»Jaz sem vedno jaz.« Nataša? Barbara? Gračner.

»In potem so se čudili, ko sem rekla, da bom igralka …« Sama, kot pravi, pa se je v srednji šoli v gledališče zaljubila zaradi predstave Ella Eduarda Milerja. Tako jo je prevzela, da potem dva dni ni šla v šolo.

Pravi, da se hrani iz melanholije, deževnih dni in polteme. Ne sonca. In tudi slike, večinoma zemeljskih barv, ki visijo na stenah njenega stanovanja, govorijo o tem, Španzel, Vraničeva, Bračkova, Hahonin … Najmogočnejšo in njej najljubšo je delo Natalije Šeruga.

Večkratna Borštnikova nagrajenka, dobitnica nagrad vesna na festivalih slovenskega filma in številnih drugih domačih in tujih nagrad. Nazadnje smo jo videli v filmih Razredni sovražnik in Dvojina ter na odru kot Patricijo v odlični predstavi Alena Jelena Gola po tekstu makedonske avtorice Viktorije Rangelove.

Še igrate klavir?

Ne, ampak iz dneva v dan imam večji namen, da bom. Potem pa vedno najdem izgovore, da ga ne. Kot v mladosti, ko je bilo treba študirati, pa sem šla najprej pospravljat svojo sobo. Trenutno je moj izgovor, da bi lahko z igranjem motila sosede.

Je to za nama petrof?

Ja. Z njim sem se družila do akademije. Rada sem igrala, pa zelo nerada vadila.

Ampak čim starejša sem, vedno bolj me vznemirja pot in manj cilj. Tako da mislim, da mi bo vrnitev v užitek. Pa tudi v mojem poklicu je znanje kakšnega inštrumenta dobrodošlo.

Nataša Barbara, kakšna je zgodovina dveh imen? Je to, kdaj ste bolj Nataša in kdaj bolj Barbara, odvisno od situacije?

Mama je rusofil in bilo je jasno, da bo izbirala rusko ime. Oče pa je želel, da bi bila v imenu otroka črka r …

Ker naj bi bila ta črka močna in mogočna?

Ne vem. Mogoče ta črka res prizemljuje, daje samozavest. V mladosti sem se bolj odzivala na mamino izbiro. Na akademiji pa sta bili v mojem letniku tudi Nataša Ralijan in Barbara Novakovič in zaradi logistike sporazumevanja so me začeli klicati z obema imenoma. Ampak v zadnjem času se odzivam na vse tri različice oziroma na vse štiri, sem tudi NBG …

Kaj imajo raje moški?

Natašo, mislim.

Slovanska ženska vedno zmaga …

Ne nujno. Mogoče na prvi pogled res delujem bolj Barbara, kdor me pobliže spozna, pa začuti bolj Natašo. Moja intimna srečanja so pa morda res bolj ruska (smeh).

Ob premieri predstave Gola v režiji Alena Jelena v Mestnem gledališču ljubljanskem se je na spletni strani tega teatra pojavil hudomušen zapis: OMG, WTF, NBG v MGL?! (Oh my god, what the fuck!? Nataša Barbara Gračner v MGL?!) Se je kdo ustrašil, da se iz ljubljanske Drame selite v drugo gledališče?

Upam, da ne. To sem vzela kot duhovito dobrodošlico in mislim, da je bila tako tudi mišljena. Sicer gostujem v tem gledališču, a gre za produkcijo Škuca, kateremu je Barbara Hieng Samobor odstopila prostor v MGL, ki za to predstavo ne bi mogel biti boljši. Sem pa malo bliže spoznala igralski ansambel MGL in lahko rečem, da je izredno topel in hudomušen, in mladostna energija, ki ga preveva, me je napolnila z dodatno ustvarjalno močjo. Bilo mi je lepo.

Po končani akademiji ste bili sedem let v Slovenskem mladinskem gledališču, zdaj pa ste štirinajsto leto v ljubljanski Drami. Kako vam je v njej?

Odlično.

Kako pa je bilo v SMG?

