Iz arhiva: Jernej Sekolec, človek, ki ga zaznamuje osupljiva poklicna pot

Ime, ki bo v prihodnjih letih bistveno zaznamovalo slovenski prostor in uspešnost reševanja odprtih vprašanj s sosednjo Hrvaško, je Jernej Sekolec. Ko smo ga na začetku tedna po takrat še neuradnih informacijah predstavili kot najverjetnejšega slovenskega arbitra v petčlanskem arbitražnem sodišču, ki bo začrtalo mejo med dvema državama na kopnem in morju, stik naše države z odprtim morjem ter režim in uporabo morskih območij, se je širša javnost zagotovo vprašala, kdo je človek, ki se kot edini kandidat poteguje za ta prestižni položaj. Ugotovili smo, da je to gospod z osupljivo uspešno poklicno potjo, bistveno bolj znan v tujini kot doma.

Triinšestdesetletni Prekmurec namreč že od leta 1982, torej skorajda že trideset let, službuje v tujini. Le med letoma 1973 in 1982 je po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti, magisteriju na zagrebški pravni fakulteti in doktoratu na novosadski pravni fakulteti delal najprej kot asistent, kasneje docent in nato še kot izredni profesor na katedri za gospodarsko pravo Visoke ekonomsko-komercialne šole, zdaj Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru, kjer je predaval predmete s področja domačega in mednarodnega gospodarskega prava.

Pred devetindvajsetimi leti je postal član sekretariata Uncitrala, komisije, ki jo je generalna skupščina OZN leta 1966 ustanovila kot medvladno komisijo, katere naloga sta bili harmonizacija in modernizacija nacionalnih pravil na področju mednarodne trgovine. Danes je to osrednja organizacija OZN, ki rešuje vprašanja mednarodnega gospodarskega prava in mednarodnih gospodarskih odnosov, še posebno pa je Uncitral aktiven pri reševanju mednarodnih sporov.

Sekolec se je največ ukvarjal z arbitražo, in sicer pri pripravi zakonodajnih in pogodbenih standardnih besedil na področju zunajsodnega reševanja sporov. Leta 2001 je bil imenovan za direktorja oddelka za mednarodno gospodarsko pravo v uradu ZN za pravne zadeve in tudi za sekretarja Uncitrala, čeprav je imel zelo hudo mednarodno konkurenco. V času dela v Uncitralu je opravil številne svetovalne misije, še posebno v državah v razvoju. Na teh delovnih mestih je bil do leta 2008, danes pa je zaposlen v samostojnem poklicu kot neodvisen arbiter s sedežem na Dunaju. Pred tremi leti je bil izvoljen za člana londonskega mednarodnega arbitražnega sodišča, junija lani je postal tudi njegov podpredsednik.

Junija letos ga je državni zbor izvolil za člana Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. Z delom tega sodišča že ima izkušnje, saj ga je generalni sekretar haaškega sodišča v treh mednarodnih investicijskih arbitražah, v katerih so bile tožene države, izbral za imenovanje arbitrov. Kot arbiter je že nastopal tudi v mednarodnih institucionalnih arbitražah v Evropi in ZDA ter v ad hoc arbitražah. V osmih primerih je bil predsednik tribunala, v petih arbiter posameznik in v prav toliko primerih tudi član tribunala. Spori so zadevali privatizacije gospodarskih podjetij in bank, dolgoročne industrijske kooperacije, vrednostne papirje, bančne posle, prodaje podjetij, javno-zasebna partnerstva … Če bi torej poskušali strniti Sekolčevo dosedanje delo, bi lahko zapisali, da se v zadnjih tridesetih letih na področju arbitraž ni zgodilo skoraj nič, ne da bi pri tem sodeloval.

Uradni jezik arbitražnega sodišča, ki bo odločal o slovensko-hrvaškem sporu, je angleščina, ki jo Sekolec obvlada enako dobro kot slovenščino. Nobenih težav nima niti z nemščino, španščino in francoščino. Pravijo, da izvrstno obvlada tudi esperanto. Že od leta 1979 je stalni sodni tolmač za angleški, španski, srbski in hrvaški jezik. Tako tudi pregled njegove obsežne bibliografije potrjuje, da strokovne izzive, ki jih preliva na papir, z enako verodostojnostjo popisuje ne glede na to, ali piše v slovenščini, angleščini, španščini ali nemščini. Njegovo delo zunaj pravnega področja pa pokaže, da je pred tremi, štirimi leti napisal izvirni znanstveni članek z naslovom O družabni igri kranjskega plemiča in njegovega učitelja iz 17. stoletja in o geografiji, brez katere so velika dejanja nema in zgodovina slepa.

