Je moral Brunelleschi poznati uradne liste iz tistih časov?

Dober osnutek za spomenik žrtvam vseh vojn se lahko porodi samo po pomoti.

Objavljeno
23. avgust 2013 16.25
reut*firence
Janez Suhadolc
Janez Suhadolc

Med Kazino in stavbo, kjer je včasih stal disko Babilon, naj bi postavili spomenik žrtvam vseh vojn. Na mestu, kjer so danes garaže, drvarnice in delavnice, naj bi stalo obeležje, namenjeno najvišjim protokolarnim dogodkom. Za spomenik naj bi namenili pol milijona evrov, kolikor v Ljubljani staneta dve novi stanovanji. Vsota je, milo rečeno, neresna.

Po naključju sem dobil razpisno gradivo za »javni, odprti, anonimni, enostopenjski natečaj za izbiro najprimernejše rešitve za spomenik žrtvam vseh vojn«. Razpisuje ga ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v sodelovanju z zbornico za arhitekturo in prostor (ZAPS). Natečaj se bo končal 13. septembra 2013. Razpis je slab. Tako razpisan natečaj lahko uspe samo po pomoti. Za to slabo slutnjo imam več razlogov.

V ozadju spomenika nekdanje drvarnice?

Spomenik naj bi stal ob bivši Wolfovi ulici na prostoru med Kazino in starejšo stavbo, kjer je bil včasih disko Babilon, v soseščini Kongresnega trga. Površina prostora meri približno 1200 kvadratnih metrov in je, kot je Ljubljančanom znano, na Kongresni trg zamejen s precej visoko zidano ograjo. Obsega asfaltirano ploščad s samotnim drevesom in precej razpotegnjeno nizko stavbo, kjer so bile še nedavno garaže za državne ustanove. Ko se bo vse našteto podrlo, se bo razkrilo kaotično in vse prej kot ugledno drobovje stavbnega kareja med Slovensko, Čopovo in Wolfovo ulico. Potem ko bosta podrta omenjeni mejni zid in garaža, se bo razkrila stena neugledne sosednje stavbe, če bi se podrla tudi ta, se bo spet razkrilo sosednje dvorišče, nekdanje drvarnice, delavnice, pomožne stavbe tja do vrta gostilne Rio in Knafljevega prehoda z znanim gostinskim programom in veliko nedokončano novogradnjo.

Zadrege s tem prostorom še ni konec. Če bi imel kdo silno moč in denar in bi lahko podrl ves ta opisani gradbeniški direndaj, bi na nastalo gradbišče gledale dvoriščne fasade stavb ob Slovenski, Čopovi in Wolfovi ulici. Razpisovalci postavljajo spomenik žrtvam vseh vojn v neurejeno in za tak spomenik neprimerno okolje. Na to zadrego bodo naleteli čisto vsi morebitni udeleženci natečaja.

Kaj hočem povedati? Najprej bi morala biti zgrajena (monumentalna?) okolica spomenika in šele potem bi prišel na vrsto spomenik. Kakšen naj bi bil arhitekturni okvir za spomenik, težko ugibam. Je to arhitekturna kulisa, so to arkade ali celo zahtevnejši arhitekturni zamah? Znano je, da je bilo na tem prostoru po nekaterih sugestijah predvideno novo slovensko narodno gledališče. Bi za ozadje spomenika postavili fasado prihodnjega gledališča? Je možna kakšna virtualna rešitev tega problema? Virtualnost je zdaj v modi. Skratka, o okolju spomenika ni v natečajnem gradivu niti besedice. Bodo v ozadju spomenika nekdanje drvarnice, delavnice in zasilne garaže?

Spomeniki se zmeraj, brez izjeme, postavljajo v urejeno okolje. Tako je bilo s Prešernovim spomenikom, Robbovim vodnjakom, Valvasorjem, Trubarjem, Gregorčičem, Aškercem, Zoisom, Napoleonom, s spomenikom revoluciji, Kidriču, ilegalcem ... celo najnovejšemu Brdarjevemu delu na ljubljanski Tržnici ob Plečnikovih arkadah in novem mostu. Problematično je okolje Maistrovega spomenika v Ljubljani, okolje spomenika žrtvam vseh vojn pa bo še neprimerno bolj neustrezno. Kakšen bi bil smisel spomenika Bana Jelačića, Marka Avrelija ali Gattamelate na dvorišču kakšnega avtoservisa v predmestju Ljubljane, če se omejim na konjeniške spomenike in nekoliko posežem na tuje?