Tudi odlično. Močno me je zaznamovalo. Ampak predzgodovina tega je, da smo na akademiji igrali diplomsko predstavo Življenje podeželskih plejbojev, ki smo jo v Cankarjevem domu ponovili več kot tridesetkrat, kar je pomenilo, da smo bili mladi diplomanti dolgo na ogled. Včasih se žal zgodi, da diplomske predstave odigrajo le trikrat. Mi pa smo imeli priložnost, da so nas videli vsi ravnatelji gledališč. In ker je bila predstava res dobra, smo vsi tudi zelo hitro dobili ponudbe za stalne angažmaje. Jaz sem dobila ponudbo Drame, SMG in MGL. Ampak iz SMG je prišlo povabilo Eduarda Milerja – in ker sem zaradi njegove predstave postala igralka, se mi je zdelo logično, da nisem oklevala, in odšla v SMG. Ponudil mi je namreč vlogo Susn, istega avtorja, zaradi katerega sem pristala v tem poklicu.

Herberta Achternbuscha?

Ja, napisal je komad Ella, ki sem ga v mladosti videla v Gleju in ki me je začaral. V gledališče sem šla, ker je tako zahtevala mama. Nisem bila oboževalka teatra. Skratka, bilo je nenavadno … Pred menoj je bila bodeča žica, v njej žive kure. Alja Tkačev je ždela na okenski polici, iz ust ji je tekla slina. Glavnega igralca Aleša Valiča pa sem med kurami opazila šele kasneje. In on me je ubil. Ni besed, s katerimi bi lahko opisala, kaj mi je naredil. Potem dva dni nisem šla v šolo. Nisem mogla.

Zakaj?

Nisem mogla razumeti, kako se me lahko nekdo tako dotakne. Kako je lahko nekdo, ki ga sploh ne poznam, prišel tako vame?! In takrat sem vedela, da bi bila rada igralka.

Tako sem pristala v Mladinskem gledališču. Bilo je super. Sodelovala sem z odličnimi igralci, se od njih učila in spoznavala svet. Veliko smo gostovali, predvsem po Južni Ameriki, kjer veljajo na vsakem festivalu za pravo poslastico. Imela sem srečo, da sem vskočila v vlogo v predstavi Šeherezada, s katero smo gostovali v Mehiki, Braziliji in Argentini.

Zanimivo bi bilo videti vas vse, ki ste takrat igrali v Šeherezadi danes – v isti predstavi.

Pa bi bilo res. Šeherezada je zaznamovala slovenski gledališki prostor in SMG. Vrhunska predstava Tomaža Pandurja. Toda v današnjem času so morda intimne zgodbe, ki nimajo spektakelske funkcije, bolj zanimive. Ne vem. Morda so zaradi situacije, v kateri smo se znašli, močnejše. Identifikacijski moment je morda trenutno močnejši v preprostosti bivanja dveh, ki sta ujeta, in skozi njuno borbo se močneje zavedamo, da nismo sami v tem živem blatu, ki nas nezadržno golta. Ali pa je to samo moj, bolj konservativen pogled na gledališko umetnost. Ne vem ... trzljaj na igralčevem obrazu mi več pove kot dim ali voda na odru.

(Zazvoni telefon, pokliče babica, Valerija Gračner, ki ima stoeno leto in je bila med drugim tudi amaterska igralka na škofjeloških odrih.)

Nedavno ste prejeli Borštnikovo nagrado za vlogo v predstavi Mati. V obrazložitvi so zapisali: »Nataša Barbara Gračner je igralka minimalistične igre, ki zna na odru zgolj tiho sedeti in na videz ničesar početi, a to napravi s takšno notranjo silovitostjo, da je atmosfera ves čas naelektrena …« Kako na odru delati nič in biti učinkovit?

Tako, da si. Treba je biti v pravem stanju in nositi zgodbo.

Na kaj se v takšnih trenutkih najbolj zanesete?

Nase in na to, da popolnoma zaupam režiserju, ki me je pripravil do tega, da sem mu sledila in da skozi predstavo govoriva isto zgodbo. Sebastijan Horvat se je odločil, da Mati, ki jo igram, na začetku predstave zelo dolgo ne spregovori. Se pravi, da mi je, za približno pol ure, odvzel ves tekst in ga razdelil med soigralce. Njegova razlaga tega dejanja pa je bila tako vrhunska, da nisem niti za trenutek podvomila, in zdelo se mi je, da je zgolj tako prav in da bi bilo karkoli drugega narobe. Temu se reče popolna fascinacija nad režiserjevim konceptom.

