Tiskane izdaje
Robin Schweiger, jezuit iz Ljubljane, ni tujec, ki bi ga življenje pripeljalo v slovensko jezuitsko provinco, kakor bi morda sklepali po njegovem imenu. Le rodil se je na Škotskem slovenskim staršem, v času jezuitske formacije po končani ekonomski fakulteti v Ljubljani pa je kakor vsak jezuit začel spoznavati širši svet.
Jezuiti ne živijo med štirimi stenami, ampak je njihovo delo na terenu, med ljudmi. Pater Schweiger je kot direktor Jezuitskega združenja za begunce veliko med njimi. S svojimi spontanostjo, živahnostjo, zvedavostjo, navduševanjem je v stikih s številnimi ljudmi doma in v tujini. Svet ga živo zanima.
Če je priložnost, kot je bila na primer torkova zabava v azilnem domu, rad zapleše. Po opravkih se v vseh letnih časih vozi s kolesom, in ko brzi po ljubljanskih ulicah v bundi, z rdečo čelado, rdečim šalom in nahrbtnikom, ne bi nikoli pomislili, da je član Družbe Jezusove, reda, ki je veljal za cerkveno aristokracijo in tudi za papeževo skrivno vojsko. Vsak čas zaznamuje tudi cerkvene ustanove.
V našem času je za jezuita najvažnejši boj za vero in pravičnost, ste jezuiti zapisali v dokumentu leta 1974. Ali ta boj še traja in kakšen je?
To je prodoren in napreden dokument, ki je pomagal Družbi Jezusovi in tudi Cerkvi, da se je približala ljudem. Bil je odgovor na socialne krivice predvsem v Latinski Ameriki. Naš pogled je, da delo za pravičnost izhaja iz vere. Smo pa imeli pri tem zelo veliko težav z nekaterimi ljudmi, tudi znotraj Cerkve, in z Vatikanom, kajti šlo je za posebno delo in p. Pedro Arrupe, ki je bil takrat vrhovni predstojnik Družbe Jezusove, se je močno zavedal, da bomo plačali visoko ceno. In res je bilo v 35 letih od sprejetja tega dokumenta umorjenih 25 jezuitov, ker so delali za vero in pravičnost. Še posebej v Latinski Ameriki v povezavi s teologijo osvoboditve.
Ste bili jezuiti v Latinski Ameriki blizu teologiji osvoboditve, ki je bila socialno in politično na strani revnih in zatiranih?
Po končanem doktoratu so me poslali v Čile, za dva meseca tudi med uboge, da bi se od njih naučil odnosa do življenja, kot ga sami živijo. To je bila velika izkušnja. Spomnim se obiska enega od teologov osvoboditve Gustava Gutiéreza, ko sem študiral filozofijo v Dublinu. Ko sem se mu predstavil, da prihajam iz komunistične države, kjer so kristjani preganjani, je rekel: poznam to, ampak še bolj žalostno je, ko katoličani ubijejo duhovnika, kar se je dogajalo v Latinski Ameriki. Ko je v Evropi že padel berlinski zid, je bil v San Salvadorju največji pokol jezuitov, kar nas je po eni strani zelo prizadelo, po drugi strani pa je kri mučencev seme nove Cerkve.
Toda duhovniki, ki so se postavili na stran zatiranega ljudstva in proti diktatorski vladi, ki jo je branil velik del cerkvene hierarhije, v Vatikanu niso imeli podpore.
Vem, da je želel salvadorski nadškof Oscar Romero papežu Wojtyli osebno predstaviti položaj, toda v Vatikanu so to nekateri preprečili.
Vas so poslali razmere spoznavat od blizu?
V Mehiki sem bil en mesec in v Čilu pol leta, kamor so me poslali po končanem doktoratu. Ob koncu jezuitske formacije imamo t. i. tretjo preizkušnjo, ko po določenih letih redovniškega življenja pogledaš nazaj in vidiš, kako te je Bog vodil, v čem si dozoreval, kje bi moral še delati na sebi... Izjemno me je nagovorilo to, da tam ljudje živijo iz globoke vere.
