem mestu. Obveznosti iz tega premoženja bi vsebovale poplačilo odškodninskih obveznic, kar zdaj počne Sod, ter dodajanje v pokojninsko blagajno, kar zdaj počne Kad. Naložbe bi nato razdelili v tri skupine: ene bi upravljali zgolj portfeljsko; drugo so naložbe, kjer je potrebna aktivna vloga lastnika (prestrukturiranje, da je podjetje zanimivo za zasebne vlagatelje); tretje pa bi bile naložbe, za katere bi vlada ocenila, da so strateške in se jih ne bi prodalo. Ob tem bi točno povedali, kaj je strateška funkcija teh naložb in kaj je njihov javni interes, ki ga morajo zagotavljati upravljavci teh naložb. To bo manjši del naložb.
Vlada je ta teden sprejela zakon o urav noteženju javnih financ, ki posega v skoraj 50 zakonov in je podlaga za ukrepe in rebalans. Ali pričakujete, da bo tarča referenduma?
Lahko bi bil. Vprašanje je, ali bodo tedaj neki dogovori sklenjeni, gre pa tudi za vprašanje odgovornosti tistih, ki bi referendum predlagali.
Kaj je bistvo tega zakona?
Ko so v preteklosti skušali nižati javne izdatke, je bil vedno argument, da to ni mogoče, ker da te odhodke predpisuje določen zakon.
Res je, finančni ministri so v preteklosti vedno jadikovali, da so v nemogočem položaju, ker da je skoraj 90 odstotkov proračunske porabe že vnaprej zabetonirane z raznimi zakoni.
Tako je. Mi smo naredili seznam zakonov in prosili ministre, naj pogledajo in predlagajo, ali lahko kaj spremenijo. S tem smo se izognili dolgotrajnemu procesu spreminjanja posameznih zakonov. Vse nujne in potrebne spremembe za sprejetje rebalansa v predvidenem okviru smo upoštevali v enem zakonu. Takšne stvari so se v preteklosti vedno počele. Vedno je bila v zakonu o izvrševanju proračuna anulirana kakšna določba kakšnega zakona. Mi smo zadevo zastavili širše in zato naredili poseben zakon, ki obsega vse potrebne spremembe zakonskih predpisov. Tako so zajeti predlogi, ki zahtevajo spremembo kakega zakona.
Državni svetnik in sindikalni lider Branimir Štrukelj že napoveduje odložilni veto na ta zakon. Kako boste to uredili s sindikati?
Že večkrat smo rekli, da smo se pripravljeni s sindikati pogajati do zadnjega dne, do glasovanja o rebalansu v državnem zboru. Pripravljeni smo predlagati spremembe tega zakona, v skladu s poslovnikom, če bi prišlo do dogovora s sindikati.
Čarobna beseda je konsenz, zlasti konsenz s sindikati javnega sektorja. Brez njega nas 18. aprila že čaka stavka, ki bo le še poslabšala stvari. Obe strani sta še krepko vsaksebi. Je to zato, ker ni prave kemije med vami, ali pa gre za taktično vkopavanje pred odločilno pogajalsko bitko?
Vlada je med pogajanji z javnim sektor jem že nekajkrat dala ponudbe, predloge, ki so bili boljši za sindikalno stran glede na tisto, s čimer smo pogajanja začeli. Na sindikalni strani pa je bilo relativno malo približevanja z njihovih začetnih pozicij v smer vladnih predlogov. Ko se bo to drugo zgodilo, bomo lahko prišli skupaj. In če govorimo o prejemkih javnih uslužbencev, je tako, da bodo sindikati na koncu morali privoliti v nekatere prilagoditve. Vlada po mojem enostavno nima mandata, da ne bi dala prilagoditve javnih financ tudi na področje javne ga sektorja. Mislim, da ne bi bilo legitimno, če bi prihranke iskali le drugje.
