Je javni sektor trdnjava neoliberalizma?

V Sloveniji je splošno razširjeno prepričanje, da smo se znašli v krizi tudi zato, ker želi del politične elite v neoliberalni maniri razgraditi javni sektor, s čimer naj bi, nekoliko poenostavljeno rečeno, v družbi prevladali egoistični, zasebni in kapitalski interesi nad skupnim, javnim dobrim, ki ga uteleša javni sektor. Taka logika se mi zdi v izhodišču zamegljujoča.

Pri tem, da ne bo nesporazumov, nikakor ne zagovarjam demontaže socialne države; javno šolstvo, zdravstvo in socialna varnost so tudi zame vrednote, ki bi jim morali v vsej Evropi vrniti domovinsko pravico, hkrati pa v keynesijanski maniri verjamem, da država lahko doseže uravnotežen proračun tudi tako, da postavi polno zaposlenost za eno svojih prioritet. Vendar pa to še ne pomeni, da je javni sektor sam po sebi imun pred zasebnimi interesi in da so njegovi prispevki k družbeni blaginji vedno pozitivni; razlika med javnim in zasebnim sektorjem je po mojem le v tem, da se v prvem zasebni interesi artikulirajo drugače kot v drugem, imajo pa podobno negativne stranske učinke, če niso ustrezno regulirani. Pri tem ne mislim le na primitivno strankarsko polaščanje vseh tistih funkcij v javnih ustanovah, ki bi morale biti prepuščene stroki, ampak predvsem na kompleksen preplet interesov tistih, ki javne usluge uporabljajo, onih, ki v javnem sekorju delajo, in tistih, ki odločajo o porabi proračunskega denarja.

Morda najbolj jasen zgled tega so univerze.

V Sloveniji je namreč že nekaj let vpisnih mest na univerzi približno toliko, kot je velika generacija, ki konča šolanje v srednjih šolah; če so moji podatki pravilni, je bilo pred tridesetimi leti število vpisnih mest trikrat manjše. Še bolj fascinanten pa je podatek, da je letos vpisnih mest na univerzah 5000 več, kot se bo vpisalo prvošolčkov v osnovne šole.

Med altruizmom in egoizmom

Tako visok vpis na univerze seveda ni posledica neoliberalne zahteve »kapitala«, naj mu država zastonj izobrazi čim večje število visoko izobraženih delavcev, saj slovenska industrija takih potreb žal nima: tisti, ki s svojimi zahtevami generirajo tako visoko število vpisnih mest, so v prvi vrsti starši in študenti, ki predpostavljajo, da diploma prinaša boljše zaposlitvene možnosti, hkrati pa se zavedajo, da študentski status prinaša kar nekaj ugodnosti (zavarovanje, prehrambni boni, delo prek študentskega servisa ...). Tovrstna pričakovanja bi težko označili kot altruistična, saj starši in njihovi otroci univerzitetni študij razumejo kot pot do socialnih ugodnosti zdaj ter do boljše plače in boljšega osebnega statusa jutri. S tega zornega kota ne vidim posebne razlike med tovrstnimi pričakovanji študentov in med pričakovanji podjetnika, ki ustanovi podjetje z željo, da bi v nekaj letih posloval z dobičkom. V obeh primerih gre za skrb za lastno eksistenco ali, če hočete, za egoizem.

A starši in otroci niso edini, ki so v tej zgodbi motivirani s skrbjo zase: ker je vpis na univerze postal množičen, je velika večina slovenskih politikov očitno presodila, da bi imeli na volitvah težave, če bi spodbijali tovrstna pričakovanja pomembnega dela prebivalstva, zato je tudi tu na mestu sklep, da država tako velik vpis podpira tudi zaradi egoističnih interesov tistih, ki jo vodijo. Kar je slabo predvsem zato, ker slovenska politika očitno ni sposobna razmisleka o dolgoročnih posledicah svojih odločitev.

A politike sem že davno odpisal, kar zadeva zmožnost racionalne presoje slovenskega vsakdana; bolj nenavadno je, da s tako množičnim vpisom že več kot desetletje molče soglaša tudi ogromna večina učiteljev na univerzah, saj bi jih dnevne izkušnje morale opozarjati, da v skladu s tako rekoč osnovnošolsko množičnostjo v prve letnike vpisujejo vedno bolj povprečne študente, hkrati pa vedno slabše razmerje med številom študentov in profesorjev ter sorazmerno vedno manj denarja v sistemu poslabšujeta možnosti za kvalitetno pedagoško in raziskovalno delo, kar vse v seštevku niža kvaliteto univerz. Dolgoletno molčeče soglašanje s tako množičnim vpisom ob hkratnem slabšanju delovnih razmer razumem zato predvsem kot posledico tega, da se je pri nas univerza predolgo financirala glede na število vpisanih študentov, in kot posledico prepričanja velikega dela zaposlenih na univerzah, da veliko število vpisanih študentov odraža pomen in vpliv posamezne katedre, oddelka ali fakultete. Zato tudi tu zame ni bistvene razlike med tako držo univerzitetnikov in željo podjetnikov po čim večji prodaji svojih izdelkov in dobičku.