Jezuiti zagovarjate pokristjanjevanje z vključevanjem katolištva v obstoječo kulturo in ne z njenim izrinjanjem?
To je bil način našega ustanovitelja Ignacija Lojolskega, ki je imel velik čut za človeka, kulturo. Recimo Frančišek Ksaver je šel najprej v Indijo, od tam ga je želja, da bi prenesel Kristusa, peljala na Japonsko in zatem še na Kitajsko. To so res pričevalci vere z izjemno notranjo energijo in strastjo za Kristusa.
Je bil vaš način misijonarjenja eden od vzrokov za večkratne konflikte med jezuiti in Vatikanom?
No, vendar je bil Ignacij pokoren papežu. Kar je rekel papež, je veljalo kot pribito. Ampak v vsem tem nekako Bog govori, Bog skrivnostno vodi tako nas kot Vatikan v službi človeka, najsi je to intelektualni apostolat, socialni apostolat, delo z mladimi, vzgoja v šolah...
Zdi se, da je intelektualni apostolat pri jezuitih v ospredju. Ali jezuiti ravnate v skladu z Ignacijevim pogledom na svet, češ da v njem ni prostora za povprečnost?
Ta več – Ignacij je pisal o magisu – izhaja iz tega, da delamo na tistih področjih, kamor se drugi ne podajo. Tudi skozi intelektualni apostolat lahko človeka nagovarjaš za vrednote, za Boga in tudi za dialog s svetom je pomembno, da poznaš stvari. Po svetu imamo veliko univerz, to je način delovanja in razmišljanja, mrežna povezanost, krščanski pogled na svet in človeka, solidarnost, kajti ti študentje gredo na primer med počitnicami v Latinsko Ameriko, kjer delajo z ubogimi. To izkustvo jih spremeni. Če se ustvarjajo povezave z različnimi svetovi, je več solidarnosti in pravičnosti. Zato je ta intelektualna plat tako pomembna.
Očitek jezuitom je pogosto bil, da se preveč opirate na razum. Upravičen?
Ne bi rekel, saj gre vsak jezuit enkrat na leto za osem dni na duhovne vaje, ki so šola ljubezni, molitve in samote. Soočen si sam s seboj, vidiš, kako te nagovarja Božja beseda... Ugotoviš tudi, da je Bog bolj navzoč v svetu, kot si si morda predstavljal. Jezuit ne le da se mora enkrat na leto umakniti v samoto, ampak si tega tudi želi, da ima čas zase. Sam se včasih tolažim, drugič se jezim na Boga... Torej je razum nekaj, kar ljudje opazijo, ne vidijo pa duhovnega ozadja, ki je temeljno za naše delo. In če hočeš imeti dialog s svetom, moraš svet poznati, za to pa potrebuješ razum, študij.
Jezuiti se dolgo izobražujete.
Res je, spodbujajo nas, da študiramo tudi kaj drugega, da bi stvari bolje razumeli. Študiral sem ekonomijo v Ljubljani, nekateri so, recimo, študirali tudi socialistični samoupravni sistem, kot alternativo obema takrat obstoječima sistemoma.
Ko ste šli študirat ekonomijo, ste že vedeli, da boste postali jezuit?
Ne, sploh ne. V drugem letniku sem začel o tem razmišljati. Pet duhovnikov in redovnic je diplomiralo na ekonomski fakulteti, tako da če se malo pohecam, je ekonomska fakulteta produktivna tudi na duhovnem področju, torej v duhovnih poklicih.
Z diplomo na ekonomski fakulteti še ni bilo konec vašega študija?