In ni me lahko fascinirati! S tem ko mi je odvzel dar govora, mi je namenil drugačen dar. Morda je skozi to moj oziroma Materin obstoj še močnejši. Kajti ko spregovori oziroma spregovorim, govorim skozi ljudi, ki so jo/me zaznamovali. Me udejanjili, me vzpostavili do te mere, da se lahko popolnoma zavestno sprašujem, ali Bog obstaja. Kdo nas določa? Kdo nas ustvarja? Predvsem pa, kdo nas vodi? Osebno mislim, da življenje, ki ga živimo, in v njem v prvi vrsti ljudje, ki jih srečujemo. Zaradi njih smo to, kar smo. Oziroma kakršni smo. In tako kot mi je kot igralki odvzel dar govora, mi ga je na koncu predstave postoteril. Zelo rada igram to predstavo. In občutek imam, da bi mi bila tudi kot gledalki ljuba. Čeprav tega nikoli ne moremo vedeti.

Pravijo, da igralke po štiridesetem letu z odra prepričljivo govorijo samo še resnico. Po tistem, ko ste postali mati, se vam je posrečil preboj, da so vaši liki postali še bolj zreli, večplastni … Prenekatere igralke tega ne znajo izvršiti, odlično, predvsem pa na odru vidno je to na primer nekoč uspelo Majdi Potokarjevi, pa zdaj Poloni Juh in vam …

Jaz sem predvsem jaz. Pri štiriinštiridesetih sem gotovo drugačna, kot sem bila pri petindvajsetih. Mnoge igralke nimajo priložnosti, da bi to, kar ste povedali, izpeljale. Primerjanje med kolegicami je lahko zelo tvegano.

Treba ga je razumeti kot kompliment.

Razumem. Ampak to, kako nekdo spremlja umetnost, je vedno subjektivno. Zato so tudi vse nagrade subjektivna ocena določenih ljudi. Kot igralka lahko nekomu ustrezam, drugim ne. To, kar ste povedali, razumem kot govor o talentu, trdem delu, samoizpraševanju, o radovednosti … Dober igralec mora biti živ, mora dvomiti, nasprotovati, opazovati. Poklic igralca je zelo kontradiktoren: po eni strani mora biti asket, po drugi hedonist, znati mora imeti, znati pa mora tudi izgubiti, mora biti ponižen in nadut hkrati. Poklic igralca ni lahek. Treba je znati mesariti svojo dušo in telo. Nikdar ne obupati.

Zase lahko rečem, da pri vsaki vlogi pride trenutek, ko imam občutek, da sem v črni luknji. Takrat mi nihče ne more pomagati. Niti sama si ne morem. Ne znam govoriti, ne znam več hoditi … Zdaj, ko sem starejša, vem, kaj to pomeni: bližam se trenutku, ko se bo to nekega torka vse sestavilo tako, da si bom lahko rekla: ja! Zdaj jo pa imam! In ko najbolj jamram, se skoraj vedno rodi najlepše.

Do česa ste, ko gre za vaše delo, najbolj brezkompromisni?

Moram čutiti. Ker če čutim jaz, šele potem lahko čuti tudi nekdo drug. Dokler ne začutim, se ne zadovoljim. Zdaj smo že tako stari in pokvarjeni, da poznamo določene bližnjice, ki bi lahko koga napeljale na to, da bi mislil, »da je to to«, pa v resnici ni. V takšnih trenutkih sem brezkompromisna. Pa tudi v tem, da morajo biti vse službe v hiši, v kateri delam, usmerjene v to, da naredimo dobro predstavo. Izjemno cenim profesionalizem.

Je vaš opus – dosedanji opus – mogoče izraziteje povezovati s katerim od režiserjev?

Vsak, s katerim sem se srečala, je pustil usedlino. Takšno ali drugačno. Tako nerada operiram z imeni. Morda ima v moji poklicni poti posebno mesto v gledališču gospod Mile Korun. Spomnim se, kako je prišel gledat Gospodično Julijo v SMG in mi po predstavi rekel: »Midva se bova pa še srečala.« In sva se. Velikokrat. Potovanje z njim je nekaj, kar me je kot igralko zaznamovalo. V filmskem svetu pa gospod Matjaž Klopčič. Velik in spoštljiv človek in umetnik.

Menite, da sta vas oba ustvarjalca morala najprej razumeti kot človeka, da ste lahko skupaj ustvarjali tako, kot ste?

Mislim, da je bilo tako: videla sta me na odru in sem jima bila všeč. Pika.

Precej igralcev je ob koncu kariere, med njimi tudi kakšen shakespearjanski velikan iz Old Vica ali Globe Theatra, reklo, da je igralec – mimo teksta, ki mora biti stoodstotno osvojen, mimo primernih gest in mimike, mimo vsega, kar naredi gledališka čarovnija – pravzaprav dober takrat, ko na odru iz njega prodre njegova osebnost …

Verjetno so mislili na odrsko prezenco.