Marko Pavliha je ob informaciji, da se Jernej Sekolec – sicer tudi tekač in tenisač ter strasten zbiratelj pozabljenih knjig in zemljevidov – poteguje za mesto arbitra, pri čemer uživa njegovo absolutno podporo, zapisal, da ga je že prvič, ko ga je leta 1993 srečal v Rogaški Slatini na posvetovanju o pravnih vidikih mednarodnega poslovanja, »impresioniralo njegovo šarmantno svetovljanstvo, zabeljeno z briljantnim poliglotstvom in ročno zavezanim metuljčkom«.

Sekolec je, pravijo tisti, ki ga dobro poznajo, zelo uglajen in prijeten gospod. Njegov ugled, ki ga uživa v tujini, je tako velik, da se mu nemalokrat zgodi, da ko vstopi v prostor, njegovi kolegi vstanejo. Nedvomno velja za izjemno strokovno avtoriteto. Tako veliko, da je tudi član kuratorija Kitajske akademije za mednarodno pravo, sveta podiplomskega programa za mednarodno reševanje sporov na Univerzi v Ženevi in sveta centra za reševanje mednarodnih sporov v Heidelbergu ter sveta centra za pravo in globalizacijo sklada ameriške odvetniške zbornice. Tudi Ernest Petrič, ki ga je premier Borut Pahor nagovarjal k razmisleku, da bi se potegoval za mesto slovenskega arbitra, je za Odmeve dejal, da gre nesporno za kandidata, ki si zasluži, da ga naša država z nacionalnim konsenzom podpre kot arbitra.

Jerneja Sekolca v kandidaturo ni bilo prav preprosto prepričati, pravijo naši viri. Več kot leto dni se je govorilo, da ima Slovenija skritega aduta, nekoga, ki dela v tujini in ki je izjemen pravnik. Ko ga je državni zbor junija letos poleg Boruta Bohteta in Rajka Kneza izvolil za člana Stalnega arbitražnega sodišča s sedežem v Haagu, je le malokdo vedel, da je ta adut Jernej Sekolec. Po torkovi objavi informacije v našem časopisu, da je v igri za arbitra, kot kaže, le en kandidat in da je to Sekolec, je eden od bralcev na spletu zapisal, da kaj pa je človeku takšnega formata, s takšnimi referencami in ugledom treba tega. Najverjetneje se je kdaj to vprašal tudi sam.

Predsednik države Danilo Türk, ki Sekolca zelo dobro pozna še iz časov svojega diplomatskega dela, ne bi smel imeti nobenih težav z njegovo kandidaturo. Kandidatovo dosedanje delo je impresivno. In le to šteje. Sekolec pa tudi natančno ve, kako delajo in dihajo arbitraže in njihovi člani in kako pomembno je, kakšna so njihova medsebojna razmerja. Povsem jasno je namreč, da član arbitraže – ne glede na specializirana znanja – ne more biti nekdo, ki v mednarodnem prostoru ni prepoznaven in ki nima za sabo zelo dolge kilometrine.

Kandidat za arbitra nikoli ni bil del zakulisnih političnih iger pri nas, kar je nedvomno okoliščina, ki jo je nujno upoštevati. Je politično povsem neobremenjen. Ali se bo to izkazalo za njegovo prednost ali slabost, bo mogoče jasno že prihodnji mesec, ko bi po nekaterih napovedih državni zbor že lahko odločal o njegovi kandidaturi. Prvi odzivi političnih strank so spodbudni, toda v pregretem političnem ozračju pri nas so možna presenečenja. Tudi takšna, da glasovanja o njem sploh ne bi bilo, ker se bo prej zgodila razpustitev parlamenta.

Odgovornost, ki jo je prevzel Sekolec, je izjemna. Ko bo čez leta končana arbitraža, bo za vse ali zaslužen ali kriv. Za zdaj pa lahko zapišemo samo še to – dobro, da se nam je zgodil Sekolec.