Po dveh letih noviciata, torej uvajanja, so me poslali za dve leti študirat filozofijo v Dublin, kjer sem prav užival. Študiju filozofije je sledilo pastoralno obdobje (1988–1990), ki sem ga preživel v Gorici – tam je bil takrat tudi jezuit p. Marko Rupnik –, kjer smo delali z mladimi pa za spravo med Italijani in Slovenci. Takrat je bilo v meddržavnih odnosih precej vroče obdobje, živeli pa smo skupaj italijanski in slovenski jezuiti. Ko je predstojnik skupnosti ukazal odstraniti s Cerkve fašistični emblem, je bil velik dogodek. Nekateri so temu nasprotovali in na stavbi se je znašel deset metrov dolg in dva metra visok napis: Rupnik opij ljudstva. Zatem sem šel v Rim študirat teologijo, leta 1994 pa sem bil posvečen v duhovnika. Nato sem bil v Dravljah tri leta kaplan, nakar so me spet poslali na študij v Rim, kjer sem na Gregoriani doktoriral iz družbenih ved. Po vrnitvi iz Čila sem začel delati v jezuitskem združenju za begunce.
Je takšna študijska pot pri jezuitih običajna?
Ja, običajna, po noviciatu najprej vsi študiramo filozofijo. Temu sledi neko pastoralno obdobje, lahko tudi dodaten študij, potem teologija in za njo posvečenje in spet pastoralno obdobje, ki mu sledi licenca ali doktorat, čemur sledi tretja preizkušnja. Med njo se ozreš na 15 ali 20 let svojega življenja v jezuitskem redu in postaviš temelje za naslednjih toliko let, kolikor ti jih Bog da.
Jezuiti imate poleg treh običajnih redovnih zaobljub (čistost, uboštvo, pokorščina) tudi četrto, to je zvestobo papežu, pa ste kljub temu zadnjo zaobljubo večkrat obšli in ste ravnali v nasprotju z vatikansko doktrino.
Ignacij je bil po eni strani zelo takten, po drugi strani pa je njegovo ravnanje izhajalo iz izkustva in duhovnih vaj. Različni odnosi so bili s papeži, saj veste, en nas je ukinil, pa je bila to po eni strani velika škoda, čez leta je prišel drug papež in nas je spet dovolil...
Ali jezuiti še vedno premalo upoštevate cerkveno hierarhijo in včasih ravnate po svoje? Tako je vsaj sklepati iz besed kardinala Franca Rodeta, ki je kot perfekt kongregacije za redove leta 2008 na začetku generalne kongregacije reda pred izvolitvijo novega vrhovnega predstojnika jezuitov dejal, da bi morali združevati ljubezen do Boga z ljubeznijo do cerkvene hierarhije.
Kaj je bilo v ozadju, ne vem, to bi morali vprašati gospoda Rodeta, vem pa, da se je naš slovenski delegat p. Franc Kejžar z drugimi jezuiti srečal s papežem, kar se zgodi redko, ker je preveč redov. To je bilo pozitivno srečanje, spodbudno za nas v duhu dokumentov te kongregacije, ki nam govorijo: pojdite na meje. Tudi tu je pater Adolfo Nicolás, zdajšnji general, spodbuden, on je Španec, ki je bil dolgo na Japonskem in Filipinih in ve, kako živita Vzhod in Zahod.
Tisto srečanje patra Kejžarja in drugih sobratov s papežem je bilo potrditev naših iskanj. Ne vem torej, kaj je mislil gospod Rode, gotovo je bila njegova izjava legitimna, ker so nekateri jezuiti tudi malo problematični. Treba pa je povedati, da je včasih, ko greš na nova področja, tudi težko. Nekdanji general Peter Hans Kolvenbach je, na primer na vprašanja o delovanju jezuitov v Latinski Ameriki in na kritike o našem delu za pravičnost in odnosu do marksizma, dejal: ne poznam nobenega jezuita, ki bi dal življenje za Karla Marxa, za Kristusa ga pa dajo. Je pa pater Kolvenbach, Nizozemec, ki je imel izkušnje z Bližnjega vzhoda, s svojo vztrajnostjo veliko pripomogel, da so se izboljšali odnosi med Družbo Jezusovo in Vatikanom.
Zakaj, menite, še noben jezuit ni bil papež?
Veste, mi služimo Cerkvi. Sveti Duh že tako deluje, da kardinali izvolijo nekoga.
Zakaj pa med slovenskimi škofi ni nobenega jezuita?