Mi smo s svoje strani naredili veliko. Vsaj dve zadevi smo naredili v zadnjem tednu. Eno je, da smo omilili predlog glede plač v javnem sektorju, tudi glede regresa, kjer je bil izhodiščni predlog, da regresa letos sploh ni. Zdaj smo predlagali, da je in da ga tisti z nižjimi plačami dobijo v celoti ali v večjem delu, tisti z visokimi pa zelo malo ali nič. Finančni učinek je polovica sredstev, ki bi bila potrebna za cel regres. To je bil en korak v smer dogovora, drugi korak je bil, da smo sledeč vrsti predlogov s sindikalne strani na vladi pripravili nabor možnih davčnih ukre pov, ki bodo že šli tudi v zakon o uravnoteženju javnih financ. Zdaj upam, da bodo tudi sindikati naredili kakšen korak in nam nakazali, kaj so tiste stvari, v katere bi oni privolili. To, da nam govorijo, v kaj ne bodo pri volili in kaj lahko naredijo, če ne bo dogovora, ni pot za iskanje srednje poti. Vsak pogajalec mora dati pozitivne ponudbe, da lahko po nekaj ponovitvah dosežemo kompromis. Zame je bila najboljša novica prejšnjega tedna ravno to, da so sindikati javnega sektorja napovedali stavko, kljub temu pa so se hkrati odločili, da se bodo še naprej pogajali z vlado. To je bilo prej z njihove strani pod vprašajem, zdaj pa lahko pomeni, da bodo pogovori postali hitrejši in bolj konkretni.
Pa bo jeseni potreben še en rebalans proračuna 2012?
To bomo vedeli jeseni. Sicer ima vlada znotraj okvira za porabo kar precejšen manevrski prostor za prerazporejanje. Vprašanje je tudi, kaj se bo dogajalo z gospodarsko rastjo in prihodki. Za zdaj delamo en rebalans s ciljem, da zdrži vse leto.
Na čelo Umarja ste stopili leta 2001, vo dili ste ga šest let. V tem času ste imeli vseskozi pred sabo rentgensko sliko slovenskega gospodarstva, različnim vladam ste dajali priporočila. Kaj smo v zadnjih enajstih letih delali tako zelo narobe, da je Slovenija v tako globoki gospodarski krizi in sta po padcu BDP od leta 2008 pred nami le Grčija in Latvija?
Narobe je šlo predvsem to, da nismo znali dovolj hitro prilagoditi stvari, ki bi jih morali. Tu mislim predvsem na strukturne reforme, ki bi, če bi jih naredili pravi čas, Slovenijo naredile konkurenčnejšo in bi se tudi lažje spopadla s krizo. Ko smo ekonomisti in svetovalci vlade prvič predlagali reforme, leta 2002, ni bilo razumevanja za to. Enostavno nam je tedaj šlo predobro, da bi ljudje razumeli potrebo po reformah. Pahorjeva vlada je to razumela in večkrat je sam gospod Pahor komentiral, da je kriza prizadela Slovenijo, ker ni v preteklosti izboljšala svojih temeljev. Vendar je tudi njegova vlada strukturne reforme predlagala prepozno, v času, ko že ni imela dovolj velike javne podpore. Zato z večino stvari ni bila uspešna, z nekaterimi tudi je. Zdaj pa smo v položaju, ko moramo predvsem zelo hitro urediti finance, zato da bomo kasneje lahko nadaljevali pogovore o pokojninski in zdravstveni reformi ter o ureditvi trga dela. Zdaj smo absolutno v položaju, ko moramo najprej poskrbeti za finančno stabilnost države.
Ali ni tukaj tudi ogromno političnega sprenevedanja? Recimo pokojninska reforma, ki je bila eden od redkih pozitivnih korakov Pahorjeve vlade, je bila kritizirana in je kasneje padla tudi po zaslugi večine tistih, ki so zdaj v Janševi vladi. Ali niso ti gospodje s tem nekako streljali v koleno? Podobno velja za padec zakonov o malem delu ali preprečevanju dela na črno.
