Tiskane izdaje
Podizvajalci v pristanišču opravljajo najtežja in najbolj umazana opravila, ki jih redno zaposlenim ne nalagajo. Stroške za okvare pri delu jim odtrgajo od plače. Od nje jim odštejejo tudi strošek delovne obleke. Delavcev, ki stavkajo, nikoli več ne najamejo. »Predstavljajte si, da delate v delovnem okolju, v katerem vas nihče ne ceni in kjer ste na razpolago štiriindvajset ur na dan. Predstavljajte si, da ste delovna sila, za katero ne veljajo zakonske omejitve, da vam nihče ne zagotavlja zaščite,« je Ibrahim opisal razmere, v katerih delajo podizvajalci in ki kažejo, koliko je vreden človek, ko gre za nižanje stroškov dela. Delavci, ki so videli Slovenijo kot obljubljeno deželo, omedlevajo na delu pri visokih temperaturah, odrasli moški jokajo, ker ne zmorejo.
Skozi roke kadrovskih posrednikov, ki so se začeli množiti še v časih širitve gradbenega sektorja, gre na leto več tisoč lizinških delavcev, največ v obdobju sezonskih del. Za manjše posrednike, ki se poleg uradno registrirane dejavnosti ukvarjajo še s posredovanjem najete delovne sile, večinoma migrantskih delavcev, podatki sploh ne obstajajo. V zadnjem času prihaja prek njih v Slovenijo vse več romunskih delavcev, ki opravljajo težaška dela tudi za evro na uro.
Številne usode teh novodobnih sužnjev so pretresljive zgodbe ljudi, ki so prepuščeni na milost in nemilost delodajalcem na deloviščih v tujini. Tuja podjetja za najete delavce vnaprej plačajo kadrovskim posrednikom, delavci pa velikokrat ostanejo praznih rok, včasih nimajo niti toliko denarja, da bi se lahko vrnili domov.
Večina začasnih delavcev je anonimnih, neslišnih, nihče jih nikoli nič ne vpraša. Ne gre le za pristaniške delavce in gradbince »na posodo«, ki odhajajo v tujino s trebuhom za kruhom. Množi se nov, globalni delavski razred, o katerem piše Guy Standing v knjigi Prekariat, v kateri razlaga piramido nove razredne družbe. Na vrhu je plutokracija, ki jo sestavlja peščica bogatih. Pod njimi so ljudje z redno zaposlitvijo, ki še poznajo socialno varnost – to, kar je za njihove otroke že neznanka.
Kaj dejansko pomeni ta novodobni pojem, se sprašuje tudi italijanski teoretik in aktivist Franco Berardi in ugotavlja, da gre pri prekariatu za temeljno obliko sodobne delovne aktivnosti, za katero je značilno, da so delavci med seboj nepovezani (razen prek sodobnih tehnologij) in da se težko organizirajo. Drugače od klasičnih industrijskih delavcev, ki so se vsak dan sestajali v istem prostoru, kar jim je omogočilo, da so se laže politično organizirali, se prekarci le redko srečajo. Pri njihovem delu ni stalnosti, ker prepogosto menjajo delodajalca. To je tudi eden od bistvenih razlogov, da bo med njimi težko nastala kakršnakoli organizacijska oblika solidarnosti.
Prekarne oblike zaposlovanja prevladujejo tudi v Sloveniji. Delež potreb po delavcih za določen čas, ki jih slovenski delodajalci posredujejo na zavod za zaposlovanje, se od začetka devetdesetih let povečuje in v statistiki zavoda predstavlja že slabih 80 odstotkov potreb po delavcih. V nekaterih strokah zaposlitev za nedoločen čas sploh ne poznajo več. Po raziskavi mirovnega inštituta kar četrtina samozaposlenih prevajalcev in pisateljev živi pod pragom revščine. Pri večini opažajo tudi veliko več težav z zdravjem, kot jih imajo redno zaposleni.
Raziskovalca Maja Breznik in Miroslav Stanojević sicer ugotavljata, da tudi redna zaposlitev ni več, kar je nekoč bila, in da redno zaposleni postajajo vse bolj prekarni. »So delavci na klic, ki morajo biti vedno pripravljeni. V dopoldanski izmeni jim povedo, da bodo morali delati še popoldne. Ko ni naročil, morajo na brezplačen dopust,« pravi Breznikova.
Problem delavcev, ki delajo v negotovih oblikah dela – bodisi jim v nedogled podaljšujejo pogodbe za določen čas bodisi več let, tudi desetletij delajo kot honorarci –, se skozi glavna vrata seli celo v akademske institucije.
To je razvidno iz podatkov o starosti redno zaposlenih na fakultetah, kjer so najmlajši redno zaposleni stari okrog štirideset let. Za njimi prihajajo mlajše generacije, ki nimajo možnosti niti za prekarne zaposlitve, saj je konkurenca čedalje ostrejša tudi pri honorarnem delu. Mladi na fakultetah živijo od upanja, da se bodo kdaj morda le zaposlili, čeprav rednih zaposlitev za asistente že leta tako rekoč ni. Tipičen primer prekarnega delavca na fakulteti je asistent, ki po pogodbi poučuje za okrog 15 evrov na uro. Mnogi zato odhajajo v tujino, kjer so razmere ugodnejše in najboljšim omogočijo, da vsaj brezplačno doktorirajo.