To bi morali vprašati koga drugega. Rekel bi, da so ponavadi jezuiti imenovani za škofe tam, kjer so kakšne težave ali pa je kakšno novo področje. Na primer v Čilu so imenovali za škofa jezuita, ker gre za misijonsko območje, pa v Afriki. Nasploh pa je bolj malo škofov iz jezuitskega reda in tudi kardinalov. Mi smo v službi Cerkvi …
Saj so tudi škofi...
... ampak znotraj sistema se nekako ve... Danes je res težko biti škof. Tako kot je, je v redu. Pri nas ni tradicije, da bi bil jezuit škof, kot je na primer na Hrvaškem. Zakaj je tako, ne vem, to bi morali vprašati gospoda Rodeta ali pa nuncija.
Leta 1773 vas je papež Klemen XIV. ukinil, naslednji papež je leta 1814 spet privolil v vaše delovanje. Kar nekaj je bilo takih nihanj v preteklosti.
Takrat, ko nas je papež ukinil, nas je rešila (!) ženska, carica Katarina II. nam je dovolila, da smo v Rusiji lahko delali. Prišel je nov papež in za nas je bilo spet bolje, vedno pa so k odločitvam pripomogle tudi družbene in politične razmere.
Zakaj jezuite imenujejo tudi skrivna vojska Vatikana?
Saj nismo nič skrivni, tudi ne v odnosu do papeža in kardinalov. To je bombastično poimenovanje, morda še najbolj značilno za italijansko okolje in drugi pa ga prevzemajo. Tako kot rečejo našemu generalu črni papež, kar naj bi pomenilo nasprotje papežu, in to poimenovanje izhaja iz nekih stereotipov, v resnici pa smo papežu pokorni.
Vaš red je poseben tudi po tem, da imate na vrhu piramide generala, kar asociira na vojaški ustroj.
Vrhovnega predstojnika imenujemo general, latinsko praepositus generalis. Ignacij Lojolski je bil sprva vojak, ki je delal za španskega, zemeljskega kralja, po duhovnem spreobrnjenju pa je delal za Kristusa, nebeškega kralja; najprej je osvajal svet za vladarja, potem pa za Kristusa. Meni je bliže izraz vrhovni predstojnik kot general.
Kako pa ga podrejeni naslavljate?
Naslavljamo ga pater general, smo pa pravzaprav sobratje. Z aktualnim sem se že srečal in je preprost človek z izrazitim smislom za človeka. Ko ni bil več provincial na Japonskem, je delal med ubogimi novimi priseljenci v predmestju Tokia kot preprost vojak, če se izrazim v tem žargonu. Deloval je s slovenskim misijonarjem p. Vladimirjem Kosom.
Vi veliko hodite po svetu in se ne zapirate med štiri stene.
Naš red je apostolski in po svetu oznanjamo Boga z današnjo govorico ljudem, ki so različni na Kitajskem, v Latinski Ameriki, Rusiji... ali pa na Kosovu, kjer so jezuiti pred nekaj leti odprli šolo, ki je znamenje upanja, da bodo nove generacije vzgojene za dialog, tudi medverski.
So v Vatikanu izobraževalne ustanove še vedno v jezuitskih rokah?
Univerza Gregoriana je še vedno, prav tako Biblijski inštitut in Orientalski inštitut pa semenišče Germanicum, kjer študirajo bodoči (ali pa so že) škofijski duhovniki. Ker nas je vedno manj, se tudi mi odpiramo navzven in na tej univerzi niso profesorji le redovniki in redovnice, temveč tudi laiki. Mentorica pri mojem doktoratu je bila laikinja dr. Eleonora Barbieri Masini.
Ali tudi papeško zvezdarno še vodi jezuit?
Zvezdarno vodi argentinski jezuit Jose Funes, ki ga dobro poznam. Po poklicu je astronom in fantastično igra nogomet. Tri leta sem bil z njim v kolegiju v Rimu in smo skupaj igrali nogomet, bil je kot drugi Maradona. Res ga je bilo užitek gledati, igral je, kot bi plesal salso ali sambo.