No, nekateri, ki so zdaj v vladi, so za to reformo tudi glasovali v parlamentu, sicer tam niti ne bi bila sprejeta. Reforma je padla zato, ker je bilo pod vodstvom sindikatov zbranih dovolj podpisov za referendum, ta pa je padel tudi zato, ker vlada ni bila prepričljiva in ni več uživala visoke podpore v javnosti. Ta in druge lanske referendume je javnost dojemala kot pot do volitev in do zamenjave vlade, zato je to prevladalo nad odločitvijo, ki bi sicer bila bolj racionalna.
Da, sami ste že v intervjuju za Delo junija 2010 opozarjali na oportunizem tedanje opozicije. »Če bi bila pametna, bi glasovala za vladne reforme, ker jih potem njim ne bi bilo treba narediti, ko bodo spet na oblasti. A oni bodo seveda glasovali proti, ker so proti vladi, zato bo ta problem nekoč prišel tudi na njihov dnevni red.« Zdaj so ti problemi na vašem dnevnem redu. Vaš komentar?
Zdaj jih tudi skušamo reševati. Mislim, da smo začeli bistveno bolj odločno kot prejšnja vlada. Je pa časa manj, med drugim tudi zato, ker nekatere reforme v preteklosti niso bile sprejete. Niti v prejšnjem niti v predprejšnjem mandatu, ko so bile predlagane.
Desus je miniral reformske ukrepe obeh prejšnjih vlad. Kot ste mi omenili v omenjenem intervjuju, »tudi Pahor za reforme nima parlamentarne večine. Problem je njegova stranka in Desus, pri Janši pa je bil problematičen prav tako Desus, pa še ka kšna druga koalicijska stranka.« Ali je Karl Erjavec zdaj zanesljiv koalicijski partner?
Doslej smo zelo dobro sodelovali tudi pri pripravi teh ukrepov za uravnoteženje javnih financ. Ni bilo nobenih težav, tako da za zdaj dobro delamo skupaj.
Kaj pa premier Janša: je njegov stil vodenja zdaj drugačen kot za časa prve vlade?
Predvsem je njegov stil vodenja tak, da zna vlado zelo dobro usmerjati k ciljem, ki si jih je postavila, vleče prave poteze in načrtuje korake vnaprej. Za zdaj se je njegov stil vodenja pokazal za pozitivnega, da smo sploh lahko v tako kratkem času pripravili tako resne ukrepe.
Kakšen je namen partnerstva za izhod iz krize, ki ga predlaga premier?
Partnerstvo naj bi prineslo predvsem konstruktiven način sporazumevanja pri ključnih spremembah, ki jih bomo morali narediti. V prvem koraku gre za uravnoteženje in prilagoditve v javnih financah. V drugem koraku bi šlo tudi za ukrepe spodbujanja gospodarstva, strukturne reforme na trgu dela ter na področju pokojninskega in zdravstvenega sistema. Dobro je, da prek partnerstva izhajamo iz skupnih izhodišč, ki so zelo podobna izhodiščem socialnega sporazuma. To omogoča, da se z opozicijo, ki bi želela pri tem sodelovati, ne srečamo šele tedaj, ko pridemo s svojimi predlogi v državni zbor, ampak že prej. Tako skušamo predloge uskladiti in s tem olajšati proces. Če bo politika v nekem širšem smislu enotna ali bo vsaj govorila o podobnih stvareh, bodo ljudje lažje razumeli nujnost varčevalnih ukrepov.
Kako pa vidite sindikate? Gredo preveč na prvo žogo, gledajo bolj na kratkoročne učinke kot na dolgoročne posledice svojega ravnanja, imajo dovolj znanja in dobre ekonomske analize?