V suhoparnem gledališkem žargonu je to verjetno res odrska prezenca. Gledalci mnogokrat prežimo na igralce, kdaj bo na odru iz vloge zasijal del vaših osebnosti …

Jaz sem vedno jaz (tišina). Dovolim, da se vame naseli neki lik. Med vajami se mi zgodi, da rečem: »Ona je tukaj takšna, ne jaz.« Tako do vloge dobim distanco, jo popravim, oblikujem. Ampak jaz sem stvarnik Nje. No, eden od stvarnikov. Jaz Njej določim, kako globok smeh ima takrat, ko je naseljena v meni, kakšen bo pregib njenega desnega komolca. Ne vem, tako dojemam svoj poklic. Odrska prezenca pa vedno pride do izraza, ko je igralec v pravem stanju. Če je v pravem stanju, lahko stoji nekje zadaj v poltemi in bo močan. Mora samo biti.

Torej ne nosite življenja na oder?

Seveda ga nosim, ker sem tam jaz. Tako ali drugače, v realu ali fikciji. To je tudi peza našega poklica. Velikokrat sem igrala z visoko vročino, utrujena in žalostna. Ampak koga to zanima? Gledalec kupi vstopnico in hoče videti kakovostno predstavo. Igranje je peklensko božanski poklic.

Vam je na odru lepo, ko niste vi?

Mogoče bi bilo, a kaj ko sem jaz vedno jaz (smeh).

Jaz, vedno jaz, vedno jaz. Že petič ste to rekli. Naslov intervjuja bo: Jaz sem vedno jaz.

Ja, če sem pa res (smeh). Lepota mojega poklica pa je, da lahko skozi besede drugih povem nekaj veliko bolje, kot bi zmogla sama.

V Glembajevih v režiji Ivice Buljana ste baronica Castelli in na Festivalu Miroslava Krleže v Zagrebu so vas razglasili za najboljšo baronico Castelli Glembaj v zgodovini. Prehiteli ste celo Eno Begović …

To je mnenje posameznikov. Počaščena sem. Mislim pa, da je predstava v režiji Ivice Buljana res dobra. Žal nisem videla hrvaških in srbskih Glembajevih in velika škoda je, da niso vse tri produkcije Glembajevih hkrati gostovale v ljubljanski Drami, HNK in beograjskem Ateljeju 212. To bi bilo čudovito.

Kaj bi si tri Castellice, Anica Dobra, Alma Prica in vi, imele za povedati?

Z Almo sva prijateljici in bi pogovor potekal v tej smeri, Anico Dobro bi z veseljem spoznala, je mednarodna filmska zvezda. Dvomim, da bi se pogovarjale o baronici. Igralke se pogovarjamo med vajami, ko ustvarjamo. Ko je nekaj narejeno, so na vrsti drugi pogovori.

V prvi polovici življenja se ukvarjamo s tem, kaj si mislijo o nas, v drugi, kaj si mi mislimo o njih. Bi to držalo tudi za vas?

Sicer ne vem, ali je tako enoznačno, pa vendar mi je starejši lepše. Lahko bi rekla, da sem se umirila. Sem prizanesljivejša. Do življenja in vseh, ki me obdajajo. Do sebe, se mi zdi, da ne. Mogoče to še pride (smeh). Ampak spoznanje, da pravzaprav lahko spreminjaš le sebe in seveda skozi to spreminjaš odnos do drugih, je blagodejno. To seveda ne pomeni, da sem dosegla nirvano. Mislim, da je nikoli ne bom. Nisem tak tip človeka. Že moj oče je rekel: »A ti veš, kakšno srečo imaš, da imaš tako nizek pritisk? Si predstavljaš sebe z visokim?« Samo občutek imam, da zdaj hitreje ugotovim, kaj zmorem, in ne drezam več tja, kamor nima smisla.

Kam?

Živi in pusti živeti. In nikjer ne piše, da je tako, kot živim jaz, prav in tako, kot živi nekdo drug, narobe. Vse je prav in tudi narobe.

Govorite tudi o tekmovalnosti med kolegi?