Jezuiti se tudi posebej ukvarjate z mediji in vodite Radio Vatikan. Zakaj se vam zdijo mediji tako pomembni?
Radio Vatikan je glas papeža oz. vatikanskih kongregacij. Sam sem nekaj časa delal tam in vem, kakšen vpliv imajo mediji na javno mnenje in kako pomembni so za dialog s svetom. Radio Vatikan pa je tudi glas lokalnih cerkva. Tudi slovensko sekcijo na tem radiu vodi jezuit Ivan Herceg.
Koliko pa je jezuitov v Sloveniji?
V slovenski provinci nas je 58, od tega nas v Sloveniji živi in dela 39. Smo mlajši in starejši, recimo pater Cerar ima 90 let in je iz svoje izkušnje v partizanih napisal zelo zanimivo knjigo. Pater Šetar pa je bil domobranec. Tako da imamo različno preteklost in zanimiva sta ta sprava in dialog.
Pred volitvami ste v komentarju na Radiu Ognjišče primerjali Berlusconijevo stranko Naprej Italija in Jankovićevo Pozitivno listo. V čem se vam zdita stranki podobni?
Ko sem Jankovića gledal in poslušal, mi je prišla na misel ta primerjava. Oba voditelja strank imata veliko energije; kaj bo Janković naredil, ne vem, Italija pa je pod Berlusconijem zelo nazadovala. Oba sta se hitro povzpela z novima strankama, oba imata širok nasmeh... Toda ko v Italiji pride do resne krize, vedno za reševanje pokličejo katoličana. Sam se spomnim, na primer, ko so Italijani leta 1992 po umoru sodnika Giovannija Falconeja v 48 urah za predsednika izvolili Oscarja Luigija Scalfara, ki se je naloge lotil z močno vero, saj je bila Italija ponižana v boju proti mafiji in na tleh. Ko sem ga v naši jezuitski cerkvi v Rimu, kamor je hodil k maši, videl, kako moli, sem si rekel, da je Italija v dobrih rokah.
Tudi nekdanji večkratni minister in premier Giulio Andreotti je veliko molil, pa je bil vseeno pokvarjen politik.
Imenujejo ga stari lisjak, ampak bomo še videli, saj ga niso obsodili. Nekateri so pa politiki prve kategorije. Ko so stvari resne, je treba ukrepati. Berlusconi je moral oditi, ko je borza spregovorila. Pritiski iz Evrope so samo pomagali k dokončnemu sesutju njegove ere.
Vendar ga je Cerkev branila skoraj do konca, vse dokler se ni razvedelo za njegove bunga bunga zabave.
Po mojem mnenju ga je branila predolgo.
Ker je imela od tega koristi?
Jasno, imela je privilegije. Ampak zdaj je na premierski stol sedel Mario Monti, ki je resen katoličan, iz jezuitske šole. Italija je dala najboljšega človeka, Maria Draghija, ki je obiskoval jezuitsko gimnazijo, na mesto predsednika Evropske centralne banke. Ko se je Berlusconi izpel, se je predsednik Giorgio Napolitano odločil za tehnično vlado.
Pred volitvami ste tudi pozvali poslušalce, naj z glasom na volitvah omejijo širjenje berluskonizma. Se vam zdi prav, da kot duhovnik tako pozivate volivce?
Moja želja je bila, da bi ljudje razmišljali, da ne bi nasedli nasmeškom in lepim obljubam, kajti država je v krizi. Pred dnevi sem se sprehodil po Ljubljani; saj je lepo okrašena, ampak ali so morali lučke res prižgati 30 dni prej, ko pa bi bilo dovolj, če bi gorele dva tedna, saj to veliko stane. Mene skrbijo brezposelni in dolgovi. Moj komentar na radiu pa ni bil mišljen kot poziv, naj ljudje ne volijo nekega človeka, ampak je zame berluskonizacija širši pojem, in to je bil poziv, naj ne pozabijo na vrednote. Sicer pa bi se mi zdela tehnična vlada boljša.
Zakaj?