Sindikati so se v preteklosti že kdaj znali dogovoriti z vlado, recimo pred vstopom v območje evra. Tedaj je bilo kar nekaj ukrepov, ki so bili dogovorjeni s sindikati. Je pa res, da imajo tudi oni svojo bazo, svoje volivce ali članstvo. Razumem jih, da v nekatere predloge ne morejo privoliti kar čez noč. Zato je potreben dialog, v katerem morajo biti tudi oni na koncu sposobni povedati, kaj je bilo dobljenega za sindikalno stran. Na ekonomsko-socialnem svetu sem že večkrat povedal, da v socialnem dialogu pogrešam več neposrednega dialoga med sindikati in delodajalci. Na zadnji seji ekonomsko-socialnega sveta so sindikati vprašali, kako lahko vlada zagotovi, da bo znižanje pri davku od dohodka pravnih oseb res namenjeno za razvoj podjetij. Rekel sem jim: Vprašajte delodajalce, z njimi se morate dogovoriti. Prav bi bilo, da bi delodajalci sami začeli neposredno komunicirati s sindikati in bi jim razložili, zakaj je to dobro za gospodarstvo in kaj bodo od tega imeli zaposleni. Ne more vlada urejati vseh teh stvari.
Da se bodo ljudje pripravljeni odrekati, potrebujejo čim več prepričljivih informacij. Kdaj bi Slovenija spet lahko postala bolj normalna država z normalnimi, recimo triodstotnimi stopnjami rasti? Kdaj bo to spet mogoče?
To je mogoče doseči v nekaj letih. Letos poskušamo postaviti zelo zdrave temelje za to. Eno so zdravi finančni temelji, drugo je vprašanje bančnega sistema in dokapitalizacije. Če bi vse šlo po načrtih, je realno mogoče, tudi z drugačnim upravljanjem javnega premoženja, prihodnje leto pričakovati izboljšanje na področju kreditiranja. So pa še drugi kolegi v vladi, minister za gospodarstvo in drugi ministri, ki imajo na svojih področjih vrsto ukrepov.
Ste kot minister za finance zadovoljni s kolegi, kako vlada deluje kot ekipa?
Bil sem zelo prijetno presenečen nad procesom priprave rebalansa. Kot direktor Umarja sem včasih od daleč opazoval priprave proračunov, ko je bilo denarja ogromno, pa so bila večdnevna pogajanja, prepiri, povišani glasovi. Takrat je šlo samo za delitev, kdo bo dobil več ali malo manj več. Letos smo se pogovarjali o tem, koliko manj denarja je, pa je bila ob tem zelo velika resnost in zelo hitro smo se uskladili brez resnih prepirov.
Ljudje bi bili bolj pripravljeni na varčevanje tudi, če bi jim vlada in državni uslužbenci dali dober zgled. Nekateri direktorji državnih podjetij ali zdravstvenih domov imajo plačo, ki krepko presega plačo mini strov ali premiera. Bo vlada tu ukrepala?
To, kar sprašujete, je vprašanje plačnega sistema. Tu težko posežemo neposredno. Je pa ogromno stvari, kjer vlada varčuje tako rekoč vsak teden. Sklepi, ki jih sprejemamo glede razporeditve ministrstev, zmanjšujemo površino prostorov, ki jih mora vlada najemati, pri javnih naročilih je bilo že kar nekaj prihrankov. Ministri ne odobravajo marsikatere stvari, ki se je v preteklosti zdela samoumevna. Zato ker vedo, da morajo varčevati pri stvareh, ki niso nujne, da bi ostalo nekaj denarja za programe, ki jih želijo izpeljati. Ta mentaliteta bo dejansko prežela ves javni sektor in bomo vsi tako razmišljali. Tu so mogoči veliki prihranki, tudi kar zadeva regrese v javnem sektorju in javnih podjetjih. So pa to stvari, kjer vlada nima neposredne pristojnosti, ljudje pa to včasih težko razumejo. Vedno se lahko zgodi kak eksces, ki se mu vsi čudimo, tudi na vladi smo ogorčeni, a nimamo pri roki palice, s katero bi to lahko takoj uredili.
Na spletni strani predlagam.vladi.si se državljani sprašujejo, zakaj vlada bolj ne obdavči cerkvenega premoženja, in predlagajo, da cerkev plačuje davke kot vsi drugi ali pa da se uvede t. i. cerkveni davek za verujoče, kot ga poznajo v tujini. S tem bi zmanjšali financiranje cerkve iz proračuna. Se strinjate?