V Italijo po betonsko ovco

V tekstu razpisa lahko preberem tole: »Pred spomenikom mora biti prostor za spominske slovesnosti, ki ustreza zahtevam državnega protokola ob protokolarnih dogodkih. Ob spomeniku mora biti prostor za polaganje vencev, drogovi za zastave in ustrezno velika ploščad za častno četo, orkester oziroma pevski zbor ter za večje število udeležencev. Do spomenika morajo voditi tlakovane poti zadostne širine za dostojno izvedbo protokolarnih dogodkov.«

Le kaj bi se zgodilo, če bi ob kakšni ceremoniji nastopila zbor in orkester? No, šalo na stran. Je pa gotovo šaljivo nadaljevanje tega besedila: »Priporočena vrednost investicije ureditve ožjega območja je 500.000 evrov brez DDV.« Za spomenik in urejenih 1200 kvadratnih metrov površine okrog njega je namenjeno pol milijona evrov. Ta vsota je, milo povedano, neresna. Toliko staneta dve novi stanovanji v Ljubljani. Za ta piškavi denar naj bi se postavil spomenik najvišjega nacionalnega ranga!

Razpisovalci podcenjujejo razpisno nalogo. Če je res na voljo samo pol milijona, je razpis v bistvu nesmiseln. Če je res tako, lahko investitor naroči ureditev tistih 1200 kvadratnih metrov kar pri kakšnem lokalnem cementninarju, ki bi poskrbel še za plejado betonskih kipov, stebrov, stebričkov, balustrov in podobnih artiklov iz bogatih katalogov italijanskih delavnic za take izdelke. Kiparski nabor iz omenjenih katalogov obsega heroje, bogove in boginje iz grško-rimske mitologije, posebej boginjo Nike, replike znanih renesančnih umetnin, doprsne kipe slavnih mož iz vseh časov, protagoniste iz krščanstva, angele, orle, leve, zmaje in tudi ovce. Ni hudič, da ne bi bilo kaj primernega za našo konkretno rabo!

Ureditev bi morala obsegati vsaj še neobhodna betonska korita za cvetje in roj kovinskih stebričkov z verigami iz domačega nabora. Črke napisa in napisov bi bile montažne iz italijanskega špijatra. To bi bil ustvarjalni okvir za spomeniško rešitev, vredno pol milijona. Seveda brez natečaja, ki stane, gledano čez palec, se pravi: nagrade, žirija, razpis, razstava ..., približno 70 do 80 tisočakov.

Dva spomenika, podružnici iste ideje

Natečajno gradivo zapoveduje na spomeniku napis: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.« Stihi Otona Župančiča so zanosno lepi. Z njimi ni v načelu nič narobe. Sam imam ob njih nekaj pomislekov, mislim, da je večina padlih v vseh vojnah preminula po nepotrebnem in ne zavoljo kakšne vere, domovine in podobnega. No, to ni važno. Nekaj drugega se mi zdi problematično. Ta napis je že konzumiran na grobnici narodnih herojev iz NOB nedaleč od kraja novega spomenika. Iz tega razloga bi morda lahko nastala pomisel, da sta eden ali drug spomenik podružnica iste ideje. Mislim, da to ni korektno vizavi ideje razpisanega spomenika.

Višina spomenika ne sme presegati bližnjih stavb. Spomenik naj ne bi bil višji od 15 metrov. Tak je napotek v razpisnem gradivu. To se mi zdi čudna omejitev. Zakaj spomenik ne bi smel biti višji od okolice? Kakšna bi bila Ljubljana brez grajskega stolpa, cerkvenih zvonikov, secesijskih stolpičev, Nebotičnika in celo stolpnic na Trgu revolucije? Je pa res, da bi bile lahko mnoge druge ljubljanske stolpnice veliko nižje!

Razpis naj bi vabil slovenske in tuje ustvarjalce iz Evropske unije, da bi naredili čim boljši in čim lepši spomenik najvišjega nacionalnega pomena. Ko sem se prebijal skozi klobasasto in tavtološko razpisno dikcijo, sem kot arhitekt dobil občutek, da je razpis v bistvu žaljiv do ustvarjalcev. Celota je en sam nepregleden slavospev birokratski in administrativni miselnosti razpisovalcev. Besedilo razpisa je dobesedno administrativno-pravniška grozljivka. V njem je mogoče prebrati, med drugim, recimo, tudi tole: »Pri pripravi natečajnega elaborata in ponudbe je potrebno upoštevati naslednje predpise: – Zakon o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št 33/07, 70/08 – ZVO – 1B, 108/09 – ZPNačrt – A 80/10 – ZUPUDPP (106/10 popr.) 43/11 – ZKZ – C, 57/12 – ZPNačrt – B, 57/12 – ZUPUPP A, 109/12 – ZPN – B, 35/13 – Skl. US), – Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št.102/04 – uradno prečiščeno besedilo (14/05 – popr.), 92/05 – ZJC – B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US in 57/12; v nadaljevanju: ZGO – 1), – Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št 97/07 ...« itn., itn – sledi še 11 vrstic podobnega besedila.