Ne, govorim o življenju nasploh. Tekmovalnosti med kolegi nisem nikdar čutila tako intenzivno, kot se o njej govori … Mislim, da zdrava ambicija obstaja, in to v vseh poklicih in je dobrodošla, ker te še močneje žene k raziskovanju. Za igralca je pravi luksuz, da ima ob sebi odlične soigralce, ker šele ob njih lahko tudi sam zažari v vsej svoji veličini. Si pa z nekaterimi pač bolj dišiš in z nekaterimi manj. In tako se ponekod stkejo prijateljstva, spet drugod ostaja vse na profesionalnem nivoju.

Prepričanje, da se igralec zanese samo na razum, je pogosto zmotno. Bi lahko rekli, da se v resnici bolj oprete na opazovanje, emocijo, instinkt?

Ja, moja baza je vodnjak emocij. Moje delo pa, da z njimi racionalno razpolagam.

Kako daleč v profesionalnem življenju pride igralec do spoznanja, da v eni sceni ne gre pokazati vseh aspektov značaja lika, temveč samo enega? Da ne izstreli vseh nabojev hkrati …

Mislim, da gre za postopek, ki ga uporabljam pri svojem delu. Doziranje je odločilno. Kje bo, na primer, ranljivost lika prišla na plano? Koliko časa in zakaj jo bom skrivala? Kdaj bo pravi trenutek, da gledalce presenetim? Namensko se za svoj lik odločim, kdaj bo razmesarila, kdaj bo pa še počakala …

Nikakor niste tiha igralka …

Najbrž drži, ker nisem niti tih človek.

Zakaj so o vas govorili, da ste usodna ženska?

Ne vem. Morda zato, ker me je na začetku v veliko predstavah oblačil Alan Hranitelj (smeh). Mislim, da so to govorili zaradi energije, ki jo nosim na odru. Ta namreč lahko deluje kot moč.

In na odru je seksi imeti moč.

Najbrž je seksi gledati močno žensko.

Se tega med igro pred občinstvom zavedate?

Zavedam se, da sem na odru močna. Samo tako lahko uživam v svojem poklicu. Tudi ko igram nemočno žensko, moram biti v tem močna. V zadnji predstavi Gola je moj lik zelo nebogljen ...

Vztrajala sem, da sem tako oblečena, kot me vidite zdaj, v trenirki, vztrajala sem, da imam mastne lase in da sem popolnoma brez make upa, skratka, da sem gola. Ker se mi zdi, da samo tako lahko pridem do vas kot Patricija, ki smo si jo zamislili.

Gola je predstava, ki prereže žensko življenje po najbolj krvavi diagonali.

Ja, in to je bil naš namen. Tudi kolegice, ki so si jo ogledale, so rekle, da so imele v določenem trenutku izrazit občutek nelagodja, tesnobe; nekaj časa so sočustvovale in obenem tudi obtoževale njo, pa potem spet njega. Res rada igram to predstavo. Je ena tistih, kjer so se stkala prijateljstva.

Prvič sem sodelovala z Alenom Jelenom in hvaležna sem, da sem ga lahko spoznala. Krasen človek, ki nevsiljivo in nežno vodi igralca po čereh do obale. To je bilo še kako pomembno predvsem za Jerneja Gašperina, ki je dobil prvo večjo vlogo v gledališču in jo je, kot mlad, še prestrašen igralec odlično naredil.

Povedali ste mi, da danes snemate sinhronizacijo dokumentarnega filma Alfred in Sophie Jasne Hribernik.

Gre za film o Alfredu Nobelu, ja, in glede na prebrano vidim, da bo dober. V glavi mi že ves čas odzvanja zadnji stavek: »Tam nekje na varnem je vedno nekdo, ki lahko sproži detonacijo in stopi v naše telo … In ko se pustimo varovati, se pustimo nadzorovati …« Ne vem, ali obstaja lepše povedana definicija mojega poslanstva.

Kaj v vas sproži detonacijo?

Ljubezen. Da me točno v določenem trenutku nekdo razoroži. Ko se mi zgodi, da podvomim o sebi, kar sem z možgani zgradila. Ko me zamaje.

Se zgodi velikokrat?

Ne, saj zato mi je tako všeč.

No, po tem intervjuju bodo čakali v vrsti, vsak s svojim dinamitom …

(smeh)

Imate v življenju načrt?

Mislim, da sem kar človek načrtov. Ko si nekaj zamislim, to skušam tudi udejanjiti. Včasih se v domišljiji odločim tudi, da bom letela. In to me včasih v življenju tepe, včasih je pa prav.

Ampak zdi se, da vam je kar lepo, da ste, kar ste, kajne?

(tišina, smeh) Je.