Uvesti davek za verujoče je po mojem mnenju slabo. Potem bi lahko uvedli tudi poseben davek za gasilce, s katerim bi financirali gasilska društva. Če želi skupina državljanov kaj podpirati, naj sama to prispeva, in kolikor vem, to tudi počnejo. Z vprašanjem obdavčitve cerkvenega premoženja se še nismo ukvarjali. Verjetno je to tema, ki bo prišla na mizo, ko bomo šli v celovit sistem obdavčitve nepremičnin. Smo pa že v rebalansu upoštevali zmanjšanje sredstev za financiranje verskih skupnosti za 20 odstotkov. Logika je, da morajo varčevalni ukrepi nasloviti vsakega, in ni bilo nobenega nasprotovanja temu predlogu.
Ali poleg t. i. solidarnostnih davkov, s katerimi bi zbrali približno 100 milijo nov evrov, razmišljate še o kakšni davčni spremembi?
Zelo pomembna zadeva, s katero se že ukvarjamo, je pavšalna obdavčitev podjetnikov. To bi lahko pomenilo spodbudo za podjetništvo in tudi manj razlogov za sivo ekonomijo. Del dejavnosti bi se s tem legaliziral. V prihodnjih mesecih se bomo lotili poenostavitev na področju tako rekoč vseh davkov. To lahko spet prinese spodbudo gospodarstvu. Čeprav so glavne ovire drugje, to so prostorska, okoljska in tudi delovna zakonodaja. Določene spremembe smo nekoliko odložili, ker zahtevajo širši, sistemski razmislek, na primer obdavčitev nepremičnin, vprašanje osnove za prispevke, morda tudi zgornje meje pri prispevkih.
Gospod Rado Pezdir je nacionalnemu preiskovalnemu uradu predal konkretne informacije, imena in postopke glede podkupovanja od t. i. parazitov, ki so želeli dostop do vas. Se že ve, kdo so bili ti paraziti, lahko pojasnite, kako lobisti pritiskajo na vas kot finančnega ministra?
Finančni minister o marsičem odloča, ljudje, ki jih te odločitve prizadenejo, pa želijo sporočiti svoje mnenje. To možnost imajo. Osebno se večini takšnih stikov izogibam. K meni v glavnem pridejo ljudje, ki se morajo sestati z mano zaradi funkcije, ki jo opravljajo. Je pa res, da je tudi za nas pomembno, da imamo informacije. Bolje je imeti informacije o eni stvari od desetih ljudi, ker potem lahko bolje presodiš, čemu lahko verjameš in čemu ne. Osebno velikih pritiskov ne čutim, verjetno tudi zato ne, ker večina ljudi ve, da prav daleč ne bi prišli.
Parazitov torej ni več čutiti?
On je govoril o ljudeh, ki so prišli k njemu, ne k meni, in je tudi prijavil ljudi, ki so prišli k njemu. Tako da tudi ne vem, kdo so bili in koga je prijavil. To je stvar, ki jo on ureja. Je pa tako: tistim, ki želijo priti do mene, to ne uspe. Razlog je v tem, da imamo precej zaprta vrata. K meni se neposredno ne da priti in vplivati name, potem pa iščejo druge kanale. Veseli me, da so tudi ti kanali pogosto zaprti.
Viri blizu urednika Sobotne priloge pravijo, da ste bili v dijaških letih na bežigrajski gimnaziji član punk banda z imenom Usmerjeni heroji. Zdaj vas kritiki obkladajo z oznako neoliberalca in celo privrženca idej nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher, vemo pa, da so bili punkerji strogo proti njeni politiki. Kako vidite ta svoj nazorski lok, od punkerja do t. i. neoliberalca?
Nekaj, kar mi je ostalo – in s tega vidika si lahko tako punker kot liberalec –, je nezaupanje v državo in avtoriteto, ki se postavlja nad druge ljudi, nesprejemanje paternalističnih vzorcev in tega, da naj bi država za vse poskrbela. Tukaj je nekaj stičnih točk. Sem pa tudi v tistem bandu bolj pisal tekste kot igral (smeh).