Ali si razpisovalci natečaja domišljajo, da bodo zaradi poznavanja teh zakonskih predpisov osnutki spomenika boljši? Predstavljam si, da naj se takega natečaja udeležijo najbolj prodorni in samozavestni ustvarjalci, kar jih premore moja ožja in širša domovina. Toda ne, »na natečaju lahko sodelujejo pravne in fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje v tem razpisu«.

Bi Michelangelo lahko zmagal?

Vsega ne kaže citirati in naštevati. Eden od pogojev za udeležbo na razpisu je članstvo v ZAPS, ki je, kot je znano, cehovsko združenje arhitektov in prostorskih planerjev. Mimogrede, kje je kakšno društvo slikarjev in kiparjev, ki utegnejo biti tudi pomembni pri takem natečaju? Kdor ni član ceha, ne more sodelovati na natečaju, se pa lahko začasno vpiše v druščino in potem, po končanem natečaju, spet izstopi iz tega ceha. Od prijave do sprejema v članstvo ceh potrebuje za presojo tri do štiri tedne.

Če bi bili Meštrović, Plečnik ali Michelangelo še živi in bi hoteli sodelovati na natečaju, bi morali postati člani ZAPS. Namesto članstva bi morali oddati svoje zamisli o spomeniku pod imenom kakšnega arhitekta, ki je član ZAPS! Ustvarjalnost ubira čudna, pogosto zelo nestandardna pota in takle natečaj bi moral upoštevati taka spoznanja. Ustvarjalcev ne bi smel odganjati z vsemogočimi birokratskimi ovirami.

Plečnik je kot rosno mlad arhitekt zmagal na natečaju za vodnjak Karla Borromejskega na Dunaju in ga s sodelavcem kiparjem Sinkowitzem realiziral. Brunelleschi je zmagal na natečaju za kupolo katedrale v Firencah, ko je imel nekaj čez dvajset let, Michelangelo je klesal Davida, ko še ni imel dvajset let ... Razpis dobesedno prepoveduje in onemogoča predstavitev in uveljavitev mladim ustvarjalcem. Bilo bi zanimivo videti razpisno gradivo za natečaje iz tistih časov. Je moral Brunelleschi poznati uradne liste iz tistih časov?

Omenil sem že, da je razpis žaljiv do udeležencev natečaja. Med drugim predvideva »preizkus« dobitnikov nagrad in priznanj. Če dobitnik ne opravi »preizkusa«, ni upravičen do nagrade ali priznanja. Kako in kaj obsega »preizkus«, ni čisto jasno, predvsem mora biti vse v redu vizavi obrazca 2 in obrazca 3, ki sta obvezen del natečajnega elaborata. Pomembna je tudi »usposobljenost« dobitnika nagrade. Kako ohlapni so lahko kriteriji »usposobljenosti«, si lahko mislim.

Razpis – žrtev ozkosrčne miselnosti

Natečajni elaborat mora obsegati še vrsto drugih obrazcev, prilog, pogodb, popisov, ponudb in predvsem raznih izjav. Udeleženec mora, na primer, podpisati »izjavo o izpolnjevanju pogojev po ZJN – 2«. Potem so še določbe, klavzule, način izplačila, morebitne reklamacije, vse brez konca in kraja v najbolj birokratskem in nerazumljivem načinu. Del elaborata predvideva »bančno garancijo«. Nisem doumel, za kaj gre, mogoče sem besedilo prebral premalo zbrano. Ob branju razpisa sem dobil občutek, da je razpisovalcem bolj do tega, da so vsi papirji pravilno izpolnjeni in »na broju«, kot morda do zasnove spomenika, poetike spomenika in celo morebitne presunljivosti. No, čisto tako vendarle ni.

Nekje je mogoče prebrati tole globokoumno priporočilo udeležencem natečaja: »Ocenjevalna komisija meni, da je mogoče spomenik narediti na različne načine (!) in da je pri oblikovanju spomenika zaželeno sodelovanje strokovnjakov iz različnih umetnostnih področij (!).« Ja, res je, kjer je dovolj zraka in bencina, je lahko letati po zraku!

Dober osnutek za spomenik žrtvam vseh vojn se lahko ob vsem napisanem porodi samo po pomoti. Razpis je žrtev ozkosrčne miselnosti. Kakršenkoli romantični zanos ali čustvena dimenzija sta popolnoma odsotna.

Pa vendar, da ne bom samo kritiziral, naj razpisovalce le nekoliko pohvalim: natečajno gradivo je napisano v slovenščini, v slovenščini morajo biti predani tudi natečajni osnutki za spomenik žrtvam vseh vojn. Včasih je bilo to samoumevno, v današnjih časih je to že dosežek.


...


Janez Suhadolc je arhitekt, oblikovalec in upokojeni profesor ljubljanske fakultete za arhitekturo.