Povedano drugače, univerze so v vedno večji vpis po mojem privolile tudi zato, ker so se – kljub občasnim glasnim protestom – tiho strinjale s predpostavko, da ni nič narobe, če svojo uspešnost merijo podobno kot trgovci: več ko je prometa, boljši smo. Taka trgovska pamet se navsezadnje odraža tudi v prepričanju, da velja študente obravnavati kot stranke univerze, podobno kot so kupci tržnih dobrin stranke tistih, ki tovrstne izdelke tržijo. Težava pa je seveda v tem, da uporaba istega besednjaka in posledično istega vrednostnega sistema v tako različnih okoljih, kot so izobraževalne organizacije in zasebna podjetja, poraja zelo različne učinke. Kadar namreč kupimo nov mobilni telefon, pralni stroj ali zgolj zobno pasto, se bo zadovoljstvo kupcev z izdelkom nedvomno odrazilo v obsegu prodaje; ker pa je hkrati eden od naših temeljnih potrošniških interesov, da za čim manj denarja (in s tem s čim manj napora) dobimo čim boljši izdelek, to na odprtih, konkurenčnih trgih podjetja sili v proizvodnjo čim boljših, a hkrati čim cenejših izdelkov. Zato lahko tržno gospodarstvo ob ustrezni socialni, okoljski in delovni zakonodaji pozitivno prispeva k družbeni blaginji.

Izdelek, ki ga ponuja univerza, pa je, če ostanemo v trgovski terminologiji, seveda diploma; in če prej opisani vrednotni sistem in način mišljenja prenesemo iz gospodarstva na univerzo, slej ko prej dobimo razmere, v katerih študenti pričakujejo, da bodo, podobno kot pri drugih tržnih izdelkih, za čim manj vloženega truda dobili čim boljši izdelek (= čim bolj ugledno diplomo), tisti, ki odločajo o financiranju, pa s čim manjšim vložkom čim večji iztržek (= čim več zadovoljnih diplomiranih volivcev za čim manj proračunskih sredstev). A v izobraževanju reči pač ne gredo tako, saj si znanja ni mogoče kupiti niti nam ga država ne more podariti skozi cenen javni servis, imenovan univerza. Znanja brez garanja in odrekanja namreč ni, hkrati pa profesor, ki dela s sto študenti namesto z desetimi, pri svojem delu po definiciji ne more biti enako uspešen, saj prenašanja znanja na druge ni možno optimizirati podobno kot peke kruha ali spajkanja avtomobilskih karoserij. Tragika slovenskih – in še marsikaterih drugih univerz – pa je predvsem v tem, da smo z retoriko o družbi znanja prekrili dejstvo, da pod temi visokozvenečimi ideali potekajo procesi, ki degradirajo pomen trdega dela pri pridobivanju znanja, devalvirajo vrednost univerzitetnih diplom in ne zagotavljajo razmer za kvalitetno raziskovalno in pedagoško delo. Ali če mi je dovoljeno malo neakademske robustnosti; univerze so v težavah tudi zato, ker je v njih »trgovska« pamet prevladala nad tradicionalnimi akademskimi vrednotami, same pa se tej spremembi niso ne prilagodile niti je ne znajo misliti.

Slepota brez refleksije

Če torej potegnemo črto: visok vpis na univerze je po mojem posledica egoistične skrbi zase vseh tistih, ki so kot financerji, izvajalci in uporabniki vpeti v delovanje univerze. A da ne bo nesporazumov – v sami naravi take skrbi ni nič slabega. Težava je v tem, da preplet teh egoizmov brez ustrezne refleksije poraja slepoto za posledice lastnega ravnanja, v našem primeru za spremembo univerze v množično izobraževalno ustanovo, bistveno bolj podobno srednji šoli kot univerzi izpred trideset let; s tega zornega kota ravnanje politikov, univerzitetnikov in študentov ni dosti drugačno od ravnanja tistih podjetnikov, ki jih trenutne razmere na trgu in v družbi zanesejo v tvegane investicije, za katere se kasneje izkaže, da so brez pokritja. V obeh primerih nereflektiran egoizem vodi v degeneracijo sistema, razlika je le v tem, da je v javnem sektorju zaradi bolj stabilnega financiranja take težave lažje prekriti.

Rešitve iz te godlje velja iskati na treh ravneh. Prvič, v odločnem obračunu z »neoliberalizmom« – a ne tako, da naredimo svetovno revolucijo ali s prstom kažemo na nekaj skrahiranih slovenskih gospodarstvenikov, ampak tako, da postavimo jasno mejo med tržnim, zasebnim in javnim; oziroma da se zavedamo, da gospodarstvo in javni sektor produktivno delujeta le, če nekritično ne prenašamo vrednot iz enega v drugega in se ne obnašamo, kot da je znanje enak tip produkta kot krompir ali spodnje perilo. Drugič, vsaj kar zadeva univerzo, bi bil nujno potreben razmislek o njeni nadaljnji usodi: če je proces njenega spreminjanja v srednjo šolo ireverzibilen, je treba razmisliti o tem, kdo in kje bo opravljal tisto izobraževalno vlogo, ki jo je včasih univerza. Rešitev za to težavo je na voljo več, kot se zdi na prvi pogled.

In tretjič, smiselno bi bilo zamenjati terminologijo: namesto blaziranega govorjenja o družbi znanja bi se veljalo sprijazniti z dejstvom, da se pod takimi frazami pogosto skriva egoizem, ki ima za samoumevne ugodnosti, za katere ni nujno in samoumevno, da prinašajo korist vsej družbi.

Sam bi taki drži raje rekel patoliški narcisizem kot pa neoliberalizem. Če zaradi drugega ne, že zato, ker se bomo tako lažje zavedali, da male neoliberalne zverinice prebivajo v skoraj vsakem od nas – tudi v tistih, ki kličejo na križarski pohod proti njim.