Ker je treba najpomembnejše stvari postoriti takoj, kar pa lahko bolje opravijo ljudje, ki niso vezani na stranke. Napolitano se je za tehnično vlado odločil s svojo modrostjo, poleg tega pozna stvari od znotraj, ne nazadnje je bil prvi komunist, ki je bil notranji minister, potem ko je bil ta resor več desetletij v rokah krščanskih demokratov. Tudi pri nas bi bilo treba začeti reševati stvari nemudoma, zapravili pa smo ogromno dragocenega časa, od junijskih referendumov naprej za volilne kampanje in ga še naprej tratimo s sestavljanjem vladne koalicije. Preveč časa in denarja gre v nič, kot bi čakali, da bo namesto nas nekdo drug rešil finančne probleme. Stiska ljudi bo huda in to jim je treba dati vedeti.
Kaj je stiska ljudi, gotovo veste kot direktor Jezuitskega združenja za begunce Slovenije.
Center za tujce v Postojni redno obiskujem in tem ljudem je res težko. Prinašamo jim kanček veselja in človečnosti. Obiskujem tudi azilni dom, kjer izvajamo razne programe na podlagi javnih razpisov. Sam ranljive kategorije tujcev (mladoletnike brez spremstva, ženske) obveščam o trgovini z ljudmi. Predvsem si prizadevamo ljudem vsaj malo popestriti čas, dokler jim organi ne odgovorijo na prošnje za status.
Kakšen je vaš pogled na vse številnejše begunce iz azijskih in afriških držav?
Begunci so ambasadorji krivic, konfliktov, okoljskih katastrof. So ogledalo naše vesti, tako da jaz to doživljam kot alarm, da je treba nekaj spremeniti. Včasih je bilo največ beguncev z Balkana, danes pa jih je vse več iz Azije (Turčije, Irana, Iraka, Afganistana, Pakistana, Indije) in tu kaj dosti več ne moremo storiti, kakor da jim vlivamo upanje.
Upanje, da bodo lahko ostali v Evropi?
Da, če bežijo pred preganjanji zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, vojaških konfliktov, pripadnosti družbeni skupini ali političnemu prepričanju. In tudi upanje, da se bodo lahko vrnili domov, saj so mnogi razočarani nad razmerami v Evropi, a jih domače države ne sprejmejo. Je pa v Evropi precej hipokrizije; po eni strani nočemo tujcev, po drugi strani jih potrebujemo. Seveda pa ima vsaka država pravico, da se brani pred nezakonitimi priseljenci.
Med begunci, ki jih obiskujete, je gotovo večina muslimanov. Kako vas sprejemajo kot jezuita?
Med njimi je kar 90 odstotkov muslimanov in moram reči, da me spoštujejo, saj imajo tudi versko izkustvo.
Vaš pogled na proteste na Wall Streetu in drugih mestih, ki jih je spodbudila socialna neenakost?
Zdi se mi dobro, da ljudje povedo, kaj mislijo, in koristno je, da dobijo vplivni kakšno lekcijo. Povedal bom svojo izkušnjo z nekdanjim italijanskim predsednikom Scalfarom, ki govori o tem, kako ga je zanimalo mnenje ljudi. Ko sem bil študent v Rimu, sem mu napisal pismo in on me je na moje velikansko presenečenje čez čas poklical po telefonu iz Rima v Ljubljano, da se mi je zahvalil zanj. Naslednje leto, 1997, je prišel na srečanje predsednikov srednjeevropskih držav v Piran in želel je, da bi se srečala po maši pri tamkajšnjih minoritih. Takrat sem mu povedal, da grem spet v Rim, in on mi je rekel, naj ga obiščem.
Povabil me je v predsedniško palačo in kakšno uro sva se pogovarjala o vseh stvareh. Na koncu me je prosil, naj mu podelim blagoslov. Tako da je dobro, da se voditelji seznanijo s položajem, na katerega opozarjajo protestniki, kajti delitev ljudi se mora končati. Proteste razumem kot klic k spremembam za boljši svet, da se ne bo več delil na bogate in revne. Kaj na koncu ostane revnemu človeku drugega kot revolucija, upor ali celo vojna, v kateri vsi izgubimo.
